VSL Sklep V Kp 23921/2015

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izločitev dokazov zagovornika obtoženega A. A. in iz spisa izločilo dokaze opredeljene v izreku sklepa. V preostalem je ta predlog in predlog za izločitev dokazov zagovornika obtožene B. B., C. C., odvetnika v Ljubljani, zavrnilo kot neutemeljena.

2Zoper navedeni sklep se pritožujejo:

- zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena v zvezi s 403. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevi za izločitev dokazov v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

- zagovorniki obtožene B. B. iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu zagovornikov obtožene za izločitev dokazov in izloči v njem navedene dokaze, podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

- višji državni tožilec iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 153. in drugim odstavkom 154. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo navedene določbe ZKP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Predlaga, da se izpodbijani sklep v delu, s katerim je sodišče delno ugodilo predlogu obrambe ter iz spisa izločilo listine v zvezi z izdano odredbo sodišča III Kpd 3338/2012 s 26. 1. 2012, razveljavi ter predloge obrambe o izločitvi dokazov zavrne kot neutemeljene.

- zagovornik obtoženega A. A. je odgovoril na pritožbo višjega državnega tožilca in predlagal njeno zavrnitev.

3Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi višjega državnega tožilca

4Prvostopno sodišče je ugodilo predlogu zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov povezanih z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 3338/2012 s 26. 1. 2012 (na l. št. 277-295 spisa III Kpd 3338/2012) in izločilo samo odredbo ter dokaze, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi (tč. 20). Razlog za tako odločitev je presoja prvostopnega sodišča, da je rok dveh let za zakonito uporabo in hrambo izsledkov na podlagi te odredbe potekel najkasneje 18. 6. 2014, tožilec pa je prvo procesno dejanje, ki bi preprečilo uničenje podatkov, opravil šele 2. 7. 2015, ko je vložil zahtevo za preiskavo.

5Jedro pritožbe višjega državnega tožilca je, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) U-I-462/18-45 s 3. 6. 2021 za odločitev relevantno vprašanje, ali gre za pravnomočno zaključeno zadevo ali ne. Skladno z določbami Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pravnomočno zaključena razmerja ne pomenijo situacije, v katerih je dvoletni rok iztekel pred 5. 1. 2019, temveč situacije, v katerih je dvoletni rok iztekel in je sodišče o tem odločilo ter je takšna sodna odločitev postala pravnomočna. V konkretni zadevi pa sodišče o delni izločitvi ni odločilo pred 5. 1. 2019, torej pravno razmerje ni bilo pravnomočno zaključeno. Odločitev je sodišče sprejelo šele po navedeni odločitvi USRS, pri tem pa je uporabilo določbe ZKP, za katere je USRS v tej isti odločbi odločilo, da so v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS) in nesorazmerno posegajo v pravico do varnosti iz 34. člena URS. Svoje stališče je podkrepil z judikati USRS Up-252/96 s 30. 9. 1999, Višjega sodišča v Celju III Kp 59029/2010 s 14. 12. 2021 (ki se nanaša na kazensko področje), Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2229/2018 z 9. 1. 2019, I Cp 32/2011 s 13. 4. 2011 in Upravnega sodišča I U 1598/2020-9 s 16. 2. 2021, iz katerih izhaja, da v skladu s 44. členom ZUstS razveljavitvena odločba USRS učinkuje tudi na pravnomočno odločene zadeve, vse dokler je zoper njih mogoče vložiti (izredno) pravno sredstvo ali pa je to v času učinkovanja razveljavitve že vloženo in o njem še ni odločeno. Ugotovitev prostiustavnosti po 47. členu ZUstS pa ima enake učinke.

6Zagovornik obtoženega A. A. je svojo grajo pritožbe tožilca oprl na 72. točko navedene odločbe USRS in z utemeljevanjem, da je treba pojem »zaključena pravna razmerja« razlagati z vidika prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena URS in načela zaupanja v pravo iz 2. člena URS. Prav tako oporeka stališču tožilstva, da bi bilo pri presoji vprašanja o izločitvi navedene odredbe treba uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP kot velja od uveljavitve novele ZKP-N (v veljavi od 20. 4. 2019, v uporabi od 20. 10. 2019).

