84. člen OZ

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Načeloma za najemne pogodbe za poslovne prostore, sklenjene v času veljavnosti ZPSPP za določen čas, velja, da odpoved ni možna. Najemna pogodba za določen čas preneha s pretekom časa, pred tem pa le iz krivdnih razlogov. Sodna praksa je sicer to pravilo omilila in dopustila drugačne dogovore med strankami. Ker pa gre za izjemo od pravila, mora biti tak dogovor izrecen in soglasen.

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Podelitev doktorskega naziva ni ustavno zagotovljena človekova pravica in se sodišču ni bilo treba ukvarjati z uravnoteženjem nasproti si stoječih ustavnih pravic.

Razlaga izvensodne poravnave je odvisna od njenega besedilnega pomena, uzakonjenih metod razlage pogodb ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, povezanih z njeno sklenitvijo. Iz spornega besedila izvensodne poravnave jasno in nedvoumno izhaja, da „Znesek predstavlja vso sedanjo nematerialno škodo...“ ter nadalje, da odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo („bodoča nematerialna škoda“) ni zajeta v izvensodni poravnavi.

Za razlago pogodbe o plačilu odvetniških stroškov je potrebno izhajati iz splošnih določb Obligacijskega zakonika o razlagi pogodbe (82. do 85. člen OZ) in 15. člena OT, pri čemer pogodba o plačilu odvetniških stroškov spada med potrošniške pogodbe in jo je kot tako potrebno materialnopravno obravnavati tudi po določbah Zakona o varstvu potrošnikov.

Sodišče ne uporabi določbe členov 83 in 84 OZ, če so določbe splošnih pogojev jasne. V konkretnem primeru je bila zavarovanec pravna oseba in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so zavarovanci lahko tako fizične kakor tudi pravne osebe in da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zakonitih zastopnikov pravne osebe, to je direktorja,

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

OZ razlikuje med spornimi in nejasnimi pogodbenimi določbami. Vsaka sporna pogodbena določba ni hkrati nejasna. Nejasna je šele, ko tudi ob upoštevanju zakonskih razlagalnih vodil ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora o tem, kakšna je bila skupna pogodbena volja. Le tako določbo je ob predpostavkah iz 83. člena OZ treba razlagati v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe, sicer pa upoštevati dopolnilno pravilo iz 84. člena OZ. Pogodbi jasno določata, da se je toženka zavezala k ustvaritvi novih delovnih mest in da se med nova delovna mesta ne prištevajo zaposlitve, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. Ni torej utemeljeno stališče v sodbi, da pogodba omogoča več razlag izraza "novo delovno mesto". Ker izraz ni nejasen, ni bilo podlage za uporabo 83. člena OZ. Ker zaradi omejenega dostopa do dokazov pravdne stranke ni dopustno spraviti v dokazno stisko, je v takih položajih treba uporabiti procesne možnosti za olajšanje dokaznega bremena, kot so npr. posredno dokazovanje z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo, znižanje dokaznega standarda in dokazovanje z indici.

Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin določajo, da zavarovanje ne krije škode, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (na primer prijatelji, sorodniki) nad 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici. Pri presoji, ali je bil tožnik oseba, ki bi ga v konkretni situaciji lahko poimenovali gosta zavarovanke, pritožbeno sodišče izhaja iz jezikovne definicije besede „gost“, ki jo vsebuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Po tej definiciji je gost oseba, ki je kam povabljena ali pogoščena. Tožnik s strani zavarovanke toženke ni bil povabljen na njen dom, zavarovanka tudi ni bila ob njem, ko se je nahajal na njeni nepremičnini, kaj šele, da bi ga pogostila. Tožnik je bil z materjo na obisku pri drugi osebi, na drugi nepremičnini (na naslovu … 16a). Na nepremičnino zavarovanke toženke (na naslovu … 10) je prišel z J. B. (sinom zavarovanke, ki je šel pomagat na dom staršev), ker je želel videti domače živali. Zaradi takšnega tožnikovega prihoda na nepremičnino zavarovanke toženke le-tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanke v smislu Splošnih pogojev. To bi namreč pomenilo, d

Tožnik in tožena stranka sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorila za izplačilo odpravnine v višini 4 kratne zadnje mesečne bruto plače tožnika le za primer, če tožnik po preteku mandata ni ponovno imenovan na mesto direktorja zadruge in se mu zato pogodba pisno odpove z dvomesečnim odpovednim rokom. Ker pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala na zgoraj omenjeni način, temveč zato, ker je bil tožnik predčasno razrešen, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine, saj zanjo v določilih pogodbe o zaposlitvi ni podlage.

