VSC Sodba Cp 441/2023

I. Pritožbe tožeče stranke, prvotoženke in drugotoženke se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, prvotoženka in drugotoženka same trpijo stroške svojih vloženih pritožb.

III. Prvotoženka in drugotoženka sta dolžni tožnici v 15 dneh nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po vročitvi te sodbe, dalje.

1Sodišče prve stopnje je z (sicer v ponovljenem postopku izdano) odločbo z dne 5. 7. 2023 odločilo:

a) s sodbo razsodilo:

- pod točko I izreka prvi in drugi toženki naložilo, da v 15. dneh solidarno tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačata 28.475,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2015 dalje do plačila, tožničin presežni tožbeni zahtevek za zahtevanih še nadalnjih 55.002,30 EUR s pripadki pa je zavrnilo;

- pod točko II izreka zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala od toženk solidarno plačilo iz naslova tožničinih mesečnih izgub na zaslužku od 1. 10. 2013 do 1. 4. 2017 v različnih mesečnih neto zneskih, obračunanih iz bruto zneskov, določno navedene zneske (pod točko 1) ter tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica od toženk zahtevala solidarno plačilo mesečnih rent v neto znesku 108,50 EUR od 1. 5. 2017 dalje;

- pod točko III izreka toženkama naložilo, da v 15. dneh tožnici nerazdelno povrneta 4.497,22 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje;

- pod točko IV izreka tožnici naložilo, da prvotoženki povrne 289,26 EUR, drugotoženki pa 278,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje;

- pod točkama V in VI izreka odločilo, da sta toženki dolžni v 15. dneh na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, nerazdelno plačati 748,00 EUR in 89,94 EUR, v primeru zamude s skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje;

- pod točko VII izreka odločilo, da sta toženki dolžni v 15. dneh na račun sodnih taks Okrožnemu sodišču v Celju nerazdelno plačati 926,64 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje;

b) s sklepom odločilo, da se predlog tožnice za izločitev izvedenke dr. A. A. zavrne.

2Pritožbe zoper sodbo so vložile tožnica in obe toženki.

3Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del odločitve pod točko I izreka sodbe, odločitev pod točko II izreka sodbe ter odločitev v stroškovnem delu, to je v točkah od III do VII izreka sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic iz 14., 22., 23., 35. in 51. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Predlagala je, da pritožbeno sodišče na obravnavi samo izvede dokazni postopek in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, toženkam pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnice, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva v tem obsegu pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tokrat pred drugo sodnico.

V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje s tem, ko zaradi pravil o prekluziji ni upoštevalo tožničinih na naroku 3. 10. 2022 podanih trditev, ki so predstavljale tožničino konkretizacijo trditev, da drugotoženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ker so po pravilih stroke obstajale poleg izvedene metode (operativnega) zdravljenja tudi druge možnosti zdravljenja, o katerih pa tožnice ni seznanila, kršilo tako postopkovna pravila kot ustavne pravice tožnice do enakosti in enakopravnosti in poštenega sojenja. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da drugotoženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti do nje. Zato pa tožničine trditve, ki predstavljajo zgolj konkretizacijo trditev o kršitvi pojasnilne dolžnosti, po določbah ZPP in ustaljeni sodni praksi ne predstavljajo navajanja novih dejstev in zato zanje pravila o prekluziji ne veljajo. S tem, ko je tožnica tožbeno zatrjevala, da je operacija nedopustno škodno ravnanje zaradi strokovne napake in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, je zadostila trditvenemu bremenu, saj je to, kakšno pojasnilo bi moralo biti dano tožnici, trditveno in dokazno breme toženk. Ti bi morali zatrjevati, kaj vse je drugotoženka pojasnila tožnici pred operacijo. Toženki pa tega, da so poleg operativnega posega odstranitve maternice obstajale tudi druge možnosti zdravljenja, zaradi katerih operacija ne bi bila potrebna, niso zatrjevale. Zato bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč že pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu, moralo zaključiti, da drugotoženka ni uspela v trditvenem bremenu glede ustreznosti terapevtskega pojasnila. Za kršitev pravil o prekluziji gre tudi zato, ker to, da so obstajale poleg operativne metode tudi druge metode zdravljenja, ne predstavlja dejstev, ampak gre za pravila znanosti in stroke, za katera pa tožnica kot laik ni vedela in je bila zakonska dolžnost drugotoženke, da tožnico z njimi seznani. Ker gre pri tem za pravila znanosti in stroke, imajo te naravo pravnih pravil, že zato pa zanje ne veljajo pravila o prekluziji. Zato je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica in njen pooblaščenec morala to vedeti že na prvem naroku in je zato tožnica prekludirana, materialnopravno zmotno, ker krši določbo 20. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP). Ker drugotoženka tožnice ni seznanila z več možnimi načini zdravljenja, tudi neoperativnimi, tožnici kot laiku ni mogoče očitati, da teh brez svoje krivde ni mogla navesti prej kot jih je. To velja tudi za po tožnici na naroku 3. 10. 2022 predložene članke, ki ne pomenijo dokazov, ampak izkaze pravil stroke, o katerih bi sodišče morala seznaniti izvedenka. Ker sodišče teh navedb tožnice ni upoštevalo, je kršilo procesna pravila, to pa je imelo za posledico tudi kršitev ustavnih pravic tožnice. To pa tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni v okviru materialnoprocesnega vodstva s strankami razjasnjevalo ali so poleg operativne metode obstajale tudi neoperativne metode zdravljenja. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila o prekluziji tudi zato, ker z upoštevanjem vloge tožnice z dne 3. 10. 2022 ne bi zavleklo postopka, saj je sodišče prve stopnje po 3. 10. 2022 šele več kot devet mesecev kasneje, to je 5. 7. 2023, opravilo še en narok, na katerem bi lahko, če bi bilo to potrebno, dodatno zaslišalo tudi izvedenko ginekologije. Zaradi opisanih kršitev pravil o prekluziji je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da je drugotoženka kršila pojasnilno dolžnost zaradi neustrezne izvedbe terapevtskega pojasnila. Upoštevajoč tudi tožničine navedbe v pripravljalni vlogi 3. 10. 2022 pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je drugotoženka kršila pojasnilno dolžnost, ko pred operacijo tožnice ni seznanila, da obstajajo vsaj tri skupine različnih možnosti zdravljenja tožničine diagnoze (z zdravili, z neoperativnimi posegi in z operativnim načinom zdravljenja). Če bi tožnica bila seznanjena z vsemi terapijami, se za predmetni operativni poseg ne bi odločila. Tožnica je v pripravljalni vlogi 3. 10. 2022 navedla spletne strani, kjer so ta pravila stroke javno objavljena in ki jih je v pritožbi ponovno povzela, ob tem pa tudi dodatne članke s spletnih strani, ki jih je tudi priložila pritožbi. To je Navodilo za zdravilo Esmyo in izpis iz Centralnega javnega registra Centralne baze zdravil. Ti in v spis s pripravljalno vlogo z dne 3. 10. 2022 vloženi dokazi o pravilih medicinske stroke dokazujejo, da ginekologinja ni podala ustreznega in popolnega izvedeniškega mnenja.

