UPRS Sodba II U 31/2021-27

Tožba se zavrne.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Maribor je v obravnavani zadevi izdala delno odločbo št. 36205-058-1992-424 z dne 29. 7. 2020, s katero je odločila, da se upravičencema A. A., in B. B., roj. 20. 12. 1898, za porušen dvoriščni objekt 1- garaža za motorno kolo v tlorisni izmeri 20,4 m2, dvoriščni objekt 2-shramba za vrtno orodje v tlorisni izmeri 15,5 m2, dvoriščni objekt 3- konjski hlev v tlorisni izmeri 36,00 m2, dvoriščni objekt 4- shramba k puškarski delavnici v tlorisni izmeri 14,0 m2, ter dvoriščni objekt - bazen z vrtno lopo v deležu 1/2 do celote, določi odškodnina v obliki obveznic, v skupni višini 8.314,96 DEM, vsakemu v deležu 4.157,48 DEM s katerimi razpolaga Slovenski državni holding d. d., Ljubljana (1. točka izreka). Nadalje je odločila, da se za stanovanja štev. 3 v poslovno stanovanjski stavbi v Mariboru, C. ulica 1, ki je v lasti fizične osebe, v deležu 1/2 do celote, določi odškodnina v obliki obveznic, v skupni višini 51.734,15 DEM, vsakemu v deležu 25.867,07 DEM, s katerimi razpolaga Slovenski državni holding d. d. (2. točka izreka).

2Za pozidano podstrešje v stavbi C. ulica 2, ki je bilo ob podržavljanju skupni funkcionalni prostor stavbe, katero je bilo po podržavljanju s strani Stanovanjske zadruge Maribor leta 1884 preurejeno v 2 stanovanji, ki sta v lasti fizičnih oseb v deležu 1/2 do celote, je določila odškodnino v obliki obveznic, v skupni višini 17.631,50 DEM, vsakemu v deležu 8.815,75 DEM, s katerimi razpolaga Slovenski državni holding d. d. (3. točka izreka).

3Odločilo je še, da je zavezana stranka Slovenski državni holding d. d., dolžna izročiti obveznice iz 1., 2. in 3. točke te delne odločbe v skupni višini 77.680,61 DEM, skrbnikoma za posebni primer in prejemnikoma D. D. in F. F., 3 (tri) mesece po pravnomočnosti te delne odločbe (4. točka izreka).

4Za skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnima upravičencema A. A. in B. B. je postavila D. D. in F. F. (5. točka izreka) ter odločila, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (6. točka izreka). O preostalem delu zahtevka bo odločeno v nadaljevanju postopka (7. točka izreka).

5Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta E. E. in D. D. 19. 5. 1992 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, poslovno stanovanjske zgradbe v Mariboru, C. ulica 1 z dvoriščnimi objekti in stanovanjske zgradbe v Mariboru, C. ulica 2 z dvoriščnim objektom, ob podržavljanju prip. vl. štev. 52 in 53, k. o. H. Ker je vlagateljica E. E. med postopkom 23. 1. 1998 umrla, postopek nadaljuje njena hčerka F. F. in D. D., ki ga v upravnem postopku zastopa F. F.

6Upravni organ je ugotovil, da imata po bivšem lastniku podržavljenega premoženja Z. Z., ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, torej pogoja jugoslovanskega državljanstva), vstopno pravico na podlagi 12. člena ZDen, njegova pravna naslednika hčerka A. A. in sin B. B., ki izpolnjujeta pogoje iz prvega odstavka 9. člena ZDen, medtem ko njegova žena in drugi dve hčerki pogojev ne izpolnjujejo.

7Upravni organ je o zahtevku že delno odločil z več delnimi pravnomočnimi odločbami, predmet te delne odločbe pa je del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin v deležu 1/2 do celote, ki jih ni možno vrniti v naravi, in sicer: porušenih dvoriščnih objektov, 1-garaža za motorno kolo v tlorisni izmeri 20,4 m2, 2- shramba za vrtno orodje v tlorisni izmeri 15,5 m2, 4- shramba k puškarski delavnici v tlorisni izmeri 14,0 m2; porušenega konjskega hleva-dvoriščni objekt 3; dvoriščnih objektov, bazena in vrtne lope; stanovanja štev. 3 v poslovno stanovanjski stavbi v Mariboru, C. ulica 1, ki je v lasti fizičnih oseb in pozidanega podstrešja v stavbi C. 2, ki je bilo ob podržavljenju skupni funkcionalni prostor stavbe, katero je bilo po podržavljenju s strani Stanovanjske zadruge Maribor leta 1884 preurejeno v 2 stanovanja, ki sta v lasti fizičnih oseb.

