UPRS Sodba IV U 114/2020-24

Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Celje, št. U06172-1423/2019/20 U90-03 z dne 30. 4. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se pes "A.” s št. čipa ..., lastnice in skrbnice A. A. (v tem postopku tožnice), vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije kot nevaren pes (1. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje uvedel postopek nadzora nad odgovornostjo imetnikov hišnih živali zaradi ugriza človeka na podlagi Obvestila Policijske postaje Slovenske Konjice. Uradna veterinarka je v ugotovitvenem postopku pridobila izjavo poškodovanca, zdravniško potrdilo Zasebne splošne ordinacije B. B., dr. med., z dne 10. 9. 2019 in vpogledala v Centralni register psov (v nadaljevanju CRP) dne 14. 8. 2019. Z obvestilom št. U06172-1423/2019/17 z dne 18. 3. 2020 je bila zavezanka obveščena, da je uveden postopek dodelitve statusa "nevarnega psa" za obravnavanega psa in vpis le tega v CRP, na podlagi katerega je zavezanka podala pisno izjavo z dne 16. 4. 2020.¹

3Kot pravna podlaga odločbe je navedena 9. točka 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) v povezavi z 42. členom ZZZiv, na podlagi katerih mora uradna veterinarka za utemeljeno označitev psa za nevarnega v postopku ugotoviti, da je obravnavani pes povzročil ugrizno rano človeku ali živali ter da ni podana nobena od zakonsko določenih izjem, drugih okoliščin pa ne ugotavlja in ne presoja.

4Dejstvo ugriza jasno izhaja tako iz izjave poškodovanca kot tudi obvestila PP Slovenske Konjice št. 6-880891 z dne 12. 8. 2019. Iz zdravniškega potrdila z dne 10. 9. 2019 in priložene kopije kartoteke nedvoumno izhaja, da je zdravnik na dan ugriza poškodovancu oskrbel rano, ki je bila posledica ugriza psa. V postopku je bila s potrebno gotovostjo izkazana neposredna zveza med ugrizom obravnavanega psa in povzročeno poškodbo človeka. Iz tega izhaja, da je izpolnjen pogoj iz 9. točke 5. člena ZZZiv, ki določa, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival (10. točka istega člena nevarne živali opredeljuje kot živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka), tudi pes, ki je ugriznil človeka oz. žival.

5Tako je uradna veterinarka presodila, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na že ugotovljena dejstva in presojo le teh in ostaja pri opredelitvi do dejstev in dokazov, kot je že obrazložila v odločbi št. U06172-1423/2019/13 z dne 6. 12. 2019. Predlog za zaslišanje C. C. je zavezanka prvič predlagala v izjavi z dne 16. 4. 2020 in pri tem ni navedla, kaj naj bi ta oseba v postopku pojasnila. Uradna veterinarka se za zaslišanje te osebe ni odločila, ker zavezanka ni pojasnila, kakšno vlogo naj bi imela v postopku oz. razlog zakaj naj bi ta oseba bila zaslišana. Glede predloga, da se na ustni obravnavi zasliši zavezanko in priče, je uradna veterinarka zaradi razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 ter ukrepov za obvladovanje širjenja te bolezni presodila, da zavezanki pisno omogoči seznanitev z uspehom dokazovanja in se pisno izreče o vseh okoliščinah, dejstvih in dokazih, kar je skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6Odločitev je sprejeta sledeč osnovnemu načelu delovanja inšpekcij, to je načelo varstva javnega interesa, v povezavi s samim namenom izrečenega ukrepa. ZZZiv je namreč sprejet z namenom, da regulira odgovornost ljudi za zaščito živali, pravila za dobro ravnanje z živalmi, skratka določa pogoje za rejo živali, transport in drugo. Med ostalim določa obveznosti lastnikov, imetnikov oz. skrbnikov rejnih in hišnih živali, med katere spada tudi ustrezno ravnanje lastnikov in skrbnikov s hišnimi živalmi na javnih površinah ter jih obvezuje, da morajo zagotoviti, da živali niso nevarne okolici. Sledeč osnovnemu namenu ukrepa iz izreka odločbe, kar je zavarovanje ljudi in ostalih živali pred nepredvidljivo reakcijo psa, ki lahko rezultira s ponovnimi ugriznimi ranami, je uradna veterinarka presojala dokaze, kot je opisano.

7Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je zavrnil pritožbeni ugovor o podanih izločitvenih razlogih, ker je ista uradna oseba izdala prvotno in izpodbijano odločbo organa prve stopnje ter naj bi bila pristranska.

8Glede pritožbenih ugovorov, da uradna oseba ni izvedla predlaganih dokazov, bistvenih za izdajo odločbe, niti se do njih ni izjasnila, so povzeta določila 139. člena ZUP, drugega odstavka 164. člena ZUP, prvega odstavka 165. člena ZUP in 10. člena ZUP. Izvajanje dodatnih s strani tožnice predlaganih dokazov je zavrnil, saj je organ prve stopnje z gotovostjo ugotovil, da je prišlo do ugriza s strani pritožničinega psa na podlagi zdravniškega izvida in glede na izjavo oškodovanca (ter po njegovem opisu oziroma nesporni prepoznavi, za katerega psa je šlo), pri čemer pritožnica psa v času dogodka zagotovo ni imela pod fizičnim varstvom, saj s tem, ko je bil pes sicer na povodcu, a puščen brez nadzora skrbnika na javno dostopnem mestu, sama ni zagotovila potrebne skrbnosti. Ugotovljena dejstva (dejstvo ugriza - prekinitve kontinuitete kože in dejstvo, da pes ni bil pod fizičnim varstvom skrbnika na javnem mestu) namreč ne bi mogla biti drugačna - neodvisno od razglašene epidemije v času izvajanja potencialnih dokazov in odločanja v konkretni inšpekcijski zadevi. Dejstva, da je pritožničin pes, ki ni bil na povodcu oziroma pod fizičnim varstvom skrbnika, na javnem kraju povzročil ugriz človeka, pritožničine navedbe ne morejo ovreči. Kontradiktornost v postopku je bila zagotovljena s pisno izjavo stranke, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je taka, da se odločbo da preizkusiti. Organ prve stopnje je na podlagi ugotovitvenega postopka ob upoštevanju načel upravnega in inšpekcijskega postopka ugotovil dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, in tako zaključil, da v konkretnem primeru ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega po 9. točki 5. člena ZZZiv in da je izpolnjen dejanski stan iz omenjene zakonske določbe ter s tem podana tudi podlaga za izpodbijano odločitev, zato je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ko je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Navedbe strank v upravnem sporu

9Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

10V tožbi navaja, da je 8. 8. 2019 okoli 8:30 ure s psom po imenu A., katerega skrbništvo in lastništvo tožnica izkazuje z izpisom iz Centralnega registra psov (v nadaljevanju CRP) odpravila v trgovino Spar ... Psa A. je privezala na prostor pred trgovino, ki je namenjen privezu kužkov, t.i. "Pasji kotiček". Po opravljenem nakupu v trgovini, ki je trajal približno 10 minut, sta pred trgovino stala starejši par (gospod D. D. in njegova žena) in zatrjevala, da bi naj pes A. gospoda D. D. dvakrat ugriznil, ko naj bi ta vstal s klopi pred trgovino in odšel le mimo njega proti vhodu trgovine, ter da sta že poklicala policijo pred tožničinim prihodom iz trgovine. Policisti so opravili ogled kraja, izdali zapisnik o navedenem dogodku ter ji izdali plačilni nalog, zoper katerega je vložila zahtevo za sodno varstvo, a postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju (prekrškovni oddelek) še ni pravnomočno zaključen.

11Prva odločba št. U06172-1423/2019/13 z dne 6. 12. 2019, s katero je bilo odločeno, da se pes A. vpiše v CRP kot nevaren pes, je bila po pritožbi tožnice zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka odpravljena. Organ prve stopnje je v ponovnem dopolnjenem postopku skladno s tretjim odstavkom 146. člena ZUP z obvestilom št. U06172-1423/2019/17 z dne 18. 3. 2020 obvestil tožnico o uvedbi postopka dodelitve statusa "nevarnega psa" ter vpisu tega v CRP. Tožnica je pravočasno posredovala Izjavo o dejstvih in okoliščinah, v kateri je obsežno nasprotovala ugotovitvam uradne osebe, predlagala izvedbo dokazov, kot so pridobitev dokazov s strani uradne osebe, zaslišanje prič, izvedenca, vpogled v posnetke kamer trgovine itd., vendar uradna oseba ves čas postopka ni izvedla nobenega od predlaganih dokazov v korist tožnice.

