VSM Sodba I Cp 636/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožeča stranka zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti dedno pravico po zapustniku A. A., roj. ..., umrlemu dne ..., po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. III D 2404/2021 (točka I izreka). Odločilo je še, da tožena stranka trpi sama svoje stroške pravdnega postopka (točka II izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženki) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ker je tožbeni zahtevek nesklepčen iz razlogov, ker v izreku tožbenega zahtevka ni navedeno, da je izvenzakonska skupnost obstajala na dan smrti dne 8. 10. 2021, ker ni navedeno, katero dedno pravico uveljavlja tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) po zapustniku, in ker niso bili predlagani nobeni dokazi o obstoju ekonomske skupnosti in soodvisnosti zapustnika s tožnico.

Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, toženkama pa je bila glede na obseg njenih navedb, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo zgolj delno, odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo navedb toženke, da je zapustnik v družinskem okolju venomer pojasnjeval, da je zgolj intimno navezan na svojo edino pokojno ženo B. B., in da gre za edino zvezo, ki jo je bilo z njegovega stališča mogoče enačiti z zakonsko zvezo. Kot hčerke so imele redne stike z očetom, bodisi osebne ali po telefonu in pri teh niso zapazili elementov skupnega bivanja in življenja očeta s tožnico. Na to je kazala tudi odsotnost kakršnihkoli stvari tožnice, ki bi izkazovala njeno trajno uporabo stanovanja v lasti zapustnika. Sodišče tudi ni obravnavalo navedb tožnice, da je ta opustila sicer formalno prijavljeno prebivališče na naslovu ..., Maribor, za kar je bilo o nasprotnem s strani toženk priloženo potrdilo upravnika družbe C. d.o.o., prav tako se ni opredelilo do dokaznega predloga toženk glede plačila individualnih stroškov porabe tega stanovanja. Ni se ukvarjalo s prerekano navedbo o oskrbi za okolje zapustnikovega vikenda v ..., prav tako ni obrazložilo navedb tožnice o nakupih za skupno prehrano in pijačo, kar bi se naj financiralo s skupnimi sredstvi in z izmenjavo uporabe vozil. Ni izvajalo dokaznega postopka in obrazložilo navedb o pooblastilu zapustnika tožnice na njegovem davčnem računu pri E. d.d. šele v letu 2019, predvsem pa o vzajemnem črpanju denarnih sredstev za skupne potrebe domnevnih izvenzakonskih partnerjev. Prav tako ni obrazložilo navedb toženk, da je zapustnik razpolagal z višjimi denarnimi sredstvi, ki so bile v hrambi doma. Vse navedeno potrjuje, da ni obstajal noben ekonomski odnos zapustnika s tožnico, saj ni šlo za vzajemno porabo denarnih sredstev iz obeh računov domnevnih partnerjev.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb toženke, da se je v stanovanju zapustnika nahajalo vse premično premoženje njegove pokojne žene, predvsem njena obleka in obutev, kar je praktično zasedalo celotno shranjevalno površino omar in polic ves čas obravnavane domnevne skupnosti. Gre za pravno pomembna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Pravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica ni spremenila stalnega prebivališča iz svojega na naslov ... v Mariboru, na naslov zapustnikovega prebivališča, ne vpliva na ugotovitev njunega skupnega bivanja. Navedeno je v nasprotju s 5. členom Zakona o prijavi bivališča (ZPPreb-1). Sodišče prve stopnje tudi ni v celoti presojalo izpovedb nekaterih prič, pri čemer je priča D. imela izrecno subjektivni odnos do toženk z negativno konotacijo do njih, kar nedvomno izkazuje njegovo opisovanje dogajanj po smrti zapustnika.

Nadalje je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe v zvezi s prevrnitvijo dokaznega bremena za predložitev listin na toženko, češ da bi morala toženka priskrbeti dokazne listine, na katere se sklicuje predvsem v zvezi s pridobitvijo zdravstvene dokumentacije, potrdil o porabi in plačilih elektrike in vode ter drugih individualnih stroškov na naslovu tožnice v ... v Mariboru za obdobje od 24. 12. 2015 do 8. 10. 2021, zato je bilo zmotno uporabljen 212. in 227. člen ZPP. Izvenzakonske skupnosti pa tudi ne dokazuje vdovska pokojnina, ki jo tožnica prejema po odločbi ZPIZ-a z dne 2. 3. 2022, saj ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem pravdnem postopku.

Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le-temu v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženk iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženki izrecno uveljavljata tudi v pritožbi. Navajata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do nekaterih navedb toženk.

6Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno, obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, je logična in iskustveno sprejemljiva ter temelji na zahtevi iz 8. člena ZPP.

8Toženka v pritožbi zatrjuje tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, ker naj bi sodišče prve stopnje navedbe toženke obravnavalo zgolj delno, zaradi česar ji je bila odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem.

9Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.¹ Vendar pa se sodišču ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih ugotovitev v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.²

10Na področju dokazovanja pa načelo kotradiktornosti oziroma pravica do izjave omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.³ Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.⁴

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb obeh pravdnih strank, in sicer tožeče, ki je zatrjevala, da je med njo obstajala izvenzakonska skupnost in tožene stranke, ki je zatrjevala, da takšne skupnosti ni bilo, saj sta bila tožnica in zapustnik zgolj prijatelja, ki sta si medsebojno pomagala.

12Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženk s pridobitvijo potrdil o porabi in plačilih elektrike in vode ter drugih individualnih stroškov na naslovu tožnice v ... v Mariboru za obdobje 24. 12. 2015 do 8. 10. 2021 s primerjalnimi obdobji pred in po tem. V točki 16 obrazložitve je obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da sta zapustnik in ona občasno še vedno uporabljala tudi njeno stanovanje, zato primerjava porabe elektrike in vode ne bi potrjevala s strani toženke zatrjevanega dejstva, da je tožnica živela v svojem stanovanju. Pritožbeno sodišče še dodaja, da navedeni dokaz ob celoviti dokazni oceni ostalih izvedenih dokazov (predvsem izpovedb številnih prič), s katerimi je tožnica dokazala, da je z zapustnikom imela življenjsko skupnost, ki se je v pretežnem delu izvajala v stanovanju zapustnika, tožnica pa je občasno še vedno prihajala v svoje stanovanje (kjer je tudi prala zapustnikove stvari) sama ali skupaj z zapustnikom, tudi ne bi pripeljala do drugačnih zaključkov v obravnavani zadevi. Kršitev načela kontradiktornosti tudi iz tega razloga ni podana. Posledično so nerelevantni zaključki sodišča prve stopnje o tem, na kom je bilo dokazno breme za predložitev tega dokaza in pritožbena zatrjevanja o tem, da naj bi sodišče prve stopnje glede na trditveno in dokazno breme glede obstoja izvenzakonske skupnosti, ki je bilo na strani tožnice, sprejelo napačen zaključek, da bi morali zgoraj navedene podatke priskrbeti toženki, saj se le-ti ne nahajajo pri njej, temveč pri družbi C. d.o.o.

13Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti zaradi njegove nesklepčnosti. Pritožba navaja, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen iz razloga, ker v njem ni zapisano, da naj bi izvenzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom obstajala tudi na dan njegove smrti 8. 10. 2021. Tožeča stranka je v tožbi postavila tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino: "Ugotovi se, da ima tožeča stranka C. C., zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti, dedno pravico po zapustniku A. A., roj. ..., umrlem dne ..., po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod III D 2404/2021." Iz tožbenega zahtevka tako jasno izhaja, da tožnica zahteva ugotovitev dedne pravice po zapustniku A. A., vprašanje zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)⁵ pa predstavlja predhodno vprašanje. Glavni spor, zaradi katerega je bila tožnica napotena na pravdo, je torej vprašanje o tem, ali je tožnica upravičena dedovati po zapustniku, zato poseben zapis v izreku tožbenega zahtevka, da je izvenzakonska skupnost obstajala v času smrti zapustnika, ni potreben. V tožbenem zahtevku bi tako zadoščalo že, da sodišče ugotovi, da ima tožnica dedno pravico po zapustniku. Prav tako tožbeni zahtevek ni nesklepčen iz razloga, ker v njem ni navedeno katero dedno pravico tožnica uveljavlja po zapustniku. Vprašanje kakšno dedno pravico (ali nujni dedni delež, če je zapustnik razpolagal z oporoko, ali zakoniti dedni delež, če oporoke ni bilo) bo tožnica uveljavljala v zapuščinskem postopku, ni stvar tega pravdnega postopka, v katerem je treba ugotoviti, ali je tožnica sploh upravičena do dedovanja po zapustniku.