Iz odgovora izvedenke A. A. ob zaslišanju, da iz obrazca ni razvidno, da bi bila opravljena pojasnilna dolžnost glede diagnoze, pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da drugotoženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti glede pojasnila diagnoze.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ne gre za kršitev pojasnilne dolžnosti, ker tožnica ni bila seznanjena, da ne bo mogla dvigovati bremen, se prepogibati, opravljati težjih del, da bo imela bolečine v trebuhu, križu, da bo prizadeta na spolnem in psihičnem področju, saj vse to ne sodi v dolžnost pojasnila tveganj in negativnih posledic posega pred operacijo, ampak šele v pojasnilo ob odpustu pacienta iz bolnišnice oziroma da je bilo pojasnilo, da so možna tveganja laparatomija, vnetja, krvavitve in poškodbe notranjih organov, ustrezno. Takšna razlaga je v nasprotju z določbo 20. člena ZPacP, ki nalaga, da se pacient s posegom seznani z negativnimi posledicami in drugimi neprijetnostmi predlaganega medicinskega posega. Tako ni dovolj pojasniti le tveganja, ampak tudi kakšne negativne posledice ima uresničitev tega tveganja. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost kršena, ker tožnica ni bila opozorjena na inkontinenco (ki je negativna posledica tega, na kar naj bi bila tožnica opozorjena), obstaja očitno nasprotje v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izvedeniško mnenje izvedenke ginekologinje, kar pa je zgrešeno, saj mora biti tudi izvedeniško mnenje predmet dokazne ocene. Iz tega, kar je izvedenka A. A. izpovedala 3. 10. 2022 in izsek iz njene izpovedbe pritožnica v pritožbi povzema, pa izhaja, da je takšne pritožbene trditve tožnice izvedenka potrdila, zato pa gre tudi za nasprotje v njenem izpovedovanju.

Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenka podala stališče, da prizadetost na spolnem področju nima vzroka v posegih druge toženke, saj je izvedenka izrecno priznala to možnost in v zvezi s tem sodišče napotila na izpoved tožnice in mnenje klinično psihološke stroke. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenke A. A. ugotovilo, da je šlo za nujen poseg. Zato bi pojasnilna dolžnost morala biti opravljena v celoti. Ker tožnica zaradi neizvedene pojasnilne dolžnosti ni podala ozaveščenega pristanka v operativni poseg, so prvi in vsi nadaljnji operativni posegi bili nedopustni posegi v njeno telo in bi zato morala biti tožnici priznana vsa zahtevana škoda, torej tudi preostala uveljavljena nepremoženjska škoda in stroški zdravljenja.

Sodišče prve stopnje je ob nepriznanju izgube na zaslužku in rente zmotno zaključilo, da tretja kategorija invalidnosti tožnice ni posledica teh posegov in da zato tožnica ni upravičena do izgube na zaslužku. Oba izvedenca, urolog in ginekologinja, sta potrdila, da je vse, kar ugotavlja odločba ZPIZ in izvedeniško mnenje, podlaga za invalidsko upokojitev. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala v čem naj bi delovna invalidnost bila vzročno povezana z inkontinenco, je nerazumljvo. Če je sodišče prve stopnje imelo take dvome, bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozvati na dopolnitev navedb, ne pa s sodbo presenečenja odločiti, da ni bilo trditev. To vzročnost z inkontinenco sta potrdila oba izvedenca, izhaja pa tudi iz mnenja ZPIZ. Sodišče je prezrlo, da je izvedenec urolog v svojem izvedeniškem mnenju navedel, da je pri tožnici prišlo zaradi neizogibnega brazgotinjenja v trebuhu do zmanjšanih življenjskih aktivnosti, kot je ugotovljeno z odločbo invalidske komisije.

Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo predlog tožnice za zaslišanje izvedenke psihologije, saj je tožnica v vlogi z dne 30. 3. 2023 dovolj konkretizirala, kaj želi vprašati izvedenko.

Tožnica izpodbija tudi dokazno oceno in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi z operativnim posegom odstranitve maternice tožnici (razen glede inkontinence) ni bila kršena pojasnilna dolžnost in ni bilo zdravniške napake. Po tožnici predpisan obrazec privolitve v poseg je očiten falsifikat, sodišče prve stopnje pa je verjelo pričam toženk, čeprav se nobena ni spomnila konkretnih okoliščin, ne pa tožnici, ki se je edina spomnila zadeve.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo postopkovna določila (kar ima za posledico nezakonito sodbo), ker je štelo, da je vloga izvedenke ginekologinje, da zaključi, ali je šlo za zaplet ali za zdravniško napako. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej samo ugotoviti pravnorelevantna dejstva, nato pa presoditi, ali so bila izpolnjena pravila medicinske stroke in ali gre za zaplet ali zdravniško napako. Sodišče prve stopnje pa je zgolj prepisalo pravni zaključek izvedenke ginekološke stroke, da gre za zaplet. Sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa je dokaz z izvedencem izvajalo v neskladju s 6. členom URS. Gre za kršitev pravice do poštenega sojenja in za samovoljnost ter s tem za kršitev pravice do enakosti in enakopravnosti. Iz odgovorov izvedenke A. A. sicer izhaja, da pojem zapleta ne razume v skladu z materialnim pravom, saj šteje, da gre za zdravniško napako le, kadar zdravnik škodo povzroči namenoma. Po materialnem pravu gre za to tudi, če zdravnik škodo povzroči iz malomarnosti (premajhne skrbnosti). Tožnica je trdila, da je dr. B. B. mehur in sečevod tožnice prerezal, ker je pri operaciji ravnal hudo malomarno, toženki pa teh dejstev nista substancirano prerekali. Izvedenka A. A. je na vprašanje pooblaščenca tožnice, ali je lahko prišlo do teh poškodb zaradi nepazljivosti operaterja, ker je enostavno pritisnil endoskopske škarje predaleč, ker ni bil dovolj pazljiv, odgovorila ″seveda je možno″. Tudi dr. C. C. je dopustil obe varianti, povedal pa je, koliko in kako delajo na njihovem oddelku zdravniki. Zaslišani dr. B. B. ob zaslišanju niti z besedo ni ovrgel svoje preutrujenosti za varno izvedbo posega, ob zaslišanju pa je povedal, da je star 65 let. Glede na to, da je tožnica zatrjevala, da bi moral biti operater spočit, ne pa, da je operiral na koncu delovnega dneva, ko že zaradi predhodnega dela ne more ovreči utrujenosti, glede na pravila trditvenega bremena meni, da utrujenost in izčrpanost kirurga utemeljujejo odškodninsko odgovornost drugotoženke. Sicer pa je tudi izvedenka v zvezi s tem, ali operacije ne bi bilo mogoče opraviti, ne da bi operater, če bi ravnal s potrebno skrbnostjo, pri tem poškodoval mehur in sečevoda, zgolj ugibala. Takšnih trditev toženki tudi nista podali. Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da gre za zaplet in ne za zdravniško napako, tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je prezrlo izvedeniško mnenje izvedenca urologa, da je drugotoženka storila zdravniško napako, ko med prvim operativnim posegom ni ustrezno preverila ne/prerezanost oziroma ne/poškodovanost sečevoda in mehurja in ko je operater mehur zgolj zašil, ne da bi pred tem izrezal robove rane, kar je imelo za posledico nastanek fistule ter potrebno novo operacijo zaradi zašitja sečevoda. S temi dejstvi je tožnica tudi utemeljevala nepravilnost ravnanja operaterja, pa se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo.

Glede na jasna določila drugega odstavka 20. člena, petega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 27. člena ZPacP, iz katerih izhaja, da gre za ad valorem predpisane vsebinske in obličnostne zahteve, ki so zakonsko določene zaradi varstva pacientov in njihovo nespoštovanje pomeni neizvedbo pojasnilne dolžnosti, bi smel namesto dr. B. B. pojasnilno dolžnost izvajati drug zdravnik le, če bi bilo po toženkah izkazano, zakaj ni bilo možno, da bi storil to dr. B. B. Pa še to bi smel namesto njega opraviti le zdravnik, ki je za tak poseg usposobljen. Dr. D. D. za izvajanje tovrstnega operativnega posega še ni bila usposobljena. Zato glede na drugi odstavek 20. člena ZPacP ni oseba, ki bi lahko opravila pojasnilno dolžnost in je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Materialnopravno zmotno pa je tudi pravno razlogovanje, da ni kršena pojasnilna dolžnost, ker drugotoženka tožnici ni izročila kopije obrazca privolitve v operativni poseg. Z neizročitvijo le-tega je drugotoženka onemogočila tožnici dokazovati, kdaj so nastali posamezni zapisi v tej listini.

Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na to listino, ki je neveljavna, saj že laičen pogled nanjo pokaže, da so v njej pisave različnih ljudi. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem grafologom, gre za kršitev tožničine pravice do dokazovanja. Sicer pa dokazna ocena te listine po sodišču prve stopnje ni prepričljiva. Ker pa se dr. E. E., dr. B. B. in dr. D. D. niso spomnili konkretnih okoliščin, bi sodišče prve stopnje moralo pokloniti vero izpovedbi tožnice, ki se je okoliščin spomnila ter zaključiti, da nobeden zdravnik tožnice ni opozoril, da bi lahko med operativnim posegom prišlo do tega, do česar je prišlo kasneje.

Sodišče prve stopnje je kršilo postopkovna določila, ko je upoštevalo navedbe prve toženke v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2017 glede listine o pojasnilni dolžnosti. Ker je samo tožnica (na podlagi tretjega odstavka 107. člena ZPP) od drugotoženke terjala predložitev originala te listine, so le tožnici šle pravice, da se o tej listini dodatno izjavi in eventuelni predlogi za dodatne dokaze. Ne gredo pa te pravice prvotoženki, ki predložitve originala ni zahtevala.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, tudi če se upošteva kot nedopustna posledica škodnih ravnanj drugotoženke le inkontinenca, je tožnici odmerjena prenizko. Odločba II Ips 178/2007, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva, saj je tožničin primer hujši. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustrezno izvedenkinih ugotovitev o tožničinem kronificiranem depresivno anksioznem razpoloženju, o tožničini spremembi dotedanjega življenjskega sloga funkcioniranja in tožničinega doživljanja same sebe, prikrajšanj na področju partnerstva in intimnih odnosov, na delovnem področju ter z inkontinenco povezane druge težave tožnice, kot so stres, depresija, socialna izolacija, stigmatizacija, osamljenost, splošno slabo počutje, zmanjšana samozavest, kar vse pomembno znižuje kvaliteto tožničinega življenja. Ta dejanski stan je primerljiv z zadevo II Ips 522/2009, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 48 kratnika povprečnih plač.

Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari, je zmotna odločitev tudi o stroških in bi bili toženki dolžni tožnici solidarno povrniti vse njene stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V nadaljevanju je pritožnica navajala razloge, zaradi katerih predlaga, da v primeru razveljavitve sodbe v izpodbijanem delu in vrnitve zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, zadevo vrne v sojenje pred drugo sodnico.

4Prvotoženka in drugotoženka sta sicer vsaka s samostojno vloženo, vsebinsko pa enakima pritožbama, izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu odločitve pod točko I izreka in v odločitvah o stroških od točk III do VII izreka. V pritožbah sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagali, da se njunima pritožbama ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbah sta zatrjevali, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zahtevku tožnice ugodilo na podlagi ugotovitve, da je inkontinenca tožnice zaplet po operaciji, na katerega drugotoženka tožnice ni opozorila, zato pa je kršila pojasnilno dolžnost. Takšne ugotovitve so v nasprotju z mnenjem izvedenca dr. F. F. in izvedenke dr. A. A. ter izpovedbe priče dr. C. C. Iz njih namreč ne izhaja, da je inkontinenca zaplet, ki je nastal zaradi operativnega posega 23. 10. 2013. Zato pa sodba nima razlogov oziroma so ti v nasprotju. Sodišče prve stopnje se v sodbi tudi ni opredelilo do drugih izvedenih dokazov, s čimer je kršilo 8. člen ZPP, ta kršitev pa je prerasla tudi v absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine pojasnilne dolžnosti pred tovrstno operacijo, kot sta jo opredelila izvedenka A. A. v izvedeniškem mnenju z dne 30. 3. 2018 in priča dr. C. C., inkontinenca ne sodi med zaplete, na katere se paciente opozori pred laparaskopsko operacijo maternice. Izvedenec F. F. je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo opisal, da razlaga podrobnosti ni v navadi, ker bi lahko bolnika plašila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo samo na en stavek, izvzet iz izvedeniškega mnenja izvedenke A. A., izostala pa je celovita dokazna ocena izvedeniškega mnenja te izvedenke, kot tudi izvedeniškega mnenja urologa dr. F. F. Slednji je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja povečan pritisk tlaka v trebuhu, ki povzroči tolikšen pritisk v sečnem mehurju, da seč uhaja, pripisal kratki funkcionalni dolžini sečnice, zavrnil pa je možnost, da je inkontinenca posledica operativnega posega. Po njegovo inkontinenca ni zaplet po operaciji miomatozne maternice, na kar bi morali tožnico opozoriti v okviru pojasnilne dolžnosti. Izvedenec urolog tudi ni ugotovil vzročnosti med operativnim posegom in spremenjenim stanjem inkontinence pri tožnici. Takšno mnenje izvedenca, v katerega strokovno področje spada ocenjevanje inkontinence, je sodišče prve stopnje spregledalo, verjelo je zgolj enemu stavku izvedenke ginekološke stroke dr. A. A. Sicer pa je iz dopolnitve izvedeniškega mnenja izvedenca dr. F. F. razvidno, da gre pri tožnici za mešano urinsko inkontinenco in za motnjo v oživčenju, odstranitev maternice pa ni povzročila pomembnih sprememb na medeničnem dnu. Iz navedenega izhaja, da gre pri tožnici za mešano urinsko inkontinenco in ne za nevrogeni mehur. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb in dokazov drugotoženke in prvotoženke o razlogih za inkontinenco, ki so zelo raznoliki. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. V zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici toženki poudarjata ugotovitve izvedenke dr. G. G. o tožničinih osebnostnih lastnostih in funkcioniranju, ki so bile značilne zanjo že pred operacijskim posegom in pred pojavom inkontinence. Glede na te in upoštevajoč tožničino starost ob škodnem dogodku (41 let), bi bila lahko tožnica upravičena do odškodnine v višini največ 10 neto plač. Judikat, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiv, ker je v njem bila prisojena odškodnina za duševne bolečine v širšem smislu, ne zgolj zaradi inkontinence. Glede na izpodbijano odločitev o glavni stvari izpodbijata tudi odločitev o pravdnih stroških.

5Toženki na pritožbo tožnice nista odgovorili.

6Tožnica je na pritožbi prve toženke in drugotoženke odgovorila z vsebinsko identičnima odgovoroma in v njih zatrjevala, da so vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni. Predlagala je zavrnitev obeh pritožb in v zvezi z odgovorom na vsako od njiju priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev.

7Tožnica v predmetnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi zatrjevane strokovne napake, ki bi jo naj zagrešil zdravnik dr. B. B., zaposlen pri drugotoženki, kot operater pri izvedbi operacijskega posega 23. 10. 2013 odstranitve maternice tožnice in v zvezi s tem posegom zatrjevano opuščeno pojasnilno dolžnost, ker tožnica pred posegom ni bila opozorjena na možnost pojava tega, kar se je zgodilo med operacijo in nastanka posledic, kot je inkontinenca in nezmožnost opravljati težja dela in opravila, ki bi naj tožnici nastale po opravljeni operaciji kot posledice le-te (in zaradi katerih je bila tožnica štiriurno invalidsko upokojena).

8Sodišče prve stopnje je, z v ponovljenim postopku sojenja izdano izpodbijano sodbo, zahtevku tožnice ugodilo v delu, kjer je tožnica zatrjevala neizpolnjeno pojasnilno dolžnost glede možnosti nastanka inkontinence in zaradi česar je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo denarno odškodnino v znesku 28.475,00 EUR. Tožničin nadaljnji tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je zaključilo, da ta po nobenem od uveljavljenih temeljev ni utemeljen, tožnica pa tudi ni dokazala, da je iztoževana premoženjska škoda in nadaljnja iztoževana nepremoženjska škoda vzročno povezana z tožničino pooperativno inkontinenco.

9Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cp 526/2018 z dne 10. 5. 2019, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje izdano v tej zadevi, v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve pojasnilo pravna stališča (pravne teorije in sodne prakse) v zvezi z odgovornostjo za (strokovno) zdravniško napako in v zvezi z odgovornostjo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Zato teh ponovno ne navaja, se pa nanje v celoti sklicuje, kot pravilna pa potrjuje tudi pravna razlogovanja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki so skladna s temi.

O pritožbi tožnice:

10Glede pritožbenih očitkov o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ustavnih pravic, utemeljevanih z nekonkretiziranimi in nejasnimi navedbami, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da teh ni upoštevalo oziroma presojalo. Z njihovo obravnavo bi namreč kršilo striktna pravila pritožbenega preizkusa, kot so zapisana v 350. členu ZPP.¹ Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče ob presoji pritožbenih očitkov tožnice upoštevalo le tiste navedbe, ki so v pritožbi konkretizirane in jasne.

11Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi strokovne napake, ki bi jo naj pri izvedbi operacijskega posega odstranitve maternice tožnici dne 23. 10. 2013 zagrešil operater, zaposlen pri drugotoženki, h kateri je bila tožnica na ta poseg napotena in s tem posegom zatrjevane opuščene pojasnilne dolžnosti. Kot izhaja iz tožničinih pritožbenih trditev (ki jih potrjuje tudi vsebina tožničine pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2022 in zapisnik o naroku z dne 3. 10. 2022) je tožnica z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2022 in na naroku 3. 10. 2022 zatrjevala, da drugotoženka tožnice ni seznanila z različnimi drugimi možnostmi zdravljenja tožničine diagnoze (z zdravili, z neoperativnimi posegi in z operativnim posegom), saj če bi bila seznanjena s temi drugimi terapijami, se za predmetni operativni poseg ne bi odločila. Zato pa je drugotoženki očitala, da ta ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Ob pojasnilu tožnice, da je takšne trditve postavila na podlagi podatkov, ki jih je dan pred tem narokom pri vpogledovanju na svetovnem spletu pridobil pooblaščenec tožnice in ob izrecnem nasprotovanju toženk takšnim trditvam kot prekludiranim, je sodišče prve stopnje te zavrnilo kot prepozne. To pa tako zaradi tega, ker bi se takšnega načina pridobivanja podatkov lahko ob pričakovani skrbnosti tožnice oziroma njenega pooblaščenca ta poslužila bistveno prej oziroma najkasneje še v roku za izjavo na pisno mnenje izvedenke ginekološke stroke, kot tudi zato, ker bi dopustitev teh novo zatrjevanih dejstev nedvomno zavlekla reševanje spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožnice o zmotni uporabi procesnih pravil o prekluziji, ker bi naj takšne trditve tožnice predstavljale le konkretizacijo tožničinih že prej podanih trditev o strokovni napaki in opuščeni pojasnilni dolžnosti, takšne pa bi bile dopustne tudi zaradi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede na zgoraj izpostavljene tožničine tožbene trditve, ko je kot škodno dejanje, v zvezi s katerim je drugotoženki očitala strokovno napako in kršeno pojasnilno dolžnost, opredeljevala izveden operativni poseg odstranitve maternice, takšne njene trditve, ki kot škodno dejanje izpostavljajo zdravljenje miomov maternice, ne predstavljajo konkretizacije že podanih trditev. Navedene trditve so tako predstavljale novo škodno dejanje in s tem novo zatrjevano podlago odškodninske odgovornosti. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje pred narokom 3. 10. 2022 izvedlo že postopek prvega sojenja, po razveljavitvi prve sodbe pa do tega naroka in na tem naroku pa tudi vse dokaze v zvezi s temeljem iz prvotne tožbe², je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi dopustitev teh navedb tožnice zavlekle reševanje spora. Pritožbene trditve tožnice o zmotnosti zavrnitve njenih dne 3. 10. 2022 podanih trditev (in dokazov zanje) kot prepoznih, so tako neutemeljene.

12Tožnica je kot strokovno napako operaterja ob opravi operativnega posega odstranitve tožničine maternice zatrjevala zdravnikovo izbiro nepravilne kirurške metode; malomarno, to je nestrokovno ravnanje, zaradi katerega je ob odstranitvi tožničine maternice prerezal tudi sečevod in sečni mehur ter okoliško tkivo in zaradi katerih bi naj tožnici ostala trajna inkontinenca in bolečine v križu in trebuhu ter zaradi katerih ne more več opravljati težjih opravil in dvigovati težjih bremen. Kot očitek strokovne napake je zatrjevala tudi (na prvem naroku 12. 7. 2017), da se je operacija izvajala v zadnji tretjini delovnega časa operaterja, ko ni bila izključena njegova utrujenost, medtem ko drugih trditev v zvezi z utrujenostjo operaterja (kljub na istem naroku podanih trditvah toženk, da gre za pavšalne trditve oziroma ugibanja - listna št. 72) ni zatrjevala. Toženki sta tožničinim takšnim očitkom (v odgovoru na tožbo in v pravočasnih pripravljalnih vlogah z dne 15. 6. 2017) nasprotovali s trditvami, da je bila izbrana operativna kirurška metoda strokovno pravilna, da je bil laparoskopski način izvedbe operativnega posega opravljen v skladu z dogovorom s tožnico, takšna pa je bila tudi ob nastopu zapletov zaradi poškodbe mehurja izvedena konverzija v klasično operacijo. V zvezi s po tožnici zatrjevano po operaciji nastalo inkontinenco kot trajno posledico pa sta toženki zatrjevali, da ta ni posledica operativnega posega ali opravljenih posegov, saj je takšne težave tožnica imela že pred operativnim posegom in je bila zaradi njih med drugim tudi sprejeta odločitev za odstranitev maternice. Takšna posledica pa v odpustnem pismu tudi ni omenjena. Torej je bila z operacijo odpravljena (listna št. 69, 64 in 65 spisa). Vazikovaginalna fistula, ki je bila pri tožnici diagnosticirana 28. 1. 2014, ni (nujno) v zvezi s predmetno operacijo (lahko nastane bodisi kot posledica vnetja ali oslabljenega tkiva). Ob tem pa sta toženki navedli tudi natančen opis stanja in okoliščin v trebušni votlini, v kakršnih se pri zaradi miomov povečani maternici opravi njena odstranitev (in ki jih je sodišče povzelo na strani 13, 14 in 15 sodbe) ter zaradi katerih lahko pride pri odstranitvi maternice do poškodovanja sečevoda in sečnega mehurja, kar pa predstavlja zaplet. Iz takšnih povzetih trditev toženk izhaja, da sta toženki tožničinim očitkom strokovne napake in kršene pojasnilne dolžnosti v zvezi z operacijskim posegom odstranitve maternice nasprotovali z navajanjem konkretiziranih dejstev in so zato drugačne pritožbene trditve tožnice neutemeljene.

