VSC Sodba in sklep Cp 75/2024

I. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni v izpodbijani I. točki izreka glede zneska v višini 8.842,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, in sicer tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 8.842,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, zavrne,

- razveljavi v izpodbijani I. točki izreka glede zneska v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, in v celoti v izpodbijanih IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. točki in III. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnik je v tožbeni podlagi zatrjeval, da mu je toženec povzročil škodo (-) z ravnanji, za katere je bil toženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 6785/2015 z dne 4. januarja 2017 in s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017 z dne 17. aprila 2018, (-) z nezakonitim prenehanjem njegovega delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o., v kateri je toženec edini družbenik in zakoniti zastopnik, (-) in s trpinčenjem tožnika na delovnem mestu v navedeni družbi.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku (zadnja sprememba tožbe v vlogi z dne 15. 4. 2022 na r. št. 83), s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo zneska višini 19.842,88 EUR s pripadajočimi obrestmi, in sicer:

- za nastalo nepremoženjsko škodo odškodnino v skupni višini 11.000,00 EUR (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000,00 EUR, zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.000,00 EUR, zaradi okrnitve pravic osebnosti v višini 2.000,00 EUR in za strah v višini 3.000,00 EUR),

- za nastalo premoženjsko škodo odškodnino v skupini v višini 8.842,88 EUR, ki vključuje izgubljeni dobiček zaradi neizplačanih plač v višini 6.679,92 EUR, izgubo zaradi neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR, izgubo zaradi neizplačanega sorazmernega dela regresa za leto 2014 v višini 195,36 EUR in odškodnino zaradi nespoštovanja 30-dnevnega zakonsko določenega roka v višini 526,31 EUR.

Tožnik je postavil še zahtevek zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic in z njim zahteval, da sodišče tožencu prepove vsakršno poseganje v osebnost tožnika, zlasti pa povzročanje konfliktov, to je vseh konfliktnih ravnanj in povzročanja vsakršnih konfliktnih razmer "v odnosu" do tožnika, v primeru kršitve pa izrek denarne kazni v višini 500,oo EUR.

3Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, ki jih stranki s svojima pritožbama ne izpodbijata:

- Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri družbiA. d. o. o., za določen čas. Tožnik je bil nato na podlagi odpovedi delovnega razmerja s strani njegovega delodajalca dne 3. 9. 2014 prijavljen v evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec je bil v spornem obdobju direktor in edini družbenik v družbi A. d. o. o.

- S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 6785/2015 z dne 4. 1. 2017, izdano v kazenskem postopku, je bil toženec obsojen, ker je dne 12. 6. 2014 okoli 14.00 ure izza hiše na naslovu ... v Velenju s kovinsko palico v roki pristopil do tožnika in začel vpiti nanj, kaj mu je dolžan, in grozil, da mu bo polomil vse kosti, pri tem je s kovinsko palico vsaj štirikrat močno udaril po mizi in razbil mobilni telefon, s palico je mahal proti tožniku, ki je sedel za mizo in mu grozil, da mu bo polomil vse kosti, zaradi česar se je tožnik zaradi takšnega njegovega ravnanja počutil prestrašenega in ogroženega (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer je toženec storil kaznivo dejanje grožnje (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

- S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017 z dne 17. 4. 2018, izdano v kazenskem postopku, je bil toženec obsojen, ker kot direktor in lastnik družbe A. d. o. o., zavestno ni ravnal po predpisih o prenehanju delovnega razmerja, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada, dejanje pa je imelo za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, s tem da zaposlenemu tožniku ni izplačal neto plače za mesec april v višini najmanj 623,95 EUR, ni izplačal celotnega regresa za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto in sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2014 v višini najmanj 263,05 EUR bruto ter ni izplačal odpravnine najmanj v višini 195,36 EUR bruto (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer je toženec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.

Z gornjo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju je bil toženec obsojen tudi zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listine (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

4Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je skladno z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ vezano na pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017, izdano v kazenskem postopku, s katero je bil toženec kot fizična oseba obsojen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev. Zahtevku za povračilo premoženjske škode v višini 8.842,88 EUR (del I. točke izreka izpodbijane sodbe) je zaradi vezanosti na to pravnomočno kazensko obsodilno sodbo v celoti ugodilo kljub temu, da ta škoda izvira iz delovnopravnega razmerja in zanjo zato po stališču sodišča prve stopnje načeloma odgovarja tožnikov delodajalec (22. točka, 24. točka in 37. ter 38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

5Zahtevek zaradi plačila odškodnine za povračilo nepremoženjske škode zaradi posledic trpinčenja na delovnem mestu je sodišče prve stopnje zavrnilo s pojasnilom, da tožnikove trditve o obstoju verbalnih sporov med pravdnima strankama še ne ustrezajo pojmu trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).² Dodatno je navedlo, da tožnik tudi sicer ni dokazal, da bi šlo za intenzivno, dolgotrajno, sistematično in obširno izvajanje mobinga in šikaniranja (36. točka obrazložitve).

6Sodišče prve stopnje je nato, prav tako s smiselnim sklicevanjem na določbo 14. člena ZPP o vezanosti pravdnega sodišča na obe zgoraj citirani pravnomočni obsodilni kazenski sodbi, tožniku priznalo odškodnino za povračilo nepremoženjske škode, pri odmeri pa upoštevalo posledice kaznivega dejanja grožnje in posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (prim. obrazložitev iz 25. točke in 27. točke ter obrazložitev odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 44. in 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odmerilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, je ugotavljalo s pomočjo izpovedi strank in prič ter z izvedenskim mnenjem izvedenke klinične psihologije.

Iz naslova nastale nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve časti (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče je zvezi s tem ugotovilo, da se je tožnikova čustvena stiska odrazila s socialnim umikom, občutkom intenzivnega sramu, z občutkom ponižanja in razvrednotenja, kar je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje posledica zlasti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in razpada njegove življenjske skupnosti ter njegove siceršnje psihofizične predispozicije. Odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v tožnikov ugled (op. p. v tožnikovo dobro ime) je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da je bil v trenutku izrečene grožnje ob tožniku le njegov prijatelj (44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožniku je sodišče prve stopnje prisodilo še znesek odškodnine v višini 1.000,00 EUR za pretrpljeni strah (I. točka izreka izpodbijane sodbe) . Ugotovilo je, da je tožnik ob zamahu s palico čutil vznemirjenost in strah za življenje (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je poleg odškodnine za pretrpljeni primarni strah tožniku priznalo še odškodnino za sekundarni strah in pri tem upoštevalo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas in da je bila ta odpovedana mesec dni pred njenim iztekom. Na sekundarni strah po ugotovitvah sodišča ni vplivala zgolj toženčeva grožnja, je pa bila ta sprožilec primarnega in sekundarnega strahu (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V presežku (glede zneska v višini 2.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za pretrpljeni strah zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

7Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ob stališču, da gre pri celotnem zahtevku za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je zavrnitev ugovora oprlo na določbe 353. člena OZ,³ ki predpisujejo daljši zastaralni rok.