14Pritožba pa se tudi neutemeljeno sklicuje na nesklepčnost tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja navedb o obstoju ekonomske skupnosti in soodvisnosti zapustnika s tožnico in zaradi nepredložitve nikakršnih dokazov. Tožnica je v tožbi in v pripravljalnih vlogah zatrjevala, da je med njo in zapustnikom obstajala ekonomska skupnost v smislu, da sta živela skupaj v zapustnikovem stanovanju, da je bila pooblaščena na njegovem transakcijskem računu, on pa na njenem, da sta oba tudi prispevala k skupnim stroškom bivanja in gospodinjstva, in da sta imela v stanovanju škatlo, kamor sta dajala denar za nakupe, kar vse je povzelo tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Tožnica je za te svoje navedbe predložila listinska dokazila ter predlagala zaslišanje številnih prič, prav tako tudi zaslišanje sebe kot stranke. Pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek iz tega razloga ni sklepčen so tako neutemeljene.

15Nadalje pritožba neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje o tem, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala izvenzakonska skupnost, ker naj med njima ne bi bila obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost in tudi ne ekonomska skupnost.

16Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo odločitev pravilno oprlo na 10. člen v zvezi s 4.a členom ZD, v skladu s katerim sodi v krog zakonitih (nujnih) dedičev po zapustniku tudi oseba, ki je z njim v času smrti živela v zunajzakonski skupnosti. Kot slednjo zakon opredeljuje dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ob tem pa hkrati na njuni strani niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (na primer bližnje sorodstvo, trajna nerazsodnost partnerja zaradi duševne bolezni). Gre torej za smiselno enako definicijo kot jo je vseboval 12. člen prej veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in je vsebovana tudi v 4. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki se je začel uporabljati leta 2019. V skladu s stališči sodne prakse⁶ govorijo v prid obstoja izvenzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za izvenzakonska partnerja (tako imenovana notorna skupnost). Pri navedenih okoliščinah gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne izvenzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati kvaliteto izvenzakonske skupnosti, pa je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja", in ali se volji obeh partnerjev ujemata.⁷

17Glede skupnega življenja je Vrhovno sodišče RS že večkrat odločilo, da je skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju načeloma pogoj za nastanek izvenzakonske skupnosti, vendar je izjemoma ta pogoj izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi (kot so študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi in podobno).⁸ Skupno bivanje torej ni izključni pogoj za nastajanje skupnega življenja, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.⁹ Prav tako je v sodni praksi zavzeto stališče, da dejstvo, da tožnik in zapustnica nista bivala skupaj oziroma sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti; kajti če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi (lahko) izpolnjeni.¹⁰

18Sodišče prve stopnje je zaključek o dokazanosti obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med tožnico in zapustnikom utemeljilo na naslednjih ugotovitvah:

‒ da sta tožnica in zapustnik skupaj živela v stanovanju zapustnika na naslovu ..., Maribor od decembra 2015 do smrti zapustnika v letu 2021, torej nekaj manj kot šest let,

‒ da sta tožnica in zapustnik redno skupaj ali posamezno prihajala in delno uporabljala tudi stanovanje tožnice na naslovu ..., Maribor,

‒ da sta tožnica in zapustnik imela namen skupnega življenja, ne glede na to, da je tožnica plačevala stroške za eno osebo tudi v svojem stanovanju,

‒ da je tožnica imela ključ od stanovanja zapustnika,

‒ da so sosedje (priče D. D., E. E., F. F.), sorodniki (priče G. G. in H. H.) ter prijatelji tožnice in zapustnika (priče I. I., J. J. in D. D.) njun odnos dojemali kot partnerski odnos in ne zgolj kot prijateljski,

‒ da sta se tožnica in zapustnik srečevala tudi s sorodniki tožnice in tudi z nekaterimi sorodniki zapustnika,

‒ da sta tožnica in zapustnik skupaj hodila na dopust, v trgovino in na sprehode in sta posledično bila globje čustveno navezana,

‒ da je ob zapustnikovi smrti tožnica napisala poseben čustveni govor, ki ga je sama prebrala in skupaj s prvotoženko poskrbela za pogreb zapustnika in tudi izbrala žaro zanj, ter da je bila v trenutku zapustnikove smrti skupaj z njim v stanovanju,

‒ da je med tožnico in zapustnikom obstajala tudi ekonomska skupnost, imela sta sicer vsak svojo pokojnino, od leta 2019 dalje pa sta bila pooblaščena na računih, in sicer tožnica na zapustnikovem, zapustnik pa na tožničinem računu, da je tožnica plačevala telefon za zapustnika in po njegovi smrti pridobila tudi vdovsko pokojnino, da je tožnik poravnaval račune za večje izdatke (nakup preproge), tožnica pa je kupovala manjše stvari (brisače, preproge za kopalnico), da je bila tožnica seznanjena z denarnimi razpolaganji zapustnika, kar kaže na večjo medsebojno povezanost in zaupanje, da je tožnica opravljala gospodinjska dela, in da je za zapustniku tudi prala njegove stvari v svojem stanovanju, perilo pa je obešala v njegovem,

‒ da je tožnica za zapustnika skrbela, ko je ob bolezni potreboval pomoč in ga spremljala k zdravnikom,

‒ da je tožnica poznala zdravstveno in socialno stanje zapustnika in

‒ da sta si tožnica in zapustnik medsebojno pomagala ter skrbela drug za drugega.

