VSC Sodba II Kp 55320/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Velenju obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva (vsakega) kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je obdolženemu A. A. določilo kazen štiri mesece zapora in obdolženemu B. B. kazen pet mesecev zapora, obema pa preizkusni dobi v trajanju enega leta. Obdolžencema je v "izrečeni kazni" (prav: v primeru preklica pogojnih obsodb v izrečeni kazni) vštelo čas odvzema prostosti. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca C. C. napotilo na pravdo s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje;

- zagovornik obdolženega B. B. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakonika po prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Na pritožbi je odgovorila okrajna državna tožilka mag. Č. Č. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Zunanjega oddelka v Velenju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Preizkus izpodbijane sodbe, podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb je razkril, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je ustrezno apliciralo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa ni zagrešilo. Navedlo je zadostne in dovolj prepričljive razloge glede odločilnih dejstev, vključno z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki s stopnjo prepričanja pokažejo, da sta obdolžencema očitani kaznivi dejanji dokazani. Takega zaključka pa v pritožbenem postopku ne bo moč ovreči.

6Zagovornik obdolženega B. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da v opisu dejanja umanjka temeljni zakonski znak kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, tj. spravljanje oškodovanca v podrejen položaj. Zato dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje. Zatrjuje, da omemba "spravljanja v podrejen položaj" v t. i. abstraktnem delu opisa dejanja ni dovolj, saj mora biti zakonski znak ponovljen in substanciran v t. i. konkretnem delu opisa. Dodaja, da je za obstoj kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1 kot t. i. kolektivnega kaznivega dejanja potrebnih več nasilnih ravnanj in vsako mora oškodovanca spraviti v podrejen (brezizhoden) položaj. Tak podrejen (brezizhoden) položaj pa v krivdoreku sodbe niti ni opisan.

7Pritožnikova izvajanja nimajo opore v utrjeni sodni praksi.¹ Predmetno kaznivo dejanje je namreč podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, ki pa mora po svoji vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopati. Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev. Opis kaznivega dejanja je vselej treba ovrednotiti kot celoto, v tej luči pa iz izreka sodbe nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obdolžena v opredeljenih okoliščinah oškodovanca spravljala v podrejen položaj.

8V abstraktnem delu krivdoreka zatrjevano spravljanje v podrejen položaj je v konkretnem delu izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca oziroma napadalca dva, kar je oškodovanca (ki je v stanovanju pričakoval zgolj obdolženega A. A., ne pa tudi obdolženega B. B.) presenetilo. Nemudoma zatem je obdolženi B. B. oškodovanca z iztegnjeno roko udaril v predel ust, nakar sta ga oba obdolženca prijela in s silo tiščala ob sedežno garnituro ter mu s tem preprečila, da bi stanovanje zapustil, hkrati pa sta mu povzročala bolečine s stiskanjem mod. V tako opredeljenem položaju oškodovanec ni postal le objekt grdega ravnanja in pretepanja ter bolečega in ponižujočega ravnanja (stiskanje mod), temveč mu je bila zaradi prisilnega tiščanja ob sedežno s strani dveh napadalcev vzeta pravica do svobode gibanja. Medtem ko ga je obdolženi A. A. še vedno držal, je obdolženi B. B. oškodovanca še s pestjo udaril v predel očesa. Iz tako koncipiranega opisa dveh kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je mogoče jasno razbrati, da je bil oškodovanec v razmerju do obeh obdolžencev nemočen, napada pa se ni mogel ubraniti niti se mu izogniti. Šlo je za intenziven napad, izveden na način, da je bila oškodovancu onemogočena vsaka obramba, s čimer je bilo grobo poseženo v njegovo telesno in duševno celovitost ter v osebno varnost. Na podlagi tako specifične oblike izvajanja nasilja je dopustno zaključiti, da spravljanje oškodovanca v podrejen položaj izhaja že iz samega opisa ravnanja obdolžencev in iz tega izhajajoče intenzivnosti nasilja, zaradi česar višje sodišče pritrjuje ter se pridružuje predmetnim razlogom sodišča prve stopnje (točka 26 izpodbijane sodbe), s katerimi je že bilo sprejemljivo odgovorjeno na ponovljene pomisleke obrambe. Oškodovanec, ki je bil v inferiornem položaju vse do konca napada (ko sta ga obdolženca izpustila iz prijema in mu dovolila, da je zapustil stanovanje oziroma pobegnil), je bil nedvomno objekt izvajanja nasilja, ki se mu je bil primoran ukloniti, pri čemer je v posledici dveh udarcev B. B. utrpel tudi lahko telesno poškodbo, in sicer povrhnjo razpočno rano na sluznici spodnje ustnice ter manjšo razpočno rano v predelu desne obrvi. Celosten opis kaznivih dejanj razkrije, da je šlo za grob poseg v oškodovančevo dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost ter za neizbežno povzročanje občutkov nemoči, strahu in ogroženosti. Tudi čas trajanja napada (po izpovedih oškodovanca 10 - 15 minut) glede na intenziteto opisanega dogajanja ter številčno in fizično premoč storilcev le še dodatno kaže na spravljanje v podrejen položaj. Ciljno izživljanje obdolženih nad oškodovancem, njuno izvajanje nasilja zaradi nasilja in manifestacije večjega števila izvršitvenih oblik znotraj konstrukcije 296. člena KZ-1 (tj. grdo ravnanje, pretepanje, boleče in ponižujoče kaznovanje ter odvzem svobode gibanja) so tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostni elementi, da (že na ravni konkretizacije opisa kaznivih dejanj v krivdoreku izpodbijane sodbe) kažejo na obstoj elementa spravljanja v podrejen položaj. Pritožbeni pomisleki so zato neutemeljeni, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pa ni podana.

