424. člen ZPP

Od spremembe izvajanja posesti je v vsakem primeru minilo več let, zato se je spremenjeni način izvajanja posesti ustalil do stopnje, ki uživa posestno varstvo. To velja ne glede na to, ali je tožnik posest opustil, kot trdi toženec, ali pa jo je zgolj spremenil v nekajkrat letni prehod peš ali z manjšim traktorjem, kot trdi tožnik. V skladu z ustaljeno sodno prakso se tožba zaradi motenja posesti lahko naperi tudi proti tistemu, ki je naročil motilno dejanje, ga odobril, dopuščal ali imel od njega koristi.

Z navedbo parcelne številke in naslova je mogoče natančno identificirati nepremičnino tudi v javno dostopnih evidencah.

Stranke postopka se niso dolžne odzvati na vabilo sodišča na zaslišanje in jih v zaslišanje ni mogoče prisiliti. Sklepanje tožnikov, zakaj prva toženka na zaslišanje ni prišla, pa predstavlja zgolj ugibanje tožnikov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo na tožnikih dokazno breme glede zatrjevanega motilnega ravnanja.

Zamudnega sklepa ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi toženka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (to so vse navedbe in dokazi, s katerimi utemeljuje, da ni prišlo do motenja posesti). V primeru, da toženka na tožbo ne odgovori oziroma ne odgovori pravočasno (roka za odgovor na tožbo pa ni mogoče podaljšati, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi zgolj na podlagi navedb tožnikov. Ker je bil izdan zamudni sklep, toženka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbijati, iz njih pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja.

Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Zamudna sodba oziroma zamudni sklep temelji na neizpodbitni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi tožbeni zahtevek. Sodišče v takšnem postopku tako ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo, saj se v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.

Sporna je vsebina sodne pošiljke. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. Dovoljeno je dokazovati, da so na vročilnici ugotovljena dejstva neresnična. Domnevo o resničnosti tistega, kar je na vročilnico potrjeno, je dovoljeno izpodbijati.

Nedvomno pa je tožnik v postopku uspel dokazati, da je bilo motilno ravnanje na njegovo škodo storjeno tudi v korist prvega toženca (in ne le v korist druge toženke). Prvi toženec je namreč lastnik, pri čemer je bil z menjavo ključavnic nedvomno seznanjen (tako je izpovedal sam) in (za razliko od tožnika) razpolaga z novimi ključi, če ne prej, pa je v tej pravdi tudi jasno pokazal, da tožniku po očetovi smrti (tudi on, enako kot druga toženka) ne dovoli več uporabe spornih prostorov. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo motilno dejanje storjeno zgolj v korist druge toženke in da je le ona pasivno legitimirana. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi - to je t. i. posredni motilec. Ker je bil prvi toženec pri očitanem motilnem ravnanju na škodo tožnika soudeležen kot posredni motilec, je tudi on tožniku dolžan izročiti ključe spornih prostorov ter mu omogočiti njihovo nemoteno uživanje, v bodoče pa so mu prepovedana takšna in podobna motilna dejanja.

Pri izdaji zamudne sodbe (sklepa) ni aktualna presoja oziroma ugotavljanje resničnosti tožbenih navedb, ampak sodišče presoja le, ali med trditvami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Sodišče ne izvaja dokazov in zato ne ugotavlja, ali dokazi potrjujejo resničnost tožbenih trditev. Tožnik je v tožbi navedel vsa pravotvorna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Podrobno je pojasnil, kakšno je bilo zadnje posestno stanje (kaj je imel v posesti oziroma soposesti) in sporno motilno dejanje (na kakšen način je toženka posegla v tožnikovo posest oziroma soposest), kar je vodilo do zaključka o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Med zatrjevanimi pravotvornimi dejstvi in v tožbi predlaganimi dokazi o tožnikovi mirni posesti oziroma soposesti navedenih kletnih prostorov ter o napajanju z električno energijo v teh prostorih preko merilnega mesta toženke ni nobenih nasprotij.

Ne glede na ugotovljeno napako pri vročanju tožnica s trditvijo, da rok za pritožbo še ni začel teči, ne more uspeti. To, da je zoper sklep vložila pritožbo, namreč dokazuje, da ga je, kljub napakam pri vročanju, dejansko prejela. Prejela ga je najkasneje na dan, ko je zoper njega vložila pritožbo (to je 27. 12. 2018). Takrat je zato začel teči tudi pritožbeni rok (glej šesti odstavek 139. člena ZPP).

Toženka je tožnici samovoljno preprečila uporabo prostorov v stanovanjski hiši, ki jih je do tedaj nemoteno uporabljala, s čimer je nedopustno posegla v njeno zadnjo mirno posest.

Pomivanje kozarcev je vsakdanje, enostavno gospodinjsko opravilo, pri katerem ne obstaja neobičajna velika možnost za nastanek poškodb, predvsem pa ne terja posebnega usposabljanja delavca.

Sodišče lahko tudi v primeru spornega dejanskega stanja ob izpolnjenih predpostavkah iz drugega odstavka 454. člena ZPP izda sodbo brez razpisa naroka.

Ker je tožnik spremenil ime toženca (subjektivna sprememba tožbe) z vlogo, ki pa novo označenemu tožencu ni bila vročena, sodišče ne bi smelo izdati zamudnega sklepa. Storjena je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zamudnega sklepa zaradi motenja posesti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vprašanje morebitnega tožničinega predhodnega motilnega dejanja bi bilo pomembno samo, če bi bilo ugotovljeno, da je toženec imel (so)posest na sporni garaži in bi ga tožnica motila v posesti garaže ter, da od tedaj še ni pretekel rok, ki mu kot upravičencu zagotavlja sodno varstvo pred motenjem (trideset dni). Toženčevo sklicevanje na motilna ravnanja tožnice, ker bi naj bila storjena več kakor trideset dni pred obravnavanim motenjem, toženec pa zanje ni zahteval sodnega varstva, na predmetni postopek ni imelo nikakršnega vpliva.

Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči, kar pomeni tudi, da restitucijskega zahtevka ni mogoče prilagoditi novi situaciji in s spremembo tožbe, namesto vzpostavitve prejšnjega stanja, zahtevati odškodnine.

Nezadovoljna z dejanskimi ugotovitvami bi stranka morala v obnovitvenem predlogu navesti, katerih dejstev ali dokazov ni mogla uporabiti v dosedanjem postopku z obrazložitvijo, zakaj bi na podlagi izvedbe novih dokazov lahko bila izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi ti dokazi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Pojasniti bi tudi morala razloge, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novih dokazov, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 422. člena ZPP).

Urejanje sporov, v katerih gre za to, da začne upravičenec drugače kot doslej souporabljati nepremičnine (na primer stanovanje v večstanovanjski hiši se začne uporabljati kot odvetniška pisarna) se ne rešuje v pravdi zaradi motenja posesti, če je zahtevek postavljen tako, da se izključi tožena stranka iz posesti.

Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sme namreč pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku citiranega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V takih primerih gre v bistvu za podeljeno sposobnost biti stranka, ki velja samo za konkretni spor. Poleg tega pa mora oblika združevanja, ki naj ji sodišče prizna lastnost stranke, izpolnjevati glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, pri čemer ni bistveno, da gre za neko stalno obliko združevanja kot zmotno meni pritožba in tudi ne, da ima premoženje.