12Tožnica trdi, da je v ponovljenem postopku sodelovala ista uradna oseba, ki je že predhodno vodila prvotni postopek na prvi stopnji in tudi v ponovljenem postopku ni izvedla nobenega dokaza v njeno korist ter je podan dvom o njeni nepristranskosti, zato so bili skladno s 4. točko prvega odstavka 35. člena in 37. členom ZUP podani utemeljeni razlogi za izločitev uradne osebe. Nasprotuje tudi razlogom pritožbenega organa, ki jih je podal glede izločitvenih razlogov.

13V tožbi še očita, da v obrazložitvi odločbe ni opredeljeno glede njenih navedb, da do fizičnega stika psa s poškodovancem ni moglo priti, glede na izpovedbo oziroma izjavo g. D. D. z dne 29. 8. 2019, saj je bil pes privezan v pasjem kotičku, torej v za to primernem prostoru na povodcu, dolgem 90 cm. K temu tožnica še dodaja, da je klopca od pasjega kotička odmaknjena vsaj 2 metra in ne v isti liniji, temveč odmaknjena v notranjost trgovine vsaj za 2 metra. Uradna oseba se je oprla le na izjavo g. D. D. ter zdravniško potrdilo, ki pa nikakor ni zadostni dokaz, da bi naj do ugriza psa A. zares prišlo. Pes ni imel dovolj manevrskega prostora, da bi fizično prišel v stik z gospodom, še manj pa vanj skočil in ga celo dvakrat ugriznil (v levo roko in levo nogo). Prav tako je v človeški naravi, da se nezavedno, avtomatično odmakne ob morebitni nevarnosti, zato bi se gospod, če bi pes A. zares sploh lahko skočil vanj, nemudoma umaknil in ne čakal na domnevni ponovni ugriz. Pisna izjava oškodovanca ni verodostojna. Za odločitev o dodelitvi statusa nevarnega psa je potrebno v postopku ugotoviti, da je pes zares ugriznil človeka ali žival ter da ugriz ni bil posledica nedovoljenega vstopa poškodovanca v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.

14Edini dokaz, na katerega je odločitev uradne osebe oprta, je enostranska izpovedba g. D. D., na njej pa temeljita tudi zdravniško potrdilo in policijski zapisnik. Nedopustno je, da se niso izvedli vsi dokazi, ki bi dokazovali nasprotno. Skladno z načelom zakonitosti je pomembno, da se izvedejo vsi predlagani dokazi, saj tistega dne ni bilo nikakršnih prič, ki bi zaznale in potrdile izpovedbo g. D. D., kakor tudi za zavarovanje tožničinih pravic. Sklicuje se tudi na načelo materialne resnice. Nedopustno je ravnanje uradne osebe v ugotovitvenem postopku, da ni izvedla še kakšnega od predlaganih dokazov, še posebej zaradi okoliščin primera, ko je tožnica poskrbela za fizično varstvo psa, da je bil na povodcu, kot predvideva zakon, domnevnemu dogodku ni bila priča in tudi ni bilo drugih prič. Upravni organ se tudi ni opredelil, zakaj predlagani dokazi niso pomembni oziroma zakaj jih ne izvede. Nerazumna pa je edina navedba uradne osebe, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na že ugotovljena dejstva. Glede obrazložitve, da uradna oseba zaslišanj ne bo izvedla zaradi razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2, navaja, da ni bilo pričakovati, da se obravnava oziroma zaslišanja strank opravijo ravno v tem kriznem času, vendar ker se je situacija v vmesnem času normalizirala, življenja so se vrnila nazaj v stare tirnice, bi uradna oseba lahko izvedla zaslišanje tudi tedaj, ko je to še bilo mogoče ter da bi lahko uradna oseba opravila zaslišanje strank in izvesti kontradiktoren postopek že predhodno, saj postopek traja že od septembra leta 2019, pa teh dokazov ni izvedla. Obdobje, ko so bili izvedeni ukrepi za preprečitev širjenja nalezljive bolezni, zato ne more biti utemeljen razlog za neizvedbo teh dokazov.

15Tožnica meni, da so bile v postopku storjene kršitve, tako glede možnosti sodelovanja v postopku in ker niso bili izvedeni nobeni dokazi v njeno korist.

16Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem je navedla, da je bilo razjasnjeno, da je bil pes sicer na povodcu, privezan in puščen v t.i. pasjem kotičku, a vendar brez fizičnega varstva skrbnika, zaradi česar ni mogoče trditi, da je bil v takšnem ograjenem prostoru oziroma pod nadzorom fizične osebe, da bi bilo možno izključiti njegov napad samo zato, ker je bil kot tak pripet na označenem prostoru, namenjenemu za pse in da bi ravno zaradi faktorja dostopnosti pes moral biti pod nadzorom oziroma fizičnim varstvom skrbnika, kar pa ni bilo zagotovljeno, saj je bil pes puščen privezan pred vhodom trgovine na odgovornost tožnice, pri čemer bi se morala dejstva, da pes lahko napade, slednja zavedati tudi zaradi tega, da je isti pes 6. 10. 2014 že poškodoval človeka in bi tako morala zagotoviti varnost pred potencialnim ponovnim napadom na človeka ali žival.

17Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2022, v kateri je navedla, da je bila izdana sodba Okrajnega sodišča v Celju (prekrškovni oddelek) ZSV 767/2019 z dne 21. 12. 2020 zoper plačilni s nalog Policijske Postaje Slovenske Konjice številka 0000119814447 z dne 8. 8. 2019, s katero je bilo njeni zahtevi za sodno varstvo ugodeno in se je postopek o prekršku zoper njo zaradi prekrška po tretjem odstavku 45. člena ZZZiv na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavil, ker ni dokazano, da je storila prekršek. Pri tem je pojasnila, da teh dejstev in dokaza ob vložitvi tožbe ni mogla navajati oz. predložiti, ker je listine prejela šele po vložitvi predmetne tožbe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta priči D. D. in njegova žena E. E. pričala drugače kot v prejšnjih izjavah, ki sta jih podala na samem domnevnem dogodku pred Sparom, tj. na Policijski postaji Slov. Konjice ter inšpektorici, ki je vodila postopek glede prekrška.

18Na obravnavi prekrškovnega postopka pri Okrajnem sodišču v Celju so bili zaslišani tožnica, D. D., njegova žena E. E. ter policist Policijske postaje Slovenske Konjice F. F. V nadaljevanju tožnica povzame izjavo g. D. D. na Policijski postaji Slovenske Konjice dne 8. 8. 2019, izjavo g. D. D. z dne 29. 8. 2019, ki jo je poslal inšpektorici in izjavo g. D. D. na obravnavi v prekrškovnem postopku ZSV 767/2019. Meni, da sta g. D. D. in ga. E. E. skozi postopek prilagajala svojo izpoved, kar kaže na neverodostojnost prič in je treba to ustrezno upoštevati. Tožnica še dodaja, da če bi do ugriza s strani psa A. res prišlo, bi bil oškodovanec napoten v antirabično ambulanto, kar pa ni bil. Pes postane nevaren, ko je v uradnem postopku ugotovljeno, da je pes neobvladljiv in/ali kaže napadalno vedenje do človeka oziroma je bil ugriz evidentiran, dokazan in so bili izvedeni vsi predpisani postopki. Poudarja, da niso bili izpeljani vsi uradni postopki, zaradi česar status nevarnega psa ne more biti podeljen, vztraja pa, da do ugriza sploh ni prišlo.

19V pripravljalni vlogi z dne 26. 7. 2022 je tožnica še navedla, da je v CRP res zaveden dogodek z dne 6. 10. 2014, za katerega niti ne bi vedela, da je zaveden, če se ne bi zgodil dogodek pred Spar trgovino v Slovenskih Konjicah. S strani območnega urada UVHVVR Celje ni nikoli dobila nobenega obvestila, da je zaznamba iz leta 2014 bila zavedena v CRP. Zaznamba z dne 6. 10. 2014 je vpisana kot poškodba človeka, brez obrazložitve omenjenega dogodka, ki pa je nastala v posledici, ko je leta 2014 med igro pes A. popraskal in nikakor ugriznil mlajšega brata, kar bo, če bo potrebno, izpovedala tudi udeleženka in priča dogodka C. C. Pri tem dogodku niti ni bila prisotna policija, ampak le opravljen obisk zdravnika in veterinarske postaje z dne 9. 10. 2014, kjer je bila postavljena diagnoza, da je šlo le za manjšo prasko, pri čemer ni prišlo do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice, kot je to značilno pri ugrizu.