8Zaradi pridobitve podatkov o vrednosti podržavljenih nepremičnin ob podržavljenju ter ob o denacionalizaciji je upravni organ s sklepom štev. 362-05-58/92-58 (7304) z dne 6. 1. 2010, imenoval izvedenca - strokovnjaka gradbene stroke P. P., stalnega sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke pri Okrajnem sodišču v Mariboru.

9Iz izvedeniškega poročila z dne 7. 6. 2010 in dopolnitve z dne 18. 8. 2010 izhaja: da vrednost nepremičnin ob podržavljenju znaša 796.098,95 DEM; da sedanja vrednost nepremičnin znaša 734.760,07 DEM; da odškodnina za porušene dvoriščne objekte 1, 2, 4 znaša 5.552,37 DEM; da odškodnina za porušen konjski hlev-dvoriščni objekt 3, znaša 4.588,56 DEM; da odškodnina za dvoriščne objekte, bazen in vrtno lopo znaša 6.489,00 DEM in da znaša odškodnina za stanovanje štev. 3 v stavbi C. ulica 1 131.806,80 DEM in da odškodnina za pozidano podstrešje v C. ulici 2 znaša 35.263,00 DEM.

10Zaradi obstoja ovir iz 16. člena ZDen je vlagateljica in pooblaščenka vlagatelja zahtevala kot obliko denacionalizacije odškodnino v obliki obveznic, s katerimi razpolaga Slovenski državni holding d. d., ki je opredeljen kot zavezana stranka za to vrsto odškodnine.

11Tekom postopka je F. F. navajala, da zahteve za denacionalizacijo za navedene nepremičnine ni podal B. B. niti njegovi pravni naslednici in sta navedeno prepustili D. D. in E. E. Navedla je, da je B. B. že pred 2. svetovno vojno prejel višji solastninski delež na nepremičninah, kot ostali otroci. Dodala je še, da je B. B. umrl, njegova hči pa ni imela potomcev. Poudarila je, da ni možno vrniti premoženje osebi, ki sploh ni vložila zahteve in s postopkom ni bila seznanjena. Predlagala je, da se vrne 1/2 odvzetih nepremičnin izključno A. A., za katero je bilo državljanstvo, kot dedinjo 1. dednega reda, dokazano.

12Upravni organ je ponovno pregledal celotno spisno dokumentacijo, dosedanje navedbe vlagateljice in pooblaščenke vlagatelja ter zavezane stranke Slovenskega državnega holdinga d. d. in ugotovil, da je možno odločiti v delu zahtevka, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin, ki jih ni možno vrniti v naravi, tako, da se nadomestnim upravičencem določi odškodnina v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d. d. v skupni višini 77.680,61 DEM, vsakemu upravičencu v višini 38.840.305 DEM. Podrobneje opredeljuje izračun odškodnine.

13Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo sta tožnika in Slovenski državni holding d. d. vložili pritožbo. Pritožbo Slovenskega državnega holdinga d. d. je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor, v nadaljevanju toženka) zavrnilo, medtem ko je pritožbi tožnikov z odločbo št. 4904-2/2013-97 z dne 17. 12. 2020 delno ugodilo in je odpravilo 6. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor št. 36205-058-1992-424 z dne 29. 7. 2020, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. točka izreka) in odločilo, da stroškov pritožbenega postopka ni (4. točka izreka).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

14Tožnika vlagata tožbo zaradi kršitve materialnih predpisov, kršitev postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Menita, da je Upravna enota Maribor napačno štela za denacionalizacijskega upravičenca po Z. Z. tudi njegovega sina B. B. On namreč ni vložil zahtevka za denacionalizacijo, ker je umrl leta 1979, ko še ni bil v veljavi ZDen, prav tako vloge niso podale njegove pravne naslednice. Njegove pravice pa tudi nista uveljavljala tožnika. Menita, da je zato odločba nična po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poudarjata, da B. B. ali njegova vdova I. I. ter hčeri J. J. in K. K. (sedaj že vsi pokojni, brez pravnih naslednikov) niso vložili zahteve za denacionalizacijo in niso uveljavljali te pravice, ter niso izrecno ali molče privolili v to, da bo B. B. denacionalizacijski upravičenec po Z. Z. V to pa tudi nista privolila in s tem ne soglašata tožnika.

