VSK Sodba II Kp 8094/2015

I. Pritožbi višje državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje oderuštva na podlagi 214. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. V ostalem se pritožba višje državne tožilke in pritožba obtoženčevih zagovornikov v celoti kot neutemeljeni zavrneta ter se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 1.575,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obtoženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje mazaštva po prvem odstavku 180. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, proračun. Z isto sodbo je pod točko II. izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje oderuštva po 214. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi 214. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v roku dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter denarno kazen 240 dnevnih zneskov v višini 78.871,29 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsakih začetih 657,26 EUR, to je dva dnevna zneska denarne kazni, določil en dan zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 se obtožencu v primeru izreka zaporne kazni zaradi preklica pogojne obsodbe ali določitve zaporne kazni zaradi neizterljivosti denarne kazni v kazen zapora všteva čas odvzema prostosti s pridržanjem od 5. 3. 2015 od 9.10 do 6. 3. 2015 do 18.38. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo znesek v višini 21.900,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo polovico evidentiranih stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 1.050,00 EUR.

2Zoper sodbo so vložili pritožbi višja državna tožilka in obtoženčevi zagovorniki. Višja državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona in po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega po obtožbi in ga kaznuje po predlogu, v kolikor pa bo štelo, da je potrebna boljša razjasnitev stvari pa, upoštevaje da zadevi grozi zastaranje, samo opravi glavno obravnavo in v zadevi razsodi. Glede obsodilne sodbe pa, da izrečeno kazensko sankcijo spremeni v nepogojno zaporno kazen v trajanju enega leta in zviša število izrečenih dnevnih zneskov denarne kazi na 900. Obtoženčevi zagovorniki navajajo, da vlagajo pritožbo zoper II. točko izpodbijane sodbe ter uveljavljajo vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti kaznivega dejanja oderuštva po 214. člena KZ-1, oziroma podredno, da razveljavi obsodilni del izpodbijane sodbe ter obtožbo glede očitka kaznivega dejanja odreruštva vrne v ponovno obravnavo drugemu senatu.

3Na pritožbo obtoženčevih zagovornikov je odgovorila višja državna tožilka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba višje državne tožilke je delno utemeljena, pritožba obtoženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

5Uvodoma je treba pojasniti, da so obtoženčevi zagovorniki po opravljeni javni seji pritožbenemu sodišču poslali vlogo, v kateri obtoženec sporoča pritožbenemu sodišču, da ni prejel pritožbe višje državne tožilke. Sodnik poročevalec je na seji sicer povedal, da naj bi obtoženec pritožbo v prevodu prejel preko Ministrstva za pravosodje dne 6. 12. 2022, kar pa ne drži, saj je obtoženec navedenega dne prejel le prevod sodbe sodišča prve stopnje. Vlogi so priložili fotografijo kuverte in prejetega pisanja. Predlagajo, da se pritožba vroči obtožencu, da bo zadoščeno načelu kontradiktornosti.

6Pritožbeno sodišče, enako kot na seji senata, odgovarja, da je obtoženec pritožbo višje državne tožilke v prevodu prejel preko Ministrstva za pravosodje dne 6. 12. 2022, kar izkazuje povratnica v spisu (listovna št. 2344).

K pritožbi višje državne tožilke:

7Višja državna tožilka nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje mazaštva tako, kot izhaja iz izreka oprostilnega dela izpodbijane sodbe. Pritožnica trdi, da se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazov za zaključek, da naj bi obtoženec s svojim ravnanjem oškodovanko odvrnil od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Res je, kar izpostavlja, da je obtoženec pogojeval svoje storitve z opustitvijo zdravljenja po postopkih in dognanjih uradno priznane medicinske doktrine. Res je tudi, da je bil odgovor oškodovanke B. B., da ne sprejme ponujene možnosti operacije brez predhodne sistemske kemoterapije, dan po tistem, ko je že sprejela obtoženčevo zdravljenje in njegove pogoje. Vendar je pravilna argumentirana presoja sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi brez dvoma kažejo, da je oškodovanka še pred srečanjem z obtožencem sprejela trdno odločitev, da sistemskega zdravljenja s kemoterapijo in operacijo ne bo sprejela (točke 25 – 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačna dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo ponuja pritožnica, pomeni njeno lastno subjektivno dokazno oceno izvedenih dokazov ter ni sprejemljiva. Ker torej tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka v prepričanje o krivdi obtoženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo oprostilni del izpodbijane sodbe.

8Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožnice za odvzem predmetov, to je pripravkov, ki so bili zaseženi C. C. in pri hišni preiskavi. Ker je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo kaznivega dejanja mazaštva, v četrtem odstavku 180. člena KZ-1 namreč ni imelo podlage za odvzem teh predmetov.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov:

9Pritožniki uveljavljajo, da je bila obtožencu kršena pravica do uporabe svojega jezika. Obtoženec, ki je državljan Republike Hrvaške in tudi živi v tej državi, namreč ne govori slovensko ter mu ne ob odvzemu prostosti ne ob privedbi k preiskovalnemu sodniku ni bila zagotovljena pravica do sojenja v jeziku, ki ga razume. Obtoženec tako ni razumel pravnega pouka, ne ob odvzemu prostosti ne pred preiskovalnim sodnikom, ter ni razumel, kaj se mu očita, kateri dokazi so bili zbrani zoper njega, kaj ga preiskovalni sodnik sprašuje ter kaj se kot njegovi odgovori zapisujejo na zapisnik. Da obtoženec ne razume slovenskega jezika dovolj dobro, da bi se lahko v tem jeziku učinkovito branil, je zaslišana kot priča na glavni obravnavi dne 24. 3. 2022 potrdila tudi njegova zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica Č. Č. V tej posledici je treba, kot je obramba predlagala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, izločiti iz spisa vse dokaze, ki so bili zaseženi pri hišni preiskavi, kot tudi zapisnik o zaslišanju osumljenca pred preiskovalnim sodnikom.

10Da očitek, da je bila obtožencu kršena pravica do uporabe svojega jezika, ni utemeljen, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčevih zagovornikov in nanje pravilno odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanega vprašanja. S trditvijo, da slovenskega jezika ne govori in ne razume, je prišel obtoženec na dan preko svojega zagovornika šele ob podaji drugega ugovora zoper obtožnico, medtem ko vse do tedaj problema nepoznavanja slovenskega jezika obtoženec ni izpostavljal. Ravno nasprotno. Obtoženec se je prostovoljno in izrecno odpovedal prevajanju oz. tolmačenju in je to svojo voljo jasno in nedvoumno izrazil že ob podaji izjave na policiji 5. 3. 2015, nato pa še pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 6. 3. 2015. V zapisniku o zaslišanju osumljenca, ki je bilo opravljeno ob prisotnosti po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, glede morebitnega nepoznavanja oz. razumevanja slovenskega jezika, ni zaslediti nobenih pripomb, predlogov ali zahtev. Temu nasprotno je tam zapisano, da je obtoženec, poučen o pravicah po 4. členu ZKP, na vprašanje preiskovalnega sodnika izjavil, da kljub temu, da ni slovenski državljan, zelo dobro govori in razume slovenski jezik, zaradi česar ni potrebno angažiranje tolmača za hrvaški jezik, in da daje izrecno soglasje, da se procesno dejanje njegovega zaslišanja opravi v slovenskem jeziku, brez navzočnosti tolmača. To njegovo povsem jasno izraženo voljo je potrdila tudi njegova zagovornica po uradni dolžnosti. Izpostavljena dejstva in okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kažejo, da obtoženec ni mogel biti zaradi jezika v svojih pravicah v ničemer prikrajšan tudi v predkazenskem postopku, ob odvzemu prostosti in ob podaji izjave v svojstvu osumljenca. V uradnem zaznamku o njegovi izjavi je zabeleženo, da mu je bil pred zaslišanjem ponujen tolmač za hrvaški jezik, ki ga je odklonil s pripombo, da dovolj dobro razume slovenski jezik, zaradi česar tolmača ne potrebuje. Neutemeljenost sklicevanja obtoženca do uporabe jezika se nadalje odraža tudi skozi procesna dejanja v preiskavi. Obtoženec, ki je bil skupaj z zagovornikoma (na začetku zagovornica po uradni dolžnosti, nato aktualni zagovornik po pooblastilu) navzoč pri vseh zaslišanjih prič v tej fazi kazenskega postopka, morebitne prikrajšanosti zaradi jezika ni nikoli izpostavljal in obramba, čeprav je to možnost vseskozi imela, zahteve po tolmaču ni nikoli izpostavila in je, kot že rečeno, s tem prišla na dan šele ob podaji drugega ugovora zoper obtožnico. Od tedaj naprej je bilo obtožencu spremljanje kazenskega postopka v materinem jeziku vseskozi zagotovljeno. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je bilo o izločitvenih predlogih obrambe, utemeljevanih na podlagi, da je bila obtožencu kršena pravica do uporabe svojega jezika, pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje II K 8094/2015 z dne 18. 2. 2019 (listovna št. 843 – 844 spisa), v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp 8094/2015 z dne 10. 6. 2019 (listovna št. 878 - 879), ter s sklepom sodišča prve stopnje II K 8094/2015 z dne 7. 10. 2019 (listovna št. 900 spisa), v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp 8094/2015 z dne 30. 1. 2020 (listovna št. 954 spisa).