8Sodišče prve stopnje je poleg dela zahtevka za odškodnino zaradi strahu v višini 2.000,00 EUR zavrnilo še (II. točka izreka izpodbijane sodbe):

- zahtevek za povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (4.000,00 EUR) z obrazložitvijo, da ni šlo za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti (43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe),

- ter zahtevek za povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti (2.000,00 EUR) s pojasnilom, (-) da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se pri tožniku duševne bolečine niso izrazile zaradi posega v njegove osebnostne pravice, pač pa je utrpel škodo zaradi strahu, razžalitve in začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter (-) da je bilo njegovo psihično ravnovesje zaradi posega v njegove osebnostne pravice porušeno le kratkotrajno (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9V zaključku je sodišče prve stopnje zavrnilo še prepovedni zahtevek zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic (III. točka izreka izpodbijane sodbe), kar je s sklicevanjem na 134. člena OZ⁴ utemeljilo s stališčem, da tožniku ne grozi realna nevarnost ponovnega posega v njegove osebnostne pravice s strani toženca.

Povzetek navedb iz toženčeve pritožbe in navedb iz tožnikovega odgovora na pritožbo

10Toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma uveljavlja, da je sodišče s tem, ko je dopustilo razširitev zahtevka, kršilo procesno in materialno pravo. V zvezi s tem navaja, da se razširitev tožbe nanaša na zahtevek, za katerega je pasivno legitimirana družba A. d. o. o., in da tudi sicer glede tega dela zahtevka obstaja litispendenca s postopkom, ki je tekel pri Delovnem in socialnem sodišču v Celju. V nadaljevanju pritožbe toženec opozarja, da se je tožnik med postopkom vse bolj odmikal od "domnevnega napada s palico s strani toženca". Razširjeni del zahtevka za znesek 3.866,00 EUR lahko namreč predstavlja le zahtevek tožnika do njegovega delodajalca in ne do toženca. Tožnik je pri izvedenki kot svojo nepremoženjsko škodo izpostavljal svoje trpljenje v službi še pred napadom in tudi izvedenka je večino nepremoženjske škode izpeljevala iz njegovega delovnega razmerja in ne iz samega napada toženca na tožnika. Za tovrstno škodo toženec ne more biti odgovoren, tudi sicer pa je takšen zahtevek že zavrnilo Delovno in socialno sodišče v Celju. V pritožbi je vztrajal pri ugovoru zastaranja in opozoril na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaranju.

Toženec je nadalje izpodbijal stališče sodišča prve stopnje o vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, saj ta po njegovem ne more samodejno predstavljati temelja za obstoj civilne odškodninske odgovornosti. Toženec je bil v kazenski sodbi glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev obsojen kot direktor tožnikovega delodajalca, družbe A. d. o. o., zato bi moral po njegovem prepričanju tožnik svoje zahtevke iz naslova delovnega razmerja nasloviti na to družbo in ne na tožnika. V nadaljevanju pritožbe toženec navaja, da tožnik svojo premoženjsko škodo utemeljuje z nezakonitostjo odpovedi delovnega razmerja, vendar tožnik sploh ni uveljavljal sodnega varstva zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po njegovem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017 izdana zaradi toženčevega priznanja krivde in da kazensko sodišče ne bi smelo presojati, ali je bila odpoved delovnega razmerja zakonita ali ne.

Toženec izpodbija višino priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo z navedbo, da tožnikova samopodoba pred zunanjim svetom zaradi tega, ker je bil ob dogodku prisoten le še njun skupni prijatelj B. B., ni mogla biti okrnjena. Po njegovem je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo tožnikove izjave o obsegu dela pri tožencu, ki jih je dal izvedenki, in predstavljajo nedovoljeno širjenje trditvene podlage. Poleg tega izvedenka ni pojasnila, kako je glede obsega tožnikovega dela upoštevala izpovedi toženca in priče C. C., po katerih tožnik ni delal po cele dneve in med vikendi. Tožnik je v razgovoru pri izvedenki povsem očitno potenciral svoje delovne obremenitve, česar pa izvedenka zaradi prekluzije ne bi smela upoštevati. Tudi glede tožnikove socialne izključenosti in tega, da naj ne bi več hodil po lokalih v Velenju, bi morala izvedenka upoštevati ostale dokaze, zlasti izpoved toženca. Po toženčevem prepričanju ne drži mnenje izvedenke, da alkoholiziranost ne vpliva na utrpljeni strah. V zaključku tožnik poudarja, da je sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve nepravilno odmerilo tudi s sklicevanjem na okoliščine iz delovnega razmerja in ne samo na kaznivo dejanje grožnje. Ker sodišče odškodnine za "mobbing" tožniku ni priznalo, okoliščine iz delovnega razmerja, ki jih zatrjuje tožnik, ne morejo vplivati na višino katerekoli postavke odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno priznalo.

11V odgovoru na pritožbo tožnik zavrača toženčeve pritožbene navedbe. Vztrajal je pri stališču, da je toženec ugovor zastaranja postavil prepozno.