9Pod postavko "napačna uporaba materialnega prava" zagovornica obdolženega A. A. zatrjuje, da sodišče prve stopnje "glede znakov kaznivega dejanja" ni upoštevalo sklepa Višjega sodišča v Celju II Kp 55320/2018-363 z dne 18. 11. 2022, s katerim je bila razveljavljena prvotna sodba v tem postopku. Pritožbeno sodišče (točka 12 omenjenega razveljavitvenega sklepa) je, med drugim, naložilo prvostopenjskemu sodišču, da preuči, ali opis v obtožnem aktu zadosti kriterijem konkretizacije glede izvršitvene oblike spravljanja v podrejen položaj, tj. v optiki storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Prav to presojo je prvo sodišče opravilo in jo v točki 26 sedaj izpodbijane sodbe, glede na zgoraj navedeno, tehtno obrazložilo. V nadaljevanju pritožbenih izvajanj pa pritožnica ne uveljavlja napačne uporabe materialnega prava oziroma kršitve kazenskega zakona, temveč skozi stališča o "nedokazanosti" elementov kaznivega dejanja (spravljanja oškodovanca v podrejen položaj) nudi svojo oceno izvedenih dokazov in s tem po vsebini uveljavlja "le" pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Pritožbeno sodišče prvenstveno poudarja, da se odločilna dejstva v dani zadevi nanašajo na okoliščine, kot jih uokvirja opis kaznivih dejanj v tenorju obtožnega predloga in sedaj v izreku izpodbijane sodbe. Zato ima prav sodišče prve stopnje (točki 19 in 26 obrazložitve), da filigransko ugotavljanje motivov in razlogov za nedvomno srečanje obdolžencev in oškodovanca kritičnega večera v stanovanju na naslovu ..., nima narave ključnih dejstev in posledično ni potrebno. Glede na izpovedbe zaslišanih policistov D. D. in E. E. ter zlasti F. F. se kvečjemu potrjuje zagovor obeh obdolžencev, da je obdolženi A. A. lokalne policiste informiral o oškodovančevem domnevnem ukvarjanju z mamili oziroma prepovedanimi drogami. Zgovorna je predvsem F. F. izpovedba, da je A. A. že 14. 7. 2018 podal informativno informacijo, da C. C., bolje poznan kot čevljar iz starega Velenja, prodaja mamila (konoplja, kokain) v svoji delavnici na ... in po ulicah Velenja. Da se oškodovanec ukvarja s preprodajo drog, je F. F. slišal še "na ulici". Nadalje je F. F. povedal, da je bil seznanjen s tem, da naj bi C. C. (po vrnitvi iz Maroka) prinesel kilogram kokaina (kar je skladno z zagovoroma obdolžencev), zaradi česar je A. A. rekel, naj policiji sporoči, če bo imel v zvezi s prodajo kokaina kakršne koli informacije. Oškodovanec je sam potrdil, da je bil v Španiji obsojen in v zaporu zaradi hašiša, zato ni moč zatrjevati, da naj bi kategorično zanikal, da je kadar koli videl drogo. O prodaji kilograma kokaina je obdolženi A. A. govoril tudi D. D., tudi slednji pa je A. A. rekel, da če bi v zvezi s tem kaj slišal, naj mu pove. Da sta B. B. in v konkretni situaciji zlasti A. A. policistom nudila operativne informacije glede prodaje droge, je potrdil še G. G. Posledično ni moč pritrditi sodišču prve stopnje (točka 19 izpodbijane sodbe), da je bilo sodelovanje obdolženih s policijo ovrženo z izpovedbama D. D. in E. E. Res so vsi zaslišani policisti pojasnili, da policija osebam, ki niso npr. tajni policijski sodelavci, ne sme dajati (striktnih) nasvetov, navodil ali usmeritev, kar pa ne pomeni, da občani (kot pri predmetni interakciji očitno obdolženi A. A.) policistom ne smejo (samoiniciativno) nuditi operativnih informacij. Zato po presoji pritožbenega sodišča nista bila ovržena zagovora, da je bila predmet kritičnega srečanja z oškodovancem prodaja droge (kokaina), o kateri naj bi obdolženca obveščala policijo; izpovedba oškodovanca, da je v stanovanje (nevedoč, da gre za stanovanje družine B. B.) prišel, da bi od obdolženega A. A. kupil za 53.000,00 EUR zlata, pa je očitno pogojena s poskusi oškodovanca razbremeniti se kot udeleženec posla s prepovedano drogo. Policist F. F. je bil (po lastni izpovedbi) že po oškodovančevi prijavi dejanja prepričan, da ni šlo za zlato, temveč kvečjemu za drogo, to pa je povedal tudi policistu E. E. (kar je slednji potrdil). Navsezadnje je oškodovanec policistu D. D. povedal, da je ob prijavi policiji (lažno) navedel, da je bilo predmet posla zlato, saj je šlo v resnici za "kilo belega" (kokaina). Res je oškodovanec tudi pri pojasnjevanju D. D. vloge obrnil in navajal, da naj bi bil sam kupec kokaina, ne prodajalec, vendar za kakršno koli resno sklepanje v smeri, da naj bi obdolženi A. A. prodajal mamila, v podatkih spisa ni podlage. Zato je tudi takšne navedbe oškodovanca treba razumeti kot poskus lastne ekskulpacije oziroma utemeljitve, zakaj naj bi imel s seboj 53.000,00 EUR gotovine (kar za prodajalca ne bi bilo logično). Izvedeni dokazi potemtakem ne omogočajo decidiranega zaključevanja, da zagovor obdolžencev v smeri, da je oškodovanec v stanovanje prišel prodajat drogo, ni resničen. Toda to, kot je vendarle pravilno zaznalo prvo sodišče (točka 19 izpodbijane sodbe), čeprav je vprašanje informiranja policije odpravilo precej lakonično, niti ni bistveno, saj ne gre za odločilne okoliščine pri presoji obstoja kaznivih dejanj nasilništva in, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nima usodnega pomena za oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe o odločilnih dejstvih. Ključne so okoliščine napada obeh obdolžencev nanj, torej ne glede na razloge in motive, zakaj je do srečanja med njimi in sledečih izvršitvenih ravnanj prišlo, pri čemer pa se odtujitev kakršnega koli denarja obdolžencema niti ne očita več. Zato za odločitev nimajo pomena pritožbena seciranja oškodovančevih izjav v zvezi z domnevnim denarjem, saj njegove verodostojnosti glede nasilništva ne omajejo. Enako velja za nerelevantna dejstva v smeri domnevnih pogovorov oškodovanca z H. H. o verižicah in zlatih zapestnicah.