13Iz jasne vsebine obrazložitve sodbe v točkah 15, 16, 17, 19, 21 in 23 je razvidno, da je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine v zvezi s tožničino napotitvijo na operativni poseg odstranitve maternice, potekom operacije pri drugotoženki in dogajanjem med njo in po njej ter nadaljnjega zdravljenja ugotavljalo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov (izpovedbe priče E. E., B. B., izpovedbe tožnice, tožničine zdravstvene dokumentacije, izvedeniškega mnenja izvedenke ginekološke stroke dr. A. A., izvedeniškega mnenja izvedenca urološke stroke dr. F. F.), ter te zelo podrobno ugotovilo. Ob ugotovljenih takšnih dejanskih okoliščinah pa je ravnanje ne samo operaterja med samim operacijskim posegom, ampak tudi nadaljnja ugotovljena ravnanja delavcev drugotoženke, vključno z operativno preparacijo poškodbe sečevoda in operativno sanacijo fistule, v smislu njihove usklajenosti s sprejeto zdravstveno doktrino ter izvajanj z dolžno skrbnostjo, presojalo na podlagi pravil zdravniške stroke kot so jih v svojih izvedeniških mnenjih predstavili izvedenec urološke stroke dr. F. F., izvedenka ginekološke stroke dr. A. A. in priča dr. C. C. v svoji izpovedbi (točke 18, 22, 23, 24, 25 in 26 obrazložitve). Oba izvedenca sta v zvezi z ugotovljenimi okoliščinami operativnega posega predstavila pravila medicinske stroke, v zvezi s poškodbami mehurja in sečevoda, pa tudi njihovo pogostost pri tovrstnih operacijah. Izvedenec urolog dr. F. F. je natančno pojasnil tudi veliko tveganost nastanka poškodbe (prerezanja) mehurja v konkretnih okoliščinah odstranitve tožničine maternice z laparoskopsko metodo (izbira katere je bila sicer v skladu z medicinsko doktrino) ter tveganost nastanka poškodbe sečevoda zaradi učinkovanja uporabljanega elektrotermičnega operacijskega instrumenta, zaradi česar medicinska stroka obe takšni poškodbi pri tovrstnih operacijah opredeljuje kot zaplet, brez povezanja z utrujenostjo ali malomarnostjo operaterja. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je bila laparoskopska metoda odstranitve maternice strokovno pravilna. Takšna pa je bila tudi odločitev operaterja, ko je med laparoskopsko izvedbo, po opaženi poškodbi mehurja spremenil operativni pristop in odprl trebušno votlino, odstranil maternico in prešil odprtino mehurja, pri čemer v ugotovljenih okoliščinah opravljenega posega nastala poškodba mehurja in kasneje, v pooperativnem obdobju ugotovljena poškodba sečevoda, ne predstavljata zdravniške napake, pač pa zapleta. Pritožbeni očitki tožnice, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev, ampak zgolj prepisalo pravni zaključek izvedenke ginekološke stroke, da gre v izvedenem operacijskem posegu pri prerezanju mehurja in poškodbi sečevoda za zaplet in ne zdravniško napako, so protispisni in neutemeljeni. Neutemeljene so tudi v zvezi s takšnimi pritožbenimi očitki zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravi. S sklicevanjem na pritrdilni odgovor izvedenke o možnosti nastanka poškodbe mehurja ali sečevoda, če operater endoskopske škarje porine predaleč, pa tožnica ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene ter dokaznih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljeni pa so tudi pavšalni pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

14Iz samih trditev tožnice, da se je operacija izvajala v zadnji tretjini delovnega časa operaterja, ko ni bila izključena njegova utrujenost, ne izhaja niti očitek operaterjeve nestrokovnosti ravnanja, niti očitek operaterjeve opuščene skrbnosti pri izvedbi operacijskega posega. Zato toženki v zvezi s takšnimi trditvami tožnice nista mogli podati navedb za razbremenitev eventualne odškodninske odgovornosti. Tožničini pritožbeni očitki v zvezi s takšnimi tožbenimi trditvami se tako izkažejo kot neutemeljeni.

15Sodišče prve stopnje se je glede tožničinih trditev o nepravilnosti ravnanja operaterja, ker pred zašitjem mehurja naj ne bi izrezal robov rane, o nastanku poškodbe sečevoda in glede nastanka fistule izrecno opredelilo v točkah 25 in 26 obrazložitve sodbe. Na podlagi mnenja izvedenke ginekologinje o nastanku poškodbe sečevoda in fistule je prepričljivo zaključilo, da ti predstavljata pozni zaplet pri operativni odstranitvi maternice. V zvezi z očitki z zašitjem mehurja je sodišče prve stopnje na podlagi v izvedeniških mnenjih izvedencev ugotovljenega pooperativnega dogajanja zaključilo, da po zašitju mehurja med operacijo kasneje ta ni bil več predmet saniranja. Zato so tudi predmetne pritožbene trditve tožnice neutemeljene.

16Pritožbeno sodišče je že v točki 15 obrazložitve sklepa Cp 526/2018 predstavilo razlogovanje o namenu in z njim povezanim načinom izvrševanja pojasnilne dolžnosti, kot je ta zapisan v drugem odstavku 20. člena, petem odstavku 26. člena in tretjem odstavku 27. člena ZPacP. Zato ponovno izpostavlja le najbistveneje. Namen in pomen pojasnilne dolžnosti je v ozaveščenosti pacientove privolitve zaradi uresničitve njegove pravice do samoodločbe. Zato je za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti odločilno, da se pacient pouči o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočajo, da spozna pomen svoje privolitve in da ima dovolj podlage za odločitev z namenom, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Torej je za veljavnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti odločilno, ali je zdravnikovo pojasnilo vsebovalo vse pomembne informacije za pacientovo odločitev. Iz zahteve iz drugega odstavka 20. člena ZPacP, da mora zdravnik dati pojasnilo pacientu v neposrednem stiku, obzirno in na pacientu razumljiv način, izhaja, da je za njeno podajo tudi bistveno, da jo zdravnik poda pacientu v neposrednem stiku, saj lahko le tako informacijo prilagodi pacientu in mu jo poda na način, da jo ta, glede na svoje sposobnosti in okoliščine, razume. V istem odstavku določena zahteva, da za operativne in druge posege, povezane z večjim tveganjem, poda pojasnilno dolžnost (kot razumljivo ustno in pisno pojasnilo) zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg in v petem odstavku 26. člena in tretjem odstavku 27. člena ZPacP določeni zahtevi po pisni dokumentiranosti privolitve na predpisanem obrazcu in izročitvi kopije tega pacientu, ne spreminjajo pomena in namena pojasnilne dolžnosti. Zahteva, da za operativni poseg oziroma za zahtevnejše posege, ki so povezani z večjim tveganjem za pacienta, poda pojasnilno dolžnost zdravnik operater, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg, tako ne pomeni, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost le, če jo poda operater in zgolj, če ta tega ne more, drug enako usposobljen zdravnik. Za presojo veljavnosti privolitve, tudi če pojasnilno dolžnost da drug za poseg usposobljen zdravnik, čeprav zato ni posebnega razloga, je pomembno, ali je pojasnilo bilo po obsegu in načinu njegove podaje podano popolno in pravilno in je vsebovalo vse pomembne informacije za pacientovo odločitev. Zato pa ni podane kršitve pojasnilne dolžnosti in posledične odškodninske odgovornosti, če po pisni izpolnitvi predpisanega pisnega obrazca podpisani pisni obrazec v drugopisu ali kopiji ni bil izročen pacientu. Glede na pri tej podlagi odškodninske odgovornosti podano posebno presojo vzročne zveze, ki je v uresničitvi tveganja, na katerega pacient zaradi nepodanosti pojasnila ni bil opozorjen in za škodo, nastalo z uresničitvijo takšnega tveganja, opustitev dolžnosti iz tretjega odstavka 27. člena ZPacP ne more biti v vzročni povezavi z nastalo škodo.

17Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke ginekološke stroke o tem, pod kakšnimi pogoji lahko tudi specializanti izvajajo pojasnilno dolžnost za tovrstne posege in izpovedbe predstojnika ginekološkega oddelka pri drugotoženki dr. C. C., ki je izpolnjenost takšnih pogojev specializantke dr. D. D. v času podaje pojasnilne dolžnosti tožnice potrdil, ugotovilo, da je dr. D. D., ki je pred operacijo izvedla pojasnilno dolžnost, kot sprejemna zdravnica in specializantka na oddelku za ginekologijo drugotoženke kljub temu, da samostojno še ni izvajala takšnih operativnih posegov, kot je povedala sama pa je pri njih asistirala, bila ustrezno usposobljena za podajo le-te je (tudi kot specializantka) imela kompentence za njihovo samostojno podajo. Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožničinih trditev o nepravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti, ker te ni opravil operater operativnega posega dr. B. B.

