VSL Sodba II Cp 1004/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženka kot investitorka izgradnje kanalizacijskega sistema na delu nepremičnin tožnikov dolžna del nepremičnine ponovno tlakovati, odstraniti betonske elemente in ustrezno spojiti asfalt bankine ceste s tlakovci in ne z betonom (I. točka izreka), na znanje vzelo delni umik tožbe glede odstranitve vseh trenutno nepravilno položenih tlakovcev, dviga zaključnega ometa ter ureditve naklona proti sredini ceste tako, da se v bodoče ne bo posedala (II. točka izreka) ter tožnikom naložilo, da so toženki dolžni povrniti 1.375,05 EUR stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka).

2Tožniki se zoper sodbo pritožujejo iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v bistvenem iz treh razlogov. (1) Navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njihov zahtevek zaradi prepoznega grajanja očitnih napak. V konkretnem primeru gre za pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato je treba uporabiti 76. člen tega zakona, ki določa, da je lastnik nepremičnine po uporabi dolžan na sosednji nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje. Glede na to, da tožniki varujejo svojo lastninsko pravico, pa bi bilo treba uporabiti tudi 99. člen v povezavi s 100. členom SPZ. Grajanje napak pa po teh določilih ni predpostavka za sodno varstvo. Če je že treba uporabiti jamčevalne zahtevke, bi grajanje napak morala izvesti toženka proti izvajalcu del, ki ga je sama pridobila, in ne tožniki. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazne predloge tožnikov za angažiranje izvedenca gradbene stroke ter za zaslišanje predlaganih prič. (2) Sodišče prve stopnje je brez pooblastila in samovoljno spreminjalo vrednost spornega predmeta, saj se v konkretnem sporu ni postavilo vprašanje stvarne pristojnosti, s tem pa je prekršilo postopkovna pravila. (3) Postopkovna pravila pa je prekršilo tudi s tem, ker ni dopustilo spremembe tožbe, ki bi bila, če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, še kako smotrna. Ker so določila Obligacijskega zakonika (OZ) glede jamčevalnih zahtevkov brezpredmetna in neupoštevna za pravilno odločitev v tem sporu, je odločitev sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbenega zahtevka ne dovoli, nepravilna in nezakonita. Poleg tega sodišče prve stopnje v sodbi ni povzelo sklepa, s katerim ni dopustilo spremembe tožbe, ter je tožnikom odvzelo pravico vložiti posebno pritožbo, kar prav tako predstavlja nedopustno kršitev postopkovnih pravil. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom ter priglašajo pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov sodnega spisa, predvsem pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je razvidno, da je toženka, med drugim tudi s tožniki,¹ sklenila pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 3. 6. 2020 za izgradnjo kanalizacijskega sistema na delu nepremičnin tožnikov (A4), v 3. točki pa so se pogodbene stranke dogovorile, da se občina kot pridobiteljica služnosti oziroma služnostna upravičenka zavezuje, da bo po posegu zemljišče najkasneje v 30 dneh po končani gradnji na svoje stroške vzpostavila v prejšnje stanje v tolikšni meri, kot bo to mogoče. V postopku ni bilo sporno, da je toženka na zemljiščih tožnikov izvedla izgradnjo kanalizacijskega sistema, ter da so bila ta dela, kot tudi dela vzpostavitve zemljišč v prejšnje stanje, izvedena s strani podjetja A. d. o. o. kot toženkinega podizvajalca. Dela za vzpostavitev v prejšnje stanje (ponovno tlakovanje dvorišč) je podizvajalec na nepremičninah tožnikov izvedel 6. 5. 2021. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu uporabilo določbe OZ, ki urejajo podjemno pogodbo in jamčevalne zahtevke. Ugotovilo je, da so bili tožniki z deli, opravljenimi 6. 5. 2021, seznanjeni takoj, ko so bila izvedena, zaradi prepoznega grajanja zatrjevanih očitnih in morebitnih skritih napak pa so pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov izgubili, zato je njihove zahtevke v celoti zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje na ugovor toženke s sklepom na naroku 5. 10. 2022 (list. št. 77) vrednost spornega predmeta določilo na 6.868,36 EUR. Spremembe tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna popraviti nepravilno izvedeno podlago tlakovcev po pravilih stroke in na način, da so le-ti ne bodo posedali, s sklepom ni dovolilo, saj je ocenilo, da je zahtevek preuranjen, glede na to, da so tožniki na tem naroku navajali, da gre za stanje na dan naroka in ob tem niso podali trditvene podlage, ali so toženko o napakah obvestili in ji predhodno dali primeren rok za odpravo.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, natančna, jasna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče zato sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrjuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