11Zagovornica obdolženega A. A. sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do obrambe v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je prvo sodišče (točka 7 izpodbijane sodbe) zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se pri Okrožnem sodišču v Celju pridobi obtožnica zoper oškodovanca zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 oz. da se pridobi podatek, ali je zoper oškodovanca v teku kazenski postopek in zaradi katerih kaznivih dejanj. Pridobitev podatkov naj bi bila glede na substanciranje dokaznega predloga potrebna zaradi ocene verodostojnosti pričanja oškodovanca ter zaradi potrditve zagovora, da je oškodovanec obdolženemu A. A. ponujal v nakup večjo količino drog in ne kupoval zlata, posledično pa v stanovanju tudi ni mogel pustiti večje vsote denarja. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tehtno zavrnilo, saj - prvič - narava posla, zaradi katerega se je oškodovanec z A. A. napotil v stanovanje, nima značaja pravnorelevantnih dejstev za presojo sledečih kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, zatorej izvedba dokaznega predloga ne bi pripomogla k razjasnitvi odločilnih dejstev. Že sicer pa je - drugič - dokazni postopek pokazal oziroma vsaj ni ovrgel zagovora, da naj bi bila predmet srečanja prepovedana droga (kokain), obtožbeni očitek pa prilastitve denarja obdolžencema ne pripisuje. Ob umeščenosti v takšno dejansko stanje stvari in dokazno oceno je zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega skladna z merili, ki so se v tej optiki že dodobra ustalila v (ustavno)sodni praksi.² Vpetost zavrnitve dokaznega predloga v izsledke izvedenega dokaznega postopka namreč razkriva, kot bo povedano, da izpovedbi oškodovanca o ključnih dejstvih, ki nimajo pravnorelevantne povezave z vprašanjem oškodovančevega siceršnjega (ne)ukvarjanja s preprodajo prepovedanih substanc, ni odrekati verodostojnosti v temelju in na način, kot to skuša prikazati zagovornica (ne glede na zanikanje vloge mamil v kritični interakciji z obdolžencema). O zatrjevani kršitvi pravice do obrambe zato ne more biti govora, istočasno pa ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem zagovornika obdolženega B. B., češ da "kriminalna osebnost" oškodovanca kar sama po sebi, torej brez upoštevanja vseh izsledkov dokaznega postopka, "dodatno znižuje" verodostojnost njegovih izpovedb.

12Pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje (strnjeno v točkah 12 in 25 izpodbijane sodbe), da je izpovedba oškodovanca glede bistvenih okoliščin ne le prepričljiva, podrobna in v ključnih delih kontinuirano skladna, temveč je sinergično podprta z drugimi izvedenimi dokazi ter je zato v sinteznem dokaznem (so)učinkovanju v tolikšni meri verodostojna, da ovrže zagovora obeh obdolžencev v smeri zanikanja kakršnega koli fizičnega kontakta in napada na oškodovanca (točka 10 obrazložitve). Pretežni del navedb v pritožbah je usmerjen v podajanje lastne dokazne ocene (zlasti) oškodovančevih izjav, obremenilnih za obdolženca, vendar obramba niti po presoji višjega sodišča ne more biti uspešna. Enako velja za zmotne pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B. v smeri neverodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Res pri kritičnem dogajanju v stanovanju na naslovu ... razen obdolžencev in oškodovanca ni bila navzoča nobena druga oseba, vendar niti "posredne" priče niso izpovedovale le o tem, kar jim je povedal oškodovanec (hearsay). Zazna(va)le so tudi psihofizično stanje oškodovanca po kritičnem dogodku, zlasti pa poškodbi, ki ju je prezentiral.

13Pritožbeno sodišče na tej točki poudarja, da načelo dispozitivnosti pritožbenega postopka od pritožnikov zahteva, da domnevne kršitve, na katere se sklicujejo, oziroma pritožbene razloge, ki jih uveljavljajo, jasno in določno opredelijo ter substancirajo argumente, ki naj jih pritožbeno sodišče presodi. Golo povzemanje različnih delov oškodovančevih izjav oziroma izpovedb v tem (pred)kazenskem postopku, ki prežema dobršen izsek pritožbe zagovornice obdolženega A. A., ne da bi pritožnica na konkretnih mestih pojasnila, kaj s povzemanjem pravzaprav zatrjuje, ne predstavlja substancirane uveljavitve pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče, tj. kolikor zagovornica na posameznih točkah ni (dovolj) konkretna, na takšne povzetke ne bo odgovarjalo, substancirane (vsebinsko enake) navedbe v obeh pritožbah pa je ocenilo skupaj.

14Izvedenec za sodno medicino in travmatologijo dr. I. I. je (neizpodbijano) ugotovil, da je oškodovanec v kritičnem času utrpel in nato prezentiral povrhnjo razpočno rano na sluznici spodnje ustnice in manjšo razpočno rano v predelu desne obrvi, ki po sodnomedicinskih in kazenskopravnih merilih ustrezata lahki telesni poškodbi. Pravilno pa je dokazno sklepanje izpodbijane sodbe, da sta bili ugotovljeni poškodbi povzročeni z dvema ločenima udarcema v predel obraza (ust in desnega očesa), ki ju je oškodovancu zadal obdolženi B. B., tj. vse v dejanskih in izvršitvenih okvirih očitanih kaznivih dejanj nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Pri tem sta tako vedoma kot hote (pri "skupnem projektu") sodelovala oba obdolženca, nedvomno tudi obdolženi A. A. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, so poškodbe pri oškodovancu opazili J. J. (istega večera), D. D. in K. K. - "X." (naslednji dan) ter oškodovančevi družinski člani, poškodbe pa so bile evidentirane tudi v izvidu NMP Velenje z dne 20. 11. 2018. Oškodovanec, ki je nasilno ravnanje obdolženih prav tako naslednji dan po dogodku naznanil policiji (kjer so bile narejene tudi fotografije poškodb), je že 20. 11. 2018, kar je še posebej povedno, obdolžena kot storilca identificiral v dveh ločenih pogovorih z D. D. in "X.", kar sta oba omenjena, zaslišana kot (nepristranski) priči, potrdila. Ob hkratnem vrednotenju izpovedbe oškodovanca, ki v ključnih potezah ves čas (pred)kazenskega postopka izvršitvena ravnanja obdolženih prepričljivo opisuje, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka 23 izpodbijane sodbe), da je poškodbe oškodovanec utrpel prav v obravnavanem dogodku, oškodovancu pa jih ni zadal nihče drug niti oškodovanec samemu sebi, kot je poskušala insinuirati obramba.