18Ob takšnih ugotovitvah in ponovljenem zgornjem razlogovanju, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je tako po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da samo zato, ker naj bi pojasnilno dolžnost (ustno in pisno) izpolnjevala zdravnica v sprejemni pisarni in ne kasnejši operater ter ker po tožničinem podpisu privolitvenega obrazca za operativni poseg ta ni bil izročen tožnici, pojasnilna dolžnost ni bila kršena. Nasprotni pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeni poudarek o onemogočenosti tožničinega dokazovanja kdaj so nastali posamezni zapisi v sami listini, pa glede na zgoraj predstavljeno, sicer ne uresničuje namena določbe tretjega odstavka 27. člena ZPacP.

19Obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti je odvisna od okoliščin posameznega primera, na katerega je potrebno tudi aplicirati splošne kriterije, ki opredeljujejo pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti.³ V konkretnem primeru je bil takšen konkreten poseg laparoskopski operativni poseg odstranitve maternice. Pojasnilna dolžnost je tako glede rednih tveganj, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja (prvi kriterij), kot redkih tveganj, če bi ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrozila pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko tako vplivala na pacientovo privolitev (drugi kriterij), povezana z operativnim laparoskopskim posegom odstranitve maternice in okoliščin na strani tožnice v zvezi s takšnim posegom v času podaje pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po metodološkem principu iz 8. člena ZPP opravljeni dokazni oceni izpovedbe tožnice, prič dr. B. B., dr. D. D. in dr. C. C. ter vsebine in oblike originala po tožnici podpisanega obrazca privolitve v operativni poseg z dne 22. 10. 2013 zaključilo, da je prepričljiva izpovedba dr. D. D., kot sprejemne zdravnice, pri tožničinem sprejemu na ta operativni poseg, ki sicer ni bil urgenten in ki se samega pogovora s tožnico sicer ni spomnila, je pa pojsnilno dolžnost v zvezi s tem operativnim posegom podala na način, kot je bil sicer izvajan pri drugotoženki in kar je potrdil tudi dr. C. C. in kar potrjuje tudi zapis in vsebina izpolnjenega obrazca, katere rokopise in vpise vanj je ta priča znala razbrati in pojasniti. Takšen način pa je, da pacient z vso dokumentacijo, med katero je tudi obrazec o privolitvi v poseg, pristopi k sprejemnemu zdravniku, ki se s pacientom najprej pogovori, nato pa izpolni obrazec, ki ga izroči pacientu, ta pa ga pred njim pregleda, označi privolitev s križci in obrazec podpiše. Sama vsebina pogovora pa po izpovedbi te priče predstavlja pri tovrstni napotitvi predstavitev vsebine, da bo operacija izvedena laparoskopsko, kar pomeni, da bodo na trebuhu narejene štiri luknje, pred tem pa bo v mehur uvedeno modro barvilo, nato pa sledi pojasnilo, da se bo trebuh napihnil z neškodljivim plinom in se bodo vanj uvedli instrumenti, pove pa se tudi, da so med operacijo možni zapleti, med katerimi so najpogostejši poškodbe mehurja, večjih žil, sečevoda in črevesja, če se takšne poškodbe ne da sanirati na laparoskopski način, je potrebno trebuh prerezati in opraviti klasično operacijo, nato pa se odgovori tudi na vprašanja pacientov. Da je vsa ta pojasnila dr. D. D. tožnici podala, je sama potrdila tudi s tem, da jih je tudi dejansko, v krajši vsebini (z zapisom predlagan poseg LSH, drug postopek ″laparotomija″, kot resna in pogosta tveganja in možni zapleti: vnetje, krvavitve, poškodbe notranjih organov) tudi sama vpisala v obrazec, ki ga je v rubriki diagnoza predhodno izpolnila zdravica, ki je bila zaradi učnih namenov navzoča pri tožničinem sprejemnem pregledu, tožnica kot pacientka pa je s križci označila rubrike, da je privolila v poseg, da je razumela pomen in posledice privolitve, ustna pojasnila in da bo kakšen drug postopek izveden samo, če bo to nujno za rešitev njenega življenja ali za preprečitev resne poškodbe za zdravje ter da je razumela, da ima pravico preklicati privolitev ter se pod tega podpisala. Takšen sprejemni postopek in postopek izvedbe pojasnilne dolžnosti je potrdil tudi predstojnik oddelka pri drugotoženki dr. C. C. ter vsebina in izgled samega originala tožničinega privolitvenega obrazca, glede katerega je tudi tožnica sama potrdila, da je križce v zvezi s potrditvijo prejetih opozoril vpisala sama, sama pa se je tudi lastnoročno podpisala. V opisu ostalih okoliščin (kdo je podal takšna pojasnila, kje in kako je sama izpolnila obrazec) pa sodišče prve stopnje zaradi spreminjajoče se izpovedbe tožnice tožnici o teh okoliščinah tej ni sledilo. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter pritožnica s pritožbenimi očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da se je le tožnica spomnila konkretnih okoliščin, slediti njej ter da je izpolnjen obrazec očiten falsifikat, ne more omajati njihove prepričljivosti.

20Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je predlagani dokaz z izvedencem grafologom zavrnilo zato, ker je to, da sta na obrazcu dve različni pisavi, vidno na prvi pogled in da to med strankama tudi ni bilo sporno, izvedenec grafolog pa sicer ne bi mogel podati odgovora na to, kdaj in kako se je obrazec izpolnjeval in je zato ta dejstva sodišče ugotavljalo in ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je povsem razumno in prepričljivo. Zato pa so neutemeljeni, tožničini sicer pavšalni očitki o podani kršitvi njene pravice do dokazovanja, ker je sodišče takšen njen dokazni predlog zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je z navedbo prepričljivih in pravilnih dejstev v točki 6 obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, zakaj navedbe prvotoženke v drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2017 glede same vsebine originala listine o tožničini privolitvi v operativni poseg niso bile prekludirane. 107. člen ZPP ureja zgolj predložitev listin kot dokazov sodišču. Ne omejuje pa pravice do izjave strank, ki gre tem že na podlagi 22. člena URS. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da glede na to, da je predložitev originala listine po tretjem odstavku 107. člena od drugotoženke zahtevala le tožnica, se prvotoženka o tej ne bi smela izjaviti.