Pravilna uporaba materialnega prava

7Pritožbeni ugovori, da bi sodišče moralo uporabiti 76. člen SPZ, je neutemeljen. Gre namreč za pravno normo vsebovano v okviru sosedskega prava v zvezi z vzdrževalnimi deli, kadar mora lastnik nepremičnine nujno izvesti dela, pa je za to potrebna uporaba sosednje nepremičnine. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo uporabiti 99. člen v povezavi s 100. členom SPZ, to je negatorno tožbo, saj v obravnavani zadevi ni zatrjevano protipravno vznemirjanje tožnikov kot lastnikov. Nasprotno, ni sporno, da je bila med njimi in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru med tožniki in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti po 226. členu SPZ.² Da gre za nepravo stvarno služnost, jasno izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, kjer je takšna služnost v toženkino korist tudi vpisana (B2). Namen ustanovitve neprave stvarne služnosti je določen v zgoraj navedenem določilu SPZ, ni pa določena kakršnakoli dolžnost vzpostavitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da 3. člen Pogodbe o ustanovitvi služnosti predstavlja obligacijskopravni dogovor oziroma zavezo toženke po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, je v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali so tožniki pravočasno grajali očitne napake. Ker je ugotovilo, da jih niso, in pritožba dokazne ocene v tem delu ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da so skladno z določili OZ pravno varstvo izgubili. Zahtevki tožnikov so bili tako pravilno zavrnjeni. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena graja, da niso bili tožniki tisti, ki bi morali grajati napake, ampak da je bila to toženka. To ne drži. Tožniki so se v pogodbi s toženko dogovorili, da njihova zemljišča vzpostavi v prejšnje stanje, kolikor bo to mogoče, in oni so bili tisti, ki so bili dolžni opravljena dela pregledati. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 5. točki obrazložitve, toženka odgovarja tudi za sodelavce, ki so po njenem naročilu delali pri prevzetem poslu. Tožniki bi tako morali pravočasno grajati napake toženki, v njeni sferi pa je bilo, kako bi se ona dogovorila s podizvajalcem o odpravi zatrjevanih napak. Dopisa tožnikov toženki z dne 30. 9. 2020 in 16. 11. 2020, na katera se sklicujejo v tožbi (B5, B7), ne moreta imeti posebne teže, saj ne moreta predstavljati grajanja napak glede na to, da dela v tem času še niso bila opravljena. Pritožbene navedbe v smeri nepravilno uporabljenega materialnega prava so neutemeljene, posledično so neutemeljene tudi navedbe, da sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, niti pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznih predlogov tožnikov. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniki pravnega varstva nimajo več, se mu ni bilo treba spuščati v presojo obligacijskega dogovora in pravnega standarda vzpostavitve prejšnjega stanja v tolikšni meri, kot bo to mogoče, ter je pravilno zavrnilo dokazne predloge po postaviti izvedenca gradbene stroke in zaslišanju prič.

Vrednost spornega predmeta

8Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo korekturno dolžnost v zvezi z ugotavljanjem vrednosti spornega predmeta. Skladno s 44. členom ZPP ima sodišče to dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede, očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po utrjenem stališču sodne prakse je takšna korekturna dolžnost podana tudi po 31. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, vendar le v postopku odmere sodne takse.³ Tožniki so ob vložitvi tožbe opredelili vrednost spornega predmeta, to je nedenarnega zahtevka, v višini 1.000 EUR. Sodišče prve stopnje je na naroku 5. 10. 2022 vrednost spornega predmeta določilo na 6.868,36 EUR. Obe vrednosti sta v okviru pristojnosti okrajnega sodišča (30. člen ZPP), torej se v zvezi z vrednostjo spornega predmeta v tem postopku ni vzpostavilo vprašanje stvarne pristojnosti. A tožniki navedene postopkovne kršitve skladno s 386. b členom ZPP ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji niso grajali. Zato je pritožbeni ugovor v tej smeri neupošteven in pritožbeno sodišče v sklep sodišča prve stopnje o vrednosti spornega predmeta ni posegalo.