15Že na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon dne 20. 11. 2018 (dan po kritičnem dogajanju) je oškodovanec prijavil, da sta z osebo (zatem identificirano kot "Y.", tj. obdolženi A. A.) odšla v stanovanje, glede katerega oškodovanec ni vedel, da pripada družini (mami) B. B. Mislil je, da sta v stanovanju sama, vendar je v dnevno sobo, ko je oškodovanec sedel na sedežni garnituri, vstopila tudi druga oseba (kasneje identificirana kot "Z" oziroma obdolženi B. B.), ki je imela v desni roki pištolo. Vsebinsko enako je glede tega oškodovanec C. C. izpovedal v fazi preiskave. Prvič zaslišan na glavni obravnavi je oškodovanec izpovedal, da ni vedel, da ima stanovanje kakršno koli zvezo z B. B., je pa slednji nepričakovano (pred tem ni opazil, da bi bil še kdo v stanovanju) vstopil v dnevno sobo z orožjem takrat, ko je sobo pred tem zapustil tudi obdolženi A. A., nato pa sta se oba obdolžena vrnila. A. A. je oškodovancu, ki ni želel imeti nobenega stika z obema omenjenima skupaj in sploh ne bi šel v stanovanje, če bi vedel, da je tam B. B., navajal celo, da je B. B. šel v Bosno. Oškodovancu je bil B. B. znan po dejanjih agresije in pretepanju, kot je izpovedal med drugim zaslišanjem na glavni obravnavi. Zato ima prav sodišče prve stopnje (točka 26 izpodbijane sodbe), da sta obdolženca oškodovanca, ne glede na to, da se je slednji v stanovanje napotil v dogovoru z obdolženim A. A., tam "presenetila" kot dvojica (krivdorek), saj ga je pričakal tudi obdolženi B. B., ki je nenadoma vstopil v dnevno sobo. B. B. pa ne le, da oškodovanec nikakor ni pričakoval, skušal se ga je namreč celo izogibati, zato ne držijo izvajanja v pritožbi zagovornice, da oškodovanca nihče ni pričakal oziroma presenetil. Pritožbeno seciranje vprašanja, kje je C. C. pred odhodom v stanovanje parkiral osebni avto, je za ugotovitev odločilnih dejstev nerelevantno, brezpredmetno pa je, če se C. C. ni spomnil, kako sta bila obdolženca oblečena.

16C.C. je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon navajal, da ga je obdolženi B. B. (po prihodu v dnevno sobo) s pestjo leve roke udaril v predel ustnice, zaradi prejetega udarca pa se je oškodovanec ulegel na sedežno garnituro na svojo levo stran. V preiskavi je enako izpovedal, da je B. B. stopil do njega in ga udaril po ustnici, zaradi česar ga je premaknilo v levo. Navedel je, da je bila poškodba prizadejana "z roko". Ko je prejel udarec, je sedel na sedežni garnituri. Na prvi glavni obravnavi je povedal, da je dobil udarec s pestjo, ko je sedel, nakar se je ulegel. Znova je dodal, da ga je B. B. udaril z levo roko. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku je vztrajal, da je najprej prejel udarec v predel spodnje ustnice, zaradi česar se je ulegel. Na vprašanje zagovornika je odgovoril, da je prejel udarec v ustnico s pestjo, na vprašanje zagovornice pa, da ga je B. B. udaril v predel ust (spodnje ustnice) z levo roko. Zaradi udarca se je zvrnil na kavč na levi bok. Ob pregledu fotografije 13/15 (list. št. 121) je oškodovanec jasno označil in pojasnil, da je B. B. do njega pristopil z leve strani napadalca oziroma z leve strani glede na zorni kot posnete fotografije, kar torej (zrcalno) ustreza desni strani na sedežni garnituri sedečega oškodovanca, zaradi česar ni nič nelogičnega v izpovedovanju, da je oškodovanec omahnil na svoj levi bok; prav nasprotno. Oškodovančeva izpovedba (strani 29 do 33 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 6. 6. 2023) je glede tega (kljub nasprotnim pritožbenim prizadevanjem zagovornice obdolženega A. A.) jasna, razumljiva in tudi konsistentna ter ne drži, da je svojo izjavo "prilagajal".

17Ne glede na to, da oškodovanec mestoma govori o udarcu s pestjo, se obdolžencu B. B. očita "le" udarec z iztegnjeno roko. Izvedenec I. I. se je v mnenju opredelil, da je bil udarec v predel ust lahko prizadejan z iztegnjeno roko, kar je povzročilo nastanek razpočne rane na ustnici, ki je posledica stisnjenja ustnice ob zobe. Nedvomno je bil oškodovanec udarjen z roko, obtožbeni očitek, ki udarec s pestjo izpušča, pa je obdolžencema lahko kvečjemu v korist, zato je tudi sodišče prve stopnje takšen očitek (tj. udarec z iztegnjeno roko), ki je vendarle dokazan, pravilno povzelo v krivdorek izpodbijane sodbe.

18Oškodovanec je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe navajal, da sta ga po prvem prejetem udarcu oba obdolženca prijela, pri čemer mu je eden (ugotovljeno, da gre za obdolženega B. B.) tiščal glavo v sedežno in ga držal za roki, drugi (obdolženi A. A.) pa mu je slonel na nogah. Eden od njiju ga je prijel za genitalije in jih pričel močno stiskati. V vseh kasnejših izjavah je oškodovanec prepričljivo vztrajal, da sta moda stikala oba. Zaradi bolečin je želel zakričati, a si ni upal, saj je bila prisotna pištola. Želel se je tudi premakniti, a se ni mogel, saj sta ga tako močno držala. Njuno nasilje je trajalo okoli 15 minut, pri čemer ju je prosil, naj ga izpustita. V preiskavi je oškodovanec povedal, da sta ga oba prijela. Obdolženi B. B. mu je glavo tiščal v sedežno, A. A. pa ga je držal za noge. Oba sta ga stiskala za moda, kar vse je trajalo 10 - 15 minut. Prijem za moda je bil močan, saj ga je zabolelo. Izpovedal je, da se prvenstveno ni mogel braniti, saj sta bila na njem dva napadalca, hkrati pa si ni upal zaradi pištole. Hotel je kričati, vendar si ni upal zaradi strahu. B. B. mu je rekel, da bo kaj narobe, ju je pa prosil za milost, pri čemer je imel glavo potisnjeno v sedežno. Še na prvi glavni obravnavi je oškodovanec izpovedoval, da sta ga obdolženca prijela in mu je eden glavo dol tiščal v sedežno, drugi pa je bil na nogah. To je trajalo 10 - 15 minut, prosil ju je, naj ga izpustita, prisotno je bilo stiskanje za genitalije. A. A. se mu je naslonil in ga prijel za noge, B. B. pa je bil "na glavi" in ga je držal za roke. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku je oškodovanec vztrajal, da ga je B. B. prijel za glavo oziroma roke, A. A. pa za noge. Obdolženca sta ga tako prijela, da ni mogel vstati in iti, stiskala sta ga za moda. Počutil se je povsem nesvobodnega, ponižanega in v strahu, občutil je sram in trepet. Moledoval ju je, naj ga izpustita. Da so ga "mučili s stiskanjem mod", je oškodovanec navajal ob pregledu na NMP Velenje 20. 11. 2018; dejstvo, da morebitne poškodbe mod niso bile evidentirane (pri čemer niti ni nujno, da bi nastale oziroma da bi bile zdravniku prezentne), pa ne pomeni, da "stiskanje mod" kot del izvršitvenih ravnanj obdolžencev ni bilo dokazano s tosmerno slikovito in prepričljivo izpovedbo oškodovanca.

