VSL Sodba I Cpg 179/2023

I. Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženki naložiti, da tožnici plača 3400 in 1200 EUR z obrestmi, in prisodilo pravdne stroške toženki. Prvi znesek je enak avansu po pogodbi pravdnih strank o naročilu avtorskega dela, drugi pa odškodnini, ker naj bi bila tožnica zaradi toženkine neizpolnitve pogodbe naročeno delo morala pridobiti drugje. Sodišče prve stopnje je pogodbo razložilo, ocenilo, da je toženka ni kršila, in zato razsodilo, da ne mora vrniti avansa niti plačati odškodnine.

2Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pogodba o naročilu avtorskega dela št. 21920 z dne 28. 9. 2020 (Pogodba) ima naslednje za to pritožbeno sodbo pomembne določbe. Po pritožničinem naročilu je morala toženka razviti celotno grafično podobo (CGP) pritožničine avtomobilske blagovne znamke, kot je bilo podrobneje opredeljeno v 2. členu. Cena je bila skladno s prvim odstavkom 3. člena 6800 EUR, pol je je bilo treba plačati vnaprej (3400 EUR avansa je bilo nesporno plačanih 12. 10. 2020), pol pa po končanem delu. Težišče sojenja je bilo na drugem odstavku tega člena, ki se glasi: "Po nakazilu avansa po tej pogodbi je izvajalec dolžan pripraviti predloge, ki se uporabljajo kot smernice za nadaljevanje dela v skladu s ponudbo. Izvajalec predstavi svoje predloge na skupnem sestanku, kjer temeljito obrazloži koncepte, ki stojijo za temi predlogi. V primeru, da predloge ne ustrezajo merilom naročnika, je izvajalec dolžan pripraviti nove predloge, ki bodo obsegale smernice naročnika. Izvajalec se zavezuje izdelati neomejene spremembe, predloge ter prilagoditve brez stroškov do končne potrditve končne predloge. Izvajalec ne sme zaračunati nobenih dodatnih stroškov." Po 4. členu je bil rok za izdelavo dela iz 2. člena štiri mesece od podpisa Pogodbe (28. 1. 2021), lahko pa se podaljša. To se je tudi dogodilo, toženka je delala tudi po 28. 1. 2021, dokler ni pritožnica 13. 4. 2021 od Pogodbe odstopila.

5Med procesnimi udeleženci ni razhajanja v izhodišču, da je bila toženka - sklad­no z zadevnim pogodbenim tipom: po četrtem odstavku 99. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) se za pogodbo o naročilu avtorskega dela uporabljajo določbe o podjemni pogodbi, ki je sicer urejena v XI. poglavju posebnega dela Obligacijskega zakonika (OZ) - zavezana doseči rezultat. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ta rezultat ni bila, kot je menila pritožnica, njena potrditev toženkinih predlogov/predlog¹ v smislu zgoraj citiranega drugega odstavka 3. člena. Ta potrditev je bila namreč odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje torej odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. To potrjuje tudi na drugem mestu v citirani določbi uporabljen izraz, "merila naročnika". Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Nihče namreč ne bi mogel namesto pritožnice reči, da ji je toženkino delo všeč. Objektivnost pa je nepogrešljiva, da je pogodbenikom jasno, kaj je treba storiti, da se pogodba izpolni, in če pride do spora, da se lahko reši po objektivnih kriterijih. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča izdelava ustreznih predlog CGP.

6Pritožbeno sodišče prvostopenjskemu tudi pritrjuje, da če prve predloge ne bi us­trezale pritožničinim merilom, je toženka morala pripraviti nove, in čeprav je bilo v Pogodbi zapisano, da gre za "neomejene spremembe, predloge ter prilagoditve brez stroškov do končne potrditve", so bile te omejene s časovno veljavnostjo Pogodbe, določeno v 4. členu (štiri mesece od 28. 9. 2020 do 29. 1. 2021, konkludentno podaljšano do pritožničinega odstopa od pogodbe 13. 4. 2021). Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno zapisalo, ali je svojo razlago utemeljilo na prvem (za njegovo uporabo se zavzema pritožba) ali na drugem odstavku 82. člena OZ, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta razlaga skladna s pravili iz drugega pravkar navedenega odstavka, ki jih je bilo tudi treba uporabiti. Po prvem odstavku se namreč določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, po drugem pa se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (in poleg tega po zadevno relevantnem delu 84. člena OZ še v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju). Po dobro utrjenem stališču je dopustno preiti s prvega k drugemu odstavku 82. člena OZ samo v primeru spornih določil, kot take pa je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra nobene vloge.²

