VSRS Sklep I Up 253/2023

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ustavi postopek po tožbi zaradi molka organa in po tožbi zaradi spremembe oziroma odprave sklepa/pojasnila Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35400-105/2023 z dne 8. 6. 2023 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je tožnik v vlogi z dne 8. 8. 2023 sodišču sporočil, da umika tožbo zaradi molka organa, zato je postopek v tem delu na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo. V zvezi s tožbo zaradi spremembe oziroma odprave sklepa/pojasnila z dne 8. 6. 2023 pa je pojasnilo, da je po vložitvi tožbe prvostopenjski upravni organ tožniku izdal sklep, št. 35400-105/2023-2570-9 z dne 3. 7. 2023, o zavrženju njegove pritožbe v zvezi s pregledom varnostnega poročila (v nadaljevanju sklep o zavrženju pritožbe z dne 3. 7. 2023), iz pouka o pravnem sredstvu pa izhaja, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na drugostopenjski organ – Vlado Republike Slovenije, zato je na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek tudi v tem delu ustavilo.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka po tožbi zaradi spremembe oziroma odprave sklepa/pojasnila Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35400-105/2023 z dne 8. 6. 2023, vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje sklep o zavrženju pritožbe z dne 3. 7. 2023 zmotno štelo za akt po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, torej za akt, ki bi ga prvostopenjski organ moral izdati in vročiti tožeči stranki. Pojasnjuje, da je ves čas zahteval izdajo sklepa o njegovi vlogi za podaljšanje roka, ki pa ni bil nikdar izdan, zato meni, da se mora sodni postopek nadaljevati. Navaja, da je toženka šele v sklepu o zavrženju pritožbe z dne 3. 7. 2023 sprejela stališče, da je Pojasnilo ministrstva z dne 8. 6. 2023 po svoji vsebini sklep, s katerim prošnji za podaljšanje roka ni ugodilo. Tudi če bi šteli, da gre za zahtevani akt, pa je bilo to Pojasnilo izdano pred vložitvijo tožbe. Ker je mogoče sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka izpodbijati šele v pritožbi zoper končno odločbo, ki pa je deveti odstavek 135. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2) ne predvideva, naj bi mu bila kršena pravica do pritožbe oziroma do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Bistvo pritožbenih navedb in tožbenega predloga, o katerem naj bi sodišče prve stopnje odločilo napačno, se nanaša na pritožnikovo prizadevanje za izdajo odločitve o njegovi prošnji za podaljšanje roka za dostavo spremenjenega varnostnega poročila po devetem odstavku 135. člena ZVO-2. Tega pa v upravnem sporu ne more doseči, saj taka odločitev pomeni sklep procesnega vodstva v upravnem postopku, o čemer sodišče v upravnem sporu ne odloča.

7ZUS-1 določa pogoje za pristop do sodnega varstva, ki temeljijo na temeljnem izhodišču, da je postopek sodnega varstva v upravnem sporu usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1) in to po dokončnosti navedenih aktov. Zoper procesne sklepe in druge akte pa dopušča sodno varstvo samo v tistih izjemoma in izrecno določenih primerih, v katerih je zakonodajalec ocenil, da gre za potrebo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Gre za sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8Sklep, s katerim organ odloči o vlogi stranke za podaljšanje roka za opravo določenega dejanja v postopku, očitno ni tak sklep. Sodišče pa na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže tožbo zoper akt, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker odločitev procesnega vodstva v upravnem postopku ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, tudi ni podano samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1.¹ Povedano drugače, s tožbo zaradi molka organa ni mogoče zahtevati izdaje akta, ki ni upravni akt oziroma akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato in ker je pritožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, se Vrhovno sodišče niti ni opredeljevalo do vprašanja, ali je izpodbijano Pojasnilo z dne 8. 6. 2023 po vsebini res odločitev o zavrnitvi pritožnikove vloge za podaljšanje roka ali ne.

9Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na kakšnem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.² Na drugačno odločitev ne vpliva niti pritožbeno sklicevanje na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tudi ta mora biti zagotovljena zoper oblastvene odločbe, s katerimi je odločeno o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ne pa zoper akte, ki takih značilnosti nimajo.

10Po navedenem torej pritožnik v upravnem sporu ne more izpodbijati odločitve o podaljšanju roka za opravo naloženega ravnanja v upravnem postopku. Na obstoj procesnih predpostavk pa po uradni dolžnosti pazi tudi Vrhovno sodišče. Tako na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v pritožbenem postopku izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Se je pa v sodni praksi izoblikovalo stališče, da zavrnilne sodbe v takem primeru, če se je pritožil tožnik, ne razveljavi, temveč pritožbo zavrže, saj zanjo nima pravnega interesa. Še toliko bolj to velja za pritožbo zoper sklep sodišča o ustavitvi postopka.

11Po navedenem si tudi v obravnavanem primeru pritožnik z odločitvijo o pritožbi zoper sklep sodišča o ustavitvi postopka ne more izboljšati pravnega položaja. S pritožbo namreč uveljavlja, da je vložil tožbo zoper akt (Pojasnilo z dne 8. 6. 2023), ki pa, kot je bilo pojasnjeno, po svoji pravni naravi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Vrhovno sodišče bi torej moralo tožbo zavreči, saj zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke (posledično bi bila tudi stroškovna odločitev drugačna, tj. manj ugodna za pritožnika). Ker torej pritožnik za odločitev o pritožbi nima pravnega interesa, jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.³

12Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 33/2016 z dne 13. 4. 2016.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 183/2023 z dne 27. 9. 2023.
³ Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2019 in I Up 69/23 z dne 19. 4. 2023.