15Izpostavljata, da je Upravna enota Maribor izdala odločbo, da je Slovenski državni holding d. d. dolžan plačati odškodnino, ko pred tem še ni izdala odločbe o vrnitvi premoženja v naravi. Pravnomočna odločba o vrnitvi premoženja v naravi je predpogoj za izdajo odločbe o plačilu odškodnine, za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja, kakor tudi glede premoženja, ki ga ni možno vrniti v naravi. Po izdaji odločbe o tem, da mora Slovenski državni holding d. d. plačati odškodnino (odločba št. 36205-058-1992-424 z dne 29. 7. 2020), je Upravna enota Maribor sicer izdala odločbo o vrnitvi premoženja v naravi št. 36205-058- 1992-438 z dne 28. 10. 2020, vendar ta odločba še ni pravnomočna, ker bo oz. je zoper njo vložena tožba na Upravno sodišče RS. Vrednost za izplačilo odškodnine za zmanjšano vrednost, v obliki obveznic, kjer je zavezanka Slovenski državni holding d. d., pa se obračuna na dan, ko je premoženje vrnjeno. Upravna enota Maribor pa je uporabila cenitev izvedenca R. R. iz leta 2010, torej staro 10 let, kar ne odraža dejanskega stanja zmanjšane vrednosti premoženja leta 2021, ko se bo ponovno odločalo o vrnitvi v naravi. Poudarjata, da se je leta 2018 v objektu C. ulica 1, Maribor, porušil strop med drugim nadstropjem in podstrešjem. Posledično je del objekta ostal brez vseh inštalacij, ometov, opleska, podov v parketni izvedbi,... (tako je bilo v stanovanju pred porušitvijo). Vrednost objekta se je od leta 2010, ko je izvedenec opravil cenitev, bistveno zmanjšala zaradi porušitve, saj prostori sedaj niso več primerni za stanovanje. Nadalje pa se je delno podrla široka zidana ograja - zid, na vrtu, v dolžini cca. 10 m in v višini 2 m- 2,5 m, ostali del tega zidu pa je tako dotrajan, da se bo še porušil in ogrozil stanovalce. Opozarja, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja (v konkretni zadevi ob zaplembi leta 1945) in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Tako je kršen 44. člen ZDen-a.

16Opozarja, da obrazložitev odločbe Upravne enote Maribor, ki navaja, da na cenitev izvedenca gospoda R. R. ni bilo pripomb, pri izdaji odločbe o priznanju odškodnine za 1/10 podržavljenih nepremičnin A. A., pa je potrebno izrecno povedati, da je v tem primeru najprej bilo premoženje, to je 1/10 objekta C. ulica 1 in C. ulica 2, z vsemi zemljišči, v naravi vrnjeno. Tokrat pa pravnomočne vrnitve objektov in zemljišč še ni. Cenitev iz leta 2010, ki jo je v sedanji odločbi uporabila Upravna enota Maribor, pa tako ne vsebuje vrednosti zemljišč, pod porušenimi objekti, ker jih cenilec ni upošteval, ker so bili pri tisti odločbi pred tem v naravi vrnjeni. Torej bi bila denacionalizacijska upravičenca dvakrat prikrajšana, saj zemljišča še nimata vrnjenega v naravi, nimata pa, za zemljišče, tudi plačane odškodnine, v obliki obveznic.

17Opozarjata še, da delna odločba Upravne enote Maribor št. 36205-058-1992-424 z dne 29. 7. 2020, tudi ne vsebuje podatka, v kakšnih obveznicah mora Slovenski državni holding d. d. plačati odškodnino. Ali so to obveznice SOS2E ali katere druge obveznice. Prav tako ne pove ničesar o amortizacijskem načrtu oz. o obrestovanju teh obveznic, glede na dejstvo, da je rok za to potekel že leta 2016.

18Tožena stranka je dne 24. 3. 2021 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

19Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor stranki z interesom, Slovenskemu državnemu holdingu d. d.. V odgovoru na tožbo je odgovorila, da se s tožbenimi navedbami strinja ter da sama izpodbija obravnavano odločbo iz vsebinsko enakih oziroma podobnih razlogov v zadevi I U 77/2021 in predlaga združitev postopkov.

20Sodišče je stranko z interesom obvestilo, da ni formalnih pogojev za družitev zadeve I U 77/2021 in II U 31/2021 po 42. členu ZUS-1, saj se zadeve vodijo pri različnih oddelkih sodišča.