7Po oceni pritožbenega sodišča je bil citirani drugi odstavek 3. člena v tem smislu sporen. Če se določba bere izolirano, beseda neomejeno nakazuje na to, za kar se je tudi pritožnica zavzemala, in sicer da bi toženka morala predlagati predloge, lahko tudi nove in nove in načeloma v nedogled, dokler ne bi kakšna pritožnici ugajala in bi jo potrdila. Da bi eden od pogodbenikov samostojno krojil vsebino pogodbe, pa se že splošnemu občutku upira in je tudi pravilom obligacijskega prava tuje (na isti vrednostni temelj je oprta določba 446. člena OZ, da se za pogodbeno določilo, s katerim se določitev kupnine pušča na voljo enemu pogodbeniku, šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno). Sicer pa se besedna zveza "neomejene spremembe, predloge in prilagoditve" že sama po sebi odpira več različnim razlagam. Lahko pomeni neomejenost po vsebini, se pravi, kot neomejenost sprememb prvotnih toženkinih predlog: po določbi prve povedi drugega odstavka 3. člena so te prvotne predloge služile "kot smernice za nadaljevanje" toženkinega dela, zato neomejenost sprememb, predlog in prilagoditev iz predzadnje povedi tega odstavka lahko pomeni, da če pritožnica zavrne prvotne toženkine predloge, se toženka ne more več zanesti, da bo te predloge lahko še uporabila in morda le predelala: v tem pomenskem odtenku neomejenost pomeni, da po pritožničini zavrnitvi toženkinega prvotnega predloga ta glede na pritožničin odziv oziroma njene (nove) smernice mora morda začeti tudi od začetka, prvotne predloge pa zavreči). Neomejenost lahko nadalje pomeni neomejenost po številu: koliko novih predlog po zavrnitvi prejšnjih mora toženka izdelati, ni vnaprej fiksirano. In lahko gre za neomejenost po času: neomejeno dolgo je toženka zavezana pripravljati spremembe, vse dokler kakšna pritožnici ne bo všeč. Možne so tudi kombinacije naštetega.

8Kot "znotrajpogodbeni" kontekst za razlago objektivno spornega drugega odstavka 3. člena se ponuja trajanje Pogodbe iz 4. člena. Ta določba na mah zavrne tretjega od pravkar navedenih pomenov, tisto, kar ostane od pravne vsebine pogodbene določbe, ki je predmet razlage, tj. prvi in drugi navedeni pomen, pa vsaj na prvi pogled ohranja vzajemne obveznosti pogodbenic v ravnovesju (84. člen OZ). In prav to vsebino je sodišče prve stopnje rekonstruiralo s pravno razlago, ki je dobro vpeta v merila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Pravilno je namreč opozorilo na skupni namen pogodbenic, da je bila v pogajanjih cena sicer določena višje zaradi dogovora o neomejenih spremembah (po vsebini in po številu), ne da bi se te posebej zaračunale, a je bil štirimesečni rok, v katerem se je toženka zavezala pripravljati takšne spremembe, v Pogodbo vnesen na njeno željo, da ne bi morala delati v nedogled (gl. ugotovitve na podlagi izpovedb pritožničinega prokurista ter toženke in priče A. A. v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je uporabilo tudi pravna načela, v prvi vrsti načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev (gl. še v 7. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez pravne in dejanske podlage zaključilo, da je bila toženkina pogodbena obveznost pripravljati neomejene spremembe, toda le v času trajanja Pogodbe. Sodišče prve stopnje ni nikjer zapisalo, da bi bil izrecno podaljšljivi rok iz 4. člena Pogodbe njena bistvena ses­tavina. Takšna bistvenost bi imela pomen pri prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (prim. 104. člen OZ), na tem pravnem institutu ("fiksne pogodbe") pa izpodbijana sodba ne temelji in za zadevo tudi sicer ni pomemben. Dogovorjeno omejeno trajanje pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje upoštevalo kot eno od opornih mest pri interpretaciji prave pravne vsebine toženkinih pogodbenih obveznosti.

