38. člen ZUP

Glede na to, da v zadevi II N 77/2023 nasprotni udeleženki (strokovni delavki CSD) nista odločali o pravicah in obveznostih strank, temveč sta podali strokovno mnenje, ki je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1) o izločitvi izvedencev. To pa pomeni, da za odločanje o izločitvi strokovnih delavk CSD, ki sta v sodnem postopku za varstvo koristi otrok (II N 77/2023) pripravili strokovno mnenje, ni pristojen odločati CSD, temveč sodišče (četrti odstavek 247. člena ZPP).

Tožena stranka v tej zadevi ni upoštevala splošnega načela zaslišanja stranke v upravnem postopku v tem smislu, da mora dobiti stranka, preden organ izda odločbo, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP) oziroma je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP), je med strankama v tej zadevi ostalo povsem nerazčiščeno najbolj temeljno vprašanje, ali sploh gre v predmetni zadevi za kakršno koli kopičenje oziroma veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, ki ga ZBPP preprečuje. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe okoliščina veriženja prošnje za brezplačno pravno pomoč v zvezi z obveznostjo vračanja prejete pomoči ni razvidna niti ni izkazana, je kršitev pravice do izjave oziroma obrambe (zaslišanje) v konkretnem primeru vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izločitveni razlog obstaja le ob določenem izkazanem, navzven zaznavnem ravnanju uradne osebe oziroma načelnika do stranke ali stranskega udeleženca ali do upravne stvari, ki poteka, mora pa biti takšno, da poraja dvom v nepristranost oziroma objektivnost. Sama reklama investitorja v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ, ob izostanku ostalih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom v nepristranost načelnice prvostopenjskega upravnega organa, narekuje odločitev, da se zahteva za izločitev slednje zavrne.

Postopka obveznega predhodnega svetovanja ni mogoče opredeliti kot upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP, niti ne gre za odločanje v drugih javnopravnih zadevah v smislu 4. člena ZUP, zato je upravni organ zahtevo za izločitev, uradne osebe pravilno zavrgel.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da o predlogu za izločitev, v katerem so navedene okoliščine, ki po mnenju tožeče stranke utemeljujejo obstoj zatrjevanega izločitvenega razloga, ni bilo odločeno, saj se v spisu ne nahaja sklep, ki ga kot obligatornega v primerih tovrstnih zahtev predpisuje zgoraj navedeni člen ZUP. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, in sicer določb 37. in 38. člena ZUP v zvezi s 35. členom ZUP, ki določajo postopek upravnih organov v primerih podanih zahtev za izločitev uradnih oseb. Takšna kršitev določb postopka pa bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj bi moral prvostopenjski upravni organ pred sprejemom odločitve preveriti, ali so podani pogoji za izločitev uradnih oseb in to ustrezno obrazložiti v izdanem sklepu.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev, ki Agenciji dovoljuje izvedbo preiskave brez predhodne sodne odločbe (prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1) v neskladju s 36. in 37. členom Ustave, zato je zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Odločilo pa je, da se do njene odprave še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1. To v skladu z 41. točko obrazložitve Odločbe pomeni, da je v prvem stavku prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 tožena stranka imela in vse do odprave ugotovljene protiustavnosti še vedno ima zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav. Za postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, ki se je vodil proti tožnikoma, to pomeni, da dokazi, pridobljeni na podlagi sklepa o preiskavi v skladu s prvim stavkom prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, niso nedovoljeni.

Nezadovoljstvo z vodenjem upravnega postopka in stališči, izraženimi pri odločanju, brez navedbe drugih relevantnih okoliščin, ni zadostna podlaga za sklep, da je uradna oseba v takem razmerju do stranke ali do upravne stvari, da bi bil podan dvom v njeno nepristranost. V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši. Ker pa uradne osebe v tem primeru ni mogoče obravnavati kot stranke z nasprotnim interesom, saj mora tudi sama v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranost, obvestiti organ, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, po mnenju sodišča v tem primeru ni obvezno ravnanje po 2. odstavku 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Odločitev gradbenega inšpektorja, da odloči brez zaslišanja inšpekcijskega zavezanca, bo na mestu predvsem takrat, ko bo to narekovala nujnost inšpekcijskega ukrepanja v konkretnem primeru. Povečanje vplivov dela objekta zaradi spremenjene dejavnosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej,

Za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV ne zadoščata dejstvi, da otrokova zaupna oseba živi na območju drugega CSD kot otrok in njegova starša ter tožnikovo nestrinjanje z ravnanji delavcev CSD.

Ker v zakonu ni določeno, da je zoper odločbo ministrstva možna pritožba, tudi ni pritožbe zoper sklep ministrice o izločitvi uradne osebe.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.