Povzetek navedb iz tožnikove pritožbe in navedb iz toženčevega odgovora na pritožbo

12Tudi tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odškodnine za premoženjsko škodo graja uporabo materialnega prava glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka. V nadaljevanju pritožbe z obširnimi navedbami (od zadnjega odstavka na 3. strani pritožbe do prvega odstavka na 7. strani pritožbe) izpodbija stališče sodišča, da zgolj verbalni spori med strankama še ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu in da tudi sicer tožnik ni dokazal okoliščin, ki morajo biti po določbi 7. člena ZDR-1 podane za obstoj trpinčenja. V tem delu pritožbe se tožnik smiselno postavi na stališče, da kazenska sodba Okrajnega sodišča v Velenju o kršitvi temeljnih pravic delavcev in ponarejanju listin skupaj s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu o grožnji vključuje ravnanja, ki skupaj ustrezajo pojmu trpinčenja na delovnem mestu, o čemer pa izpodbijana sodba po njegovem prepričanju nima razlogov (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Po tožnikovem stališču je za presojo obstoja trpinčenja na delovnem mestu ključna presoja vseh ravnanj toženca, ki jih je treba upoštevati kot celoto. V pritožbi nadalje navaja, da je bil napad nanj s strani toženca posledica tega, da je od toženca zahteval plačilo zaostalih plač in regresa za letni dopust. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobno opiše okoliščine v zvezi z delovnim razmerjem in njegovo odpovedjo, ki se po njegovem prepričanju ob pravilni presoji prilegajo pojmu trpinčenja. Poudarja, da so bile trditve toženca v postopku odpovedi delovnega razmerja neresnične in za tožnika žaljive. Opozoril je na izpoved priče C. C.

V okviru izpodbijanja zavrnitve dela zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnik navedel, da sodišče neutemeljeno ni odmerilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja in da sploh ni obravnavalo trditev o posledicah (in ugotovitev izvedenke) zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Po njegovem enako velja za odškodnino za škodo, ki je posledica neizplačanega regresa za letni dopust in posledica neutemeljenega postopka za odpoved delovnega razmerja iz fingiranih krivdnih razlogov. O vsem tem sodba po njegovem nima nobenih razlogov, kar predstavlja kršitev postopka. Tožnik meni, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati sodno prakso, po kateri je v takšnih primerih zaradi medsebojnega prepletanja posledic treba odmeriti enotno odškodnino za vse vrste škode. V okviru zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v pravice osebnosti bi moralo sodišče prve stopnje vključiti celotno tožnikovo trpljenje zaradi trpinčenja, ki je trajalo od 2013 do 2017.

Tožnik je pri zavrnitvi zahtevka zaradi prepovedi nadaljnjih posegov v njegove osebnostne pravice smiselno uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava, saj po njegovem stališču za obstoj ponovitvene nevarnosti zadostuje že to, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje, s katerim je v preteklosti že posegel v njegove osebnostne pravice. V zaključku pritožbe tožnik podrobno argumentira svoje stališče, da je toženčev ugovor zastaranja prepozen.

13Toženec je v odgovoru na tožnikovo pritožbo dobesedno ponovil svoje navedbe iz pritožbe.

O identičnem dejanskem stanju in vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča po 14. členu ZPP

14Tožnik v pritožbi izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da že obe pravnomočni obsodilni kazenski sodbi zaradi vezanosti pravdnega sodišča nanju (določba 14. člena ZPP) zadostujeta za zaključke o obstoju temelja toženčeve civilnopravne odškodninske odgovornosti za vse posledice grožnje in nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Toženec v pritožbi na drugi strani takšnemu stališču sodišča prve stopnje (vsaj smiselno) pritrjuje in se celo širše kot sodišče prve stopnje zavzema za razlago, po kateri navedeni pravnomočni obsodilni kazenski sodbi zaradi vezanosti pravdnega sodišča nanju samodejno vzpostavljata tudi podlago toženčeve civilnopravne odškodninske odgovornosti za posledice trpinčenja na delovnem mestu (in ne samo za posledice grožnje in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), kar je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo.

Glede na takšno vsebino obeh pritožb se je moralo pritožbeno sodišče pred odgovorom na posamezne pritožbene navedbe tako najprej opredeliti do obsega vezanosti pravdnega sodišča na obe pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, torej do pravilnosti uporabe 14. člena ZPP. Kršitve pri uporabi te določbe imajo lahko procesno, dejansko⁵ ali materialnopravno naravo⁶.

15Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo takrat, ko obravnava tožbeni zahtevek, ki temelji na istem dejanskem stanju, o katerem je predhodno že odločalo kazensko sodišče. V takšnem položaju gre za t. i. identično dejansko stanje, v katerem je v primeru pravnomočne obsodilne kazenske sodbe po 14. členu ZPP predpisana vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca; torej na ugotovitve glede protipravnosti ravnanja iz obsodilne kazenske sodbe, glede vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledice iz te sodbe ter glede obstoja prepovedane posledice (pod pogojem, da je nastanek posledice znak kaznivega dejanja). Kljub takšni vezanosti pravdnega sodišča pa ni ovir za to, da pravdno sodišče drugače in samostojno rešuje vprašanja, ki jih je kazensko sodišče sicer obravnavalo, vendar od njih nista bili odvisni odločitvi kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti (npr. drugačna odločitev glede višine nastale škode, razen če je ta kvalifikatoren element kaznivega dejanja).

Uporaba 14. člena ZPP najprej narekuje presojo, ali gre v okoliščinah konkretnega primera sploh za identično dejansko stanje in v kakšnem obsegu. Možni so namreč primeri, ko tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje z dejstvi, od katerih se le nekatera prekrivajo s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. V takšnih primerih je vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo omejena zgolj na tista ravnanja, ki so bila ugotovljena v pravnomočni obsodilni kazenski sodbi,⁷ ostala dejstva pa mora ugotoviti in jih materialnopravno presojati izključno po pravilih procesnega in materialnega civilnega prava. Ta določba vzpostavlja vezanost pravdnega sodišča le glede tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Teh dejstev pravdno sodišče ne sme ugotoviti drugače kot kazensko sodišče.

16Skladno s sodno prakso gre za identično dejansko stanje v smislu določbe 14. člena ZPP takrat, ko je identiteta dogodka (oziroma tožbene podlage) podana v subjektivnem in objektivnem smislu.