21Sodišče prve stopnje je vsebino pojasnilne dolžnosti pri operacijskem posegu laparoskopske odstranitve maternice ugotovilo na podlagi skladnih opisov izvedenke ginekološke stroke dr. A. A. in dr. C. C. Ta sta glede vsebine pojasnilne dolžnosti (razen v delu, ki sicer ni povezan s pomožno diagnozo inkontinence, glede katere je sodišče prve stopnje kršitev pojasnilne dolžnosti ugotovilo) skladno povedala, da mora zdravnik pri tovrstni operaciji pacientki pojasniti tipična tveganja te operacije, ki so infekcije, poškodbe organov v operativnem polju, krvavitev, venska trombo-embolija in laparotomija - klasična operacija z odprtjem trebuha. Izvedenka ginekološke stroke pa je glede vsebine pojasnilne dolžnosti pred operativnim posegom izrecno pojasnila, da ta obsega pojasnilo diagnoze, terapevtskih in diagnostičnih postopkov glede samega operativnega posega, torej tega, kar se bo dogajalo med operacijo in kaj so možni zapleti v zvezi z le-to, ne pa tudi tega, kar sodi v življenjski stil po operaciji. To pojasnilo je del pojasnitve pacientu pred odpustom iz bolnišnice. Zato je glede nemožnosti prenašanja težjih bremen, sklanjanja, pripogibanja, dalj časa trajajočega sedenja in stanja ter bolečin v trebuhu in križu, za katera je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca urologa in izvedenke ginekološke stroke ugotovilo, da so posledice prerezane trebušne stene, do česar je prišlo tekom operacije, kot realiziranega zapleta ali vzrokov, ki niso v povezavi z predmetnim operativnim posegom, sodišče prve stopnje zaključilo, da zaradi opustitve takšnega pojasnila tožnici pojasnilna dolžnost, podana pred operacijo, ni bila kršena. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev ginekološke in urološke stroke ugotovilo redkost uresničitve tveganj konverzije laparoskopske v klasično operacijo zaradi poškodbe mehurja in sečevoda. Na podlagi mnenja izvedenca urologa pa je tudi ugotovilo, da se pacientkam, ki potrebujejo tovrstne operacije, ne razlaga podrobnosti, za katere je potrebno specialno medicinsko znanje, saj bi takšna razlaga pacientke le begala in plašila, to pa ni namen pojasnilne dolžnosti. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost, ki jo je tožnici podala v zvezi z operativnim posegom laparaskopske odstranitve maternice dr. D. D., po obsegu in vsebini pravilno opravljena. Pritožbeni očitki tožnice o zmotnosti takšnega zaključka, ker bi morala drugotoženka tožnici pojasniti ne le tveganja, ampak tudi posledice uresničenega tveganja, kar pa nima podlage niti v izvedeniških mnenjih izvedencev niti v ZPacP⁴, tako niso utemeljeni.

22Protispisne so sicer pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenke ginekološke stroke v zvezi s pojasnilno dolžnostjo ugotovilo, da je šlo za nujen poseg. Tega sodišče v sodbi ni ugotovilo. V točki 39 obrazložitve je pojasnilo, da je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke ginekološke stroke ugotovilo, da tožnica ob sprejemu v bolnišnico ni bila življenjsko ogrožena, operacija pa je bila potrebna.

23Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode (zaradi izgube na zaslužku in plačila rente, ki jih je tožnica utemeljevala tudi z invalidnostjo III. kategorije, ki ji je bila priznana z odločbo ZPIZ in zaradi katere ji je bila priznana pravica do skrajšanega štiri urnega delovnega časa) presojalo zgolj v vzročni povezavi z pooperacijsko inkontinenco, v zvezi s katero je ugotovilo uresničitev tveganja opuščene pojasnilne dolžnosti in s tem upravičenost do škode, vzročno povezane z uresničitvijo tega tveganja. V zvezi z njo je na podlagi izvedeniškega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 1. 2015, v zvezi s katero je bila izdana odločba ZPIZ z dne 6. 2. 2015, ugotovilo, da je ta kot glavno diagnozo za tožničino uvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, navedla operacijo sečevoda, stanje po operativnem zaprtju fistule, stanje po histerektomiji in stresno inkontinenco pa kot ostale bolezni. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke je ugotovilo, da ima tožnica kot posledice zahtevanega obravnavanega škodnega dogodka trajne težave pri pripogibanju in sklanjanju in ne sme dvigovati težjih bremen, kar dokazuje tudi opredelitev invalidnosti III. kategorije, zaradi katere delo opravlja s krajšim (štiri urnim) delovnim časom. Na podlagi izvedeniških mnenj izvedenke dr. A. A. in izvedenca urološke stroke dr. F. F. pa je ugotovilo, da sta oba izvedenca v zvezi z v odločbi ZPIZ opredeljeno invalidnostjo težave pri pripogibanju in nemožnosti dvigovanja težkih bremen pripisala prerezanju trebušne stene, do česar je prišlo tekom operacije. Na podlagi takšnih ugotovitev je zaključilo, da tožnica ni dokazala tovrstne materialne škode, zato pa je njen takšen tožbeni zahtevek tudi posledično zavrnilo. Pritožbene zgolj pavšalne trditve, da sta izvedenca ginekologije in urologije potrdila, da je vse, kar ugotavlja odločba ZPIZ in mnenje invalidske komisije, podlaga za invalidsko upokojitev, ne morejo omajati prepričljivosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da je izvedenec urolog v izvedeniškem mnenju navedel, da je pri tožnici prišlo zaradi neizogibnega brazgotinjenja v trebuhu do zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je ugotovljena z odločbo invalidske komisije, pa dokazno oceno sodišča prve stopnje potrjujejo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve o ″sodbi presenečanja″ in kršitvi pravil o materialno procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožnico ni pozvalo na dopolnitev navedb. Za sodbo presenečanja ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Temu, da bi stranka za svoje trditve navedla zadostne dokaze, da bi svojemu dokaznemu bremenu zadostila, pa ni namenjeno niti materialno procesno vodstvo. Zato pa so pritožbeni očitki tožnice o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tožnici nastale materialne škode v zvezi s pooperativno inkontinenco neutemeljeni, takšni pa so tudi očitki o ″sodbi presenečenja″ in kršitvi 285. člena ZPP v zvezi s takšno odločitvijo.

24Sodišče prve stopnje je obseg tožničinih prikrajšanj življenjskih aktivnosti in tožničinega duševnega trpljenja zaradi le-teh kot posledic pooperativne inkontinence, ugotavljalo na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije G. G. Tožnica na izvedeniško mnenje te izvedenke ni imela pripomb, svoj predlog za njeno ustno zaslišanje pa je utemeljevala s sklicevanjem na načelo ustnosti in neposrednosti in da bi tožnica izvedenki lahko postavljala dodatna vprašanja glede intenzivnosti tožničinega subjektivnega doživljanja bolečin in strahu. Sodišče prve stopnje je s pravilnim sklicevanjem na enotna in ustaljena stališča sodne prakse, ki jih je pravilno predstavilo, pravilno ocenilo, da takšne pavšalne navedbe tožnice ne predstavljajo obrazloženih in konkretiziranih pripomb, ki bi lahko povzročile dvom v strokovno pravilnost in popolnost mnenja izvedenke. Zato je (glede na določilo 253. člena ZPP) pravilno njen predlog za ustno zaslišanje zavrnilo. Pritožbene trditve, da je tožnica s svojimi navedbami dovolj konkretizirala, kaj želi vprašati izvedenko, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi utemeljevala pritožbene očitke o zmotnosti predstavljenih zaključkov sodišča prve stopnje.

25Sodišče prve stopnje je obseg tožničine nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi pooperacijske inkontinence ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije G. G., na katerega pravdne stranke niso imele pripomb. V točki 47 obrazložitve je celovito povzelo ugotovitve izvedenke tako glede tožničinih zmanjšanih življenjskih aktivnosti kot intenzivnosti utrpelih duševnih bolečin zaradi le-teh. Pritožbeno sodišče zato teh ne ponavlja ponovno, se pa nanje v celoti sklicuje. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

26Sodišče prve stopnje je denarno odškodnino za navedeno obliko nepremoženjske škode tožnici, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo v višini 20 povprečnih neto plač. Zato je pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava preverilo, ali odmera odškodnine ustrezno odraža oba kriterija. Pri tem je upoštevalo, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov. Vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odmeri višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo oba kriterija in konkretne dejanske okoliščine ustrezno umestilo med hujše, lažje in primerljive primere. Pri tem je pri merilu objektivizacije tudi pravilno upoštevalo odločbo II Ips 178/2007. Slednja sicer ne ustreza v celoti okoliščinam tožničine ugotovljene škode, je pa dovolj primerljiva, da je lahko upoštevna tudi v konkretnem primeru. Ni pa takšna po tožnici izpostavljena zadeva II Ips 522/2009, ki se nanaša na drugačno škodo, ki je bila za oškodovanca hujša in katere skupna odškodnina v višini 48 neto plač predstavlja odškodnino za vsoto različnih oblik nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri višine odškodnine pravilno uporabilo kriterije iz 179. člena OZ, zato pa so takšne pritožbene trditve tožnice neutemeljene.

27Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbah toženk:

28Pritožbi nista utemeljeni.

29Glede pritožbenih očitkov o podanosti kršitve 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljevanih s pritožbenimi trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev (in dokazov) toženk, ki jih pritožbeno konkretizirano in jasno ne opredeljujeta ter da ni dokazno ocenilo vseh dokazov, katerih konkretizirano ne opredeljujeta, pritožbeno sodišče odgovarja, da teh ni upoštevalo oziroma presojalo. Z njihovo obravnavo bi namreč kršilo striktna pravila pritožbenega preizkusa, kot so zapisana v 350. členu ZPP⁵. Upoštevajoč navedeno je tako pritožbeno sodišče ob presoji pritožbenih očitkov toženk upoštevalo le tiste navedbe, ki so v pritožbah konkretizirane in jasne.

30Kot izhaja iz vsebine 28., 29., 30., 41. in 42. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje dokazni zaključek, da je pooperativna inkontinenca pri tožnici posledica operativnega posega odstranitve maternice, ugotovilo na podlagi izpovedbe tožničine ginekologinje dr. E. E., izvedeniškega mnenja izvedenca urološke stroke dr. F. F. in z njim skladnega izvedeniškega mnenja izvedenke ginekološke stroke dr. A. A. Ob tem pa je predvsem na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca urološke stroke (pisno podanega mnenja in njegove kasnejše pisne dopolnitve po naknadno pridobljenem izvidu urodinamske preiskave, ki jo je tožnica opravila kasneje za potrebe podaje izvedenčevega mnenja na konkretno postavljena vprašanja v tej zadevi), ki mu je sodišče sledilo, ugotovilo, da so riziki za urinsko inkontinenco starost, porodi, debelost in operacija na medenici, najbolj pogosta težava pa je stresna inkontinenca, ki če je prisotna pred histerektomijo (odstranitvijo maternice), je podana tudi po tem posegu. Tožnica je pred operacijo odstranitve maternice trikrat rodila, njena maternica je bila zaradi številnih in velikih miomov zelo velika, imela pa je tudi stresno inkontinenco. Na tožničino pooperativno inkontinenco, ki ni stresna, ampak mešano urinska inkontinenca, katere vzrok je okvara oziroma poškodba živcev, ki oživčujejo živčni mehur in do katere lahko pride pri sami (operativni) odstranitvi maternice, pa sta nedvomno vplivala kot dejavnika tudi ta, da je tožnica pred operacijo trikrat rodila in da je bila njena maternica zelo velika. Iz izvedeniškega mnenja izvedenke ginekološke stroke je ugotovilo, da je ta pritrdila mnenju izvedenca urologa glede vzroka tožničine pooperativne inkontinence. Glede tega, da so okoliščine trikratnega rojstva in zelo velika maternica ter diagnosticirana inkontinenca, kot pomožna diagnoza v napotitvi na operacijo, kot možni vzroki za poslabšanje oziroma nastanek pooperativne inkontinence pri tožnici obstajali že pred samim operativnim posegom, pa je izvedenka povedala, da bi sama tožnici v takšnih okoliščinah v okviru pojasnilne dolžnosti povedala, da obstaja možnost, da se inkontinenca poslabša. Torej da meni, da bi bilo takšno pojasnilo glede na konkretne okoliščine tega primera potrebno. Predstavljena dokazna ocena in dejanski zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in jih pritožbene trditve, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca urologa in izvedenke ginekološke stroke povzeto ne izhaja ter da sodišče prve stopnje, razen iz izvedeniškega mnenja izvedenke A. A. povzetega stavka, drugih dokazov ni ocenjevalo, ne morejo omajati. To, na kar se je iz povzetih mnenj izvedencev naslonilo sodišče prve stopnje, izhaja iz pisnega izvedeniškega mnenja izvedenca urologa na strani 4 in 5 (listna št. 299, 300 in 302) in njegovega dopolnilnega izvedeniškega mnenja, opredeljenega kot komentar k urodinamski preiskavi na strani 2 (listna št. 372, še zlasti zapisa v drugem in petem odstavku pod Komentar). Povzeto mnenje izvedenke A. A. pa izhaja iz njenega dodatnega ustnega zaslišanja na naroku 3. 10. 2022 (zapis njene izpovedbe na listnih št. 475, 476, 470 in 471 spisa). V izvedeniškem mnenju z dne 30. 3. 2018 se izvedenka do tožničinega stanja, povezanega v inkontinenco, ni opredeljevala. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

31Glede na zgoraj predstavljeno se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da sodišče prve stopnje razen izvedeniškega mnenja izvedenke ginekologinje ni dokazno ocenjevalo drugih dokazov in s takimi trditvami utemeljevani kršitvi 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32Glede na to, da obseg pojasnilne dolžnosti ob izvedbi operativnega posega odstranitve maternice opredeljujejo konkretne okoliščine konkretnega primera, je ob ugotovljenih okoliščinah na strani tožnice pred operativnim posegom (pomožna napotitvena diagnoza inkontinenca, tožničino trikratno rojstvo in tožničina občutno povečana maternica), ki vse predstavljajo vzroke za pojav pooperativne inkontinence po operativni odstranitvi maternice in glede na strokovno mnenje izvedenke ginekologinje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na takšne okoliščine pooperativna inkontinenca predstavljala tveganje, na katerega bi morala biti tožnica pred izvedbo operativnega posega opozorjena. Pritožbene drugačne trditve toženk se tako izkažejo kot neutemeljene.

33Glede na že zgoraj (ob odgovoru na tožničine pritožbene očitke o materialnopravni zmotnosti odmerjene višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) pojasnjeno, pritožbeno sodišče ne ponavlja pojasnila, zakaj je odmerjena višina odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnici v skladu z merili iz 179. člena OZ. Glede pritožbenih poudarjanj tožničinih osebnostnih lastnosti in funkcioniranja, ki so bile značilne zanjo že pred operacijskim posegom, pa odgovarja, da je pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode potrebno izhajati iz oškodovanca takšnega kot je in da zato njegove osebnostne lastnosti oziroma značilnosti na samo odmero višine odškodnine ne morejo vplivati. Zato pa so pritožbene trditve toženk o previsoko odmerjeni višini odškodnine tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljene.

34Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov toženk in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo. Zato pa tudi ni imelo podlage za poseg v stroškovno odločitev.

O pritožbenih stroških:

35Nobena od pritožnic s pritožbo ni uspela. Zato vsaka sama nosi svoje pritožbene stroške v zvezi z vloženimi pritožbami (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Zaradi neuspešnosti pritožb toženk pa je tožnica upravičena do povrnitve stroškov vloženega odgovora na njuni pritožbi. Ker sta odgovora tožnice na pritožbi toženk oblikovno in vsebinsko identična, je kot potrebne stroške vloženega odgovora pritožbeno sodišče štelo le stroške enega vloženega odgovora na pritožbo in te naložilo v solidarno plačilo toženkam. Ti stroški tožnice znašajo 559,98 EUR in jih sestavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v višini 750 točk oziroma (1 točka = 0,6 EUR) 450,00 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 9,00 EUR in 22 % DDV v znesku 100,98 EUR.

¹ Tako tudi VS RS v II Ips 25/2020.
² Po naroku 3. 10. 2022 je pridobilo le še dokaz - izvedeniško mnenje - glede ugotovitve škode, za tem pa na naroku 5. 7. 2023 glavno obravnavo zaključilo ter izdalo izpodbijano sodbo.
³ kot je bilo sicer podrobno pojasnjeno v točki 11 obrazložitve sklepa Cp 526/2018.
⁴ 3. alineja prvega odstavka 20. člena ZPacP namreč nalaga obveščenost, da se pacienta pred posegom seznani o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega.
⁵ Tako VS RS v II Ips 25/2020.