7Prvostopno sodišče je svojo odločitev, oprlo na stališče (tč. 14), da je za presojo zakonitosti navedene odredbe v tem postopku, ki še ni pravnomočno zaključen, dveletni rok pa je potekel pred 5. 1. 2019, treba uporabiti pravila četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP, vključno s posledicami, ki jih je imela zamuda dvoletnega roka za vložitev zahteve za preiskavo (ali vložitev neposredne obtožnice ali obtožnega predloga). Ob izhodišču, da je dveletni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP začel teči od konca izvajanja ukrepa na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP, kar je v konkretnem primeru od dne 18. 6. 2012, ko je Generalna policijska uprava poslala ugotovitve na podlagi določbe 148. člena ZKP tožilstvu, bi tako po oceni sodišča moral preiskovalni sodnik v času vložitve zahteve za preiskavo, ki je bila vložena 2. 7. 2015, preizkusiti pogoje iz drugega odstavka 154. člena ZKP. Če to ni bilo storjeno, je dokazno gradivo, ki bi že moralo biti uničeno, nedovoljen dokaz. USRS je v odločbi U-I-462/18-45 s 3. 6. 2021, na podlagi 47. člena ZUstS ugotovilo, da sta bila izpodbijani četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) v neskladju z URS. Zaradi specifičnosti situacije je USRS v tej odločbi določilo poseben režim, kako naj se dejstvo ugotovljene protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP upošteva v odprtih kazenskih postopkih: odločba se ne uporablja v tistih postopkih, v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019 (to je na dan objave sklepa o začasnem zadržanju v navedeni zadevi), saj bi uporaba ustavne odločbe v tistih primerih pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. S spremembo določb ZKP, za kateri je bilo ugotovljeno, da sta protiustavni, tako, da dveletni rok pretrga že tožilčeva aktivnost usmerjena v pregon storilca, in ne zgolj procesna dejanja, ki predstavljajo začetek kazenskega postopka (novela ZKP-N), po oceni prvostopnega sodišča ne more (v škodo obtožencev) znova postati dovoljeno ali zakonito tisto gradivo, ki bi že pred tem moralo biti iz spisa izločeno. Razlog je prepoved retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice in prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS), zato je po prepričanju sodišča treba v tem kazenskem postopku upoštevati prekluzivnost dveletnega roka iz četrtega odstavka 153. in drugega odstavka 154. člena ZKP.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je USRS v navedeni odločbi posebej izpostavilo tiste postopke, v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019 (tj. na dan objave sklepa USRS U-I-462/18 s 13. 12. 2018 o začasnem zadržanju izvrševanja prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ZKP v Uradnem listu ali pred tem dnem). Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v teh primerih pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno. Ker se je zgoraj navedeni dvoletni rok v obravnavani zadevi nedvomno iztekel pred 5. 1. 2019, je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe ZKP veljavne v času izteka dvoletnega roka in glede na ugotovitve, o času izteka roka za uničenje (18. 6. 2014) ter času vložitve zahteve za preiskavo (2. 7. 2015) utemeljeno zaključilo, da je treba to odredbo in na njeni podlagi pridobljene dokaze izločiti. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik je, glede na konkretne okoliščine zadeve, neupoštevna. Do enakega zaključka vodi argument prvostopnega sodišča o prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice in prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena URS: dokazno gradivo, ki bi moralo biti že uničeno oziroma vsaj izločeno iz spisa, s kasnejšo spremembo pravil o uničenju ne more, vsaj ne v škodo obtožencem, postati zakonito.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

9Zavrnjeni del predloga za izločitev dokazov se nanaša na naslednje odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani: (1) Kpr 1737/2011, (2) Kpr 1738/2011, (3) Kpr 1739/2011, (4) Kpr 1740/2011, (5) Kpr 1741/2011, (6) Kpr 1742/2011, (7) Kpr 1743/2011, (8) Kpr 1744/2011, (9) Kpr 1745/2011, (10) Kpr 1746/2011, vse s 16. 10. 2011, (11) Kpr 1737/2011, (12) Kpr 1740/2011, (13) Kpr 1742/2011, (14) Kpr 1743/2011, vse z 19. 10. 2011, (15) IV Kpd 20116/2012, (16) IV Kpd 20117/2012, obe s 17. 4. 2012, (17) Kpd 1747/2011 s 16. 10. 2011, (18) IV Kpd 20120/2012 s 17. 4. 2012 in (19) III Kpd 3338/2012 z 28. 2. 2013. Pritožbeno sodišče zanje uporablja skupno oznako »Odredbe« in se ugotovitve ter zaključki nanašajo na vse, razen kadar so za posamezne odredbe, ali skupino odredb (odredbe pod točkami 1-10 in 15 ter 16 se nanašajo na odreditev hišnih preiskav, pri čemer so prve izdane na podlagi predloga SDT Ktr-S-54/11 s 15. 10. 2011, zadnji dve pa na podlagi predloga SDT Ktr-S-54/11 s 17. 4. 2012; odredbe pod točkami 11-14 se nanašajo na razširitev tistih izdanih 16. 10. 2011 na dodatne prostore; odredbe pod točkami 17-19 se nanašajo na zaseg in zavarovanje ter pregled in preiskavo vseh elektronskih podatkov, elektronskih sporočil, komunikacijskih podatkov ter drugih podatkov, ki se nahajajo na strežnikih, računalnikih in računalniški opremi, v nadaljevanju: odredbe za elektronske naprave), posebej izpostavljeni.