11Pritožniki nimajo prav, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja oderuštva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo zagovor obtoženca ter vse ostale izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter je na podlagi take presoje izvedenih dokazov sprejelo pravilne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde ter jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi (točke 28 – 52 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, nestrinjanje pritožnikov z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene jih ne more izpodbiti.

12Pritožniki izpodbijajo verodostojnost izpovedbe priče C. C., vendar neuspešno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpovedbo C. C. natančno analiziralo in za svojo presojo, zakaj mu glede odločilnih okoliščin verjame, navedlo prepričljive razloge. Sodišče je C. C. utemeljeno verjelo, da je obtoženec oškodovanki dal navodila v zvezi s plačilom dne 13. 8. 2013 in da je oškodovanka tako tudi ravnala, pri čemer je šlo najverjetneje za avtomobil znamke (...), svetle oziroma srebrne barve. Ali je C. C. navodila slišal neposredno od obtoženca, za presojo verodostojnosti njegove izpovedbe ni relevantno. Prav tako ne koristi ponavljanje obtoženčevih zagovornih navedb, da v tistem času ni imel takega avtomobila, kot ga je navajal C. C. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji, da netočno izpovedovanje C. C. v zvezi s časovnimi okoliščinami dviga gotovine na banki v A. in njegovo napačno povezovanje dneva izročitve denarja obtožencu z dnevom, ko je oškodovanka opravila preiskavo krvi pri B., še ne pomeni, da je njegova izpovedba v preostalem delu neverodostojna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obtoženčeve zagovorne navedbe, da do izročitve denarja v C. dne 5. 9. 2013 ni moglo priti zaradi zdravstvenega stanja oškodovanke tistega dne in zaradi poškodbe levega gležnja obtoženca. V tej zvezi je tudi prepričljivo zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za preiskavo pisav v zvezi z vprašanjem, kdo je avtor zapisov v dnevniku oškodovanke "še 9.400" in "Dr. F 5. 9. 2013" (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in temu pritožbeno sodišče nima ničesar dodati. Prepričljivi so razlogi izpodbijane sodbe, zakaj sodišče ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, ko je o izsiljevanju s strani C. C. skušal sodišče prepričati s pomočjo priče D. D. ter ko je zatrjeval, da je kazenski postopek le posledica dejstva, da C. C. in oškodovankini sorodniki razloge za smrt oškodovanke iščejo pri obtožencu. Pritožbena trditev, da je možno, da je oškodovanka E. E., ki je alternativna terapevtka in je živela nekaj dni pri oškodovanki v zadnjih tednih njenega življenja, za njeno svetovanje plačevala (cena njenega programa je namreč zelo podobna znesku, ki ga je tožilstvo skušalo pripisati obtožencu), po oceni pritožbenega sodišča v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne vzbuja nobenega dvoma. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

13Pritožniki tudi nimajo prav, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj je pri izreku denarne kazni določilo 240 dnevnih zneskov, saj so razlogi o tem navedeni v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glede odločbe o kazenski sankciji:

14Po oceni pritožbenega sodišča pa ima pritožnica prav, ko se zavzema za izrek zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za izredno zavržno dejanje, saj je obtoženec brezobzirno zlorabil veliko stisko oškodovanke, vendar pa je to dejstvo pri izbiri kazenske sankcije premalo upoštevalo. Pritožbenega sodišče se strinja z oceno pritožnice, da je zavržnost tega kaznivega dejanja tolikšna, da terja izrek zaporne kazni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Izrečena kazen enega zapora je po oceni pritožbenega sodišča primerna glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni.

15Pritožnica pa nima prav, ko izpodbija izrečeno denarno kazen. Sodišče prve stopnje je v 53 in 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo navedlo razloge za svojo odločitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 240 dnevnih zneskov. Tako določeno število dnevnih zneskov je namreč primerno glede na ugotovljene okoliščine, vključno z zavržnostjo kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je torej denarna kazen v višini, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, pravilna in pravična, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Uradni preizkus kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega postopka in stroški pritožbenega postopka:

16Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

17Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi višje državne tožilke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem delu pa je pritožbo višje državne tožilke in pritožbo obtoženčevih zagovornikov v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Ker obtoženec s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 1.575,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).