VSM Sklep I Cp 130/2023

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) motila tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) v zadnji mirni posesti nepremičnine 187/2 katastrska občina ..., ID ..., s tem, da je dne 4. 5. 2020 samovoljno na del nepremičnine, in sicer na zahodni del nepremičnine ob zahodnem zidu objekta, stoječega na nepremičnini parcela 187/2 katastrska občina ..., namestila vrtne garniture, in sicer dve zunanji mizi, 6 plastičnih stolov in senčnik, vse za potrebe izvajanja gostinske dejavnosti, ki jo toženka opravlja kot samostojna podjetnica in s tem tožnici onemogočila uporabo njenega zemljišča na zahodnem delu parcele 187/2 (točka I. izreka). Toženki je sodišče prve stopnje naložilo, da takoj, najkasneje pa v roku 8 dni, vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da omogoči tožnici prosto in nemoteno uporabo celotnega zemljišča parcela 187/2, torej tudi zemljišča na zahodnem delu parcele 187/2, ki se razteza od zahodne stene objekta pa vse do meje s sosednjim zemljiščem, in sicer na način, da odstrani vrtne garniture, to je sedaj nameščeni dve zunanji mizi, 6 plastičnih stolov in senčnik, da bo lahko tožnica nemoteno uporabljala celotno svojo nepremičnino, to je zemljišče 187/2 katastrska občina ..., vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka II. izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo omejevanje uporabe nepremičnine v lasti tožnice z namestitvijo iste ali podobne vrtne garniture ali vsa taka in podobna motilna dejanja (točka III. izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.299,96 EUR v 8 dneh od izdaje sklepa naslovnega sodišča, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila, vse pod izvršbo (točka IV. izreka).

2Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 70/2020 z dne 13. 1. 2023, iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej pojasnjuje, da ima vknjiženo stvarno služnost, nujno pot, nepravo stvarno breme, glavna nepremičnina: katastrska občina ..., parcela 187/2 (ID ...), vključno s podatki o vsebini pravice in zaznambe. Povzema določbe iz dokazne listine razdelilne pogodbe z dne 6. 12. 2002 (priloga v spisu B3), sklenjene med tožnico in toženko, kjer je navedeno, da se pogodbeni stranki dogovorita, da ima prva pogodbenica (toženka) pravico koriščenja terase na zahodnem delu zgradbe prve pogodbenice, ki se nahaja sicer na zemljišču druge pogodbenice (tožnice), prav tako v obsegu, kot je to koristila do sedaj. Toženka navaja, da iz izpovedbe zaslišanega predstavnika tožnice, priče A. A., nesporno izhaja, da je toženka ponovno namestila mize in stole s senčnikom na tisti del zemljišča, ki je v lasti tožnice in da so vidna tudi cvetlična korita, ki jih niso odstranjevali, ker jih ne motijo. Izpovedal je tudi, da tožnica spornega dela terase ni nikoli koristila ali izvrševala kakršnokoli dejansko posest. Toženka navaja, da je na podlagi tako izvedenih dokazov sodišče zaključilo, da motenje posesti varuje le tiste osebe, ki jim poseben zakon dovoljuje poseg v posest in to na podlagi zakona in na njem sprejetem odloku. Sodišče je zaključilo, da toženka nima pravice do posesti utemeljene na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa, sklicevanje na sodno prakso VLS sklep II Cp 3440/2013 in VSL sklep I Cp 1642/2020, v nastalem položaju ni primerljivo. Tako je odločilni razlog v sodbi v nasprotju z vsebino listin in izvedenih dokazov, zato se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi toženka povzema in pojasnjuje, da je pridobila posest na podlagi 51. člena ZTLR, ki je bil v veljavi v času, ko je toženka nastopila posest v letu 1996. Ob tem se sklicuje na priposestvovanje, zaradi česar pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka navaja tudi, da ima tožnica pravovarstveni zahtevek za plačilo uporabnine v posebnem pravdnem postopku, hkrati pa se sklicuje na upravičenje do uporabe na podlagi pravnega posla oziroma priposestvovanja. Med drugim navaja, da je v letu 2019 izvrševala mirno posest v delu na zahodni strani objekta, ko je v poletnih mesecih uporabljala teraso, razen v času ukrepov zaradi COVID-a. V zimskem času je čistila sneg, v jesenskem pometala listje in čez celo leto zalivala okrasne rastline v cvetličnih koritih. Navedeno opravlja še sedaj, kot sta to stranki nesporno ugotovili v poročilu o opravljenem sestanku z dne 13. 2. 2019 (priloga spisa B9). Toženka navaja, da tožnica nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, zato nima pravnega interesa. Gre le za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja v letu 2019 in tožnica navedenega dela terase nikoli ni uporabljala, niti ga ne uporablja še danes. Kakor jih ne motijo cvetlična korita, tako jih ne morejo motiti stoli, mize in senčnik, ki so nameščeni znotraj dela terase, ki je omejena s koriti. Med koriti se lahko opravlja le peš hoja oziroma se lahko parkirajo kolesa, to služnost pa ima toženka vpisano v zemljiško knjigo, zato je treba to služnost razlagati širše, saj gre za neomejeno izvrševanje služnostne pravice na celi nepremičnini tožnice. Tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Višjemu sodišču toženka predlaga, da pritožbi ugodi, navedeni sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne, kot neutemeljenega in ji naloži povračilo vseh stroškov pravdnega in pritožbenega postopka v roku za prostovoljno izpolnitev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, vse pod izvršbo. Podrejeno pa razveljavi in napadeni sklep vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Tožnica je pravočasno vložila odgovor na pritožbo v katerem navaja, da pritožbena prizadevanja niso utemeljena. V predmetni zadevi ni sporna služnostna pravica in se o tem vprašanju v zadevi ne odloča. Gre za posestno varstvo dela nepremičnine, ki ga je sicer toženka imela v posesti, kasneje pa je ob nasprotovanju tožnice posest nad spornim delom zemljišča v celoti opustila, zatem pa ponovno brez dovoljenja tožnice začela uporabljati sporni del nepremičnine v letu 2020, kar predstavlja motenje posesti. Glede na v zadevi izvedene dokaze, predvsem na izpoved pooblaščenca toženke, je tako nesporno, da v letu 2019 toženka ni izvrševala posesti nad spornim delom zemljišča. Tam ni imela nameščenih miz, stolov in senčnikov, torej ni porabljala spornega dela zemljišča, kot terase za obratovanje svojega gostinskega lokala. Zelo pomembno je dejstvo, da je toženka opustila posest ravno zaradi aktivnosti tožnice, ki se s takim posestnim stanjem ni strinjala in je v letu 2018 in 2019 jasno in odkrito nasprotovala uporabi spornega dela zemljišča s strani toženke. Nadalje je ugotoviti, da sodna praksa, na katero se sklicuje toženka in ki se prilaga v spis, ne obravnava enakega dejanskega niti posestnega stanja, zato tožnica predlaga, da se pritožba toženke kot neutemeljena zavrne in se toženki naloži povrnitev nastalih stroškov postopka, skupaj z 22% DDV, v roku 15 dni, pod izvršbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 424. členom ZPP, v zvezi s 350. členom ter 366. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sklicevanje toženke na obstoj kršitve iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, zmotno. Ta kršitev je sicer tudi del uradnega preizkusa. Toženka to kršitev uveljavlja s sklicevanjem na izpovedbo priče A. A. in fotografij v zvezi z dejstvom ponovne postavitve senčnikov, mize in stolov na teraso, kjer se nahajajo tudi cvetlična korita in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi tako izvedenih dokazov sprejelo zmotne zaključke, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso. Ta zatrjevanja so zmotna. Zakonski dejanski stanovi, ki so zajeti v navedeni določbi, ne zajemajo kršitev, ki so povezana z dokazno oceno izvedenih dokazov ali razlago v sodni praksi. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi njegove razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je procesna kršitev podana. Le izjemoma lahko v to kršitev preraste tudi kršitev 8. člena ZPP (načelo proste presoje dokazov), če bi bili kršeni formalni okviri (metodološki napotki), ki jih ta določba vsebuje¹. Nestrinjanje toženke z dokazno oceno izvedenih dokazov in z razlago materialnega prava pa nima ničesar skupnega s to procesno kršitvijo.

7Za tiste procesne kršitve, ki niso del uradnega preizkusa in za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa velja, da jih sodišče druge stopnje lahko preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi (glej tč. 5. obrazložitve tega sklepa). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka teh procesnih kršitev ne uveljavlja na procesno zahtevan način, zato njihovega preizkusa ni opravilo.

8Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, mora toženka tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavljati na izrecen in jasen način. V pritožbi ni izrecnega, jasnega, konkretiziranega grajanja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in sicer: "Nesporno je sicer imela tam toženka več let postavljene mize in stole za potrebe svojega gostinskega lokala, vendar pa jih je v letu 2019 in do maja 2020 umaknila in tega dela zemljišča, kot izpoveduje B. B., ni uporabljala, ker je uporaba tega dela zemljišča med pravdnima strankama postala sporna. Nesporno je tudi, da je nato dne 4.5.2020 mize in stole na sporni del zemljišča toženka namestila nazaj, brez da bi se o tem dogovorila s tožnico kot lastnico zemljišča." (tč. 11. obrazložitve sklepa). Zato je sodišče druge stopnje vezano na takšno dejansko stanje, ki pa se podreja prvemu odst. 31. člena SPZ, ki določa, da se neposredna posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

9Očitki v pritožbi, ki se nanašajo na razlago materialnega prava in sicer, da ima toženka vknjiženo stvarno služnost in pojasnjevanje vsebine pravice ter trditve o priposestvovanju stvarne služnosti, so neutemeljeni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (tč. 5. obrazložitve), sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, kot to določa prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Hkrati pa tudi 426. člen ZPP določa, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