10Za presojo obrazloženosti izpodbijanih Odredb in posledično nedovoljenosti dokazov pridobljenih na njihovi podlagi so ključne odredbe pod točkami 1-10. Odredbe pod točkami 11-14 se nanašajo na razširitev tistih pod točkami 1-10 na dodatne prostore glede na podatke o dejanskih prostorih v uporabi posameznih oseb, zato se tudi sklicujejo na predhodne odredbe in so dodatno obrazložene le glede načina pridobitve teh podatkov. Glede razloga za razširitev preiskave na dodatne prostore je iz podatkov spisa razvidno, da je preiskovalna sodnica preverjala, na podlagi česa je prišlo do predloga za razširitev in je v preostalem zadostnost obrazložitve teh odredb odvisna od presoje tistih, na katere se sklicujejo. Odredbi pod točkama 15 in 16 se opirata na dokaze pridobljene z odredbami pod točkami 1-10 in je dovoljenost dokazov pridobljenih na njuni podlagi prav tako odvisna od dovoljenosti dokazov oziroma zakonitosti odredb na katerih sloni njuna obrazložitev.

11Presojo dovoljenosti posega v pravico do zasebnosti je treba opraviti v skladu z merili strogega testa sorazmernosti, torej, ali je poseg (1) primeren, (2) nujen in (3) sorazmeren. Primernost ukrepa je tako pri hišni preiskavi kot pri pregledu elektronskih naprav konkretizirana z verjetnostjo, da bo pri preiskavi mogoče obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP) oziroma, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek ali ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku (prvi odstavek 219.a člena ZKP). Nujnost ukrepa sicer v ZKP ni izrecno določena kot pogoj, vendar mora biti že kot del splošnega testa sorazmernosti izkazana pri vsakem posegu v prostorsko in komunikacijsko zasebnost. Po merilu sorazmernosti v ožjem smislu, je poseg v posameznikovo zasebnost dovoljen, če obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V obeh primerih je to konkretizirano z zahtevo po obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 214. člena ZKP) oziroma da je bilo storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 219.a člena ZKP). Izkazanost tega pogoja ne zadostuje vselej za zaključek o sorazmernosti med posegom v zasebnost in cilji preiskave, npr. če gre za lažja kazniva dejanja. Presoja po teh merilih mora biti (razen položajev iz 5. odstavka 36. člena URS) opravljena z vnaprejšnjo sodno odločbo, obrazloženo tako, da so razlogi oziroma okoliščine, na podlagi katerih sodnik odredi hišno preiskavo, konkretizirani in določno izraženi v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. oziroma 219.a člena ZKP izpolnjeni in da omogočajo učinkovito naknadno (instančno) kontrolo.

12Pritožbeno sodišče izhodiščno na splošni ravni ugotavlja, da se res glede na ustavnosodno prakso, ki jo izpostavlja pritožnik (U-I-25/95 s 27. 11. 1997, tč. 54) stopnja suma v dokaznem standardu utemeljenih razlogov tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu, kar seveda nasprotno pomeni, da je manjša, s tem pa tudi zahteva po obrazloženosti. Nadalje, da je treba izpodbijane odredbe upoštevati v njihovi celoti, kar pomeni, da presoje obstoja in obrazloženosti posameznih elementov strogega testa sorazmernosti ni mogoče omejiti le na tisti del obrazložitve, v katerem je izrecno obravnavan posamezni element (tako npr. USRS v Up-979/15 z 21. 6. 2018, tč. 23).

13Glede obrazloženosti odredb pod točkami 1-10 prvostopno sodišče ugotavlja, da so ustrezno obrazložene po vseh merilih. Res vse te odredbe vsebujejo praktično enako obrazložitev, vendar le zato, ker so bile vse izdane na podlagi istega predloga in istih dokazov. Pri tem se preiskovalni sodnik sicer ni skliceval na posamezne uradne zaznamke, pač pa je svojo odločitev sprejel na podlagi vsega zbranega gradiva, njegove celokupne ocene. Ker se je s predlogom tožilstva strinjal, je obrazložitev tožilstva upravičeno povzel in se oprl nanjo. Na ta način je po oceni prvostopnega sodišča mogoče opraviti kontrolo izdanih odredb, saj je obrazloženo, na katero gradivo se je preiskovalni sodnik oprl.

14Glede utemeljenih razlogov za sum prvostopno sodišče navaja (tč. 28), da preiskovalni sodnik teh odredb ni obrazložil le s sklicevanjem na predlog tožilstva in njemu priloženo pobudo policije, pač pa je izrecno navedel, da utemeljeni razlogi za sum dejansko izhajajo iz ugotovitev, ki so zabeležene v obliki uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, priloženih predlogu tožilstva oziroma pobudi policije. Pritožnik takšno stališče graja, ker da iz obrazložitve izpodbijanih odredb ni mogoče razbrati, na katere konkretne uradne zaznamke se je oprl preiskovalni sodnik, le pavšalno sklicevanje pa ne omogoča kontrole izdanih odredb. Na katero gradivo se je preiskovalni sodnik oprl ni mogoče razbrati niti iz stavka: »Iz do sedaj pridobljene dokumentacije, ugotovitvah, ki so zabeležene v obliki uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izhaja da so...«, temu pa sledi le opis kaznivih dejanj, v katerem pa niso navedeni nobeni dokazi, listine ali druge okoliščine iz katerih bi izhajalo, da so očitki v opisu kaznivega dejanja izkazani na ravni utemeljenih razlogov za sum, obrazložitev ne izpolnjuje niti standarda artikuliranosti, saj utemeljeni razlogi za sum niso jasno izraženi in obrazloženi, niti specifičnosti, ker verjetnost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ni utemeljena z nikaršnimi kriteriji.