O subjektivni identiteti je mogoče govoriti, če je odgovorna oseba v kazenskem in pravdnem postopku ista oseba. Za objektivno identiteto gre, ko je dejanski opis znakov kaznivega dejanja iz pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča enak dejanski podlagi, na kateri tožnik v pravdnem postopku gradi svoj zahtevek. Pravdno sodišče zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bili v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za obsodilno kazensko sodbo. Pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le tista dejstva oziroma ni vezano na tiste ugotovitve kazenskega sodišča, od katerih ni odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja ter kazenske odgovornosti.⁸

Presoja pravilnosti uporabe 14. člena ZPP v konkretnem primeru

Glede pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017

17Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 8.842,88 EUR materialnopravno predstavlja bodisi zahtevek za izpolnitev pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik (neizpodbijano) sklenil s svojim delodajalcem družbo A. d. o. o. (določba prvega odstavka 239. člena OZ), bodisi zahtevek za povračilo pogodbene škode zaradi neizpolnitve ali zamude z izpolnitvijo obveznosti iz te pogodbe (določba drugega odstavka 239. člena OZ). Tožnik lahko po civilnem materialnem pravu uspe s tem delom tožbenega zahtevka, če (med drugim) dokaže, da je pogodbo o zaposlitvi sklenil s tožencem in da je toženec tisti, ki ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe oziroma je tožniku povzročil škodo s tem, ko te pogodbe ni izpolnil ali je zamudil z njeno izpolnitvijo. Pri izpolnitvenem zahtevku in zahtevku iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti je zaradi relativnosti pogodbenih razmerij pasivno legitimirana zgolj tista pogodbena stranka, ki ni izpolnila oziroma je kršila svoje pogodbene obveznosti (določbi prvega in drugega odstavka 239. člena OZ).

Preostali del tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (znesek v višini 11.000,00 EUR) temelji na pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (za posledice nezakonite odpovedi delovnega razmerja) po določbi drugega odstavka 239. člena OZ in na pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ (za posledice trpinčenja na delovnem mestu in za posledice grožnje). Pri presoji zahtevka po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti mora tožnik dokazati protipravnost ravnanja toženca, obstoj škode in njuno medsebojno vzročno zvezo, pri čemer se krivda toženca domneva in jo mora izpodbiti toženec. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo torej temelji na kombinaciji trditev, ki imajo dve različni odškodninskopravni podlagi, vsebinsko pa enotno vključujejo tako posledice zaradi kaznivega dejanja grožnje, zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri družbi A. d. o. o., in zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v tej družbi.

18Po kazenskopravni teoriji je storilec kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 delodajalec ali oseba, ki v skladu z ustreznimi pooblastili odloča o pravicah delavca iz delovnega razmerja. Oškodovanec je na drugi strani delavec. Prepovedana posledica se kaže v prikrajšanosti delavca.⁹

Iz zgoraj povzetega opisa kaznivega dejanja iz sodbe Okrajnega sodišča v Velenju II K 35290/2017 izhaja, da je subjektivna identiteta med obsojencem v kazenskem postopku in tožencem v tem postopku podana, v objektivnem smislu pa je identiteta le delna. Namreč, iz te obsodilne kazenske sodbe res izhaja ugotovitev, da je bila odpoved tožnikovega delovnega razmerja nezakonita in da toženec kot direktor in družbenik v družbi A. d. o. o., tožniku ni izplačal vseh prejemkov, ki bi mu šli po delovnem pravu, ne izhaja pa ugotovitev, da je bil toženec tožnikov delodajalec,¹⁰ čeprav je sicer kot direktor (in s tem kot pooblaščena oseba) odločal o pravicah iz toženčevega delovnega razmerja in bil zato obsojen v kazenskem postopku. Ravno ugotovitev, kdo je bil toženčev delodajalec, je po civilnem pravu bistvena za presojo, ali ima tožnik zoper toženca zahtevke iz naslova neizpolnitve pogodbe o zaposlitvi.

19Kazensko sodišče je v gornji sodbi ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki kot direktor in lastnik družbe A. d. o. o., ni ravnal skladno s predpisi in da je bil tožnik kot delavec zaradi tega premoženjsko prikrajšan. Omenjeni ugotovitvi kazenskega sodišča, na kateri je pravdno sodišče vezano, je treba obligacijskopravno presojati po določbi prvega odstavka 148. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči organ pravne osebe, odgovarja pravna oseba in ne njen organ, ter po zgoraj citiranih določbah pogodbenega prava, po katerih mora svojo pogodbeno obveznost ali škodo, ki je nastala zaradi neizpolnitve ali kršitve pogodbene obveznosti, izpolniti pogodbena stranka. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da je direktor družbe z omejeno odgovornostjo organ njenega poslovodstva, zato odgovarja za škodo neposredno le, če gre za povsem samostojen (od pravne osebe ločen) odškodninski dejanski stan.¹¹ Česa takšnega tožnik v postopku ni zatrjeval.

Ker pravnomočna kazenska obsodilna sodba ne vsebuje ugotovitev, (-) da je bil toženec tožnikov delodajalec in (-) kdo je dolžnik tožnikove terjatve, ki mu je nastala zaradi kršitve njegovih pravice iz delovnega razmerja, jih lahko pravdno sodišče presoja povsem samostojno po civilnem materialnem pravu. Toženec je bil s to sodbo spoznan za kazensko odgovornega za dejanja, ki jih je storil kot tisti, ki je bil v družbi A. d. o. o., pooblaščen za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, zato pravdno sodišče s samostojnim ugotavljanjem teh dejstev ne krši pravila vezanosti iz 14. člena ZPP.

20Toženec v pritožbi iz zgoraj pojasnjenih razlogov utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presodilo, da je toženec pogodbeno ali odškodninsko odgovoren za vse posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja že zato, ker je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Velenju. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da ugotovitve kazenskega sodišča iz te sodbe, ne vodijo samodejno do odgovornosti toženca po civilnem materialnem pravu. Takšna zmotna presoja sodišča prve stopnje velja za vse posledice, ki temeljijo na okoliščinah iz delovnega razmerja, torej za vse zahtevke zaradi izpolnitve pogodbe o zaposlitvi, za povračilo škode zaradi kršitve te pogodbe in za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožniku povzročil toženec kot direktor pravne osebe (tudi za škodo iz naslova trpinčenja na delovnem mestu).

Za vse te zahtevke toženec po obligacijskem pravu ni pasivno legitimiran, takšen zaključek pa ne nasprotuje nobeni ugotovitvi ali zaključku iz navedene pravnomočne obsodilne kazenske sodbe.

Glede pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu I K 6785/2015

21Ko gre za presojo vezanosti sodišča prve stopnje na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 6785/2015 z dne 4. januarja 2017 glede kaznivega dejanja grožnje, je na dlani odgovor, da je v delu, ki je obsežen s konkretnim opisom toženčevega ravnanja, identiteta podana tako v objektivnem kot subjektivnem smislu. Iz izreka te pravnomočne obsodilne kazenske sodbe izhajajo dejstva in zaključki, ki vzpostavljajo toženčevo neposlovno krivdno odškodninsko odgovornost za vse posledice grožnje pri tožniku (za posledice prestrašenosti in ogroženosti), kolikor jih je mogoče uvrstiti pod pojem pravno priznane škode iz določb 179. člena OZ. Že iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da se je tožnik zaradi toženčeve grožnje počutil prestrašenega in ogroženega.

