47. člen ZUstS

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna.

Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati. Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno. Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov. R

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot pravilno navaja toženka. Pravilno in skladno s podatki spisov pa tudi ugotavlja, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To tudi po presoji sodišča pomeni, da določbe ZUstS, ki jih toženka navaja, izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča. Navedene določbe je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, zato tudi po presoji sodišča ni pravne podlage, da se, četudi z izrednim pravnim sredstvom, poseže v že pravnomočno odmerno odločbo, kot želi tožnik.

Z odločbo Ustavnega sodišča je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki je v konkretnem primeru predstavljal pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo. Ker v času zahteve za oceno ustavnosti zakonska določba ni več veljala, je Ustavno sodišče odločitev sprejelo z učinkom razveljavitve. To pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano, na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. To po presoji sodišča pomeni, da glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je šteti za specialne glede na določbe ZDavP-2, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe je izključena, če je nadzorstveni organ o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter odlo

Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V obravnavani zadevi to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. Davek je bil torej tožnici odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

V skladu z načelom zakonitosti na davčnem področju mora zakon opredeliti najmanj davčnega zavezanca, davčni predmet, davčno osnovo in davčno stopnjo. Odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, ki določata davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da za leto 2012, ko je glede odmere tega davka še veljal ZUJF, tega davka ni mogoče odmeriti, čeprav se Ustavno sodišče do ustavnosti ostalih določb ZUJF glede odmere navedenega davka za leto 2012 ni opredeljevalo in vanje ni poseglo. Določbi zakona, ki opredeljujeta davčno osnovo, sta namreč temeljni določbi davka na nepremično premoženje večje vrednosti, brez katerih preostalih določb ZUJF (189. - 192. člen ter 194. - 196. člen), ki so se v letu 2012 uporabljale za odmero tega davka, ni mogoče izvrševati. Ker so izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in odločitvi organov prve in druge stopnje temeljili na neustavnem 193. členu in četrtem odstavku 244. člena ZUJF,je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZU

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima v skladu s 44. členom ZUstS učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

V obravnavanem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, torej na podlagi zakonskih določb, za katere je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da so bile v neskladju z Ustavo. To pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, in obenem, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

Ustavno sodišče je odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določb 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. Za obravnavano zadevo to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.