VSL Sodba I Cp 1580/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka kot upravnik stavbe v tem sporu majhne vrednosti od toženke kot najemnice stanovanja terja plačilo stroškov obratovanja in upravljanja po desetih izstavljenih obračunih, upoštevaje neplačano razliko, v skupni vrednosti 739,53 EUR s pripadki za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 7. 2021.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo (v višini 123,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov), v presežku (v višini 615,96 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 133,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

3Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe vlaga tožeča stranka. Uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja kršitev 137. člena ZPP¹, ker sodišče ni vročalo sodbe pooblaščenki, ampak neposredno tožeči stranki. Sodišču očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabo materialnega prava o višini vtoževane terjatve. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih ali si nasprotujejo, in ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi (zaslišanje priče A. A.). Ne drži ugotovitev v točki 24 sodbe, da se je tožeča stranka zgolj sklicevala na priloge. V dopolnitvi tožbe in prvi pripravljalni vlogi se je substancirano opredelila do vsakega stroška, pojasnila podlago, uporabljene ključe delitve in vtoževano višino. Do obširnih navedb tožeče stranke se sodišče ni opredelilo. Posledično je izvedlo napačne materialnopravne zaključke. Podredno navaja, da bi moralo o višini tožbenega zahtevka sodišče odločiti po prostem preudarku (216. člen ZPP). V nasprotju z načelom poštenega sojenja je v celoti zavrnilo zahtevek v delih, katerih podlaga je ogrevalna površina in strošek ogrevanja, za veliko stroškov, ki se delijo po številu enot in za ogrevanje vode, ki se deli po številu uporabnikov. Zmotna je ugotovitev, da je tožnica le primeroma razčlenila specifikacijo računa za november 202o, da ni dokazala ogrevalnih površin. Pojasnila je obračun toplote za ogrevanje prostorov in vode in to podprla s številkami za november 2020. Predložila je vse listine. A tudi za november 2020 sodišče ni priznalo stroška ogrevanja. Nepravilni so zaključki v točki 32 sodbe. Pod točko III in IV tožbe in v prvi pripravljalni vlogi je opisala kriterije delitve stroškov toplote za ogrevanje prostorov in vode. Čeprav je strošek za november 2020 natančno izračunan, za ostale mesece pa delitev poteka na enak način, sodišče teh stroškov ni priznalo. Materialnopravno zmotna in z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP je obremenjena odločitev o načinu delitve stroškov toplote po številu enot. Navedbe tožeče stranke so bile zadostne. Napačno je odločeno o stroških deratizacije, stroških čiščenja ter o ostalih stroških (dobavljena toplota za ogrevanje, padavinske vode). Povzema, da je navedla kriterije za delitev posameznih stroškov in jih obrazložila. Zato bi sodišče lahko na tej podlagi in po prosti presoji dokazov odločilo o višini zahtevka, saj je hkrati ugotovilo, da je toženka storitve in dobave koristila. Razlogi si nasprotujejo. V celoti bi moralo sodišče priznati stroške, vezane na ogrevalno površino najmanj za november 2020 in v vseh drugih primerih, ko so kriteriji razdelilnikov v vlogah popolno in pravilno obrazloženi, torej do 1. 5. 2023.

4Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Navaja, da tožena stranka ni predložila delilnih podlag za vhodne račune (delitelje, za posamezne dele deljence) niti za količnike (enoto tožene stranke). Zgolj sklicevanje na zakone in pravilnike brez dokazov ne zadošča. Trditveno in dokazno breme je uzakonitev razpravnega načela. Toženka ga ni zmogla.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 445. člena ZPP), ker tožbeni zahtevek ne presega 2.000 EUR. V sporu majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi relativnih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala uporabljenih različnih ključev, ki se upoštevajo pri delitvi stroškov, so dejanske narave, ki jih v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako velja za pritožbene očitke, da pri ugotovitvi dejanskega stanja sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb in za očitke o kršitvah pravil postopka o vročanju sodne odločbe (137. člen ZPP) o razpravnem načelu (7. člen ZPP), o napačni dokazni oceni (8. člen ZPP) in o odločanju o višini zahtevka po prostem preudarku (216. člen ZPP). Očitane kršitve bi bile, če bi bile podane (pa niso), kvečjemu relativne narave. Slednje pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti niso upoštevne.

8Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu ter njuni povezanosti, ki ga določa 212. člen ZPP, mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V postopku v sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati dokaze v tožbi, oziroma če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot v obravnavanem primeru, v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitev tožbe). Tožena stranka mora sklepčno ugovarjati v odgovoru na tožbo oziroma najkasneje v prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP).

9V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov obratovanja in vzdrževanja za čas od 1. 10. 2020 do 31. 7. 2021 v znesku, ki ga tožena stranka kot najemnica stanovanja v večstanovanjski stavbi še ni poravnala, in sicer na podlagi izstavljenih ji računov - razdelilnikov; - da je tožena stranka izrecno in konkretno ugovarjala pravilnosti delitve posameznih stroškov in s tem načinu obračunavanja stroškov; - da je tožeča stranka vtoževane stroške delila po šestih različnih ključih (točka 25 sodbe); - da kljub ugovoru tožene stranke tožeča stranka ni pojasnila različnih delitvenih ključev; - da iz razdelilnikov, na katere se sklicuje tožeča stranka, izhajajo različni delitveni ključi za iste stroške, ki se obračunavajo po ogrevalni površini (točka 29), po osebah (točka 32) po enotah (točke 35 in 36), za ostale stroške (točke 42); - da je tožeča stranka primeroma razčlenila specifikacijo računa za mesec november 2020, iz katerega izhaja le delež (odstotek ali vlomek), ki ob posameznem strošku odpade na toženo stranko, kar ne zadošča za preizkus vseh stroškov, ki se delijo tudi med etažne lastnike drugih stavb.

10Po takih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je presodilo, da je tožbeni zahtevek v delih, kjer višine zahtevka ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni bilo mogoče ugotoviti niti na podlagi predloženih listin, neutemeljen in ga je v tem delu zavrnilo.

11Odločitev je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z drugimi procesnimi kršitvami iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Utemeljena je z jasnimi, pravilnimi, logičnimi in popolnimi razlogi, v katerih ni neskladij in očitanih nasprotij. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožeče stranke, izvedlo potrebne dokaze, nepotrebne s pravilnimi razlogi zavrnilo. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izvedbo dokazov (zaslišanje prič). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in jih povzema, ker jim ni treba ničesar dodati. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

12Zmotne in protispisne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in nadaljnji vlogi po toženkinem ugovoru navedla vse podatke in merila za izračun vtoževanih stroškov in da se ni sklicevala zgolj na priloge. Na mesečne razdelilnike se je izrecno sklicevala na list. št. 77 (hrbtna stran). Ugotovljenih razhajanj v njih po ugovoru tožene stranke ne v dopolnitvi tožbe ne v prvi pripravljalni vlogi ni pojasnila. Prvič, neupravičeno in prepozno šele v pritožbi pojasnjuje: - kriterije delitve stroška toplote za ogrevanje prostorov in vode (prva alineja zadnjega odstavka na strani 3 pritožbe), - delitev 25,24 % po ogrevalni površini (prva alineja na strani 4 pritožbe), - razlike v razdelilnikih za strošek ogrevanja prostorov po priključni moči in po ogrevalni površini do 30. 4. 2021 in od 1. 5. 2023 naprej (drugi odstavek na strani 4 pritožbe), - v celoti strošek za toploto za ogrevanje vode (prva in druga alineja tretjega odstavka na strani 4 pritožbe), - strošek za vzdrževanje toplotne in hidroforne postaje (drugi odstavek na strani 5 pritožbe), - število enot za hišnika in nadzor požarne varnosti, deratizacijo in število enot za dvigalo (prvi odstavek na strani 6 pritožbe). Gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati.

13Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče v celoti priznati vsaj vtoževane stroške po razdelilniku za november 2020. Tudi v tem delu obračun ni bil zadovoljivo pojasnjen, prav tako ni bilo razlogov, zakaj se razlikuje od ostalih predloženih obračunov (še v pritožbi tožnica navaja, da je za ostale mesece delitev potekala na enak način in kriterijih delitve, kot je bil specificiran v računu za november 2020), sodišče pa zaračunanih postavk ni moglo preizkusiti po višini niti na podlagi ostalega procesnega gradiva (natančni razlogi v točki 29 sodbe). Po takih dejanskih ugotovitvah ni bilo opore za ugotovitev o utemeljenosti računa za november 2020 glede zavrnjenih postavk.

14Po ustaljenih stališčih sodne prakse za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažnimi lastniki. Nadaljnja konkretizacija trditev je odvisna od sklepčnosti ugovora tožene stranke. Slednje vpliva na dokazanost obstoja terjatve in višine, torej na vprašanje utemeljenosti zahtevka².

15Ob izrecnem ugovoru toženke, da preizkus vtoževane terjatve po posameznih temeljih - postavkah - ni mogoč, je trditveno breme za konkretizacijo vtoževanega zneska znova prešlo na tožečo stranko. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka svojega trditvenega bremena ni zmoglo. Upravnik, ki zahteva povrnitev stroškov od etažnega lastnika (oziroma v obravnavanem primeru od najemnika), mora pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki je odpadel na etažnega lastnika/najemnika po posamezni postavki. Navesti mora tudi višino stroškov, ki jih je plačal tretji osebi, iz česar je mogoče izračunati delež, ki odpade na etažnega lastnika. Sklicevanje na enega od razdelilnikov, kot na del tožbenih navedb, v primeru ugovora toženca, da izračuna ni mogoče preveriti, ni dovolj. Zlasti, če se razdelilniki med seboj razlikujejo, ustreznih pojasnil v trditveni podlagi tožeče stranke glede ključev delitve za posamezne postavke pa ni, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Tako neskladje onemogoča preizkus pravilnosti izračuna po posameznih postavkah in tudi preizkus razdelilnika, ki ga je kot eksemplarični primer v obravnavanem primeru nepopolno obrazložila tožeča stranka. Glede na vsebinsko neobrazložene ključe delitve torej ni bilo mogoče odločiti niti o utemeljenosti nepojasnjenih postavk v razdelilniku za november 2020.

16Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, ni naloga sodišča, da iz prilog razbira način obračuna in višino stroškov, čeprav bi to lahko storilo samo. V obravnavanem primeru je sodišče dejansko samo iz prilog izluščilo vse različne ključe delitve za posamezne vrste stroškov, saj niti teh tožeča stranka v tožbeni podlagi vsebinsko ni predstavila, čeprav je bila to njena naloga. Neopredeljeno sklicevanje na neskladne razdelilnike in pomanjkljiva trditvena podlaga ne vodi k ugotovitvam o utemeljenosti zahtevka. Na priloge se stranka lahko sklicuje, vendar lahko uspe le v primeru, če z njimi natančneje substancira svoje tožbene trditve³.

17Tožnica ni zmogla svojega trditvenega bremena, kako in po kakšnih merilih je izračunala višino postavk, ki so bile zavrnjene. Zmotno se sklicuje na 216. člen ZPP, po katerem sodišče o višini denarnega zahtevka v določenih primerih lahko odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, kot velja za obravnavani primer (obračun odpadlih obratovalnih stroškov na posameznega etažnega lastnika), mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze. Določbe 226. člena ZPP v takem primeru ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

18Ker tožeča stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev glede višine tožbenega zahtevka, je materialnopravni zaključek o delni neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilen.

19Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z drugimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni. Zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/199 s spremembami.
² VSRS III Ips 5/2012 in III 13/2012, obe z dne 15. 4.2014.
³ VSRS III Ips 5/2012, 15. 4. 2014, točka 10.