15Prvostopno sodišče je ocenilo, da četudi se je preiskovalni sodnik pri obrazložitvi utemeljenih razlogov za sum oprl na obrazložitev tožilskega predloga, tako da ga je povzel, to ne pomeni, da garantne funkcije ni opravil; sodišče je prepričano, da jo je, saj je imel v trenutku odločanja o predlogih tožilstva v spisu dovolj dokumentov, ki so izkazovali obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve očitanih kaznivih dejanj, kot to izhaja iz prilog pobude GPU, UKP, Nacionalnega preiskovalnega urada. Zato se je, glede na to, da se je s predlogom tožilstva strinjal, na obrazložitev tožilstva upravičeno oprl in jo povzel v obrazložitev odredb. Pri tem je svojo presojo oprlo (tč. 30 in 48) tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 18120/2015 s 27. 10. 2022, ki da takšnega načina obrazložitve (s povzemanjem tožilskega predloga) ni spoznalo za nedovoljenega.

16Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnika. Uvodno sklicevanje preiskovalnega sodnika, da je utemeljenost razlogov za sum izkazana na podlagi tožilskega predloga s prilogami in da opis očitanih kaznivih dejanj izhaja iz do sedaj pridobljene dokumentacije ter ugotovitev, ki so zabeležene v obliki uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, po eni strani res ostaja na splošni ravni, ki pa vseeno opredeljuje na katere dokazne vire se opira, po drugi strani pa so že v samem opisu očitanih dejanj navedeni tudi posamezni konkretni dokazi (zasnovanje besedil »Instrumenta 3« in »Instrumenta 5« in s tem oblikovanje vsebine »Programa spodbujanja konkurenčnosti ... regije v obdobju 2010-2015«, datoteka »Pogoji predlog ... AA.doc« in vstavitev te vsebine v razpisno dokumentacijo, naročanje obdolženega A. A. G. G. v elektronskem sporočilu glede priprave razpisne dokumentacije). Skupaj s celotnim opisom očitanih dejanj, iz katerega je razvidna vloga posameznih obdolžencev in njihova ravnanja, je, kot zaključuje prvostopno sodišče, vsakemu razumnemu človeku razvidno, na katere dokazne vire se je preiskovalni sodnik oprl in v katerih ravnanjih (takrat) obdolžencev je zaznal elemente očitanih kaznivih dejanj. Čeprav je obrazložitev odredb skopa (v skladu s takratno ustavnosodno prakso), pa je iz njih mogoče razbrati tudi, da je preiskovalni sodnik opravil lastno presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo odredb, česar dejstvo, da se ni skliceval na posamezne že zbrane dokaze in uradne zaznamke, ne izpodbija. Poleg razlogov, ki jih navaja prvostopno sodišče (tč. 29), ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje, v to smer kaže tudi dejstvo, da so izpodbijane odredbe, čeprav izdane na podlagi istega tožilskega predloga, v obrazložitvah vendarle različne (odredbe št. 3, 5 in 6 ter 8-10) in so v njih navedeni prav nadaljnji podatki, relevantni za posamezno odredbo, izvirajoči iz tožilskega predloga, torej je preiskovalni sodnik iz celote zbranega gradiva za posamezno odredbo uporabil tisto gradivo, ki ga je štel za relevantnega. Tudi okoliščina, da je v odredbah povzet le del tožilskega predloga, ocene o njihovi zakonitosti ne omaja, saj je bistveno, da bi se vsak razumen človek, ki tožilskega predloga ne bi poznal, z branjem obrazložitve vsake od obravnavanih odredb preiskovalnega sodnika, glede na v obrazložitvi nanizane argumente, lahko prepričal, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni (Višje sodišča v Ljubljani V Kp 18120/2015 s 27. 10. 2022, tč. 9), kar je izpolnjeno tudi v obravnavani zadevi. Obrazložitev izpodbijanih odredb je sicer skopa, vendar še zadosti standardu obrazloženosti odredb za posege v zasebnost s hišno preiskavo oziroma preiskavo elektronskih naprav.