10Brez učinka je pritožbeno poudarjanje delov toženkine izpovedbe, da je bilo prvotno dogovorjeno trajanje pogodbenega razmerja štiri mesece, a da so na toženkini strani hoteli "zadovolji[t]i stranko, da bi izdelali izdelek, ki bi bil njej všeč", pa čeprav je bilo delo na njem treba podaljšati še za nekaj mesecev več od prvotno predvidenega roka. Takšen cilj (in pritožbeno poudarjeno "obojestransko zadovoljstvo") je del normalnega prizadevanja za uspešno končan posel, polno plačilo in poklicni renome, ne pomeni pa, da je bil ta cilj tudi prava pravna vsebina toženkine pogodbene zaveze in z njo identičen.³ Zaključek sodišča prve stopnje zato v nasprotju s pritožbenim stališčem ni niti materialnopravno napačen niti v nas­protju z izvedenimi dokazi.

11V nasprotju s pritožbenim stališčem ni pomembno, ali je toženka v postopku na prvi stopnji izrecno zatrjevala, da je bila njena obligacija rezultata izdelava pred­log(ov) CGP. Da je to bil predmet njene obveznosti, je plod uporabe materialnega pogodbenega prava, pri kateri ne velja tako kot pri zatrjevanju dejstev razpravno načelo (prim. prvi odstavek 7. člena⁴ in tretji odstavek 180. člena⁵ Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12Pritožnica tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje preoblikovalo pogodbo o naročilu avtorskega dela v mandatno pogodbo, za katero velja obveznost prizadevanja. Pravzaprav to prej velja za pritožbo, ki z vztrajanjem, da je morala toženka izdelati CGP, ki jo bo pritožnica uporabila za trženje svojih izdelkov, reproducira na prvi stopnji utemeljeno zavrnjeno logiko, da če pritožnica ne bi sprejela toženkinih predlogov, bi bila ta ujeta v večno prizadevanje in nikdar prosta svoje obveznosti.

13Seveda pa pri obveznosti pripraviti predloge ni bilo vseeno, kakšne. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 626. člena OZ, da mora podjemnik "izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla", kar je v tej zadevi pomenilo po Pogodbi in po pravilih, uveljavljenih v oblikovalski stroki,⁶ ob upoštevanju tudi določbe drugega odstavka 99. člena ZASP (specialne nasproti tisti iz 622. člena OZ), da se naročnikove pravice do nadzorovanja posla in dajanja navodil ustavijo na meji, kjer bi začele "posega[ti] v avtorjevo svobodo […] umetniškega ustvarjanja".

14Pravila iz teh določb je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Preden pritožbeno sodišče odgovori na pritožbeno kritiko z njimi v zvezi, opozarja na značilnosti svojega sojenja. To se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati (ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi). Ker se pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP samo ne ozira na morebitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožnik nikdar ne more uspeti s "frontalnim" napadom in navajanjem nekih drugih ali drugačnih dejstev, kot so ugotovljena v izpodbijani sodbi. Utemeljiti mora, zakaj in iz katerih dokazil je sodišče izpeljalo napačen zaključek o (ne)­obstoju nekega odločilnega dejstva.⁷ In ker niti tega pritožbeno sodišče ne razis­kuje, ali ni bila kakšna pritožnikova navedba ali dokaz, ki ga je bil ponudil na prvi stopnji, morda prezrt(a) (kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), mora tudi to uveljaviti sam.⁸

15Primer neutemeljenega pritožbenega zatrjevanja dejanskega stanja mimo dejanskega stanja izpodbijane sodbe je, da toženka zavestno ni želela slediti pritožničinim smernicam in zapisnikom. Ravno tako v izpodbijani sodbi ni ugotovitve, da je toženka ponovno uporabila v celoti ali delno zavrnjene predloge.

