214. člen KZ-1

Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno. Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že i

Pritožnica ima prav, ko se zavzema za izrek zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za izredno zavržno dejanje, saj je obtoženec brezobzirno zlorabil veliko stisko oškodovanke, vendar pa je to dejstvo pri izbiri kazenske sankcije premalo upoštevalo.

Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v o

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje ni odločilno, ali je storilec pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Že v 23. poglavju, v katerega so umeščena kazniva dejanja zoper premoženje, je vrsta kaznivih dejanj, ki ne terjajo pridobitve premoženjske koristi le za storilca kaznivega dejanja samega, pač pa zadostuje, da s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist komu drugemu (npr. kazniva dejanje goljufije po členu 211 KZ-1, organiziranja denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo po členu 212 KZ-1, izsiljevanja po členu 213 KZ-1, oderuštva po členu 214 KZ-1, izneverjanja po členu 215 KZ-1). Tako se pokaže, da pritožnik s stališčem, da njegove vloge pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije (pri čemer sam v pritožbi priznava, da je od oškodovank prejel denarne zneske in jih po navodilih nadrejenih izročal nadrejenim), ker pri tem zase ni pridobil protipravne premoženjske koristi in zato njegovega kaznivega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper premoženje, ne more uspeti.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima odredba vse potrebne razloge, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, pri čemer je iz točke 4 razlogov odredbe razvidno, da je preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta M.W. in M.R. storila kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, sklepal na podlagi vsebine zbranih obvestil in listin, pridobljenih v predkazenskem postopku in jih je v odredbi tudi ocenil. Neutemeljena je zato trditev pritožbe, da odredbe ni mogoče preizkusiti in da iz odredbe niso razvidna dejstva in okoliščine, ki bi kazale na stisko pri posameznih oškodovancih. V točki 4 razlogov odredbe je pojasnjeno, da so se kreditojemalci zavezali, da bodo v več obrokih prejeto glavnico preplačali za 150 % in sprejeli zahtevane pogoje, ki jih v primeru svoje kreditne sposobnosti gotovo ne bi sprejeli. Ob tem je navedeno še, da so bili v vseh primerih zainteresirani za najemanje tovrstnih kreditnih posojil v finančni stiski, pri čemer sta osumljena (M.W. in M.R.) izkoristila tak njihov položaj.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, ker je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca C. C. ocenilo kot prepričljivo, a mu v določenem delu ni verjelo. Če sodišče priči verjame, a v sodbi hkrati pojasni, da ji ne verjame vsega, kar je povedala, ne gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, in tudi v primeru oškodovanca C. C. je sodišče prve stopnje obrazložilo, v katerem delu njegovo izpovedbo sprejema in v katerem delu ne. Pritožba zagovornika obdolženke utemeljeno pogreša razloge o tem, zakaj je bila premoženjska korist nesorazmerna, pri čemer, kot pravilno navaja, zgolj dejstvo, da oškodovanec C. C. ni prejel celotne vrednosti kredita, ne more biti podlaga za očitek, da sta si obdolženca zagotovila nesorazmerno korist, in tudi glede oškodovanke D. D. utemeljeno opozarja, da ni bilo ugotovljeno, kakšna korist bi bila sorazmerna in zakaj navedeni znesek, ki bi si ga naj obdolženca zadržala, predstavlja nesorazmerno korist. Očitek, da sta si pri storitvi za uslugo, ki sta jo oškodovancema storila, zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist, pomeni, da je premoženjska korist presegala plačilo, ki se običajno da za takšno

S pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Ne le, da glede na navedeno obramba v pritožbi istočasno zatrjuje, da je B. za obdolženega P. tako obremenilna, kot razbremenilna priča, kar je samo s seboj v nasprotju, obramba tega, kaj konkretno želi z zaslišanjem navedene priče dokazati in zakaj bi bilo zaslišanje M.B., ki sicer živi na Madagaskarju, materialnopravno relevantno, sploh ni konkretizirala.

Glede subjektivnega elementa - oblike krivde je sodna praksa, da ta očitek ne sodi v izrek, že ustaljena.