4.a člen ZD

Za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ne zadošča skupno preživljanje koncev tedna, če za čas med tednom ni objektivnih razlogov, da osebi ne prebivata skupaj.

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je tako dokaznopravno kot materialnopravno opravilo celovito in vsestransko presojo. O dokazanosti posameznega pravno pomembnega dejstva ni sklepalo togo in izolirano, temveč je, kot mu narekuje dokazno pravno, posamezne dokazane drobce stkalo v izkustveno in logično koherentno celoto. Na enak način je dokazana dejstva pravno vrednotilo. Zunajzakonske skupnosti se res ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave. In predvsem pri starejših osebah, ki so si že prej ustvarili družine, je treba biti zmerno zadržan.

Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.

Predlog se zavrne.

Upoštevajoč vse povezovalne dejavnike (skupno bivanje, tožničino pranje perila zapustniku in delo na vrtu, skupni obiski gostiln in skupna praznovanja, nenazadnje tožničina skrb, da je vinjen zapustnik varno prišel iz gostilne domov) zgolj zaradi zapustnikovega alkoholizma in splošne brezciljnosti ni mogoče presoditi, da ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom.

Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je pomembno, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, torej, da jih ni prezrlo. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP določa, da je potrebno vse nasprotujoče si indice in dokaze soočiti, pretehtati in obrazložiti, katerim je sodišče pripisalo večjo težo in zakaj. Šele na podlagi takšne analitično-sintetične dokazne ocene je torej (lahko) zadoščeno zahtevi po objektivni preverljivosti sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pogostost epizod opijanja zapustnika baziralo zgolj na izpovedbi ene priče, ki je obenem (po številčnosti epizod) ustrezala izpovedbi tožnice. Nasprotno pa se ni (zadostno) opredelilo do izpovedb preostalih 11 prič, ki so vse izpovedale, da so zapustnika večkrat srečevale opitega ter mu tudi same pomagale do stanovanja. Že samo število prič, ki so izpovedale o lastni izkušnji pomoči zapustniku v stanju opitosti, kaže na to, da je bil zapustnik v takšnem stanju pogosteje kot zgolj štirikrat v zadnjem letu. V luči ugotavljanja enega izmed odločilnih dejstev obstoja zunaj

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom obstajala od 24. 4. 2018 do 13. 2. 2020, ko je zapustnik umrl. Ugotovilo je namreč, da sta živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, da sta bila čustveno ter intimno povezana, da sta tudi navzven delovala kot zakonski par, ter da v tem času kakšnih okoliščin, zaradi katerih njuna zakonska zveza ne bi mogla biti veljavna, ni bilo. Glede spora v mesecu decembru 2019, po katerem tožnica in zapustnik 14 dni nista imela kontakta, pa je presodilo, da je šlo zgolj za nesoglasje. Formalna prijava stalnega bivališča za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna. Relevantno je, kje in na kakšen način sta tožnica in zapustnik dejansko živela. Kljub odselitvi tožnice v času spora ne gre za ločeno življenje ter razpad življenjske skupnosti.

Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da D. D. nima dedne pravice po pokojnem tožniku zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti, to ne pomeni, da bi se vzpostavila dedna pravica toženke, glede na že navedeni zakonski zadržek za obstoj (s strani toženke zatrjevane) zunajzakonske skupnosti.

O elementu čustvene in moralne povezanosti med tožnico in zapustnikom, pa kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, nobena izmed teh prič ni izpovedala. Zgolj priča G. G., sodelavec zapustnika je izpovedal, da sta bila tožnica in zapustnik zelo povezana in da misli, da sta se imela rada.

Glede pisnih izjav prič se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikoma, da naj bi bile te brez veljave zgolj zato, ker niso priložene fotokopije osebnih izkaznic, kot zahteva peti odstavek 236.a člena ZPP. Kopija osebne izkaznice služi zgolj potrditvi identitete priče, ki je dala pisno izjavo (ad probationem), ni pa pogoj za veljavnost pisne izjave priče (ad valorem). Da bi katera od spornih izjav ne izvirala od priče, ki je pod njo podpisana, pritožba konkretizirano ne trdi. Poleg tega je sodišče prve stopnje priče, ki so poprej dale pisne izjave, tudi zaslišalo. Okoliščine bi utegnile kazati, da med zapustnikom in tožnico ni bilo intimne, čustvene povezanosti in medsebojne navezanosti, ki je potrebna za obstoj zunajzakonske skupnosti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje soočiti svoje razloge o tem, da B. B. ni bila »zapustnikova ljubezen«, temveč le dobra prijateljica, z npr. izpovedbami brata ter bivše žene, ki so vlogo B. B. prikazovali drugače. Navezanost na bivšo ženo pomeni, da po naravi stvari (ker poligamije slovenski pravni red ne priznava) ne more biti navezanosti na partnerko, ali pa, da navezanost ne dosega stopnje, ki je potrebna za obstoj zunajzakonsk

Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP) in ne more ter tudi ne sme črpati trditvene podlage iz dokaznega postopka. Dokazov ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank, zato tudi izpovedba tožnika o posameznih subjektivnih elementih in vsebini zunajzakonske skupnosti ne more nadomestiti njegovih pomanjkljivih trditev v zvezi s tem. Sožitje tožnika in pokojne A. A. je bilo odraz spleta različnih okoliščin, med drugim njegove stanovanjske stiske in njenega finančnega bremena ter potrebe po pomoči v času bolezni, ki je res presegalo formalno razmerje najemnika in najemodajalke in tekom dolgoletnega bivanja preraslo v simbiozo (sobivanje, sožitje), kljub temu pa elementi zunajzakonske skupnosti v obravnavanem primeru niso bili podani, in sicer zaradi pomanjkanja subjektivnih elementov, ki so značilni za notranje čustveno razmerje med zakoncema.

V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi (prvič, kot novoto) uveljavlja pravico do nujnega deleža, torej pravico v zvezi z dedovanjem. Kot že povedano, so v zapuščinskem postopku pritožbene novote načeloma dopustne, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi pravočasno in dopustno.

Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preos

Za izvenzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (ti. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti, odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.

Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstvo izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga že večkrat poudarilo, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekono

Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konk

Za presojo obstoja zunajzakonske zveze je relevantno le obdobje po razvezi zapustnikove zakonske zveze do njegove smrti. Čeprav gre za zelo kratko obdobje (pet mesecev), sodišče prve stopnje obstoja zunajzakonske skupnosti ni a priori izključilo, ampak je skrbno presodilo vse okoliščine razmerja med tožnico in pokojnim. Ni sporno, da sta bila tožnica in pokojni v razmerju od leta 2003 do njegove smrti, vendar je zmotno pritožbeno stališče, da je med njim in tožnico že s samo razvezo njegove zakonske zveze (avtomatično) nastala zunajzakonska skupnost. Zapustnik in tožnica tudi po razvezi njegove zakonske zveze nista zaživela skupaj, zato manjka eden od najbolj pomembnih elementov zunajzakonske skupnosti, to je skupno bivanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo za obstoj zunajzakonske skupnosti kljub ločenemu življenju obstajati tehtne okoliščine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica takih okoliščin ni dokazala. Z golim ponavljanjem, da je zapustnika in tožnico vezalo dolgoletno intimno druženje, globoka medsebojna medsebojna čustvena navezanost, medsebojno poslovno sodelovanje, skupno delo v gostinstvu ter preživljanje skupnega prostega časa, p