16Pritožnica navedenim bremenom ni zadostila niti s posplošenim zatrjevanjem na več mestih v pritožbi, da je utemeljila vsako zavrnitev ter v vsakem zapisniku vključila smernice, kako naj toženka doseže končni rezultat, sodišče prve stopnje pa naj ne bi bilo vpogledalo v te zapisnike, ki naj bi dokazovali, da je toženka ravnala v nasprotju s smernicami. Namesto tega bi bila morala navesti, konkretno katere smernice ima v mislih, in to ne samo kot listine (listinske dokazne priloge katere pripravljalne vloge), temveč vse tiste v njih zapisane vsebinske smernice, ki naj jih toženka ne bi bila upoštevala, in utemeljiti, zakaj: vsako od takšnih smernic bi morala primerjati s toženkinim izdelkom in pokazati na razlike, ki razkrivajo zatrjevano neupoštevanje. Tem pritožbenim bremenom ni zadostila, niti ko je bila v nekaterih pravkar opisanih razsežnostih mestoma tudi bolj konkretna (ti primeri se posebej obravnavajo v nadaljevanju). Ničesar pa ne more prispevati k utemeljenosti pritožbe zagotavljanje, kot je to, da so bila pritožničina navodila toženki zapisana v "premišljenih, natančnih in nazornih dokument[ih]", da je šlo za "utemeljene zapisnike za skice, ki jih je tožena stranka izdelala", in ki "vsebujejo široko obrazložitev za vsako zavrnitev ali zahtevo za odpravo pomanjkljivosti", ali da "zelo dobro obrazložen in utemeljen [odstop od Pogodbe] obsega osem strani" ali "da ni nobene povezave med smernicami in izdelanimi skicami". Vse to in temu podobno je presplošno.

17Iz pritožbe ne izvemo, katere konkretne smernice naj vse ne bi bile upoštevane ter kje in v katerih toženkinih izdelkih se to kaže. To bi bilo treba navesti v pritožbi, poleg tega pa tudi, kdaj na prvi stopnji (v kateri vlogi; na katerem naroku) je (če je) pritožnica to že zatrjevala, pa naj bi ostalo spregledano. S tem v zvezi je treba spomniti še na posebno procesnopravno naravo pogodbenega prava. Preden se to lahko uporabi kot materialno pravo, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva (prvi odstavek 7. člen ZPP).⁹ Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti - medtem ko je zakonsko materialno pravo (po definiciji) objavljeno z vsem znano vsebino, pogodbe in drugi zasebnopravni posli, ki tako kot zadevne smernice vsebujejo normativno vsebino, niso in je zato to treba zatrjevati. Poleg tega zakon splošno in abstraktno zavezuje vse, značilno za zasebno pravo na procesnem področju pa je razpravno načelo: razpravlja se o tistem, kar stranka želi uveljaviti in tudi izrecno uveljavlja (spet prim. prvi odstavek 7. člen ZPP).

18Pritožnici ni mogoče pritrditi, da se je sodišče prve stopnje motilo, da so se smernice spreminjale; po njenem so se dopolnile le enkrat, sicer pa naj sama ne bi vedela, za kakšne spremembe naj bi sploh šlo. Po stališču pritožbenega sodišča bi smernice načeloma lahko uvrstili bodisi k dogovorjenim lastnostim naročenega posla/avtorskega dela v smislu prvega odstavka 626. člena OZ¹⁰ bodisi k navodilom, ki jih je po 622. členu OZ naročnik upravičen dajati podjemniku.¹¹ V pritožbi se omenja slednja od določb, kar napeljuje k sklepu, da je tudi pritožnica sama spremembe razumela s stališča dajanja (skozi več ponovitev cikla toženkinega izdelovanja predlogov in pritožničinega dajanja napotkov) spreminjajočih se navodil. In iz številnih mest v izpodbijani sodbi je jasno (zlasti iz 12., 16. in 17. točke njene obrazložitve), da je sodišče prve stopnje govorilo o ravno takšnih spremembah smernic - pritožnica je dajala nova in nova navodila (tako so se torej njene smernice spreminjale), toženka pa jih je vključevala v svoje predloge.

19Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni opredelilo obsega sprememb oziroma kaj je bilo spremenjeno. A kot je bilo že razloženo, je bila to v prvi vrsti pritožničina naloga, del njenega trditvenega bremena v postopku na prvi stopnji, in sicer katerih konkretnih njenih navodil naj se toženka ne bi bila držala; če pa naj bi bile takšne pritožničine trditve na prvi stopnji prezrte, pa bi bila morala v pritožbi prikazati, konkretno kaj naj bi bilo prezrto, na način, razložen nekaj točk višje.

20Kolikor je sodišče prve stopnje obravnavalo posamezne konkretne pritožničine smernice (navodila toženki), se pritožbeno sodišče z vsemi njegovimi ocenami (iz 16. in 17. točke obrazložitve) strinja. Smernice iz dokaznih prilog A 10 in 11, kolikor se zanašajo na pojme, kot so splošno, generično, klasično, sodobno, novo, unikatno … so s svojo pomensko odprtostjo široka izhodišča in usmeritve. Ni utemeljeno pritožničino stališče, da je sodišče prve stopnje njene smernice imelo za irelevantne; tudi je popačen prikaz njegove sodbe, da je sodišče pritožnici očitalo, da v smernicah nič ni bilo prepovedano. Sodišče namreč ni zanikalo, da je smernice mogoče kršiti, pač pa je pravilno upoštevalo, da se jih je mogoče držati na medsebojno različne načine, v tem okviru pa velja tudi še umetniška svoboda. Podobno, kot velja za maloprej navedene odprte pojme, se je tudi izvedbe in načina vključitve elementov grba, štiridelnosti, orla … mogoče lotiti na številne med seboj različne načine. V čem konkretno naj bi bila toženka kršila smernice, tako da tega ne bi bilo mogoče pripisati bodisi njihovi pomenski odprtosti bodisi svobodi njenega oblikovalskega ustvarjanja (kot v vseh v tej točki navedenih primerih), pritožnica ne pojasni.

21V pritožbi se pritožnica sklicuje na zapisnike (v listinskih dokaznih prilogah A 5, 6 in 8), dopolnitev komentarjev (A 7), elektronsko sporočilo (A 18) in smernice (v že omenjeni dokazni prilogi A 11), ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi bilo upoštevalo pri svoji dokazni oceni. Vendar pa so to dokazi, s katerimi ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev. Katera so bila tista konkretna navodila iz teh lis­tin, ki naj jih toženka ne bi bila upoštevala in v katerem od njenih predlogov logotipa se to kaže in kako, iz pritožbe večidel (tj. z izjemo posameznih primerov domnevno neupoštevanih smernic, obravnavanih v prejšnji in v naslednjih točkah te obrazložitve, ki jih je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljene) ne izvemo. "Katalog" navodil in njihovih domnevnih kršitev je po teh listinah potencialno zelo velik, pritožnica pa ne pove konkretno, kaj je bilo treba primerjati s čim. V pritožbi ni konkretno navedeno, do česa iz teh listin (katerega pritožničinega navodila; katere toženkine domnevne kršitve tega navodila) naj se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo. Zato pritožnica ne pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne pritožbenega razloga kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (tj. kršitve pravice do izjave zaradi neopredelitve sodišča) ni uveljavila.