Po mnenju pritožbenega sodišča je razlaga besede gost, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v točki 25 sodbe, pravilna in v skladu z določbami 82. in 83. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnika prosil, da mu pride pomagat pri dežurstvu, torej, da mu nudi pomoč pri delu, kar pa ne pomeni, da je k zavarovancu prišel kot gost in na obisk.

Stranki v Sporazumu o začasnem zadržanju Pogodbe nista predvideli možnosti enostranskega odstopa od Pogodbe in tudi nista opredelili, do kdaj najdlje traja (začasno) zadržanje pogodbe, za ponovno aktivacijo Pogodbe pa sta v sporazumu predvideli pogoje.

Končni obračun del kot oblika poravnave med strankama, na katerega se sklicuje pritožba, ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Podlaga za plačilo cene po podjemni pogodbi je opravljeno delo. Upoštevaje, da je tožeča stranka dela po Pogodbi v celoti in pravilno opravila, pravična podelitev bremen med pogodbenima strankama terja razlago drugega odstavka 6. člena Pogodbe na način, da račun tožeče stranke zapade v plačilo v šestdesetih dneh po potrditvi situacije oziroma računa. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom terja plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga, kar je po izteku pogodbeno dogovorjenega roka.

Določba splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja, da zavarovalni primer nastopi, če zavarovanec utrpi postkomocijski sindrom po pretresu možganov, ki je ugotovljen v bolnišnici v prvih 24 urah po nezgodi, ni nejasna, zato je ni treba razlagati v korist šibkejše stranke (zavarovanca). Takšna določba tudi ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja oziroma pretirano stroga do zavarovanca, zato ni nična.

S stroškovnikom, ki se, kot izhaja iz njegovega uvoda, nanaša na stroške celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, taksa za postopek ni bila priglašena. Sodišče prve stopnje je, ne glede na to, da je tožeča stranka povračilo sodne takse zahtevala v tožbi, zato utemeljeno sklepalo, da povračilo takse ni (več) zahtevano. Poslovna podlaga (kavza) je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe. Določba pogodbe je sporna, če ji stranki pripisujeta različen pomen. Določba pogodbe je nejasna, če njenega pomena, ki je med strankama sporen, ni mogoče opredeliti niti po (obveznem) razlagalnem pravilu, niti z uporabo drugih metod razlage.

Toženec pogodbene obveznosti v pretežni meri izpolnjuje. Ker je pogodba o preužitku dvostransko obveznostno razmerje, v katerem je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke, se tožnika ne moreta uspešno sklicevati le na tožnikovo neizpolnjevanje obveznosti iz 3. točke pogodbe, ki z obveznostjo tožnikov iz iste točke pogodbe tvorijo smiselno celoto. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o nepravilni razlagi pogodbenih določil. Pri razlagi (nejasnih in) spornih določil sta nižji sodišči iz izpovedbe sestavljalca pogodbe ugotovili skupen namen pogodbenikov, kar je skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ.

Zaradi varstva javnega interesa pri javnih naročilih, h kateremu je zavezana tožena stranka kot naročnik v pogodbi, je omenjeno pogodbeno določilo treba razumeti tako, da je pisna oblika dodatka o zvišanju pogodbene cene konstitutiven pogoj za veljavno zvišanje le-te. Glede na to, da je tožeča stranka sklepala Pogodbo s proračunskim uporabnikom, se je morala zavedati pomena obličnosti pri porabi proračunskih sredstev.