19Na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je oškodovanec navajal, da ga je, potem ko mu je (B. B.) "izpustil" glavo (A. A.) pa ga je še vedno držal) in je pogledal proti B. B., slednji s pestjo roke udaril še v predel očesa in mu presekal arkado. V preiskavi je izpovedal, da mu je B. B. izpustil glavo, oškodovanec ga je pogledal, nakar ga je ta obdolženec udaril po arkadi nad desnim očesom in arkado presekal. Vprašan glede udarca je za arkado oškodovanec izpovedal, da ne ve, ali je šlo za udarec z roko ali s pištolo. Ko je prejel udarec, je ležal na boku, glavo pa je imel dvignjeno. Udariti ga je moral B. B., ki je bil pri njegovi glavi, saj je bil A. A. pri njegovih nogah. Ne drži, da oškodovanec tudi drugega udarca ni jasno pripisal B. B. Na prvi glavni obravnavi je izpovedal, da je dobil udarec po (kasneje presekani) arkadi "ne vem, s čim" (morda s pištolo). Na vprašanje zagovornika je odgovoril, da ne ve, s katero roko je bil prizadejan ta udarec, verjetno pa naj bi šlo za tisto roko, v kateri je imel B. B. pištolo, saj je oškodovanec začutil nekaj ostrega. Na glavni obravnavi v ponovljenem sojenju je dodal, da je v predel arkade, ko se je dvignil, "dobil z nekim predmetom", na vprašanje zagovornika pa je odgovoril (z domnevo), da je bil udarec v arkado s pištolo oziroma s kopitom pištole. Izvedenec dr. I. I. se je opredelil, da je bil udarec v predel očesa verjetneje prizadejan z roko kakor s kakšnim trdim topim predmetom, najverjetneje (skoraj zagotovo) pa s pestjo. Udarci (le) z iztegnjeno roko v predelu očesa redko povzročijo pojav razpočne rane. Glede intenzivnosti udarca s pestjo je izvedenec v dopolnitvi mnenja strokovno prepričljivo pojasnil, da udarec, ki je povzročil ugotovljeno poškodbo nad desnim očesom, ni bil ne posebej silovit niti povzročen s trdim topim predmetom, saj bi ob takem udarcu v predelu arkade zelo verjetno nastala večja in globlja razpočna rana, ki bi terjala kirurško oskrbo (česar pa ni bilo). Glede okončine (obdolženega B. B.), s katero je bila prizadejana predmetna poškodba, pritožbeno sodišče deli stališče izvedenca, da v dokaznem postopku ni bil dognan natančen položaj obdolženega B. B. v trenutku, ko je oškodovanca s pestjo udaril v predel očesa. Ocena sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pri dokaznem vrednotenju pritrjuje, sporoča, da je oškodovanec v trenutku udarca ležal na boku na sedežni garnituri, pri čemer je dvignil glavo, ob kateri pa je stal prav obdolženi B. B., ki mu je glavo poprej tiščal v sedežno. Izvedenec je pojasnil, da je bila, kolikor je storilec v trenutku poškodovanja stal neposredno pred oškodovancem ali na njegovi levi strani, poškodba na desni arkadi verjetneje povzročena ob udarcu z levo roko, kolikor pa se je storilec nahajal na desni strani oškodovanca, je bila ta poškodba lahko povzročena tako ob udarcu z levo kot z desno roko. Odločilno je torej, da izvedenec govori le na načelni ravni in o stopnji verjetnosti, v nobenem primeru pa izvedeni dokazi ne izključujejo oškodovančeve izpovedbe, da ga je udaril prav obdolženi B. B. Filigransko ugotavljanje, s katero roko je do udarca prišlo, niti ni potrebno za prepričljive dokazne zaključke o pravnorelevantnih dejstvih, pri čemer ni izključen ne udarec z desno roko niti udarec z levo roko, čeravno je oseba, ki udari, desničar. To pa navsezadnje velja tudi za udarec v predel ustnice, tj. ne glede na to, da zagovornica obdolženega A. A. kot "nenavadno" okoliščino izpostavlja desnoročnost soobdolženega B. B.

20Seveda izvedenec s popolno gotovostjo ni mogel izključiti možnosti, da bi katera od poškodb (prvenstveno tista na arkadi) nastala ob udarcu s topim predmetom ali z eventualno brco (čeprav bi v tem primeru izvedenec pričakoval še odrgnine v okolici). Zlasti močnejši oziroma silovitejši udarec s pištolo v (desno) arkado bi povzročil večjo oteklino in obsežno podplutbo (hematom) v predelu očesne veke. Sodišče prve stopnje (točka 22 izpodbijane sodbe) je izvedensko mnenje pravilno sprejelo kot natančno, popolno in strokovno ter zato prepričljivo in verodostojno, v ključnem pa je tehtno presodilo, da holistična dokazna ocena izjav oškodovanca in mnenja izvedenca vodi k zaključku, da je oškodovanec prejel udarec v predel ust z iztegnjeno roko, v predel očesa pa s pestjo. Že v točki 17 te sodbe se je višje sodišče opredelilo glede prvega udarca v predel ust, glede udarca v predel očesa pa je razumno razlogovanje sodišča prve stopnje (točka 24 izpodbijane sodbe), da je oškodovanec res omenjal možnost udarca s pištolo, vendar ni moč spregledati, da je že ob prvotni prijavi policistom (ko je bil po njegovi izjavi in tudi iz logičnih razlogov spomin še najbolj svež) govoril o udarcu s pestjo, v preiskavi pa ni bil prepričan, ali je šlo (le) za udarec z roko (pestjo). Upoštevajoč mnenje izvedenca, ki je iz pojasnjenih razlogov kot verjetnejšo možnost prepoznal udarec s pestjo, ni nerazumno naziranje sodišča prve stopnje, da je oškodovanec v nepričakovanem in nenadnem dogodku, v katerem je bila očitno vključena pištola, lahko menil, da je prejel udarec z njenim kopitom, čeprav temu ni bilo tako. Zlasti pa navedeno ne pomeni, da je oškodovančeva izpovedba v delu obtožbenega očitka, da ga je obdolženi B. B., tj. medtem ko ga je soobdolženi A. A. držal, s pestjo udaril v predel desnega očesa oziroma arkade, neverodostojna, kot je (po presoji višjega sodišča prav tako utemeljeno) ocenilo in argumentiralo že sodišče prve stopnje, nasprotna pritožbena izvajanja pa se pokažejo kot neutemeljena. Ker izpodbijana sodba sporoča, da ni prišlo do udarca s pištolo, je razprava o nelogičnosti udarca s pištolo, ki jo v pritožbi ponuja zagovornica obdolženega A. A., brezpredmetna.