22V pritožbi se graja, da je sodišče prve stopnje (v 17. točki obrazložitve) stališče o kršitvi pritožničine smernice/navodila (iz 3. točke smernic iz priloge A 11), da je oblika grba prepogosto uporabljena in generična, s toženkinim predlogom z dne 9. 11. 2020 (v listinski prilogi A 12), zavrnilo z razlogom, da je pritožničino stališ­če subjektivno. Toda grajanemu stališču pritožbeno sodišče v bistvenem pritrjuje. Po eni strani zato, ker gre tudi v tem primeru za smernico (tj. usmeritev, nekaj, kar "izraža prizadevanje po določeni vsebini", kot je to opredeljeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in kar je torej zaznamovano s svobodo pri izbiri konkretne izvedbe; naličje tega je, da je ocena, ali je bila posamezna izvedba ustrezen izraz navedenih prizadevanj, lahko bolj ali manj subjektivna). Po drugi strani zato, ker je smernica, na katero se pritožnica v tem primeru določno sklicuje, v nemajhni meri nejasna in protislovna. Glasi se namreč: "Logotip upošteva osnove heraldike, ne sme biti generične oblike (spodnje so postale prepogoste): [upodobljenih je sedem oznak znanih avtomobilskih znamk, štiri na ščitastih, dve na okroglih in ene na osmerokotnem polju/kartuši/grbu.]" Po slovarski definiciji pa je heraldika "veda, ki se ukvarja s proučevanjem in opisom grbov, njihovega nastanka, zgodovine in oblikovanja" - z eno besedo grboslovje, obenem pa naj naročeni logotip ne bi bil tak kakor grb (ki je povrhu, kar izhaja iz splošne izobrazbe in izkušnje, tipično ščitast). Torej morda ni izključeno, da je naročeno delo lahko takšno kot grb, le da ne enake (ikonografske) vsebine kot pri navedenih sedmih, ali pa ne enakih proporcev med višino in širino (po teh so si vsi štirje zgoraj navedeni ščitasti podobni). In končno gre pri navedeni za eno od mnogih smernic, toženka pa je morala upoštevati vse hkrati, torej nujno nekatere v večji in druge v manjši meri; po določbi zgoraj citiranega drugega odstavka 3. člena Pogodbe je morala pripraviti predloge, pojasniti koncepte, na katerih pred­logi temeljijo, ti pa se že tudi sami izrecno uporabljajo kot smernice za nadaljevanje dela v skladu s ponudbo. Možnost nadaljnjih korekcij (sprememb poudarkov pri posameznih smernicah, kakor izhajajo iz prvih predlogov), če pritožnici toženkini predlogi ne bi bil po godu, je bila torej v Pogodbo že vgrajena. Da pretirana "generičnost" grba (ki pa naj bi še upošteval heraldične zakonitosti) iz prvega toženkinega predloga v nadaljevanju (in v katerem konkretnem nadaljnjem izdelku/skici/predlogu) ne bi bila odpravljena z jasnim (objektivnim, ne subjektivnim) kršenjem pritožničinih nadaljnjih smernic, iz pritožbe tudi ne izhaja.

23Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu tudi glede tega, da je spadalo k svobodi toženkinega umetniškega ustvarjanja, da je v enega od svojih predlogov vnesla elemente električnega toka, pokala, simbola odpiranja cvetnega popka, stopnic …, saj to v predhodnih navodilih/smernicah sicer ni bilo izrecno zahtevano, a tudi ne izrecno prepovedano. Že po splošni ikonografski pismenosti gre za pozitivne simbole moči, rasti, napredka, uspeha itn., ki se očitno povezujejo z avtomobilizmom (nasprotno pritožbeno stališče je napačno, pritožnica pa niti v teh primerih ne pojasni, kako naj bi bil domnevno opuščeni toženkin temeljit študij smernic in navodil vodil do spoznanja, da je toženkina "interpretacija" - pritož­ničina uporaba tega pojma je pomenljiva, saj razkriva subjektivnost kriterija - v nasprotju z značilnostmi izdelka, za katerega je toženka oblikovala logotip). Pomembno pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi to, da toženka po (morebitni; zatrjevana ni bila) izrecni pritožničini prepovedi uporabiti katerega od navedenih simbolov, tega ni upoštevala pri svojem nadaljnjem predlogu.

24Pritožbeno sodišče nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve utemeljilo svojo sodbo z uporabo določbe 215. člena ZPP o dokaznem bremenu, ki da ga pritožnica ni zmogla. Od 15. točke dalje pa jo je utemeljevalo še s prirejenimi alternativnimi razlogi, ki samostojno vodijo do istega zaključka o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, zaradi česar ne odgovarja na pritožbene razloge zoper navedeni prvi nosilni razlog izpodbijane sodbe. Kljub temu, da je tudi na koncu 17. točke obrazložitve sodišče prve stopnje zapisalo, da toženka ni zmogla svojega dokaznega bremena, njegova predhodna obrazložitev po svoji vsebini predstavlja utemeljitev nesklepčnosti tožbe, tj. njene pomanjkljivosti že na ravni trditev: kar je pritožnica zatrjevala kot primere toženkinega neupravičenega nespoštovanja Pogodbe, po (pravilni) materialnopravni oceni sodišča prve stopnje to niso bili (ni šlo za toženkine kršitve Pogodbe).