10Nepomembna so tudi pritožbena navajanja o ustanovljeni služnosti in pravici do posesti na podlagi razdelilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki ureja koriščenje terase. Edini ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti in je dopusten v posestni pravdi, je povezan s pravilom "petitorium absorbet possessorium". Navedeno pomeni, če sta posestna in petitorna pravda tekli istočasno in je bila petitorna pravda pravnomočno končana pred posestno pravdo, lahko toženka ugovarja, da je pridobila pravico do posesti, zaradi česar sodišče tožbeni zahtevek iz posestne tožbe zavrne.² Vendar takšnega ugovora toženka ni podala oziroma kot ugotavlja sodišče prve stopnje "zaenkrat ni sprožila kakšnega ustreznega sodnega postopka" (tč. 12. obrazložitve). Protipravnost posega v posest lahko izključi le zakon, kot to določa tretji odstavek 33. člena SPZ oziroma podzakonski predpis izdan na podlagi zakona. Pravni posel, čeprav oblikovan v skladu z veljavnim pravnim redom, nikdar ne more izključiti protipravnosti.³ Razdelilna pogodba tako ne more biti podlaga za motenje posesti, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da "toženka svoje pravice nima utemeljene na zakonu ali podzakonskem predpisu" (tč. 12. obrazložitve) pravilen.

11Pritrditi gre sodišču prve stopnje, ki se je v točki 12. obrazložitve sklepa sklicevalo na VSL sklep II Cp 3440/2013, saj je v slednjem pojasnjeno, da SPZ za razliko od prej veljavnega ZTRL protipravnost motenja izključuje samo, če motenje temelji na zakonu. Toženka pa se je skozi postopek večkrat sklicevala ravno na pravico do posesti na podlagi ZTLR. Ravno tako gre pritrditi sodišču prve stopnje pri sklicevanju na VSL sklep I Cp 1642/2020. V navedenem je pojasnjena izjema druge petitorne pravde, ki je tekla vzporedno in na podlagi katere se lahko pridobi pravica do posesti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve. Pritožbene navedbe, da sklicevanje na navedeno sodno prakso v nastalem položaju ni primerljivo, so neutemeljene.

12Pritožbena navajanja in priložena sodna praksa, glede pravovarstvenega zahtevka za plačilo uporabnine v posebnem pravdnem postopku, so nepomembna in nerelevantna. O uporabnini se v tem postopku sploh ne odloča , odločitev o morebitnem posebnem pravdnem postopku pa je izključna odločitev tožnice. Sodišče druge stopnje tako pritrjuje odgovoru na pritožbo, da priložena sodna praksa toženke, ne obravnava enakega dejanskega niti posestnega stanja.

13Toženka v pritožbi pojasnjuje, da sodišče ne more dajati posestnega varstva tožnici, ker slednja nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, zato tudi nima pravnega interesa za varstvo posesti. Predvsem se sklicuje na to, da tožnica ni odstranila cvetličnih korit iz terase, ker jih niso motila, torej jih ne morejo motiti stoli in mize, ki so postavljeni znotraj teh korit. Posledično gre po trditvah toženke za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja, k čemur prilaga tudi sodno prakso. Glede na zatrjevane očitke, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Za obstoj pravnega interesa za sodno varstvo zadostuje, da je toženec samovoljno posegel v obstoječe posestno stanje. Tožba zaradi motenja posesti je namreč dana posestnikom prav zaradi preprečevanja in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje.⁴ Na podlagi obrazloženega sodišče druge stopnje ugotavlja, da predmetna cvetlična korita niso del spora, niti niso bila del tožbenega zahtevka. Odločitev o tem ali tožnico motijo cvetlična korita ali ne, je popolnoma v njeni lastni presoji. Zato tudi pritožbena navajanja glede izpovedi priče A. A. o tem, da jih cvetlična korita niso motila, niso relevantna. Prav tako se sodišče druge stopnje ne more strinjati s trditvijo toženke, da tožnica nima ekonomskega interesa, saj je bil ravno ekonomski interes izvor spora, s tem, ko je tožnica zahtevala najemnino od toženke, za uporabo terase.

Hkrati sodišče druge stopnje poudarja, da ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.⁵ Sodišče druge stopnje zaključuje, da so pritožbena navajanja o pomanjkanju ekonomskega interesa tožnice, neutemeljena.

14Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

15Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in priglasila stroške, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ta vloga ni bila potrebna (155. člen ZPP). Zato tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (163. člen ZPP).

¹ II Ips 121/2021 z dne 16.3.2022, tč. 20. obrazložitve.
² Glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS v sozaložništvu s Pravno fakulteto v Ljubljani in Pravno fakulteto v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 169.
³ Glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS v sozaložništvu s Pravno fakulteto v Ljubljani in Pravno fakulteto v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 170.
⁴ VSL Sklep I Cp 1366/2018.
⁵ VSL Sklep I Cp 1925/99.