45. člen ZDen

Predlog se zavrne.

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

Ustavne presoje ZIOOZP in na njegovi podlagi sprejete Uredbe v tem pravdnem postopku niti hipotetično ne more biti, ker gre za pravno podlago, ki jo redno sodišče uporablja v nepravdnem postopku. Trditve in razloge, na katerih temelji tožba v tej zadevi, bi moral tožnik uveljavljati v nepravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno o njegovi odškodnini. Sporni zakon je pri svojem odločanju uporabilo sodišče v nepravdnem postopku, zato bi moral tožnik v tistem postopku doseči zase ustavnopravno pravilno rešitev. In če ima prav, potem bi to tudi moral imeti možnost doseči že v prvotnem postopku. Pravdni postopek pa ni in ne more biti namenjen korekciji odločitev v drugem sodnem postopku.

Predlog se zavrne.

Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno, zato ni kršil pravil postopka. V primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev. Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca. Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj.

Vrednost poslovnega prostora v času podržavljenja in v času vračanja se ugotavlja na podlagi podzakonskih aktov, na katere napotuje Zden, zato ni mogoče upoštevati izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožnica, saj to ni bilo izdelano v skladu z navedenimi predpisi. Obresti za odškodnino po 25. členu ZDen, ki jo morajo plačati denacionalizacijski upravičenci, so enake kot za zavezanca SOD ter se vežejo na pravnomočnost odločbe o povrnitvi vlaganj (in ne na vložitev zahtevka kot uveljavlja tožnica).

Odločitve o obsegu zapuščine ni mogoče dopolnjevati s popravnim sklepom, saj ne gre za napako v sami številki ali očitno pisno pomanjkljivost izdanega sklepa.

Določba tretjega odstavka 25. člena ZDen omogoča denacionalizacijskemu upravičencu, da odškodnino plača obročno in ne šele po poteku 10-letnega oziroma v obravnavani zadevi 20-letnega obdobja. Ker pa gre v obravnavani zadevi za odškodnino, je tožena stranka pravilno kot pogoj za njeno odloženo plačilo določila 6 % obrestno mero.

Nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 19. člena ZDen). Ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za javno kategorizirano cesto, ki predstavlja javno dobro, se sporni parceli vsaj v tistem delu, po katerem poteka javna cesta, ne bi smeli vrniti v naravi. Ker sodišče prve stopnje z omenjenimi podatki ob odločanju o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja ni razpolagalo, ni v zadostni meri raziskalo in ugotovilo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja pogojev za uporabo izjeme iz 19. člena ZDen, ki določa primere, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Če objekt stoji na eni parceli in mu zemljišče sosednje parcele, na kateri ni nobenega objekta, ni določeno kot funkcionalno zemljišče, se ta sosednja parcela ne šteje v funkcionalno zemljišče objekta v smislu 12. člena Navodila, temveč se za to parcelo določi odškodnina kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče.

Obresti po petem odstavku 3. člena ZIOOZP so nadomestilo za donos denarne vrednosti neupravičeno zaplenjenega premoženja in začnejo teči od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja.

Ni predmet odločanja v postopku denacionalizacije tudi višina obresti od odškodnine, priznane v obliki obveznic SOD, ki je določena že po samem zakonu.

Kadar sodišče prizna upravičencu odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, odločba pa je bila izdana po 1.7.1996, torej po datumu, ki je določen za začetek obrestovanja glavnice, ni podlage za uporabo določbe sedmega odstavka 44. člena ZDen.

Odškodnina, ki jo je sodišče priznalo denacionalizacijskim upravičencem v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 36.720,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe po 45. čl. ZDen, ne nasprotuje določbi drugega in tretjega odst. Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad.

V postopku denacionalizacije je potrebno ugotoviti obseg podržavljenega premoženja in v premoženju katere pravne osebe je podržavljeno premoženje. Slovenski odškodninski sklad je zavezanec za plačilo odškodnin v obveznicah, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest.

V postopku denacionalizacije podržavljenega podjetja je glede na postavljen zahtevek upravičenca za odškodnino v obliki obveznic zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin in za nacionalizirane premičnine zavezanec Slovenski odškodninski sklad.