17Glede odredb z 19. 10. 2011 (odredbe št. 11-14) pritožnik navaja, da nimajo nikakršne lastne obrazložitve glede izpolnjenosti pogoja utemeljenih razlogov za sum, temveč se v celoti sklicuje na obrazložitev ustrezne predhodne odredbe za hišno preiskavo s 16. 10. 2011 in ker te niso ustrezno obrazložene, enako velja tudi za te z 19. 10. 2011.

18Kot že rečeno se odredbe z 19. 10. 2011 nanašajo na krajevno razširitev odredb s 16. 10. 2011, zato se je preiskovalna sodnica, kot ugotavlja tudi prvostopno sodišče (tč. 31), utemeljeno sklicevala na prvotne odredbe in obrazložila le zakaj se hišna preiskava razširja na druge prostore. Glede na presojo pritožbenega sodišča, da so odredbe s 16. 10. 2011 zakonite, tudi tem z 19. 10. 2011 ni mogoče očitati nezakonitosti.

19Glede odredb s 17. 4. 2012 (odredbi št. 15 in 16) pritožnik navaja, da vsebujeta navedbo, da ustrezen dokazni standard izhaja iz predloga za izdajo odredbe in je zato nepravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da vsebujeta obrazložitve utemeljenih razlogov za sum.

20Ta pritožbena navedba je protispisna, saj je preiskovalni sodnik izrecno navedel, da »Utemeljenost razlogov za sum izkazujejo podatki, zbrani v predkazenskem postopku, pri čemer so bile že v preteklosti izdane odredbe za hišne preiskave.« (tretji odstavek na 4. strani odredbe št. 15 in drugi odstavek na 4. strani odredbe št.16), kar je pravilno povzeto tudi v izpodbijanem sklepu (tč. 32). Glede na presojo pritožbenega sodišča, da so odredbe s 16. 10. 2011 zakonite, tudi tema s 17. 4. 2012, ni mogoče očitati nezakonitosti, kot to zatrjuje pritožnik. To velja tem bolj, ker, kot je tudi povzeto v navedeni točki izpodbijanega sklepa, vsebujeta tudi oceno kasneje najdenega dokaznega gradiva.

21Odredbe pod točkami 17-19 se nanašajo na pregled in preiskavo elektronskih naprav zaseženih na podlagi ostalih odredb in bi torej ugotovitev o nedovoljenosti pridobitve samih elektronskih naprav neizogibno vodila v ugotavljanje nedovoljenosti dokazov pridobljenih s pregledom in preiskavo. Šele po zavrnitvi take ugotovitve se odpre vprašanje ustreznosti njihove obrazloženosti pri čemer pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima izpodbijani sklep za vsako od teh odredb podrobnejše razloge (tč. 43-48) o ustreznosti njihove obrazložitve.

22Pritožnik tudi glede njih navaja, da izpodbijani sklep vsebuje le navidezno obrazložitev ustreznosti obrazložitve teh odredb. Na tistih straneh teh odredb, za katere prvostopno sodišče navaja, da je na njih navedena ustrezna obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum, po njegovem take obrazložitve ni, saj gre za le pavšalno sklicevanje na predlog državnega tožilstva in pobudo Nacionalnega preiskovalnega urada za izdajo odredbe za hišno preiskavo, na do takrat zbrano gradivo in na opis življenjskega dogodka.

23Kot ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 43) je pri odredbah št. 17 in 18 šlo za izdajo odredb na podlagi enakega predloga državnega tožilca kot pri odredbah št. 1-10 oziroma 15 in 16 in je preiskovalni sodnik svojo garantno funkcijo opravljal sočasno tako za odreditev hišnih preiskav, kot tudi za zaseg in zavarovanje ter pregled in preiskavo elektronskih podatkov. Obrazložitvi teh dveh odredb sta zato podobni tistim v odredbah št. 1-10 oziroma 15 in 16, za katere je ocenilo, da so ustrezno obrazložene čemur se, kot že navedeno, pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

24V zvezi z odredbo št. 19 pritožnik graja navedbo v izpodbijanem sklepu, da je preiskovalni sodnik »povzel tožilski predlog«, ker da to ne drži, saj je prepisan zgolj očitek, brez kakršnekoli obrazložitve, kar je povsem drugače, kot v že navedeni zadevi V Kp 18120/2015 s 27. 10. 2022, kjer je bil predlog tožilstva v celoti prepisan.

25Glede upravičenosti sklicevanja na zadevo V Kp 18120/2015 s 27. 10. 2022 se je pritožbeno sodišče opredelilo že v 15. točki tega sklepa. Kot je navedlo prvostopno sodišče (tč. 48) pa je za presojo odločilno, da je ta odredba predstavljala le ponovno odreditev izvedbe dela preiskovalnih dejanj, ker policija v času prvotno izdane odredbe št. 17 še ni razpolagala s programom za pregled vsebine zaseženih in zavarovanih elektronskih podatkov, ki so se nahajali v mapi EXCHSVR. Poleg tega je preiskovalni sodnik pri svoji odločitvi dodatno upošteval, da se okoliščine in razlogi za izdajo predlagane odredbe glede na odredbe izdane 16. 10. 2011 niso v ničemer spremenili, pač pa so se »le poglobili«, na podlagi česar je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je preiskovalni sodnik svojo garantno funkcijo opravil in to ustrezno obrazložil.