Sprememba tožbe

9Tožniki so v tožbi podali tožbeni zahtevek na vzpostavitev v prejšnje stanje, s pripravljalno vlogo 7. 6. 2022 (list. št. 34) pa so tožbo spremenili tako, da so v štirih alinejah zahtevali, na kakšen način naj se vzpostavitev v prejšnje stanje opravi. Na naroku 5. 10. 2022 so zahtevek v prvi alineji, s katerim so zahtevali, da toženka odstrani vse trenutno nepravilno položene tlakovce, površino dvigne in uredi naklon proti sredini ceste, da ne bo prišlo do posedanja, umaknili, s čimer je toženka soglašala, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbe pravilno štelo za umaknjen. Na tem naroku so podali nov zahtevek, da je toženka dolžna popraviti nepravilno izvedeno podlago tlakovcev po pravilih stroke in na način, da se le-ti ne bodo posegali (list. št. 76), ter spremembo utemeljili z navedbami, da so na dan naroka na kraju samem ugotovili, da so se tlakovci pričeli posedati, na kar je sodišče prve stopnje odreagiralo tako, da spremembe v tem delu ni dopustilo, saj tožniki niso obrazložili, ali so to napako sploh grajali in ali so toženki skladno z določili OZ pustili ustrezen rok za popravo.

10V pritožbi tožniki navedenih razlogov sodišča prve stopnje ne izpodbijajo, zato jih pritožbeno sodišče potrjuje. Pritožbene navedbe, da bi bilo treba dopustiti spremembo tožbe iz razloga, ker bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določila SPZ in ne določil OZ, po katerem bi toženka morala imeti primerni rok za odpravo napak, pa so neutemeljene glede na zgoraj obrazloženo v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je s tem, ko na naroku 5. 10. 2022 ni dopustilo spremembe tožbe, po vsebini pravilno odločilo.

11Neutemeljen je končno tudi pritožbeni razlog v zvezi s postopkovnimi kršitvami glede spremembe tožbe na naroku 5. 10. 2022. Res je sodišče prve stopnje sklep razglasilo na naroku (list. št. 77), pisnega odpravka sklepa s pravnim poukom o možnosti posebne pritožbe zoper ta sklep skladno z določili ZPP ni izdalo, tožniki pa ga tudi niso zahtevali. Vendar navedena postopkovna pomanjkljivost ni v ničemer vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, tožnikom pa tudi ni bila odvzeta pravica do pritožbe. Zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je bil razglašen na naroku, so se imeli možnost pritožiti v pritožbi zoper glavno odločitev, kar so tudi storili, pritožbeno sodišče pa je njihovo pritožbo obravnavalo tako postopkovno kot po vsebini. S tem, ko tožniki niso mogli vložiti posebne pritožbe, jim torej ni bila prekršena njihova pravica do sodnega varstva in je tudi ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Sklepno

12Ker ob povedanem pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje pritožbene stroške, toženki pa morajo povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, kar predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 6 EUR, 22 % DDV na oboje pa 76,32 EUR. Nagrada za prejem in pregled sodbe in pritožbe ter poročilo stranki po prejemu odločitve pritožbenega sodišča tožnikom ne gre, saj je že všteta v postavki odgovora na pritožbo.

¹ V pogodbi je navedenih pet lastnikov zemljišč.
² Vključno s spremembo SPZ-B (Ur. l. RS št. 23/2010).
³ VSL sklepi II Cp 86/2021, I Cp 1800/2020, I Cpg 595/2020, I Cp 3518/2015 in drugi.