Presoja toženčeve pritožbe

22Toženčeva pritožba je utemeljena.

23Pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na izpolnitev pogodbe o zaposlitvi oziroma za povrnitev premoženjske škode zaradi njene kršitve (znesek v višini 8.842,88 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz kazenske obsodilne sodbe ne izhajajo dejstva in zaključki, ki bi vodili do toženčeve odgovornosti po pogodbenem ali odškodninskem pravu.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tega pa ne izpodbija prav nobena od strank, je tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenil z družbo A. d. o. o., kar pomeni, da mora tožnik izpolnitveni zahtevek, če njegov delodajalec ni izpolnil vseh obveznosti, ali zahtevek za povrnitev škode, ki izvira iz te pogodbe zaradi njene neizpolnitve ali zamude z izpolnitvijo, uperiti zoper navedeno družbo. Tožnik do toženca iz tega pogodbenega (oziroma delovnega razmerja) zaradi relativnosti pogodbenih razmerij nima prav nobene terjatve. Sodišče prve stopnje je pri svojem zaključku, da je dolžan toženec ne glede na to plačati obveznosti delodajalca iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma tožniku povrniti nastalo pogodbeno škodo zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, zmotno uporabilo materialno pravo, kakor je pritožbeno sodišče že obrazložilo zgoraj.

24Ker tožnik po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah (in niti po svojih trditvah) ni bil v pogodbenem (delovnem) razmerju s tožencem, je moralo pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev iz I. točke izreka izpodbijane sodbe glede zneska v višini 8.842,88 EUR s pripadajočimi obrestmi spremeniti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti (prvi odstavek 351. člena ZPP). Zaradi neutemeljenosti zahtevka za plačilo glavnice, je neutemeljen tudi zahtevek za vse stranske terjatve, torej za zakonske zamudne obresti.

Na takšno materialnopravno presojo je moral tožnik računati ves čas postopka, zato sprememba sodbe v tem delu ne pomeni posega v njegovo pravico do izjave. Toženec je v postopku namreč ves čas smiselno ugovarjal, da obe kazenski sodbi in postavljene tožbene trditve ne vodijo do zaključka o obstoju njegove pasivne legitimacije po pravilih civilnega prava za škodne posledice, ki izvirajo delovnega razmerja, in za izpolnitev pogodbe o zaposlitvi.

25Sodišče prve stopnje je tožencu nadalje naložilo še plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, kar vključuje znesek 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve in znesek 1.000,00 EUR za primarni in sekundarni strah.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tudi v tem delu, enako kot zgoraj, utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava z navedbo, da toženec ne more odškodninsko odgovarjati za posledice nezakonite odpovedi delovnega razmerja in da takšna odgovornost ne izhaja niti iz opisa kaznivega dejanja iz kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju. Iz zgoraj nanizanih razlogov izhaja, da je takšna graja zmotne uporabe materialnega prava utemeljena, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Iz razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odmerilo višino odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode, izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tožnikovo čustveno stisko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, toženec ne more odškodninsko odgovarjati niti po pravilih pogodbene niti po pravilih neposlovne odškodninske odgovornosti.

26Iz opisa kaznivega dejanja po pravnomočni obsodilni kazenski sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 6785/2015 izhaja ugotovitev, da je tožnik zaradi toženčeve grožnje čutil prestrašenost in ogroženost. Na takšno ugotovitev kazenskega sodišča je pravdno sodišče vezano. Ugotovitev o prestrašenosti je mogoče uvrstiti v civilnopravni pojem strahu, ki ob za to izpolnjenih pogojih utemeljuje prisojo odškodnine po določbi 179. člena OZ. Škoda zaradi strahu, če je pravno priznana, ob takšni vsebini kazenski sodbe izvira iz kaznivega dejanja, zato se morebitno zastaranje presoja po določbah 353. člena OZ.

Iz navedene kazenske sodbe pa ne izhaja nobena dejanska ugotovitev, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano in bi omogočala odškodninskopravno kvalifikacijo pod pojem razžalitve časti. Za to, da je za določeno vrsto škode mogoče uporabiti zastaralne roke iz 353. člena OZ, mora biti kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo,¹² na katero je pravdno sodišče vezano v mejah iz 14. člena ZPP. Izjemne okoliščine, ob katerih bi lahko sodišče prve stopnje sámo odločalo o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju, v konkretnem primeru niso podane.¹³ Ker sodba Okrajnega sodišča v Žalcu ne vsebuje ugotovitve, ki bi omogočala presojo v okviru pojma razžalitve, to pomeni, da pri duševnih bolečinah zaradi razžalitve ne gre za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v smislu določb 353. člena OZ. To seveda ne pomeni, da tožnik zaradi tega kaznivega dejanja te škode ni utrpel in da iz tega naslova ne bi mogel zahtevati odškodnine, ampak le, da ne gre za škodo, ki bi nastala s kaznivim dejanjem in je zato zanjo presoja ugovora zastaranja povsem drugačna kot pri škodi zaradi strahu.

Omenjeno razlikovanje - ali določena vrsta škoda (strah in duševne bolečine zaradi razžalitve časti) izvira iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu ali ne - je pri presoji ugovora zastaranja torej odločilno. V konkretnem primeru glede na trditve in neizpodbijana ugotovljena dejstva za odškodninsko terjatev iz naslova strahu velja zastaralni rok po določbah 353. člena OZ, saj je bila ta škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za terjatev iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve pa splošni zastaralni rok iz določb 352. člena OZ. Ker za obe obliki nepremoženjske škode zaradi tega razlikovanja veljata dva različna zastaralna roka, bi moralo sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti ugovora zastaranja obe vrsti škod med seboj ločiti. Ker tega ni storilo in ni za vsako od obeh oblik škod ločeno ugotovilo, kdaj so se glede na sodno prakso stekli pogoji, ko začne teči zastaralni rok (npr. ustalitev škode ipd.), in kdaj se je zastaralni rok iztekel, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

27Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je že zaradi vezanosti na obe pravnomočni kazenski obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu in Okrajnega sodišča v Velenju podana civilnopravna odgovornost toženca za vse vrste škode ter iz obeh kaznivih dejanj, pri odmeri višine nepremoženjske škode dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj je pri odmeri upoštevalo vse zatrjevane posledice, vključno s posledicami zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, za katere pa toženec odškodninsko ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je ta dejstva ugotavljalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenke (in z zaslišanjem strank ter prič), ki posledic niti v svojem izvedenskem mnenju ni ločila na posledice zaradi grožnje in zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja.

