39. člen ZUS-1

Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.

V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.

Sodišče je obvestilo tožene stranke o izdaji novi odločbe, skupaj z odločbo z dne 28. 8. 2024 vročalo tožnici s pozivom z dne 18. 12. 2024. Pozvalo jo je, da naj se v roku 15 dni izjavi, ali vztraja pri tožbi oziroma jo razširja na novo izdani akt, ter jo opozorilo, da bo postopek ustavilo, če se v danem roku ne bo izjavil. Hkrati jo je pozvalo, da pojasni svoj pravni interes za tožbo, glede na to, da je bila torej odločba, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu pravnomočno odpravljena. Tožnica v danem roku 15 dni na poziv sodišča ni odgovorila, zato je sodišče postopek ustavilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1.

Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

Sodišče je tožnico seznanilo s svojimi ugotovitvami in jo pozvalo, naj sporoči, ali je z novo izdanim aktom zadovoljna, ali vztraja pri tožbi in v kakšnem delu vztraja pri tožbi. Ker tožnica na poziv sodišča ni podala izjave vse do izdaje tega sklepa, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Tožnica je tožbo vložila zaradi molka organa, tekom upravne spora pa je sporočila, da je toženka odločbo izdala in tožnica je tožbo razširila na navedeno odločbo toženke, tožbo pa je spremenila tako, da je namesto izdaje navedene odločbe zahtevala, naj se navedena odločba odpravi. Sodišče je glede na tretji odstavek 39. člena ZUS-1 tako postopek nadaljevalo in je spremembo tožbe dopustilo. Davčni organ je ugotovil sklenitev Sporazuma o razveljavitvi notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi, iz katerega je razvidno, da je namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri njegovem sklepanju, v celoti sporazumno razveljaviti sklenjen notarski zapis Pogodbe o odplačnem (prvem) prenosu poslovnega deleža v družbi. Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov, da sporazum na veljavnost (prve) prodajne pogodbe ne učinkuje ex tunc, na način, da bi povratno razveljavljal učinke, ki so nastali na temelju te prodajne pogodbe, torej tako, kot da ti učinki sploh ne bi nastali. Učinke, kot jih želi doseči tožnica, povzroči le razglasitev pogodbe za nično, saj le ničnost učinkuje ab initio, torej ex tunc. To, kar stranki razumeta kot "razveljavitev pogo

Tožba zoper sklep komisije, s katerim je odločeno le o ugovoru zoper negativno oceno pri predmetu matematike, ni dovoljena. Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožeči stranki niti se mu z oceno ne nalaga nobene obveznosti. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč. Ker se z odločitvijo o nenapredovanju (torej ponavljanju razreda) tožnica in njeni starši niso strinjali, so o tem vložili obrazložen ugovor, ki je sicer vseboval tako ugovor zoper negativno oceno kot ugovor zoper nenapredovanje. O delu ugovora zoper negativno oceno je komisija odločila s sklepom, o delu ugovora zoper nenapredovanje pa komisija s tem sklepom ni odločila, zato je tožnica pravilno pozvala toženko, naj odloči še o preostalem delu ugovora, kar do vložitve tožbe ni izkazano, da bi bilo odločeno. Tekom tega upravnega spora je o tem bila sprejeta odločitev, vendar je izpodbijano odločbo izdala ravnateljica šole, to pa je stvarno nepristojen organ, zato je podana obsolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponovni postopek

Sodišče je tožnika pozvalo, da naj se v roku 15 dni izjavi, ali vztraja pri tožbi oziroma jo razširja na novo izdani akt, ter ga opozorilo, da bo postopek ustavilo, če se v danem roku ne bo izjavil. Tožnik v danem roku 15 dni na poziv sodišča ni odgovoril. Sodišče je zato postopek ustavilo.

Ker je tožena stranka izdala novo odločbo šele po tem, ko je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu in po tem, ko jo je sodišče pozvalo k dostavi spisa zadeve ter k morebitnemu odgovoru na tožbo, sodišče ocenjuje, da je bila tožba v predmetni zadevi potrebna. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz petega odstavka 25. člena ZUS-1, saj z novoizdanim upravnim aktom ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče je zato o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in odmerilo stroške skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je z dopisom tožečo stranko pozvalo, naj mu v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 v postavljenem roku sporoči, ali je z novim sklepom zadovoljna oziroma ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na nov upravni akt. V dopisu je sodišče tožečo stranko tudi opozorilo, da bo predmetni postopek s sklepom ustavilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, če v danem roku ne bo izjavila ničesar.

Odločitev procesnega vodstva v upravnem postopku ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, zato tudi ni podano samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Povedano drugače, s tožbo zaradi molka organa ni mogoče zahtevati izdaje akta, ki ni upravni akt oziroma akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na kakšnem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami. Pritožnik v upravnem sporu tako ne more izpodbijati odločitve o podaljšanju roka za opravo naloženega ravnanja v upravnem postopku. Na obstoj procesnih predpostavk pa po uradni dolžnosti pazi tudi Vrhovno sodišče. Tako na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v pritožbenem postopku izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. S

Ker je bilo izdano delovno dovoljenje tožnici vročeno 12. 6. 2023, tožnica pa na poziv sodišča ni podala izjave vse do izdaje sklepa, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo. V obravnavani zadevi je tožnica imela na voljo pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa, ki pa je tožnica ni vložila, torej bi bila onemogočena meritorna obravnava tožbe na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, če ne bi bili podani pogoji za ustavitev postopka po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožničine priglašene stroške postopka zavrnilo.

Ker je tožeča stranka izjavila, da pri tožbi ne vztraja, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

V obravnavani zadevi je tožnica tožbo umaknila, ker je drugostopenjski organ po vložitvi tožbe zaradi molka organa pozneje med sodnim postopkom izdal upravni akt in odločil o tožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tožničine izjave o umiku z dne 5. 9. 2023 ravnalo, kot mu narekuje tretji odstavek 39. člena ZUS-1, in predmetni postopek ustavilo.

Tožnik je dne 31. 7. 2023 tožbo na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUS-1 umaknil in predlagal, naj se mu na podlagi 25. člena ZUS-1 priznajo stroški postopka. Zaradi umika tožbe je sodišče postopek ustavilo (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

Svet agencije ni spremenil ali odpravil izpodbijane odločbe, temveč je s sklepom o združitvi postopkov zgolj nadaljeval postopek po sprejemu izpodbijane odločitve. Ob takem stanju stvari pa niso podani pogoji za ustavitev postopka po 39. členu ZUS-1. Tožnica nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, pa sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena, zato se mu povrnejo stroški postopka.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke. V takem primeru se stroški postopka odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, torej po Pravilniku. Navedeno stališče podpira tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (prim. sklepe v zadevah I Up 138/2015, I Up 158/2014 in I Up 271/2012).

Ker se je tožeča stranka na poziv sodišča iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 odzvala z izjavo, da je z novo izdano odločbo zadovoljna, je sodišče ravnalo, kot mu narekuje tretji odstavek 39. člena ZUS-1 in postopek ustavilo.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila organu v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke. V takšnem primeru se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Navedeno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 271/2012 in I Up 206/2012.