21Oškodovanec je že ob prijavi policiji navedel, da sta obdolženca na koncu uslišala njegove prošnje, naj ga izpustita, natančneje mu je "drugi" (B. B.) dejal, da naj "spizdi" iz stanovanja. Ker je nakazal, da bo vzel pištolo, ki je bila takrat na mizi, se je oškodovanec zaradi strahu le obrnil, pri vhodnih vratih nataknil čevlje in pobegnil iz stanovanja. Smiselno enako je v preiskavi izpovedal, da sta ga po prošnjah obdolženca vendarle izpustila, pri čemer pa je B. B. posegel po orožju, zato se je oškodovanec zbal za življenje, stekel do obutve in nato do avta. Na prvi glavni obravnavi je navajal, da je po prošnjah B. B. z gesto nakazal, naj se umakne oziroma zbeži, zato je le pobral bundo, nataknil čevlje in šel takoj ven do avta. Pred tem, ko sta ga obdolženca zadrževala na sedežni garnituri, ni imel možnosti, da bi lahko vstal in odšel. Poleg strahu in vpletenosti pištole sta bila obdolženca (eden na nogah, drugi na glavi) tako težka, da ju sam ne bi mogel dvigniti, hkrati sta oba višja od njega. Šele ko sta ga izpustila, je lahko pobegnil. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku je še natančneje pojasnil, da zaradi teže napadalcev ni mogel nič (se upreti, oditi ali pobegniti); vse do trenutka, ko sta mu obdolženca to dovolila oziroma se umaknila, ni imel nobenih možnosti, nato pa je v strahu začel bežati za življenje. Docela deplasirane so zato pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B. B., da bi lahko oškodovanec "vsak čas prostovoljno brez težav zapustil stanovanje", saj to preprosto ne drži. Kolikor je bil svoboden njegov prihod v stanovanje (pa še to pod pretvezo, da tam ne bo obdolženega B. B.), je bil njegov odhod pogojen s prenehanjem nasilja in z odločitvijo obeh obdolženih, da mu odhod (dejansko pobeg) vendarle dopustita, kar nikakor ne pomeni, da se je "svobodno odločal o svojem ravnanju" (gibanju). Zagovornica obdolženega A. A. v pritožbi pravilno ugotavlja, da oškodovanec do prihoda B. B. v dnevno sobo ni bil v podrejenem položaju, navsezadnje se obdolžencema to ne očita. Očita, in to upravičeno, pa se jima, da sta oškodovanca spravila v podrejen položaj po nenadnem in nepričakovanem vstopu B. B. ter v izvršitvenih okoliščinah, kot so opredeljene v krivdoreku izpodbijane sodbe.

22Policistom je oškodovanec povedal, da se je po kritičnem dogajanju odpeljal v delavnico po telefon, nato domov na večerjo z domačimi, nakar pa se je odpravil še na ribiško kočo v ... V preiskavi je dodal, da ga je doma čakala večerja, vendar ni mogel jesti, saj ga je (od predhodnega udarca) pekla ustnica. Po obisku ribiške koče se je napotil še do prijatelja (J. J.) v ... pri Šempetru. Navajal je, da doma ni večerjal "z nikomer"; sam je bil v jedilnici, mama je bila v kuhinji, oče pa v dnevni sobi. Za večerjo so bile pohane marele, ki pa jih zaradi ustnice ni mogel jesti. Na prvi glavni obravnavi je glede obiska kolega J. J. navedel, da naj bi se obisk zgodil v "nedeljo popoldne" (19. 11. 2018 je bil ponedeljek, vendar tak neodločilen lapsus nima vpliva na oceno verodostojnosti izpovedbe), glede večernega obeda pri domačih pa je dodal, da misli, da je bila poleg mame in ata zraven tudi sestra. Po predočitvi njihovih izpovedb ni bil več prepričan, ali so sedeli za isto mizo in skupaj večerjali ali ne, je pa izpovedal, da poškodb nihče od njih tistega večera ni opazil, saj je imel rano na arkadi prekrito z (daljšimi) lasmi. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku je izpovedal, da se mu zdi, da so bili za mizo, natančno in ali so bili za mizo vsi pa se ni spomnil. Za odločitev v obravnavani kazenski zadevi je relevantna le okoliščina, da je bil oškodovanec ob vrnitvi domov nerazpoložen, kar kaže na predhodno dogajanje, ki ga je spravilo v stisko, ne pa seciranje vprašanja, kje natančno je kdo večerjal. Zato pritožbeno seciranje teh okoliščin ne more privesti do drugačne odločitve, ne drži pa, da naj bi oškodovanec s (prvotnim) navajanjem, da je jedel sam, želel prikriti okoliščino, da je bil nepoškodovan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča temu ni bilo tako, le družinski člani poškodb oškodovanca niso zaznali, kot sledi, in v tem ni nič nenavadnega ali "privlečenega za lase" (pritožba zagovornice).

