VSL Sklep I Cpg 173/2024

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Uvodno

1Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 32.035,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožnici povrne 1.664,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Toženka se pritožuje zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožnica se pritožuje zoper stroškovni del sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da II. točko izreka spremeni tako, da toženki naloži še povračilo dodatnih 1.567,94 EUR, kar predstavlja znesek stroškov, ki jih je tožnica plačala toženki po prvotni, še ne pravnomočni sodbi v tem postopku, ki je bila s sklepom VSL I Cpg 28/2021 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Tožnica je nosilka obveznega zdravstvenega zavarovanja. S tožbo je od toženke na temelju 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ zahtevala povračilo stroškov zdravljenja in nadomestil plač za zavarovanca A. A.

7Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo 3. 2. 2017, ko je zavarovancu spodrsnilo na oljnem madežu v skladišču druge toženke. Zavarovanec je utrpel poškodbo zapestja. Oljni madež je bil posledica puščanja hidravlične cevi na viličarju, pri čemer toženka ni poskrbela za popravilo tega viličarja. Zdravljenje zavarovanca in bolniški stalež (z nekajmesečno prekinitvijo) je trajalo od 4. 2. 2017 do 15. 7. 2019. Da je bilo celotno zdravljenje posledica škodnega dogodka, izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. B. B. in njegove dopolnitve ter izvedenskega mnenja dr. C. C. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je za škodni dogodek odgovorna toženka, saj je z opustitvijo popravila poškodovanega viličarja kršila določbe Zakona o varstvu pri delu - ZVZD in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da zavarovancu ni mogoče pripisati soodgovornosti za škodni dogodek. Zato je zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba toženke

Glede pasivne legitimacije

8Toženka v pritožbi ponovno podaja ugovor pasivne legitimacije, o katerem se sodišče prve stopnje ni izreklo, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugovarjala je namreč, da za zahtevek ni pasivno legitimirana, ker je bil poškodovani zavarovanec agencijski delavec, ki ni bil zaposlen pri toženki, ampak pri delodajalcu X. d. o. o. Zato je lahko za zahtevek pasivno legitimirana le slednja.

9Toženka sicer utemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, vendar je ugovor tožnice neutemeljen po materialnem pravu. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (t. i. agencijsko delo; 59. - 63. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), predstavlja atipično obliko zaposlitve, kjer se delavec zaposli pri delodajalcu za zagotavljanje dela (agenciji), dejansko delo pa lahko opravlja pri uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku (v tem primeru k toženki). V času, ko delavec opravlja delo pri uporabniku, morata glede pravic in obveznosti upoštevati predpise, ki zavezujejo uporabnika (drugi odstavek 63. člena ZDR-1). Zakon tudi izrecno določa, da je uporabnik odgovoren za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu (drugi odstavek 62. člena ZDR-1). K temu je treba dodati, da se po 3. členu Zakona o varstvu in zdravja pri delu - ZVZD-1 kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

10Zato ne more biti nobenega dvoma, da je bila toženka zavezana k zagotavljanju varnega dela tako svojih delavcev kot agencijskih delavcev in odgovarja za morebitne opustitve. Sklicevanje pritožnice na sodbo VDSS Pdp 616/2011 je za obravnavani primer neustrezno. V tisti zadevi se je tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki (agenciji), poškodoval na delu pri uporabniku. Sodišče ni izključilo odgovornosti toženke kot delodajalca, saj ima še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki jih ne more v celoti prenesti na uporabnika. Višje delovno sodišče v tisti zadevi ni presojalo ali je odgovornost uporabnika izključena, pač pa le, ali je v konkretnem primeru podana odgovornost (formalnega) delodajalca.

11Navsezadnje je povsem razumsko, da ne more biti delodajalec, agencija, v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.

Glede predpostavk odškodninske odgovornosti

12Toženka v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da viličar ni bil ustrezno vzdrževan. Trdi, da naj bi nasprotno izhajalo iz izpovedbe D. D. (vodje skladišča), ki je povedal, da je bil redno periodično vzdrževan, prav tako pa so bile sproti odpravljene tekoče napake. V zvezi s tem toženka očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče E. E., zaposlenega vzdrževalca opreme, pri katerem je toženka servisirala svojo opremo in naprave.

13Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka so utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče E. E., za katerega je toženka trdila, da je servisiral njeno opremo, vključno z viličarjem. Dokazni predlog je bil substanciran, zato bi sodišče prve stopnje, če dokaza ni izvedlo, moralo zavrnitev obrazložiti. Na zaslišanje priče E. E. je višje sodišče opozorilo že v sklepu I Cpg 28/2021, kjer je zapisalo: "Glede na to, da tudi sama tožena stranka navaja, da je (že) v preteklosti prihajalo do okvar viličarja, bi s predložitvijo dokazil o pregledih viličarja oziroma njegovega servisiranja lahko dokazala svoje trditve o tem, da skrbi za svojo opremo. To pa bi lahko dokazala ne le z listinami, temveč tudi s predlaganimi zaslišanji prič (D. D., E. E.)."

14V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja tudi, da je prvostopenjska sodba neobrazložena glede zaključka, da je toženka opustila popravilo viličarja iz katerega je izteklo olje. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov to sklepa, hkrati pa je neobrazloženo zavrnilo toženkin dokazni predlog po zaslišanju priče E. E., ki bi naj izpovedal ravno o tem dejstvu. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

15Čeprav se višjemu sodišču ne poraja dvom v to, da je olje puščalo iz hidravlične cevi viličarja (toženka v pritožbi tudi ne ponudi drugega razloga za oljni madež), pa v izpodbijani sodbi manjka obrazložitev o zaključku, da je toženka opustila servisiranje tega viličarja, kar utemeljuje njeno protipravnost ravnanja. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo. Ker navedeni razlogi v izpodbijani sodbi niso podani, je potrebno izpodbijano sodbo že iz teh razlogov razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

16V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagano pričo E. E. in na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotoviti ter obrazložiti, ali je mogoče toženki očitati, da je sistematično opustila servisiranje viličarja ter ali je vedela za napake viličarja, ampak ni poskrbela za njegovo popravilo ter s tem kršila predpise o varstvu pri delu (v zvezi s tem dejstvom naj sodišče prve stopnje dokazno oceni tudi dosedanje izpovedbe prič in dokazne listine, česar v izpodbijani sodbi ni storilo). Od ugotovitve navedenih dejstev je odvisen zaključek o tem ali je toženki mogoče očitati protipravnost ravnanja ali pa je šlo za slučajen dogodek.

17Ker je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do preostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

Pritožba tožnice

18Tožnica se v sodbi pritožuje zoper stroškovno odločitev. Ker pa je višje sodišče prvostopenjsko sodbo v celoti razveljavilo že ob obravnavi pritožbe toženke, o pritožbi tožnice ne more več posebej odločati.

Sklepno

19S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodba sodišče prve stopnje je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, zaradi česar jo je višje sodišče razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Napotki za ponovno sojenje so razvidni iz obrazložitve tega sklepa.

20Višje sodišče ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti na pritožbeni obravnavi, saj je ostalo neugotovljeno oziroma neobrazloženo ključno dejstvo v odškodninskem sporu - obstoj protipravnosti ravnanja kot predpostavka odškodninske odgovornosti. To pomeni, da bi ta dejstva prvič obravnavalo višje sodišče in s tem kršilo pravilo dvostopenjskega sojenja ter stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. V obravnavnem primeru tudi še ne more priti do hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).