21Sodišče je v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, stranke opozorilo na možnost, da se odpovejo glavni obravnavi. Vse stranke postopka (tožnik, toženka in prizadeta stranka) so sodišču pisno sporočile, da se glavni obravnavi odpovedujejo. Sodišče je v sporu zato odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov (tj. na podlagi listin v sodnem in v upravnem spisu zadeve), brez glavne obravnave.

K I. točki izreka

22Tožba ni utemeljena.

23Predmet odločanja v predmetni zadevi je pravilnost in zakonitost delne odločbe, s katero je upravni organ kot upravičenca do denacionalizacije za 1/2 delež nepremičnin po pokojnem Z. Z. skladno z 12. členom ZDen in drugim odstavkom 64. člena ZDen štel njegova otroka, in sicer hčer A. A. ter sina B. B., za katera med strankami ni sporno, da oba izpolnjujeta pogoj jugoslovanskega državljanstva iz 9. člena ZDen. Sporno pa je vprašanje, ali je upravni organ kot upravičenca do denacionalizacije lahko upošteval B. B., ki zahteve za denacionalizacijo ni vložil, saj je umrl leta 1979, prav tako pa pravic do denacionaliziranega premoženja niso uveljavljale njegove sedaj že pokojne pravne naslednice.

24Drugi odstavek 64. člena ZDen določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Po stališču sodne prakse¹ navedena določba pomeni, da je pravočasna zahteva vlagatelja zahtevka v korist upravičenca v primeru, če je do denacionalizacije istega dela premoženja, do katerega je upravičen po skupnem pravnem predniku, upravičen tudi vlagatelj zahtevka.

25Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.

26V obravnavani zadevi sta zahtevo za denacionalizacijo po Z. Z. pravočasno vložila E. E. in D. D. kot pravna naslednika pokojne A. A. Po presoji sodišča pri tem ni odločilno, da B. B. ni bil naveden v zahtevi za denacionalizacijo kot upravičenec, saj se lahko šele po izvedenem ugotovitvenem postopku odloči o osebah, ki so do denacionalizacije tega premoženja upravičene². Enako kot A. A. pa je kot dedič prvega reda do denacionalizacije po njunem skupnem pravnem predniku Z. Z. (ki ni izpolnjeval pogojev za denacionalizacijo) upravičen tudi B. B. Zahteva E. E. in D. D. je bila torej skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP³.

27Zavrniti je očitek, da je pravnomočna odločba o vrnitvi premoženja v naravi predpogoj za izdajo odločbe o plačilu odškodnine, za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja, kakor tudi glede premoženja, ki ga ni možno vrniti v naravi. Tožnika namreč izpostavljata, da je Upravna enota Maribor izdala odločbo, da je Slovenski državni holding d. d. dolžan plačati odškodnino, ko pred tem še ni izdala odločbe o vrnitvi premoženja v naravi. Opozarjata, da je po izdaji odločbe o tem, da mora Slovenski državni holding d. d. plačati odškodnino (odločba št. 36205-058-1992-424 z dne 29. 7. 2020), Upravna enota Maribor sicer izdala odločbo o vrnitvi premoženja v naravi št. 36205-058- 1992-438 z dne 28. 10. 2020, vendar ta odločba še ni pravnomočna, ker bo oz. je zoper njo vložena tožba na Upravno sodišče RS.

28Pritrditi je odločitvi toženke, da prvostopni upravni organ ni kršil pravila upravnega postopka in materialni predpis (ZDen), ki določa, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev v naravi in bi zato moral prvostopni upravni organ najprej odločiti o vrnitvi stanovanj (kot posameznih delov stavbe) v naravi in šele nato o morebitni odškodnini. ZUP/86 v prvem odstavku 215. člena določa, da kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah (delna odločba). Z izpodbijano delno odločbo je prvostopni upravni organ odločil o vračilu dela premoženja, ki je bilo zaplenjeno prejšnjemu lastniku Z. Z. in ga danes ni več mogoče vrniti v naravi. Delno je bilo odločeno o odškodnini za porušene objekte in o odškodnini za del stanovanj, katerih vračilo v naravi danes ni več mogoče. Prvostopenjski organ je jasno pojasnil, da je Stanovanjska zadruga Maribor v letu 1988, torej še pred uveljavitvijo ZDen, v podstrešnem delu stavbe na C. ulici 2 v Mariboru, zgradila dve novi najemniški stanovanju, ki jih kot novi stvari v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti v naravi. Nadalje je tudi pojasnila, da ker je stanovanje v lasti fizične osebe L. L., ni mogoča vrnitev v naravi lastniškega stanovanja št. 3 v poslovno stanovanjski stavbi C. ulica 1, Maribor. Navedenih dejanskih ugotovitev tožnika v tožbi ne izpodbijata. Gre za oviro za vračilo premoženja po tretjem odstavku 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Nikjer ni določeno, da mora biti odločba o tem, da se premoženje ne vrne v naravi, pravnomočna, preden je določena odškodnina, prvostopenjski organ pa je argumentirano pojasnil, in to za tožnika ni sporno, zakaj vračilo objektov v naravi ni mogoča.