26Verjetnost najdbe predmetov in sledov kaznivih dejanj ter elektronskih podatkov (podrobno navedeno v 11. točki tega sklepa) vključuje dva vidika: (1) jasna opredelitev iskanih dokazov in (2) zakaj sodišče meni, da jih bo mogoče najti prav pri preiskavi prostorov oziroma elektronskih naprav (ki morajo biti prav tako jasno opredeljeni). Prvostopno sodišče je za vsako od izpodbijanih odredb izdanih 16. 10. in 19. 10. 2011 (odredbe 1-15) ugotovilo (tč. 35), da je bilo s konkretnimi navedbami enega in drugega zadoščeno zahtevi po obrazloženosti.

27Pritožnik to izpodbija (tč. II/ii) z navedbo, da izpodbijane odredbe glede tega vsebujejo le navedbo: »Podana je verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili predmeti ali listine, ki so pomembni za kazenski postopek«, kar da ne zadošča zahtevi po konkretiziranosti obrazložitve, v izpodbijanem sklepu pa je prvostopno sodišče iz dejstev, da so v izreku posamezne odredbe navedeni predmeti, ki se iščejo in dejstev, ki so navedena v opisu očitanega ravnanja, v 35. točki samo ustvarilo obrazložitev verjetnosti najdbe iskanega, kar pomeni presojo opravljeno za nazaj, ki ne more nadomestiti obrazložitve, ki je odredbe ne vsebujejo.

28Iz sklepnega dela odredbe Kpr 1737/2011 izhaja zaključek preiskovalnega sodnika: »Podana je verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi v prostorih v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije, ki jih uporablja A. A. odkrili predmeti in listine, ki so pomembni za kazenski postopek in jih bo treba zato zaseči.« Logično je, da je glede tega, kateri so iskani predmeti, treba upoštevati obširne, konkretne navedbe v izreku odredbe, glede tega v katerih prostorih naj se iščejo pa podatek, da gre za prostore, ki jih uporablja A. A. Povsem jasno je, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi napravil zgoraj navedeni sklep in ko prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu to bolj eksplicira, s tem ne ustvarja »presoje za nazaj«, pač pa z lastnim sklepanjem le potrdi pravilnost sklepa preiskovalnega sodnika. Celotna obrazložitev odredbe je prvostopnemu sodišču v postopku naknadne presoje omogočila preveritev, ali je presoja, kakršno je predhodno opravil preiskovalni sodnik in jo izrazil v zgoraj navedenem zaključku, v skladu z določbami ZKP in USRS (Up-1006/13-20 z 9. 6. 2016, tč. 24). Ker pritožnik izpodbija podrobno navedene ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča glede vsake posamezne odredbe z enakim argumentom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zavrnitev tega argumenta na primeru ene izmed odredb nanaša tudi na vse ostale, saj vsebujejo enako obrazložitev.

29Pritožnik posebej izpodbija (III/i, drugi odstavek in III/ii, drugi odstavek) obrazložitev verjetnosti v odredbi Kpd 1747/2011 za zaseg in zavarovanje ter pregled in preiskavo elektronskih naprav s 16. 10. 2011 (odredba št. 17) in IV Kpd 20120/2012 s 17. 4. 2012 (odredba št. 18).

30Glede prve navaja, da je v 44. točki izpodbijanega sklepa napačno povzeta obrazložitev te odredbe. Iz povedi »Sodišče odreja preiskavo...tako za osumljene v tem postopku, kot tudi za osebe, ki niso osumljene kaznivih dejanj, za katere pa je podan sum, da imajo...« izhaja, da se obrazložitev obstoja suma, da imajo osebe na elektronskih napravah izredno pomembne podatke nanaša zgolj na tretje osebe in ne na obdolžence, kot je to napačno navedeno v izpodbijanem sklepu.

31Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče utemeljeno zapisalo: »preiskovalni sodnik je namreč odredbo izdal, saj je za takratne osumljence in druge osebe obstajal sum, da imajo na elektronskih napravah, katerih lastniki so ali so samo uporabniki, izredno pomembne podatke...«. Preiskovalni sodnik je v tistem delu obrazložitve, v katerem je poved, ki jo navaja pritožnik, le dodatno obrazložil, zakaj se odreja preiskavo elektronskih naprav tudi v povezavi z osebami, ki niso osumljenci. Obdolženi so po definiciji osumljeni storitve očitanega kaznivega dejanja, ob upoštevanju celote odredbe pa je povsem jasno razvidno, da se sum nahajanja pomembnih podatkov na elektronskih napravah nanaša tudi nanje, po eni strani, ker pričakovanje, da se bodo pri neosumljenih osebah našli pomembni podatki utemeljuje prav »povezava navedenih [neosumljenih] oseb z osumljenimi ter vpletenost visokega funkcionarja...« po drugi strani, zaradi konkretne navedbe iskanih podatkov ter imena obdolženega A. A. kot uporabnika na določenih strežnikih ter službenem osebnem računalniku. Poleg tega je v zadnjem odstavku izpodbijane odredbe narejen zaključek o verjetnosti najdbe podatkov, ki vključuje vse osebe na katere se nanaša, tudi osumljence.