28Pritožbeno sodišče je glede na naravo ugotovljenih kršitev in upoštevajoč vse okoliščine primera ocenilo, da ne more sámo dopolniti postopka oziroma odpraviti zgoraj ugotovljenih pomanjkljivosti, zato je skladno z določbo prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka, ki se nanaša na prisojeni znesek odškodnine v višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je moralo razveljaviti tudi sodbo v stroškovnem delu (IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje bo moralo skladno z gornjimi napotili s pomočjo izvedenca (za ugotovitev teh dejstev je potrebno strokovno znanje medicine) najprej ugotoviti dejstva, ki bodo ob pravilni uporabi materialnega prava omogočala presojo, v katero obliko pravno priznane škode (strah ali duševne bolečine zaradi razžalitve) spada določena zatrjevana škodna posledica (pri tem pa ne bo smelo upoštevati zatrjevanih posledic, za katere toženec ni pasivno legitimiran), nato pa presoditi, katera od obeh vrst škod je bila povzročena s kaznivim dejanjem in katera ne. Omenjena dejstva je sodišče prve stopnje poleg tega (vsaj) delno že ugotavljalo tudi z zaslišanjem strank in prič, kar bi v primeru odločanja na pritožbeni obravnavi terjalo njihovo ponovno izvedbo zaradi načela neposrednosti, sodišče prve stopnje pa lahko zgolj prebere zapisnike o njihovi izvedbi (302. člen ZPP) ter nato po dopolnitvi dokaznega postopka opravi dokazno oceno vseh izvedenih dokazov glede obstoja in višine nepremoženjske škode. Pred odmero višine odškodnine po kriterijih iz 179. člena OZ bo moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi utemeljenost ugovora zastaranja za posamezno obliki škodo, kar pa od sodišča predhodno terja ugotovitev dejstev, ki bodo omogočala sklepanje na to, kdaj je začel teči zastaralni rok za posamezno obliko škode in glede na pomanjkljivost trditev v tej smeri po potrebi izvesti materialno procesno vodstvo.

V novem sojenju je treba torej ugotoviti široko množico še neugotovljenih dejstev (glede začetka teka zastaralnega roka, v tem okviru pa izvesti še materialno procesno vodstvo) in ponovno pravilno ugotoviti že ugotovljena dejstva (o višini nepremoženjske škode), in sicer s pomočjo izvedenca ter s ponovitvijo že izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič. Če bi pritožbeno sodišče sámo reševalo takšen obseg med seboj prepletnih dejstev, od katerih so odvisni številni materialnopravni zaključki in končna usoda tega dela zahtevka, bi prekomerno poseglo v pravico obeh strank do pritožbe.

29Ker so že gornje pritožbene navedbe zadostovale za ugoditev toženčevi pritožbi, se pritožbenemu sodišču do ostalih toženčevih pritožbenih navedb ni bilo treba več opredeljevati. Zaradi poteka nadaljnjega postopka pritožbeno sodišče ne glede na to pojasnjuje, da je bilo sodišče prve stopnje glede na vsebino 14. člena ZPP vezano na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju, da je bilo prenehanje tožnikovega delovnega razmerja v družbi A. d. o. o., nezakonito,¹⁴ pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na gornjo obrazložitve o obsegu vezanosti. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji vezanosti na kazensko obsodilno sodbo upoštevati, da je bila ta izdana na podlagi priznanja krivde.

Enako neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve, ker je sodišče prve stopnje dopustilo razširitev tožbenega zahtevka, saj toženec s pritožbo sploh ne napada razlogov, ki jih je za to navedlo sodišče skladno z določbo prvega odstavka 188. člena ZPP (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne drži toženčevo stališče, da je glede zahtevka, ki ga je tožnik sprva postavil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Celju (zahtevek za plačilo 7.738,22 EUR s pripadajočimi obrestmi), podana litispendenca, saj se je to sodišče za ta del zahtevka zoper toženca izreklo za nepristojno in zadevo nato odstopilo Okrajnemu sodišču v Velenje, ki je postopek najprej vodilo pod oznako P 6/2019, nato pa je s sklepom, sprejetim na naroku dne 19. 3. 2019 (zapisnik na r. št. 24), navedeno zadevo združilo s to pravdno zadevo. Tožnik tega zahtevka torej ni postavil dvakrat, zato je obstoj litispendence izključen.

30Tožnikovo stališče iz odgovora na pritožbo, da je bil ugovor zastaranja podan prepozno, ni utemeljeno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 24. 1. 2019 (zapisnik na r. št. 18) opravilo zgolj pripravljalni narok, ne pa tudi prvega naroka za glavno obravnavo. S tem, ko je štelo, da je toženčev ugovor zastaranja, ki ga je postavil v vlogi z dne 5. 2. 2019 (r. št. 21), torej pred opravljenim prvim narokom za glavno obravnavo dne 19. 3. 2019 (zapisnik na r. št. 24), pravočasen, je povsem pravilno uporabilo določbe o prekluziji iz 286. člena ZPP.

Presoja tožnikove pritožbe

31Tožnikova pritožba ni utemeljena.

32Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženec obrazloženo ne izpodbija zavrnitve odškodnine za strah v višini 2.000,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker pritožbeno sodišče ob presoji niti ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

33Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v tožnikove osebnostne pravice v višini 2.000,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe) tožnik izpodbija s stališčem, da je upravičen do tovrstne odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče je že zgoraj podrobno obrazložilo, da toženec za to odškodninskopravno terjatev po materialnem pravu ni pasivno legitimiran, ker ni bil tožnikov delodajalec oziroma stranka pogodbe o zaposlitve in ker tožnik ni podal trditev, ki bi lahko vzpostavile njegovo neposredno odškodninsko odgovornost. S takšnimi pritožbenimi navedbami in s splošnim opozarjanjem na dele izvedenskega mnenja o posledicah, ki jih utrpel zaradi trpinčenja na delovnem mestu, tožnik ne more uspeti.

34Pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pri zavrnitvi tega dela zahtevka (drugi odstavek 350. člena ZPP) opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo glede na vsebino pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu vezano na dejansko ugotovitev, da se je tožnik zaradi toženčeve grožnje čutil ogroženega. Omenjeno ugotovitev bi bilo mogoče odškodninskopravno subsumirati pod pojem posega v tožnikovo osebnostno pravico do varnosti (34. člen Ustave Republike Slovenije - URS), vendar je sodišče prve stopnje v tem delu pojasnilo, da je bilo zaradi posega v to osebnostno pravico tožnikovo psihično ravnovesje porušeno zgolj kratkotrajno in da ta poseg ni bistveno vplival na njegovo življenje (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pa tožnik pritožbeno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je ob takšni ugotovitvi kljub vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča ta del zahtevka utemeljeno zavrnilo, saj iz neizpodbijane ugotovitve izhaja zaključek, da tožnik zaradi posega v svojo osebnostno pravico do varnosti (torej zaradi občutka ogroženosti) ni utrpel duševnih bolečin z intenzivnostjo, ki bi dosegla prag pravno priznane škode. Zavrnitev tega dela zahtevka zato ne pomeni kršitve pravila iz 14. člena ZPP o vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, saj zaključek, da duševne bolečine zaradi tožnikovega občutka ogroženosti ne dosegajo praga pravno priznane škode, ne nasprotuje nobeni ugotovitvi iz navedene sodbe kazenskega sodišča. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov tudi ta del izpodbijane sodbe potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

35V ostalem delu pritožbe tožnik obširno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker ni ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu s strani toženca, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi neizplačila regresa za letni dopust in zaradi "fingiranih krivdnih" razlogov v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter tem razlogom očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in številne procesne kršitve.

Pritožbeno sodišče tožnika v okviru odgovora na te pritožbene navedbe napotuje na gornje razloge, iz katerih izhaja, da je toženec tako po tožbenih trditvah kot po neizpodbijanih ugotovitvah iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Velenju pri vseh ravnanjih, na katerih tožnik gradi ta del zahtevka, ravnal kot poslovodja, torej kot organ pravne osebe A. d. o. o, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju. Skladno z določbo drugega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) poslovodja družbe (toženec) z omejeno odgovornostjo kot organ poslovodstva zastopa družbo, zato v razmerju do tretjih oseb (tožnik) za njegova ravnanja in za škodo, ki iz njih izvira, po določbah 148. člena OZ odgovarja pravna oseba in ne poslovodja.

36Toženec kot fizična oseba po materialnem pravu torej ni pasivno legitimiran za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi tega, (-) ker je toženec po tožbenih navedbah (in po ugotovitvah iz pravnomočne obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju) kot direktor družbe A. d. o. o., kršil temeljne pravice delavcev in ponaredil nekatere listine, (-) ker je kot poslovodni organ izvajal trpinčenje toženca na delovnem mestu, (-) ker je v takšnem svojstvu nezakonito odpovedal tožnikovo delovno razmerje v tej družbi, in ker je (-) v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajal neresnične in žaljive trditve. Že zaradi tega so tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi obširno izpodbija zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, neutemeljene. Pritožbenemu sodišču zato v nadaljevanju ni bilo treba odgovarjati na pritožbene navedbe o tem, da ugotovljeni verbalni spori ustrezajo pojmu trpinčenja na delovnem mestu, da je treba v tem oziru upoštevati celoto toženčevih ravnanj in da je po sodni praksi zaradi trpinčenja na mestu odmera enotne odškodnine. Enako velja za pritožbeno uveljavljane procesne kršitve, ki naj bi bile podane, ker sodišče pri presoji tega zahtevka ni odgovorilo na trditve, da celota toženčevih ravnanj predstavlja trpinčenje, ker se ni izreklo do določenih listin ali izpovedb pri presoji obstoja trpinčenja in ker zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Po materialnem pravu so omenjene trditve (oziroma stališča) očitno nepomembna. Tudi sicer ima sodba vse sestavine, ki omogočajo njen preizkus.

37Pritožbeno sodišče opozarja na gornja pojasnila, po katerih je sodišče prve stopnje na ugotovitve iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu vezano. Tožnikovo stališče, da tudi grožnja, ki je predmet navedene sodbe kazenskega sodišča, spada v okvir trpinčenja na delovnem mestu, ne spreminja zaključka, da za ostala ravnanja (ali opustitve), ki jih toženec storil v svojstvu direktorja, zaradi določil 148. člena OZ odškodninsko ne odgovarja.

Ker tožnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana le začasno in prehodno (43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je odločitev o zavrnitvi preostalega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka) materialnopravno pravilna, tudi če je ta vsaj delno posledica grožnje. Poleg tega ugotovljena dejstva, ki jih tožnik prav tako ne izpodbija (41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne vodijo do zaključka, da gre za posebne okoliščine,¹⁵ ki v izjemnih primerih dopuščajo priznanje odškodnine za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka zato zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

38Ker enako kot zgoraj velja tudi za zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo oziroma za izpolnitveni zahtevek, ki ju tožnik izpeljuje iz delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o., se zaradi neutemeljenosti glavnice tega zahtevka pritožbenemu sodišču ni bilo treba dodatno izrekati do pritožbenega izpodbijanja zavrnitve obrestnega dela zahtevka.

39Presojo zahtevka zaradi prepovedi nadaljnjega poseganja v tožnikove osebnostne pravice je sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbi 134. člena OZ.¹⁶

Čeprav sta določbi 134. člena OZ uvrščeni v poglavje, ki ureja neposlovno odškodninsko odgovornost, pri zahtevkih na njuni podlagi ne gre za odškodninske zahtevke, pač za t. i. kvazinegatorno tožbo, pri katerih utemeljenost zahtevka ni odvisna niti od nastale škode niti od krivde povzročitelja, pač pa zgolj od tega, ali je prišlo do protipravnega posega v osebnostno pravico upravičenca.¹⁷ Določbi 134. člena OZ dajeta upravičencu v primeru protipravnega posega v njegove osebnostne pravice odstranitveni, opustitveni in prepovedni zahtevek.¹⁸ Le opustitveni zahtevek se nanaša na drugi odstavek, ki sodišču omogoča, da kršitelju že v pravdnem postopku odredi plačilo določenega denarnega zneska, če s kršitvijo ne bo prenehal. Takšen zahtevek pri odstranitvenem in prepovednem zahtevku po določbah 134. člena OZ ni mogoč.¹⁹

Tožnik je v konkretnem primeru postavil prepovedni zahtevek, kar pomeni, da je ob zgoraj razgrnjeni materialnopravni podlagi tožnikov zahtevek, ki se nanaša na izrek denarne kazni v primeru kršitve, že zaradi tega nesklepčen in s tem neutemeljen.

40Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotavljalo, ali je v preteklosti prišlo do posega v tožnikove osebnostne pravice in ali mu grozi ponovna kršitev.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ponovitveno nevarnost materialnopravno zmotno opredelilo kot konkretno nevarnost za ponovni poseg v osebnostno pravico, ki mora biti izkazana v času zaključka glavne obravnave. Iz pravne teorije in sodne prakse namreč izhaja ustaljeno stališče, da za izkaz obstoja ponovitvene nevarnosti zadostuje že dokazana kršitev osebnostne pravice v preteklosti.²⁰ Vsebina pravnomočne obsodilne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec s svojo grožnjo pri tožniku povzročil občutke prestrašenosti in ogroženosti. Takšna ugotovitev pomeni, da je ponovitvena nevarnosti zaradi preteklega posega brez dvoma izkazana, kakor utemeljeno v pritožbi navaja tožnik. Drugačna presoja sodišča prve stopnje predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

41Kljub temu, da je nosilni razlog, s katerim je sodišče zavrnilo ta zahtevek, materialnopravno napačen, pa je odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov.

Po ustaljeni sodni praksi mora biti vsebina prepovednega zahtevka takšna, da zavezancu prepove bodoča ravnanja, ki bi v primeru njihove izvršitve privedla do ponovne kršitve. Namen prepovednega zahtevka je v preprečitvi ponovitve kršitve, ki je bila v preteklosti izvršena ali pa je grozila. Pri presoji, ali vsebina zahtevka res stremi k takšnemu cilju ali pa tožencu prepoveduje ravnanje, ki v svojih praktičnih učinkih s preteklo ali grozečo kršitvijo nima več nobene dejanske povezave in jo vsebinsko presega, mora sodišče tehtati ustavne pravice obeh strank²¹ po v sodni praksi uveljavljeni metodi praktične konkordance. Presoditi mora, ali vsebina prepovednega zahtevka ustrezno (še sorazmerno) posega v pravice toženca glede na cilj takšnega varstva. V konkretnem primeru gre za tehtanje med pravico tožnika do varnosti in osebnega dostojanstva na eni strani in pravico toženca do splošne svobode ravnanja ter do svobode izražanja.

42Pritožbeno sodišče zaključuje, da je postavljeni zahtevek po vsebini takšen, da glede na ustavne pravice obeh pravdnih strank preširoko in nesorazmerno posega v osebnostne pravice toženca, zlasti v njegovo splošno svobodo ravnanja iz 34. člena URS in v njegovo pravico do izražanja (39. člena URS) in je zato neutemeljen.

Tožnik želi z zahtevkom tožencu prepovedati široko paleto ravnanj oziroma prav vsa ravnanja, ki bi jih bilo mogoče označiti za konfliktna, čeprav je že na prvi pogled jasno, da vsako nezaželjeno in s tem konfliktno ravnanje še ne predstavlja nedovoljenega posega v tožnikove osebnostne pravice. Takšna prepoved bi bila za toženca nesorazmerno preveč omejujoča in bi mu dejansko prepovedovala izražanje kakršnegakoli nestrinjanja z izjavami ali ravnanjem tožnika, s čimer bi nedvomno močno presegla cilje takšnega varstva, ki je v zaščiti tožnika pred v preteklosti izvršenimi ali grozečimi posegi. Sodišče bi s tem poleg nesorazmernega posega v toženčevo splošno svobodo ravnanja nedopustno posegla tudi v njegovo pravico do svobode izražanja. Ugoditev takšnemu varstvu je zato iz navedenih razlogov preširoka in posledično neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in jo tudi v tem delu potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP). Glede na citirano sodno prakso, ki je bila znana vsaj dve leti pred zaključkom glavne obravnave, je moral tožnik ob izdaji izpodbijane sodbe računati na presojo vsebine prepovednega zahtevka po metodi praktične konkordance s tehtanjem ustavnih pravic obeh pravdnih strank, zato pritožbeno sodišče s tem ni poseglo v njegovo pravico do izjave.

Glede stroškov pritožbenega postopka

43Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).
² Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1).
³ Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ).
⁴ Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (prvi odstavek 134. člena OZ).
⁵ Če sodišče pomotoma šteje, da je vezano na dejstvo, ki ni obseženo v pravnomočni kazenski obsodilni sodbi, to lahko predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ali katero od procesnih kršitev v postopku njegovega dokazovanja.
⁶ Če sodišče iz v kazenski obsodilni sodbi ugotovljenih dejstev in zaključkov zmotno sklepa na obstoj civilnopravne odškodninske ali pogodbene odgovornosti.
⁷ Galič, A. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005: strani od 140 do 145).
⁸ Sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 19/2023 (od 24. do 26. točke obrazložitve in tam citirana sodna praksa) in II Ips 70/2021 (od 20. do 22. točke obrazložitve).
⁹ Katja Filipčič in Luka Tičar v Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (ur. Damjan Korošec, Katja Filipčič, Helena Devetak), Uradni list, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, stran od 389 dalje.
¹⁰ Omenjenega dejstva v svojih pritožbah ni izpodbijala nobena od strank.
¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 18/2020 in delna sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 157/2022 (13. točka o posebnih in izjemnih okoliščinah).
¹² Krajnc, V. v Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 483 in stran 484.
¹³ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 2/2011 (10. točka obrazložitve).
¹⁴ Katja Filipčič, Luka Tičar, prav tam, stran 400.
¹⁵ Sodba VSRS II Ips 35/96 in odločbe Višje sodišča v Ljubljani II Cp 2575/2014, II Cp 1851/2020 in II Cp 204/2015.
¹⁶ Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (prvi odstavek 134. člena OZ).Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (drugi odstavek 134. člena OZ).
¹⁷ Jadek Pensa, D.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 780 in naslednje.
¹⁸ Jadek Pensa, D.: prav tam, stran 787 in naslednje.
¹⁹ Jadek Pensa, D.: Prav tam, stran 790.
²⁰ Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2955/2013.
²¹ Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 77/2020 (zlasti 37. točka obrazložitve).