23Sestra oškodovanca L. L. je izpovedovala, da so večerjali skupaj, brat pa je bil bolj zadržan in tiho, ni imel apetita. Poškodb pri njem takrat ni opazila, saj je imel daljše lase. Tudi oškodovančeva mati M. M. je izpovedala, da je bil sin pri večerji drugačen, tj. zaprt vase, tih, "pokropan", nerazpoložen, zamišljen; rekel je, da ne more jesti (po izpovedbi C. C. zaradi rane na ustnici), pojedel je zgolj eno marelo. Poškodb pri njem družinski člani, vključno z očetom N. N., takrat nedvomno niso zaznali; tudi o samem dogodku oškodovanec ni spregovoril takoj, čeravno njegovo vedenje pri večerji ni bilo takšno kot običajno. Glede na zunanjo prezenco oškodovanca, posneto v kritičnem času (fotografije na list. št. 12 - 16), ni nič oporečnega v stališču izpodbijane sodbe, da ni nujno, da bi domači poškodbo na arkadi glede na njegove daljše lase prek čela in obraza pri oškodovancu zaznali že nemudoma po vrnitvi domov v kritičnem večeru (je pa obe poškodbi, kot bo obrazloženo, že isti večer vendarle opazil O. O.). Pritožbeni senat zato pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 15 izpodbijane sodbe), da družinski člani na (težko vidne) poškodbe pri oškodovancu očitno niti niso bili pozorni, saj tedaj še niso bili obveščeni, da se je zgodilo kar koli problematičnega, oškodovanec pa se je bil umil že v delavnici. Protispisna je zato graja zagovornika obdolženega B. B., da naj bi sodišče prve stopnje le povzelo izjave staršev in sestre oškodovanca, saj se je glede (ne)vidnosti poškodb vsebinsko opredelilo. Takšna (pravilna) opredelitev pa ne pritrjuje stališču obrambe, da oškodovanec ni bil poškodovan že ob prihodu domov na večerjo; drži pač to, da prizadejani poškodbi nista bili take narave in intenzivnosti, da bi povzročali obilno krvavitev.

24Na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 24. 11. 2018 je oškodovanec navedel, da je zaradi prizadejanih poškodb krvavel, vendar mu kri ni "dosti tekla". V preiskavi je povedal, da mama in oče, ko je po dogodku prišel domov, poškodb nista videla, saj je imel čez arkado lase. Umil se je že v delavnici, nato pa je nehal krvaveti oziroma se je malo obrisal, preden je šel spat. Na prvi glavni obravnavi je izpovedal, da mu je kri iz arkade tekla "zelo malo". Umil se je že v delavnici, doma pa se je potem enkrat le še splaknil, čeprav mu je v osnovi tekla kri tako iz arkade kot iz ustnice. Na glavni obravnavi v vnovičnem postopku se ni spomnil, ali je krvavel že v stanovanju, kjer sta ga obdolženca napadla, in ali je imel kri na oblačilih, še enkrat pa je povedal, da se je umil takoj v delavnici in doma še enkrat, gotovo pa kri od njega "ni curljala". V izpovedbah glede krvavitve pritožbeni senat ne vidi relevantnih neskladnosti. Tudi izvedenec dr. I. I. se je opredelil, da je oškodovanec sicer res krvavel tako iz poškodbe na desni arkadi kot iz poškodbe na ustnici, vendar je šlo za manjši povrhnji rani, ki praviloma izraziteje in obilneje ne krvavita, ter se krvavitev spontano zaustavi že po nekaj minutah. Rana na sluznici (ustnice) pa je krvavela zlasti v notranjost ustne votline, ne v okolico, torej je bila zaznavna še toliko manj. Iz teh razlogov ni ne presenetljivo niti nenavadno, da na športni jopici iz flisa modre barve, ki jo je oškodovanec nosil med kritičnim dogajanjem in mu je bila zasežena, s prostim očesom ni bilo videti sledov krvi (strani 22 in 23 prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 6. 6. 2023) ter da sledovi krvi niso bili najdeni ob ogledu stanovanja, kot poudari zagovornica obdolženega G. G. Iz navedenega zvočnega prepisa zaslišanja oškodovanca je razvidno, da je sodišče prve stopnje zaseženo športno jopico kot dokaz vpogledalo na glavni obravnavi, tako oškodovanec kot zagovornika obdolženih pa so vpogled jopice glede vprašanja (ne)prisotnosti krvi komentirali. Res izpodbijana sodba o vpogledu in stanju flisa ne vsebuje izrecnih razlogov, vendar je že iz siceršnje (celostne) utemeljitve sodišča prve stopnje moč razbrati, da oškodovanec očitno ni v tolikšni meri krvavel, da bi se krvavitev med drugim prenesla na kasneje zaseženi flis. Zato odsotnost decidirane opredelitve o flisu ne prestavlja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

25Iz neproblematizirane izpovedbe J. J. (točka 17 izpodbijane sodbe), ki ga je oškodovanec obiskal še istega večera po kritičnem dogajanju, je razvidno, da je priča, takoj ko je oškodovanec prišel, opazil, da ima razbito oziroma prebito ustnico; ko se je ob odhodu obuval in si pri tem lase umaknil nazaj (kar dodatno kaže, da poškodba zaradi oškodovančevih daljših las ni bila tako prezentna, da bi jo morali nujno zaznati tudi njegovi družinski člani, oškodovanec pa je nosil tudi očala), pa je J. J. opazil tudi, da ima "razbito" oziroma zatečeno oko, krvavel pa pri tem ni. Po novem letu 2019 je oškodovanec priči povedal, da sta ga kritičnega dne "oropala" Y. in Z. Iz pritožbeno prav tako neizpodbijane izpovedbe D. D. (točka 13 izpodbijane sodbe) izhaja, da ga je 20. 11. 2018, tj. dan po kritičnem dogodku, v dopoldanskem času poiskal oškodovanec ter mu povedal, da sta ga Y. in Z pretepla dne 19. 11. 2018 okoli 19.00 ure. Govoril je zlasti o "Z." udarcu s pištolo po glavi. D. D. je oškodovanec pokazal (dokaj svežo) rano nad očesom, po oceni priče pa tedaj ni bil v običajnem stanju; bil je prestrašen in zmeden ter je povedal, da je od obdolžencev pobegnil. Glede rane je D. D. izpovedal, da so jo prekrivali lasje, ki so bili pri oškodovancu dolgi; da mu je pokazal rano, je snel še očala. Iz izvida NMP Velenje 20. 11. 2018 ob 11.44 uri izhaja, da je oškodovanec v anamnezi navajal, da je bil prejšnjega dne pretepen s strani znane osebe. Dobil je udarec s pištolo v desno arkado in v čeljust, nato pa so ga mučili s stiskanjem mod. Ob desnem očesu je bila vidna udarnina, kot diagnozi pa sta bili navedeni udarnina desnega očesnega zrkla in udarnina spodnje ustnice. K. K. - "X." (točka 16 izpodbijane sodbe) je oškodovanca srečal v večernem času in pri tem opazil, da ima na desnem očesu modrico, natančneje pod oziroma okrog desnega očesa. "X." je oškodovanec priznal, da sta ga udarila oziroma pretepla Y. in Z., bolj je omenjal Y.