20Skladno z ZZZiv se mora status nevarnega psa v CRP vpisati izključno na podlagi izvedenega uradnega upravnega postopka, v katerem mora biti s strani prvostopenjskega inšpekcijskega veterinarskega urada ugotovljeno, da je pes neobvladljiv in/ali kaže napadalno vedenje do človeka oz. je bil ugriz evidentiran, dokazan in izvedeni vsi predpisani postopki. Šele po izvedbi uradnega postopka dobi (ali pa ne dobi) takšen pes status nevarnega psa z odločbo uradnega veterinarja v upravnem postopku.

21Kot lastnica in skrbnica psa je zagotovila vse potrebno, saj je bil pes privezan na povodcu, na primernem kotičku, postavljenem za pse pred trgovino, torej privezan na postavljeno železno ograjo. Več od tega zakonodaja niti ne predvideva in kaj več tudi objektivno ni moč storiti. Zato ji ni mogoče pripisati neskrbnega ravnanja v smislu malomarnosti, še mani pa krivdne oblike naklepa. Ker v konkretnem primeru niso bili izpeljani vsi uradni postopki, status nevarnega psa ne more biti podeljen. Vztraja pa tudi, da do ugriza sploh ni prišlo, kar dokazuje neverodostojnost prič g. D. D. in ge. E. E., ki sta skozi postopek prilagajala svojo izpoved.

Odločanje sodišča

22Predmet presoje v tem upravnem sporu je ukrep veterinarskega inšpektorja, da se tožničin pes "A.” s št. čipa ... vpiše v CRP kot nevaren pes.

23ZZZiv, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, je v 9. točki prvega odstavka 5. člena določal, da je nevaren pes, poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Določal je tudi izjeme, torej da se za nevarne pse ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi; psi, ki še niso dopolnili devet mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v CRP že pred ugrizom.

24Organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožničin pes A. 8. 8. 2019 ugriznil D. D. pred trgovino Spar v Slovenskih Konjicah. Vendar tožnica temu nasprotuje, torej je v tem postopku med strankama sporno, ali je prišlo do ugriza tožničinega psa.

25Ugriz je po 26. točki 5. člena ZZZiv opredeljen kot poškodba človeka ali živali, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice; 9. točka 5. člena tega zakona pa določa, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival in ni izvzet z izjemami, določenimi v tej določbi, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma drugo žival. Ugriz psa je, kot že navedeno, pogoj za izdajo odločbe o vpisu psa kot nevarnega v CRP in je v tej zadevi ključnega pomena za odločitev.

26Tožnica prvenstveno ugovarja zakonitosti izvedbe upravnega postopka v tej zadevi, tj. možnosti sodelovanja v postopku, neizvedbi z njene strani predlaganih dokazov in obrazložitvi neizvedenih dokazov. Posledično ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, in sicer (med drugim) ves čas zatrjuje, da v obravnavanem škodnem dogodku ni prišlo do ugriza s strani njenega psa.

27Upravni organ je dejstvo ugriza psa ugotovil na podlagi izjave poškodovanca, obvestila PP Slovenske Konjice z dne 12. 8. 2019 ter zdravniškega potrdila z dne 10. 9. 2019 s priloženo kopijo kartoteke. Dokazne predloge tožnice pa je v obrazložitvi odločbe zavrnil z utemeljitvijo, da glede na že izvedene dokaze (izjava poškodovanca, obvestilo policijske postaje in zdravniško potrdilo) izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na že ugotovljena dejstva in presojo teh; le določene dokazne predloge pa je zavrnil tudi s konkretnejšimi razlogi, in sicer glede predlaganega zaslišanja zavezanke in prič je obrazloženo, da se ne izvede zaradi razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 ter ukrepov za obvladovanje širjenja te bolezni, pač pa se zavezanki omogoči pisno seznanitev z uspehom dokazovanja in ji da možnost pisne izjave o okoliščinah, dejstvih in dokazih; glede predloga za zaslišanje C. C. pa je obrazloženo, da je bil prvič predlagan šele v izjavi z dne 16. 4. 2020 in pri tem ni bil naveden razlog za njeno zaslišanje.

28Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP).

