VSM Sklep I Cp 255/2024-1

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča na Ptuju P 73/2021 z dne 8. 1. 2024 (točka I izreka) in sklenilo, da prične toženi stranki rok za plačilo sodne takse po tar. št. 1121 ZST-1 v višini 2.781,00 EUR po plačilnem nalogu P 73/2021 z dne 8. 1. 2024 teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (točka II izreka).

2Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru zoper plačilni nalog ugodi, slednjega razveljavi in ponovno odmeri sodno takso.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vrednost spornega predmeta, ki ni 166.855,70 EUR, temveč le 57.795,60 EUR, kolikor znaša vrednost dajatvenega zahtevka tožeče stranke po opravljenih modifikacijah tožbenega zahtevka. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo podala ugovor nepravilne določitve vrednosti spornega predmeta in poudarila, da je slednja v nasprotju s temeljnim pravilom iz prvega odstavka 39. člena ZPP, ki določa, da če je za ugotovitev stvarne pristojnosti in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ki je v danem primeru nedvomno dajatveni zahtevek na plačilo denarnega zneska v višini 57.795,60 EUR in ne ugotovitveni zahtevek na ugotovitven ničnosti sporne Kreditne pogodbe št. 170092/1 z dne 31. 3. 2005 in Notarskega zapisa opr. št. SV 78/05 z dne 12. 4. 2005, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Navedeni zahtevek namreč tožeča stranka uveljavlja zgolj kot vmesni ugotovitveni zahtevek, saj je slednji v razmerju do preostalih dveh postavljenih zahtevkov prejudicialen. V takšnih situacijah pa vmesni ugotovitveni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, temveč je upoštevna zgolj vrednost dajatvenega zahtevka. V skladu z navedenim in določbami Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) bi tako višina predmetne sodne takse morala znašati 942,00 EUR in ne 2.781,00 EUR, kot je to zmotno izračunalo sodišče prve stopnje.

3Pritožba je neutemeljena.

4ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

5Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku zmotno ocenilo vrednost spornega predmeta. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se sodišče po izdaji sodbe ne sme več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v tožbi pravilno določena vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna odmera sodne takse za pritožbo oziroma o vrednosti spornega predmeta ne more več razsojati. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se lahko namreč sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala vrednosti spornega predmeta in da sodišče prve stopnje o tem ugovoru tekom postopka na prvi stopnji ni odločilo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravnega postopka, ki pa jo lahko tožena stranka uveljavlja le s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, saj tudi zoper morebitni sklep sodišča o drugačni vrednosti predmeta spora ne bi imela posebne pritožbe. Upoštevajoč navedeno in izrecno določbo prvega odstavka 32. člena ZST-1, da prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

6Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe ZPP, v skladu s katerimi pa kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Glavni zahtevek v predmetni pravdi pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne Kreditne pogodbe št. 170092/1 z dne 31. 3. 2005 in Notarskega zapisa opr. št. SV 78/05 z dne 12. 4. 2005, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot samostojni tožbeni zahtevek po prvem odstavku 181. člena ZPP in ne kot vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. Ugotovitvena tožba se namreč lahko vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP), kot je to v danem primeru, saj tožeča stranka vtožuje ničnost sporne Kreditne pogodbe št. 170092/1 z dne 31. 3. 2005 in Notarskega zapisa opr. št. SV 78/05 z dne 12. 4. 2005 na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot¹). Višina najetega kredita po sporni kreditni pogodbi tako predstavlja vrednost spornega predmeta v predmetnem pravdnem postopku. Sprejeta stališča ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, saj se slednja nanaša le na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ki je odločilen za presojo dopustnosti revizije.

7Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je sodišče prve stopnje glede na vrednost spornega predmeta v višini 166.855,70 EUR sodno takso pravilno odmerilo, je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi z 366. členom ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 - ZKolT, 31/18, 49/20 - ZIUZEOP, 130/22.