29Tako upravni organ pravilno ugotavlja, da je odškodnina za porušene objekte ter za stanovanje štev. 3 v stavbi C. ulica 1 in pozidano podstrešje v stavbi, C. ulica 2, nesporno ugotovljena in tudi če bi bilo že pravnomočno odločeno o vrnitvi nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti v naravi, bi upravni organ lahko sprejel le isto odločitev. Tako upravni organ v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ni kršil pravil upravnega postopka in materialnega predpisa (ZDen) kot to menita tožnika, to pa iz razloga, ker je z izpodbijano delno odločbo odločil zgolj o tistem delu premoženja zaplenjenega Z. Z., katerega vračilo v naravi danes ni več mogoče.

30Po določbah ZDen gre denacionalizacijskim upravičencem, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma na njej vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, pravica do odškodnine. Ta se določi po temeljnem pravilu za določanje vrednosti podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen: vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Dopolnjujejo ga nadaljnji odstavki tega člena, pa tudi določba 85. člena ZDen. Na podlagi zakonskih pooblastil so bili sprejeti številni podzakonski akti, kot Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS št. 23/92 in 26/00 - v nadaljevanju Navodilo), Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) in Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik o ugotavljanju vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš). V zadevi je ugotoviti, da je bil pravni temelj podržavljenja Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45). Na podlagi navedenih predpisov je bila izdana odločba Mestne zaplembene komisije v Mariboru, štev. 2098/2 z dne 15. 11. 1945. Zato je vrednost tega premoženja treba določiti po njegovem stanju na navedeni dan, tj. na dan 15. 11. 1945.

31Tožnika v zadevi izpostavljata, da se vrednost za izplačilo odškodnine za zmanjšano vrednost, v obliki obveznic, kjer je zavezanka Slovenski državni holding d. d., obračuna na dan, ko je premoženje vrnjeno. Upravna enota Maribor pa je uporabila cenitev izvedenca R. R. iz leta 2010, torej staro 10 let, kar ne odraža dejanskega stanja zmanjšane vrednosti premoženja leta 2021, ko se bo ponovno odločalo o vrnitvi v naravi. Opozarja, da je leta 2018 v objektu C. ulica 1, Maribor, ki je predmet denacionalizacijske zahteve, prišlo do porušitve stropa med drugim nadstropjem in podstrešjem. Zaradi navedenega je nastala škoda v znesku cca. 120.000,00 EUR. Torej se je vrednost objekta od leta 2010, ko je izvedenec opravil cenitev, bistveno zmanjšala zaradi porušitve, vsaj za cca. 90.000,00 EUR. Prostori, kjer se je zgodila porušitev, pa sedaj več niso primerni za stanovanje, pred tem dogodkom, pa so bili. Nadalje se je od cenitve leta 2010, pa do sedaj podrla cca. 0,5 m široka zidana ograja - zid, na vrtu, v dolžini cca. 10 m in v višini 2 m - 2,5 m, ostali del tega zidu pa je tako dotrajan, da se bo še porušil in ogrozil stanovalce. Meni, da Upravna enota Maribor v izpodbijani odločbi ni upoštevala sedanje bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine in je s tem kršen 44. člen ZDen-a, prav tako ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Upravna enota Maribor je namreč upoštevala vrednost iz leta 2010, kar pa ne ustreza vrednosti iz leta 2021, ko bi se naj objekt vrnil, v deležu, tudi v naravi.

32V tem delu je poudariti, da tožnika neupravičeno izpodbijata izdano odločbo, ki odloča o točno določeni odškodnini le za objekte, za katere je bilo odločeno, da se ne vrnejo v naravi ter je le zanje določena odškodnina. Sodišče zavrača ugovor, da tožnika ne sprejemata cenitve, ker se dejstev, da je nepremičnina dotrajana, ni upoštevalo. Namreč ugovor, da izvedenec ni pravilno upošteval poslabšano stanje objektov v naravi (porušitve in dotrajanost), bi morala tožnika uveljavljati v upravnem postopku (pa ga kot izhaja iz listin v upravnem spisu nista, iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da na cenitev nista imela pripomb), za obravnavo v upravnem sporu pa so ti tožbeni ugovori novota in neupoštevni (20. in 52. členom ZUS-1).⁴ Sodišče torej ocenjuje postopanje toženke kot pravilno.