25Ne drži, da je Pogodba prenehala zaradi toženkine neizpolnitve (prim. 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšen pravni zaključek ne izhaja iz pravilno razložene Pogodbe in posameznih konkretno zatrjevanih, a utemeljeno zavrnjenih stališčih o toženkinem neupoštevanju pritožničinih navodil (prim. 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožničin odstop od Pogodbe pa je bil kljub temu pravno učinkovit. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno sklicevalo na glede tega relevantni 648. člen OZ. Po tej določbi namreč lahko vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; in po zadevno relevantnem nadaljnjem delu istega člena mora v primeru takšnega odstopa podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo. Na tej podlagi pa je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za vrnitev avansa (vnaprejšnjega delnega plačila). Zaradi pritožničinega predčasnega odstopa od Pogodbe ni utemeljena niti njena kritika, da toženka ni dokončala niti logotipa, kaj šele ostalih štirih točk naročene CGP.

26Pritožnica ne napada utemeljeno niti zaključka, da pravdni stranki s pogodbo o poravnavi nista dosegli soglasja, da toženka obdrži 350 EUR, ostalo pa pritožnici vrne. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa pritožnica že sama navaja, da naj bi se bili pravdni stranki že v vsem uskladili glede poravnave, le še podpisati bi jo bilo treba, a naj je toženka neupravičeno ne bi hotela podpisati. Torej če iz takega domnevnega toženkinega ravnanja (contra factum proprium ali culpa in contrahendo, tj. zaradi odgovornosti za nepoštena pogajanja) za pritožnico izhaja kakšna škoda, odškodnine zanjo s svojima tožbenima zahtevkoma pač ni iztoževala.

27Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj je presodilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni (poleg zgoraj analiziranih očitno niso utemeljeni očitki o nemožnosti preizkusa in protispis­nosti izpodbijane sodbe), samo pa tudi ni našlo napak, na katere mora paziti, neoziraje se na to, kar uveljavljajo pritožniki (drugi odstavek 350. člena ZPP).

28Zaradi neuspeha s pritožbo mora pritožnica toženki povrniti potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Mednje spadajo nagrada za sestavo tega odgovora (ne pa tudi za posvet s stranko, ki je v to storitev vključen) v obsegu 375 odvetniških točk po tarifni št. 22/1 v zvezi s št. 19/1 Odvetniške tarife (OT), povečanje za pavšal 2 % za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % za DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ob vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) ti stroški znašajo 279,99 EUR. Toliko ji mora pritožnica plačati v 15 dneh.

¹ Tam se pomešano uporabljata oba navedena samostalnika, vendar nejasnost tega pogodbenega določila, ki jo je bilo treba razjasniti, korenini drugje.
² Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013, iz 14. točke obrazložitve.
³ Podobno velja glede drugje v pritožbi poudarjene promocije s toženkine spletne strani, da bo dober in edinstven logotip, ki ga ona lahko pripravi, "navdušil vas in vaše stranke" ipd. Gre za oglaševanje, ki toženke samo po sebi k ničemur pravno ne zavezuje.
⁴ "Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo."
⁵ "Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo."
⁶ Kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena Pogodbe, je morala toženka predloge utemeljiti z obrazložitvijo "koncept[ov], ki stojijo za temi predlogi" in pri novih predlogih upoštevati pritožničine smernice - to je soopredeljevalo ustreznost izdelanih predlogov.
⁷ Prim. J. Zobec v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 320.
⁸ Prim. istega komentatorja v istem komentarju, str. 415.
⁹ Gl. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 67/2023 z dne 15. 2. 2023, 11. točko obrazložitve, ter sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008, 7. točko obrazložitve, in III Ips 56/2011 z dne 21. 5. 2013, 12. točko obrazložitve.
¹⁰ Tako so mestoma pojmovane v pritožbi, kjer se pritožnica sklicuje na smernice iz listinskih dokaznih prilog A 10 in 11.
¹¹ V tem smislu so bile izrecno opredeljene tudi v zgoraj citirani tretji povedi drugega odstavka 3. člena Pogodbe.