32Glede druge odredbe pritožnik ponavlja argumentacijo (da odredba ni obrazložena in da jo prvostopno sodišče samo ustvarja) glede katere se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 27. in 28. točki. Tudi v zvezi s to odredbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz njene obrazložitve povsem jasno razvidno, na kakšni podlagi je preiskovalni sodnik napravil sklep o verjetnosti najdbe pomembnih podatkov na elektronskih napravah. Iz korespondence elektronskih sporočil, ki je navedena v tretjem odstavku na peti strani in v drugem odstavku na šesti strani odredbe, so razvidni npr. stiki med osumljenimi, med drugim med A. A. in D. D., da je »projektna naloga za instrument 4« nastala v družbi X. d.o.o. z avtorstvom D. D., prav ta družba pa je nato zmagala na javnem naročilu, ter da je uslužbenec družbe X. d.o.o. E. E. s svojega elektronskega naslova A. A. poslal sporočilo povezano z očitanimi ravnanji. Na tej podlagi je logično sledil sklep, da je verjetno, da se na elektronskih napravah te družbe in z njo povezanih družb nahajajo pomembni podatki, kar je preiskovalni sodnik v zaključku tudi izrecno navedel: »To izhaja iz pregleda do sedaj pridobljene listinske dokumentacije, ki v celoti utemeljuje razloge za sum, da se bodo na elektronskih napravah in nosilcih elektronskih podatkov odkrili sledovi kaznivega dejanja ali dokumenti, ki bodo pomembni za kazenski postopek.«

33Pritožnik izpodbija pravilnost presoje prvostopnega sodišča o obstoju pogoja nujnosti kot sestavnega dela strogega testa sorazmernosti pri vseh odredbah, razen pri tisti z 28. 2. 2013 (odredba št. 19), ker da navaja argumente za utemeljitev nujnosti v smislu nujnih preiskovalnih dejanj, preiskovalnih dejanj, ki bi jih bilo nevarno odlašati (166. člen ZKP), kar pa se v ničemer ne prekriva s kriterijem nujnosti po navedenem testu.

34Prvostopno sodišče se je glede obstoja nujnosti opredelilo v točkah 36., 45., 47. in 48 s podobnim argumentom, da je v odredbah pojasnjeno, da gre za iskanje dokazov, ki jih je mogoče res hitro skriti in uničiti, s čimer bi bilo organom pregona onemogočeno odkrivanje kaznivih dejanj oziroma zbiranje dokazov, zato so bile hišne preiskave nujne in odredbe zanje kot take tudi obrazložene.

35Poseg v ustavno varovane pravice mora biti nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega. Poseg je nujno potreben, če cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma če cilja ni mogoče doseči s kakšnim drugim, blažjim posegom. Poseg torej izpolni ta pogoj, če je med različnimi primernimi (enako učinkovitimi) ukrepi prav ta tisti, ki najmanj poseže v določeno pravico oziroma vrednoto. Če je na razpolago le en (primeren) ukrep, se vprašanje blažjega ukrepa ne pojavi. Izbira je zahtevana šele med primerljivo učinkovitimi ukrepi: poseg je enako učinkovit, če lahko dejansko v najmanj enaki meri doseže želeni cilj. Za presojo obrazloženosti tega pogoja v izpodbijanih odredbah je te treba upoštevati v njihovi celovitosti, tako glede tega kateri in kakšni predmeti se iščejo, kje so shranjeni in kakšen je dostop osumljenih oziroma drugih oseb do teh prostorov, kot tudi kakšna je možnost njihovega uničenja. Nevarnost uničenja, ki jo je upošteval tako preiskovalni sodnik kot prvostopno sodišče, je ena od okoliščin, ki je pomembna pri tej presoji, pri čemer je dejstvo, da je hkrati pomembna tudi za odločitev o izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, nepomembno. Ob obstoju konkretnih okoliščin, ki so vse razvidne iz izpodbijanih odredb, ni mogoč noben drug primeren ukrep. Preiskovalni sodnik je zato utemeljeno ugotovil, da bi bilo s preiskavo nevarno odlašati in jo je zato nujno treba izvesti (kot nujno preiskovalno dejanje). Vsako drugačno ravnanje bi onemogočilo učinkovitost preiskave, zaradi katere je nujno poseči v pravico (kot ustavno skladno je podobno obrazložitev v primerljivih okoliščina sprejelo USRS v Up-979/15 z 21. 6. 2018, tč. 22).