33Dodati je še, da v skladu s sodno prakso zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) ne pomeni, da bi morali podzakonski predpisi pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji.

34V številnih odločbah Ustavnega sodišča je zapisano stališče: odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, pač pa le določeno vnaprej omejeno odškodovanje, s katerim se v okviru možnosti razmerja urejajo za vnaprej. Pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen torej ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja. To pa ne pomeni le tega, da odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, temveč tudi da vzpostavljanje enakosti med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona, ne temelji na tržni vrednosti premoženja. Slednji vidik odškodnine za podržavljeno premoženje je obravnavalo tudi Ustavno sodišče, in sicer v sklepu U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, v katerem je presojalo ustavnoskladnost 13. in 14. člena Navodila. Poudarilo je, da enak položaj med upravičenci, ne glede na to, kdaj je izdana odločba o denacionalizaciji, zagotavlja uporaba obračunske enote v DEM oziroma EUR. Zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) pa ne pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Upravičenci bi bili celo v ustavno nedopustnem različnem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave), če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišč.

35Enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v različnih časovnih trenutkih, zagotavljata uporaba obračunske enote v DEM oziroma EUR in izplačevanje odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (sedaj Slovenski državni holding d. d.), ki se obrestujejo in izplačujejo po enotnem amortizacijskem načrtu ne glede na čas plačila, ne pa tržna vrednost nepremičnin.

36Neutemeljene so tudi nadaljnje tožbene navedbe, da je napačno, ker izpodbijana delna odločba ne vsebuje podatka, v kakšnih obveznicah mora Slovenski državni holding d. d. plačati odškodnino (ali so to obveznice SOS2E ali katere druge obveznice) in ker ne pove ničesar o amortizacijskem načrtu oz. o obrestovanju teh obveznic, glede na dejstvo, da je rok za to potekel že leta 2016.

37Način izdaje obveznic Slovenskega državnega holdinga d. d. je urejen v Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96 in 11/99 - odl. US), izpodbijana 4. točka izreka pa je izdana v skladu z določbami Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 21/11 - uradno prečiščeno besedilo, 9/16 - ZGGLRS, 55/17 in 174/20 - ZIPRS2122, v nadaljevanju ZSOS). Ta v 7.c členu določa, da način ter roke, ki niso opredeljeni s tem zakonom, za izplačevanje glavnice in obresti, za katere se izdajo obveznice ter druga vprašanja v zvezi z izdajanjem, izročanjem ter unovčevanjem obveznic in izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katere je zavezanec sklad, določi Vlada Republike Slovenije s posebno uredbo, ki jo izda v treh mesecih po sprejetju tega zakona. Naveden predpis je Uredba o izdaji obveznic, ki podrobneje ureja materijo. Enak položaj med upravičenci pa sicer zagotavlja tudi izplačevanje odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, ki se obrestujejo in izplačujejo po enotnem amortizacijskem načrtu ne glede na čas izplačila (45. člen ZDen ter 7. in 7.b člen ZSOS, prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 243/2010).

38Kar se tiče posrednih tožbenih navedb, da bi moral upravni organ odločiti tudi o odškodnini zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja, ki je bilo vrnjeno v naravi, sodišče pojasnjuje, da lahko v skladu s prvim odstavkom 215. člena ZUP/86 pristojni organ, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, izda odločbo samo o teh točkah. Po mnenju sodišča tako dejstvo, da upravni organ v izpodbijani delni odločbi ni odločal tudi o preostalih nepremičninah, ni razlog za njeno odpravo, odločanje o navedenih nepremičninah pa bo predmet nadaljnjega postopka.

39Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da so bile pri izdaji izpodbijane delne odločbe spoštovane relevantne določbe ZDen, prav tako pa je dejanska in materialnopravna podlaga odločitve ustrezno obrazložena. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 40/2007 z dne 10. 7. 2008, I Up 739/2005 z dne 5. 3. 2008 in I Up 1639/2006 z dne 14. 2. 2008.
² Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2022 z dne 28. 9. 2022.
³ Oziroma 4. točki 267. člena ZUP/86, saj se v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDen v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače.
⁴ Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.