VSL Sodba II Cpg 429/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 1.444,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 921,68 EUR od dne 6. 9. 2019 dalje do plačila in od zneska 523,02 EUR od dne 6. 10. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 55,00 EUR (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožil tožnik ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal plačilo dveh računov iz naslova opravljanja storitev (plaketiranja) za toženo stranko, in sicer računa za mesec junij 2019 v višini 921,68 EUR in za mesec julij 2019 v višini 523,02 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo računa v višini 921,68 EUR zavrnilo zaradi uspešnega sklicevanja tožene stranke na izven pravdni pobot, zahtevek za plačilo računa v višini 523,02 EUR pa zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožnika o tem, da je zatrjevano delo opravil.

7Tožnik v pritožbi navaja, da je nasprotna denarna terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni po materialnem pravu neutemeljena, zaradi česar v konkretnem primeru niso izpolnjene predpostavke za pobot z vtoževano terjatvijo (921,68 EUR).

8Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila utemeljenost nasprotne terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova pogodbene kazni potrjena s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 17/2011, katero je (v tem delu) potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani (II Cp 816/2022). Pavšalne pritožbene navedbe o "nečistosti" oziroma materialni neutemeljenosti nasprotne terjatve tožene stranke so tako brez vsakršne podlage. Preostalih predpostavk materialnega pobotanja (poleg likvidnosti še vzajemnost, istovrstnost, zapadlost in iztožljivost terjatev) pritožba niti ne izpodbija, pač pa zgolj pavšalno navaja, da tožena stranka ni podala pobotne izjave. V tem delu gre uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), ki pa je tudi po vsebini očitno neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 19. 8. 2019 tožniku poslala pobotno izjavo, s katero je terjatev tožnika v znesku 921,68 EUR pobotala s svoji nasprotno terjatvijo iz naslova pogodbene kazni v višini 2.500,00 EUR. Pravilen je tako zaključek, da je tožnikova terjatev za plačilo računa v višini 921,68 EUR prenehala z izven pravdnim pobotom in posledično utemeljena zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka.

9Zgrešeni so tudi pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota (311. - 318. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.¹ Pritožbeno navajanje, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv ter s tem povezano uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tako povsem neutemeljeno.

10V zvezi z zavrnitvijo plačila računa v višini 523,02 EUR pritožba izpodbija presojo sodišča prve stopnje, po kateri tožnik ni podal določnih navedb o opravi zatrjevanih storitev v mesecu juliju 2019. Navaja, da so takšni zaključki protispisni in tudi v tem delu uveljavlja absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, po katerih je tožnik v zvezi z zatrjevano izvedbo storitev v mesecu juliju 2019 zgolj pavšalno navajal, koliko posameznih plakatov je polepili, pri čemer je šlo za prepis iz izstavljenega računa. Poleg samega računa je tožnik v postopku kot dokaz sicer predložil tabelo, vezano na storitve plaketiranja, pri čemer pa podatkov iz tabele v svojih navedbah ni niti povzel, še manj jih obrazložil. Na drugi strani je tožena stranka pavšalne trditve tožnika obrazloženo prerekala in navajala, da bi v skladu z določili sklenjene pogodbe moral tožnik izvedbo storitev izkazovati z mesečnim obračunom s specifikacijo na obrazcu naročil izvajanja plaketiranja in temu priložiti tudi ustrezne fotografije polepljenih plakatov. Kljub obrazloženim ugovorom tožene stranke tožnik svojih navedb ni dopolnil niti v smislu interpretacije podatkov iz predložene tabele, niti ni pojasnil, kdaj in kje naj bi posamezne plakate polepil.

12Glede na navedeno in ob upoštevanju, da v postopku predlagani dokazi ne morejo nadomestiti nezadostne trditvene podlage, je sodišče prve stopnje tožnikove trditve utemeljeno štelo za pomanjkljive in presodilo, da v obravnavani zadevi ni podal določnih navedb o tem, da bi v mesecu juliju 2019 izvedel pogodbene storitve, za katere je uveljavljal plačilo (7. člen ZPP in 212. člen ZPP). V skladu z navedenim je tudi tožnikov zahtevek za plačilo računa v višini 523,02 EUR utemeljeno zavrnilo, pri čemer so pritožbeni očitki o protispisnem ravnanju sodišča in kršitvah 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP brez vsakršne podlage.

13Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja tožnika, da naj bi tožena stranka oba sporna računa vnesla v svoje poslovne knjige in ju poknjižila kot veljavne denarne terjatve, ki temeljijo na resničnih poslovnih dogodkih. Povzete pritožbene navedbe, ki so tudi sicer ostale pavšalne in na ravni golega zatrjevanja predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), po vsebini pa predstavljajo tudi nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14Za obravnavani spor so povsem irelevantna tudi pavšalna pritožbena navajanja, da je imela med strankama sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, značaj delovnopravne pogodbe, in da se je toženec kot delavec zaradi neurejenih poslovnih razmerij tožene stranke z lastniki zemljišč, na katerih stojijo reklamni panoji soočal s hudimi pritiski in nevarnostmi na terenu ter objektivno ni mogel izpolnjevati lastnih pogodbenih obveznosti. Hkrati gre tudi v tem delu v bistvenem za nedovoljene pritožbene novote (337. členu ZPP) in uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

15Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Glej T. Zima Jenull: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten št. 2/2017, str. 117.