26L. L. je povedala, da je pri bratu čez dva ali tri dni opazila zeleno-moder madež nad desnim očesom. Naslednje jutro po dogodku pa je M. M. pri sinu videla, da je bil poškodovan na čelu na desnim očesom in na notranjem delu ustnice (ustnico je imel prebito); kri mu takrat ni (več) tekla, čeprav se je videlo, da so rane "frišne". Prejšnjega večera jih ni opazila, saj je imel na obrazu oziroma čez čelo lase, zjutraj pa si je naredil čop in je imel lase gor, zato je poškodbo na čelu lahko videla, v notranjost ust pa je v vsakem primeru težko videti. Kasneje je sin povedal, da sta ga (dva) storilca zvlekla v stanovanje in mu grozila s pištolo, udarci oziroma poškodbe pa so nastale prav tistega dne, ko so doma za večerjo jedli marele, saj da sta ga "stolkla". V bistvenih elementih je izpovedbo M. M. potrdil N. N., ki mu je za poškodbe, ki jih je videla pri sinu, povedala žena. N. N. je bil seznanjen z napadom (dveh) storilcev na sina Uroša. Vse navedeno pa tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da so bile poškodbe oškodovanca relikt dogajanja oziroma izvršitvenih ravnanj obeh obdolžencev, kot so ta opisana v krivdoreku izpodbijane sodbe, saj so vsi (obremenilni) dokazi, ki utrjujejo verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, (dovolj) tehtni in prepričljivi. Nejasna in povsem posplošena so pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega B. B., da bi priče J. J., K. K. in "K." (očitno D.) "mogle izpovedati o drugačnem historičnem dogodku, kot je opisan v krivdoreku sodbe", zato na takšne navedbe sploh ni mogoče odgovoriti; dodati je le, da oseba "K." za zaslišanje nikoli ni bila niti predlagana. Zgovorno pa je, da so J. J. in K. K. ter tudi D. D., ki mu je oškodovanec prav tako pokazal poškodbo in identificiral obdolženca kot napadalca nanj, nevtralne priče, ki vendarle izpovedujejo v bistvenem enako kot oškodovančevi družinski člani. Zato niti verodostojnost izpovedb slednjih, ki naj bi bili po mnenju zagovornika obdolženega B. B. "psihološko okuženi", ne more biti kvarno prizadeta. Naposled se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati glede drugih izsekov izpovedbe K. K. Mnenje priče, komu glede poteka kritičnega dogodka verjame bolj (obdolženemu A. A. ali oškodovancu), je njegovo osebno mnenje, ki pa nima ne značaja odločilnih dejstev niti vpliva na dokazno sklepanje sodišča.

27V točki 27 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo, da sta kaznivi dejanji obdolžencema dokazani tudi v subjektivnem smislu, ter zaključilo, da sta oba (prištevna) obdolženca ravnala z zavestjo o protipravnosti in s krivdno obliko direktnega naklepa. Razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, sicer izpodbija zagovornica obdolženega A. A., vendar le z (ovrženim) ponavljanjem zagovora in z zanikanjem kaznivega dejanja, s čimer, kot pojasnjeno, ne bo mogoče uspeti.

28Odločbi o kazenskih sankcijah je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru navedb zagovornice A. A., sicer pa na podlagi 386. člena ZKP, saj zagovornik obdolženega B. B. predmetne odločbe ni izpodbijal. Sankcijski preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencema utemeljeno izreklo sankciji opozorilne narave, torej pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo pravični kazni zapora in preizkusni dobi v primernem trajanju, tj. na zakonskem minimumu. V utemeljitev odločitve o izbiri kazenskih sankcij ter o odmeri določenih kazni in preizkusnih dob je navedlo razumne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in ugotavlja, da na pritožbeni stopnji ni najti temelja za spremembo odločb o kazenskih sankcijah v korist obdolžencev, še manj pa v njuno škodo. Zagovornica obdolženega A. A. se namreč pritožuje v škodo svojega klienta, saj se zavzema za izrek (nepogojne) kazni zapora v trajanju prestanega pripora. Dejstvo, da je bil obdolženi A. A. v fazi preiskave, ko se je obdolžencema še očitalo kaznivo dejanje ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, v priporu, ne more imeti vpliva na tehtnost odločitve o izrečeni kazenski sankciji opozorilne narave, odločanje v škodo obdolženca na podlagi pritožbe njegove lastne zagovornice pa bi bilo nezakonito (385. člen ZKP). Kolikor pa se pritožnica zavzema za omilitev določene kazni, v to smer ne ponudi nobenih argumentov, tj. z izjemo zanikanja, da bi se obdolženi A.A. oškodovanca sploh dotaknil. To ne drži, saj je tudi A. A. oškodovanca prijel, ga s silo tiščal ob sedežno garnituro in mu preprečeval, da bi odšel, ter mu povzročal bolečine s stiskanjem mod. Dejstvo, da je bil obdolženi B. B. tisti, ki je oškodovanca tudi dvakrat udaril, pa je pri odmeri določenih kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je B. B. zato določilo nekoliko višjo kazen kot A. A., tj. prav zaradi večje kriminalne količine B. B. ravnanja. Ker sta obdolženca ravnala načrtno in premišljeno, kakor je prav tako poudarilo že prvo sodišče, ter sta potemtakem zavestno in naklepno sodelovala pri izvrševanju nasilja nad oškodovancem, pa ni podlage za omiljanje določene kazni obdolženemu A. A.

29Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere se mora pritožbeno sodišče odzvati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato sta bili obe pritožbi, na podlagi 391. člena ZKP, zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

30Ne glede na neuspeh zagovornikov s pritožbama je pritožbeno sodišče, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točki 31 in 32 izpodbijane sodbe), obdolženca oprostilo plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Med novejšimi npr. sodba VS RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020 in številne druge.
² Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter številne druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.