Sodišče prve stopnje je do teh zaključkov prišlo na podlagi izvedenih dokazov, z zaslišanjem prič in strank ter na podlagi predloženih listinskih dokazil. V obrazložitvi sodbe je zavzelo stališče o tem, kakšno dokazno vrednost imajo izpovedbe prič in strank, na katere je oprlo svojo odločitev in tudi pojasnilo razloge, zakaj posameznim pričam ni poklonilo vere, oziroma zakaj je njihove izpovedbe štelo za manj verodostojne ali nerelevantne (predvsem točki 34 in 35 obrazložitve), prav tako je izpovedbe prič in strank dokazno ovrednotilo v razmerju do drugih v postopku izvedenih dokazov.

19Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve, da sta tožnica in zapustnik od konca leta 2015 do zapustnikove smrti v letu 2021 živela skupaj v zapustnikovem stanovanju na naslovu ... v Mariboru, in da je med tožnico in zapustnikom obstajala izvenzakonska skupnost, ki je temeljila na medsebojni čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, utemeljeno oprlo na izpovedbe prič E. E., K. K., L. L., I. I., D. D., F. F., J. J., G. G. in H. H., saj so to prijatelji in sosedje, ki so zelo pogosto srečevali tožnico in zapustnika, zato je sodišče prve stopnje izpovedbe teh prič utemeljeno štelo za verodostojne. Dejstvo, da je tožnica v času od decembra 2015 do smrti zapustnika v letu 2021, pretežni del časa živela pri zapustniku, pa izhaja tudi iz pisne izjave priče M. M., ki je tožničin sosed na naslovu ..., katerega sta tudi pooblastila za zastopanje na zboru etažnih lastnikov. Kar se tiče očitkov pritožbe, da naj bi priča D. D. imela subjektivni odnos do toženk, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil D. D. zapustnikov prijatelj in zato neodvisna priča ter posledično sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da mu ne bi verjelo.

20Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugotoženka, ki je ena od hčerk zapustnika, o odnosu med tožnico in zapustnikom ni mogla biti seznanjena, saj zapustnika zadnje leto sploh ni videla, pred tem pa redko, na podlagi telefonskih razgovorov z zapustnikom pa slednja ni mogla vedeti, kakšen odnos je zapustnik imel s tožnico. Pritožbeno so nesporne tudi ugotovitve, da toženki, ki očitno odnosa zapustnika s tožnico nista odobravali, tudi nista vedeli za zdravstveno stanje zapustnika, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 17 obrazložitve. Glede na to, je sicer mogoče, da je zapustnik v svojem družinskem okolju pojasnjeval, da je bil intimno povezan zgolj s svojo pokojno ženo, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da ji je na številne načine izkazoval ljubezen in pripadnost. Zato je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da četudi toženki nista zaznali življenjske skupnosti in skupnega bivanja tožnice z zapustnikom, še to ne pomeni, da take skupnosti med njima dejansko ni bilo.

21V zvezi s pritožbenimi navedbami, da manjka element skupnega bivanja, saj tožnica ni spremenila naslova stalnega prebivališče iz svojega naslova ... v Mariboru na naslov zapustnikovega, kar je v nasprotju ju s 5. členom ZPPreb-1, ki določa obveznost prijave prebivališča na naslovu dejanskega bivanja, pritožbeno sodišče odgovarja, da se je o tem že večkrat izreklo Vrhovno sodišče RS in je, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju obstoja izvenzakonske skupnosti odločilno zgolj dejstvo, ali sta izvenzakonska partnerja imela namen skupnega prebivanja in skupnega življenja, ter da sta sebe navznoter in navzven štela kot partnerja in ne zgolj kot prijatelja. Navedeno pa je bilo, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, podano tako pri zapustniku, o čemer je poleg tožnice izpovedal predvsem zapustnikov prijatelj D. D., ki je bil dnevno v stiku z zapustnikom, kot tudi pri tožnici.