29Vendar pa navedena določba ne določa, da lahko upravni organ dokazne predloge za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev pomembno, zavrne, ne da bi za to navedel argumentirane razloge. Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, na primer, da dejstvo, ki ga želi z izvedbo tega dokaza dokazati stranka, ni pravno relevantno. Namreč, tudi v upravnem postopku mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena. V dokaznem postopku upravni organ tako (med drugim) ne sme zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričal v nasprotno, kot v konkretni zadevi. Iz obrazložitve odločbe je namreč razbrati, da je upravni organ dokazne predloge tožnice zavrnil, ker njihova izvedba ne bi vplivala na že ugotovljeno dejstvo ugriza. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi relevantno dejstvo izkazali s potrebno gotovostjo, da jih tudi drugi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

30Ena od temeljnih pravic stranke v upravnem postopku je namreč pravica do izjave (9. člen ZUP). V okvir strankine pravice do izjave spada tudi dolžnost organa, da izvede vse pravno relevantne dokaze, ki jih je predlagala stranka ali pa takšen predlog obrazloženo zavrne. Izvedbo posameznega dokaza lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva), (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.

31Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, toženka bi izvedbo tožničinih dokaznih predlogov zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi. Zavrnitev njenih dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na že ugotovljena dejstva in presojo le-teh, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

32V skladu s pravilom o prosti presoji dokazov iz 10. člena ZUP mora dokazno oceno tudi obrazložiti, tako da je iz nje jasno, kako je posamezen dokaz in kako so vsi skupaj vplivali na ugotovitev pravno odločilnega dejstva.

33Tako sodišče zaključuje, da so tožničine navedbe glede zagrešenih kršitev pravil upravnega postopka utemeljene, saj dokazni predlogi, ki jih je tožnica predlagala v dokaz svojim trditvam v postopku, niso bili izvedeni niti njihova zavrnitev ustrezno obrazložena.

34Utemeljen pa je tudi tožbeni očitek o postopkovni kršitvi v zvezi z obravnavo tožničinega predloga za izločitev uradne osebe. Zahteva po nepristranskosti uradne osebe se odraža v inštitutu izločitve uradne osebe iz razlogov, določenih v 35. členu in prvem odstavku 37. člena ZUP.

35Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da je tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevala izločitev inšpektorice G. G., dr. vet. med. Sodišče ugotavlja, da toženka v zvezi z zahtevo za izločitev, ki jo je tožnica vložila z izjavo z dne 16. 4. 2020, ni odločila po ZUP tako, da bi izdala sklep o (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev. Ne glede na podano zahtevo za izločitev je imenovana inšpektorica 30. 4. 2020 izdala izpodbijano odločbo.

36Toženka bi morala o tožničinem predlogu za izločitev odločiti po predstojniku organa (drugi odstavek 38. člena ZUP) s sklepom (deseti odstavek 38. člena ZUP), zoper katerega bi tožnica morala imeti pravico do pritožbe.² Ob obravnavi tožničine pritožbe je razloge za zavrnitev zahteve za izločitev inšpektorice v obrazložitvi svoje odločbe sicer dodal organ druge stopnje, vendar to ne pomeni odločitve o predlogu za izločitev. Ker toženka odločitve glede izločitve ni sprejela s sklepom o izločitvi v skladu s pravili ZUP, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na potek postopka.

37Glede na vse navedeno je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ po tem, ko bo odločeno o zahtevi za izločitev, upoštevati tožničine navedbe ter izvesti s strani tožnice predlagane in za odločitev pravno relevantne dokaze ali pa jih zavrniti, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in to ustrezno obrazložiti.

¹ Odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, saj je drugostopni organ v pritožbenem postopku odpravil prvotno izdano odločbo in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, ker iz obvestila U06172-1423/2019/8 z dne 20. 9. 2019, s katerim je zavezanko obvestil o uvedenem postopku o prekršku in jo seznanil z ugotovitvami in ji dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila pridobljena v postopku, pri čemer so ji bile posredovane vse fotokopije listin, pridobljene v postopku, na nobenem mestu ni izhajala seznanitev zavezanke z dejstvi, da je uradna veterinarka ugotovila, da bo obravnavani pes dobil status nevarnega psa in bo kot tak vpisan v CRP ter je bila o tem prvič seznanjena z odločbo in ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi.
² Zoper odločitev o neizločitvi uradne osebe poseben upravni spor ni dovoljen (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato lahko stranka pravilnost in zakonitost take odločitve uveljavlja v tožbi, s katero sproži upravni spor zoper odločitev o glavni stvari.