85. člen ZDen

Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.

Temeljno načelo glede določanja višine odškodnine je, da se ta odmerja za zaplenjeno premoženje po stanju premoženja v času zaplembe in ob upoštevanju sedanje vrednosti (44. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Pri zemljiščih je torej pomemben njihov pravni status (kmetijsko, nezazidano ali zazidano stavbno) ob zaplembi. V uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je sprejeto stališče, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena (zaplenjena) kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena Predlagatelj bi status zaplenjenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazal le, če bi dokazal, da so bila v času zaplembe opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili le regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona Zeml

Vprašanje, kakšen je bil status zemljišč ob podržavljanju (torej tudi, ali je določeno zemljišče stavbno ali kmetijsko), je pravne narave, saj njegovo vsebinsko opredelitev podajajo predpisi, ki na status nekega zemljišča vežejo različne pravne učinke. Stavbno zemljišče je tako le zemljišče, ki je bilo predvideno za zazidavo že ob podržavljenju ali pa je bilo kot tako podržavljeno. Ne pa npr. tisto, ki je bilo podržavljeno (oziroma zaplenjeno) kot kmetijsko, pa četudi bi bilo pozneje uporabljeno za gradnjo. Nespremenjena izhodiščna vrednost iz 4. člena Odloka, ki ne ustreza sedanji tržni vrednosti, ni v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen in drugim odstavkom 85. člena ZDen.

Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ni predpis za določanje funkcionalnega zemljišča. Uporablja se pri vrednotenju za potrebe določitve odškodnine za denacionalizirano premoženje, kjer funkcionalno zemljišče ni določeno, ne pa pri presoji, ali obstoji ovira za vrnitev v naravi (ovira za vrnitev v naravi obstoji tudi na funkcionalnem zemljšču, ki je po svojem pravnem satusu zazidano stavbno zemljišče).

Iz pojma "posebej urejeno podstrešje" pri izračunu vrednosti stavbe so izključena tista podstrešja, urejena za namene kmetijske in drugih dejavnosti, ki nimajo (vsaj) posebnega stropa kot določenega gradbenega elementa, ki je torej minimalni in nujni del take posebne urejenosti. Če tako posebej urejenega podstrešja ni, pa je vrednost objekta v celoti - torej skupaj s podstrešnim prostorom - izračunana prek določitve volumna objekta brez podstrešnega prostora.

Sedanja vrednost iz 44/1 člena ZDen je vrednost, ugotovljena po podzakonskih aktih iz 44. člena ZDen, na dan uveljavitve ZDen.

Tožnik s svojimi izračuni ni uspel dokazati, da je razlika med vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja in vrednostjo že vrnjenega premoženja tolikšna, da ne bi bilo mogoče vrniti še parc. št. 1852/9, kot sta to odločila oba upravna organa. Ugotavljanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja namreč ni mogoče zgolj z valorizacijo denarnega zneska neto aktive, kot je navedena v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju. Če v njem ugotovljena vrednost nepremičnin ni ustrezala njihovim realnim vrednostim ob podržavljenju, valorizacija te vrednosti ne pokaže realne sedanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja.

Vrednost podržavljenega premoženja kot podlaga za priznanje odškodnine za to premoženje se v postopkih denacionalizacije ugotavlja le na način in po merilih, ki jih za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi.

Po presoji sodišča je pravilno stališče drugostopnega organa, da se obseg in vrednost podržavljenega podjetja v skladu z Navodilom ugotavlja po aktih o podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Le, če stanja na tak način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih.

Komunalna opremljenost zemljišča ni odločilna za presojo, da je bilo zaplenjeno zemljišče stavbno. Opredelitev zemljišča kot stavbnega je (bila) pridržana zakonu. Tako je bilo stavbno zemljišče prvič definirano v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter nato vsebinsko enako v kasnejših zakonih. Po tej opredelitvi je treba upoštevati kot stavbno zemljišče tisto, ki je bilo (v času podržavljanja) v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo.

Spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, zato v tem obsegu dovolitev revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev. V zvezi s sporom o višini odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa iz izpodbijane sodbe in revizije izhaja, da je v obravnavani zadevi sporen status zemljišča ob podržavljenju, saj je bila priznana odškodnina v obliki obveznic SOD določena za kmetijska zemljišča, revidenta pa uveljavljata, da bi sporna zemljišča morala biti vrednotena kot stavbna zemljišča. Vrednost izpodbijanega dela zato lahko predstavlja le razlika, ki jo glede na obseg spornih zemljišč predstavlja vrednotenje kmetijskih in nezazidanih stavbnih zemljišč po določbah 44. člena v zvezi s 85. členom ZDen.

Obseg in vrednost podržavljenega premoženja mora predlagatelj zahteve za denacionalizacijo v skladu z določbami ZDen dokazati z verodostojnimi listinami.

Komunalna opremljenost zemljišča (kot izhaja iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), ni odločilna za presojo, da je bilo zaplenjeno zemljišče stavbno. Opredelitev zemljišča kot stavbnega je (bila) pridržana zakonu. Tako je bilo stavbno zemljišče prvič definirano v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter nato vsebinsko enako v kasnejših zakonih. Po tej opredelitvi je treba upoštevati kot stavbno zemljišče tisto, ki je bilo (v času podržavljenja) v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo.

Ob nesporni ugotovitvi, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo v premoženje pravnega prednika tožeče stranke, ki je z denacionalizacijskim upravičencem oziroma z njegovimi pravnimi nasledniki v postopku lastninskega preoblikovanja sklenila sporazum zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v postopku denacionalizacije.

V postopku denacionalizacije je treba ugotoviti, ali je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko ali stavbno, saj je od tega odvisno njegovo vrednotenje. Ker iz akta o podržavljenju in uradnih katastrskih podatkov iz tistega časa izhaja, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča, tožniku pa ni uspelo dokazati, da bi bil v času podržavljenja za to zemljišče sprejet po tedanjih predpisih predvideni akt o njegovi določitvi za stavbno, se tako zemljišče ob podržavljenju šteje za kmetijsko zemljišče.

Po določbi 12. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti se pri določanju razlike v vrednosti v primerih iz 25. in 26. člena ZDen za nepremičnine, ki so kulturni spomenik, dodatna vrednost (vrednost, ki jo ima zgradba, ker je kulturni spomenik) ne upošteva in se razlika v vrednosti določi po predpisih, navedenih v 5. členu tega Pravilnika.

Vrednost podržavljenega premoženja se v skladu s 44. in 85. členom ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji po metodologiji in predpisih, izdanih na podlagi 44. člena ZDen.

V primeru, ko je bilo bivšemu lastniku podržavljeno zemljišče puščeno v uporabo ter šele kasneje odvzeto iz posesti, je po mnenju sodišča treba upoštevati stanje zemljišča v času, ko je bilo odvzeto iz posesti, torej, ko je bilo dejansko podržavljeno.

Vrednost podržavljenega premoženja se v postopku denacionalizacije določa po stanju premoženja ob podržavljenju in po sedanji vrednosti, ki se ugotovi po metodi, predpisani z ZDen in v podzakonskih predpisih, izdanih na podlagi ZDen.

Če z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, niso bile ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih stvari, se šteje, da je realna vrednost podržavljene stvari oz. premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oz. premoženja ob podržavljenju.