22Nadalje ne držijo pritožbena zatrjevanja, da tožnica tudi ni predložila nikakršnih dokazil o skupnih dopustovanjih. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da sta z zapustnikom skupaj odšla v toplice (Radence, Strunjan, Moravce, Laško), v zvezi s tem pa je predložila fotografije (dokaz A10), iz katerih so med drugim razvidna tudi dopustovanja v toplicah, kjer sta bivala v skupni sobi ter izleti in skupno obiskovanje groba zapustnikove pokojne žene. O tem, da sta tožnica in zapustnik tudi skupaj dopustovala, pa so poleg tožnice izpovedale tudi priče D. D., I. I., G. G., H. H. in K. K., J. J. Pritožbeno sodišče tako povzema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje v točki 33 obrazložitve.

23Ob tem je nerelevantno sklicevanje pritožbe na sodbo VSRS II Ips 148/2009, iz katere izhaja, da je možnost spregleda skupnega življenja izvenzakonskih partnerjev lahko le izjema, če bi za to obstajali objektivni razlogi, ki pa jih tožnica ne navaja. V zadevi II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009 je bilo dejansko stanje drugačno, saj sta partnerja pred smrtjo enega od njiju živela ločeno, kar je bilo v postopku tudi dokazano, medtem ko je v obravnavani zadevi tožnica dokazala, da je z zapustnikom do njegove smrti (od konca leta 2015 dalje) živela skupaj z njim v njegovem stanovanju na ....

24Pritožbeno sodišče povzema kot pravilne tudi dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da je med tožnico in zapustnikom obstajala tudi ekonomska skupnost, da je le-ta zaradi tega, ker sta se za skupno življenje odločila v kasnejšem življenjskem obdobju, bila nekoliko drugačna od skupnosti mlajših parov, in da pri presoji, ali je šlo za ekonomsko skupnost ni pomemben le dejanski finančni prispevek, temveč tudi delo, ki ga partnerja opravita v taki skupnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točkah 22, 23, 24, 25 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, da dejstva, da sta bila tožnica in zapustnik od leta 2019 pooblaščena na računih, in sicer tožnica na zapustnikovem, zapustnik pa na tožničinem računu, da je tožnica plačevala telefon za zapustnika, da je zapustnik poravnaval račune za večje izdatke (nakup preproge), tožnica pa je kupovala manjše stvari (brisače, preproge za kopalnico), da sta skupaj prispevala za skupno gospodinjstvo in sta tudi skupaj nakupovala gospodinjske potrebščine, da je bila tožnica seznanjena z denarnimi razpolaganji zapustnika, ki jih je namenil hčerkama in vnukom, kar kaže na večjo medsebojno povezanost in zaupanje, da je tožnica opravljala gospodinjska dela in je zapustniku tudi prala njegove stvari v svojem stanovanju, perilo pa obešala v njegovem, in da je po njegovi smrti pridobila tudi vdovsko pokojnino, kažejo na ekonomsko skupnost med tožnico in zapustnikom.

25Ob tem ima pritožba sicer prav, da pridobitev vdovske pokojnine po določbi ZPIZ-a z dne 2. 3. 2022 ne predstavlja rešitve predhodnega vprašanja v tem pravdnem postopku, in da sodišče prve stopnje na to odločbo v smislu odločanja ni bilo vezano, ker ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 4. člena DZ). Vendar, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, se sodišče prve stopnje na odločbo ZPIZ-a z dne 2. 3. 2022, s katero je bila tožnici dodeljena vdovska pokojnina po zapustniku, ni sklicevalo, kot da je bilo s to odločbo rešeno predhodno vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti (13. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je navedeno odločbo pravilno upoštevalo kot enega izmed številnih dokazov, ki potrjujejo obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom.

26Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev o ugotovitvi obstoja izvenzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom ter posledično dedne pravice tožnice po zapustniku, materialnopravno pravilna. Pritožba je tako neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Tako odločba USRS Up 305/15- 19 z dne z dne 22. 6. 2015, tč. 14 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016.
² Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008.
³ Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019.
⁴ Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.
⁵ Drugi odstavek 10. člena ZD določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.
⁶ Tako sodba VSRS II Ips 361/2017 z dne 14. 6. 2017 in sodba VSRS II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011.
⁷ Tako sodba VSRS II Ips 361/2017 z dne 14. 6. 2017.
⁸ Tako sodba VSRS II Ips 37/2010 z dne 24. 11. 2011.
⁹ Tako sodba in sklep VSRS II Ips 138/2014 z dne 12. 3. 2015, sodba VSRS II Ips 262/2010 in II Ips 680/2008.
¹⁰ Tako sodba VSRS II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013.