36Prvostopno sodišče je svojo presojo oprlo (tč. 50) tudi na zakonsko ureditev, po kateri se preiskava elektronskih naprav lahko opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, pri čemer posebna odredba sodišča ni potrebna (drugi odstavek 219.a člena ZKP), vendar le kot dodatni argument. Glede na tako uporabo tega argumenta je pritožnikovo izpodbijanje brez uspeha že zaradi ugotovitve pritožbenega sodišča o zakonitosti izpodbijanih Odredb. S tem je neutemeljeno tudi pritožnikovo navajanje o neinformiranem soglasju podanem po zasegu na podlagi nezakonitih Odredb. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja še, da pritožnikova navedba, da obdolženi A. A. ni podal soglasja za vse elektronske naprave na katerih so bili najdeni podatki katerih izločitev predlaga, ostaja na tako splošni ravni, da je ni mogoče preizkusiti. Brez uspeha ostajajo tudi navedbe o pomanjkljivosti privolitev za preiskavo vseh strežnikov na naslovu Gregorčičeva 20 in 25, ker ga niso podale vse osebe katerih podatki so na teh strežnikih shranjeni, kar da nedvomno predstavlja vsaj vse zaposlene v Kabinetu predsednika Vlade RS. Iz odredbe Kpd 1747/2011 (odredba št. 17) je razvidno, da je obseg preiskave na strežnikih, ki jih uporablja Kabinet predsednika Vlade RS, bil jasno omejen na podatke uporabnika A. A. Po naravi stvari so na strežniku podatki večjega (velikega) števila uporabnikov, kar pa ne pomeni, da morajo vsi podati soglasje za njegov pregled, pač pa, da mora v odredbi biti natančno navedeno čigave (in katere) podatke naj se pridobi in če se preiskava elektronskih naprav opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve, se to nanaša le nanje. Ker je v obravnavani zadevi šlo za preiskavo na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, za opravo katere privolitev ni potrebna, je dejstvo, da so privolitve bile podane, kot navaja prvostopno sodišče (tč. 50), le še dodaten argument za zakonitost pridobljenih dokazov.

K pritožbi zagovornikov obtožene B. B.

37Zagovornik obtožene B. B. je predlagal, da se iz spisa izločijo listine, pridobljene na podlagi odredbe Kpr 1742/2011 s 16. 10. 2011 in njene dopolnitve z 19. 10. 2011, ker B. B. v času izdaje odredb ni bila obravnavana kot osumljenka, pa bi morala biti.

38Prvostopno sodišče je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da sum storitve kaznivega dejanja ob izdaji izločane odredbe in njene dopolnitve še ni bil osredotočen na B. B. Osredotočen pa je med drugim bil že zoper F. F., direktorja in družbenika podjetja Z. d.o.o., s katerim je bila B. B. v poslovnem odnosu preko svojega podjetja. Zato je bilo utemeljeno pričakovanje, da se bodo pri tej hišni preiskavi našli predmeti ali listine, pomembni za kazenski postopek, s čimer je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 214. člena ZKP za opravo hišne preiskave v prostorih osebe, ki nima statusa osumljenca. Ker (utemeljeno) ni imela statusa osumljenke, ji tudi niso bile kršene pravice, ki so določene v 148. členu ZKP.

39Pritožniki izpodbijajo vse odredbe pod točkami 1-10 s posplošenimi razlogi, da te odredbe ne ustrezajo kriterijem o obrazložitvi odredb za hišno preiskavo, kot izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča. S temi argumenti podrobno grajajo odredbo Kpr 1742/2011 s 16. 10. 2011, nato pa, spet posplošeno, tudi vse ostale odredbe.

40V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na svoja stališča povezana s pritožbo zagovornika obtoženega A. A., saj dodatnih argumentov, na katere bi bilo treba odgovarjati, ne najde.

41Pritožniki tudi ponavljajo svoje stališče glede osredotočenosti suma na B. B. že v času izdaje navedene odredbe.

42V zvezi s tem je odločilna presoja stanja v trenutku izdaje odredbe in osredotočenosti ni mogoče utemeljevati z njenim kasnejšim statusom, do katerega je prišlo šele po ugotovitvah v izvedenem predkazenskem postopku. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje tudi ugotovitvi prvostopnega sodišča, da zgolj iz informacije o zamolčanju B. B., da je preko svojega podjetja v poslovnem odnosu z Z. d.o.o., kljub njenemu statusu članice komisije za ocenjevanje prispelih ponudb v okviru javnih naročil, ni bilo mogoče sklepati, da je njeno ravnanje kaznivo, pač pa le, da je verjetno, da bi se v njenih prostorih našli predmeti ali sledovi kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek.

43Glede na ugotovitev o zakonitosti pod točkami 1-10 brez uspeha ostajajo tudi pritožbene navedbe glede izločitve dokazov, ki naj bi bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza.

44Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.