UPRS Sodba II U 50/2021-11

Tožba se zavrne.

1Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva je prvostopni organ odločil, da je tožnica dolžna plačati glavnico v znesku 401,98 EUR, zamudne obresti v znesku 2,69 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj znesek 414,67 EUR. Dolžničine obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih, navedeni v 4. točki izreka prvostopnega sklepa in se nanašajo na obračun prispevkov za socialno varstvo za zasebnike za čas od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020. A., d. d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Od označenih glavnic je banka ali hranilnica dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 17. 9. 2020 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti.

2Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni davčni organ, ker tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, začel davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne plačajo od neplačanih zamudnih obresti, od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka.

4Drugostopni organ je prvostopno odločitev potrdil, saj je ugotovil, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnica je imela v obdobju 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020 lastnost zavarovanke kot samostojna podjetnica posameznica, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost in je bila iz tega razloga dolžna predložiti obračun prispevkov za socialno varnost za zasebnike ter iz tega naslova plačati prispevke. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeni organ pojasnjuje, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Glede na to drugostopni organ ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov, iz knjigovodske kartice in pritožbenih navedb tožnice pa ne izhaja, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica prejema le otroški dodatek ter nima rubljivih prejemkov, obenem pa je njeno preživetje ogroženo, drugostopni organ pripominja, da se v tem postopku presoja zgolj zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, ne pa tudi njegovo izvrševanje. Sklep o davčni izvršbi v obravnavanem primeru izvrši ponudnik plačilnih storitev, ki je pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi vezan na določbe ZDavP-2, ki določajo, kakšna so izvzetja in omejitve pri izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. To pomeni, da je s sklepom o davčni izvršbi že zagotovljeno minimalno socialno stanje glede preživetja. Glede prošnje za odpis prispevkov pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je za odločanje o tem v skladu s 101. členom ZDavP-2 pristojen prvostopni organ. Iz podatkov spisa zadeve izhaja, da je bila pritožničina vloga za odpis davka z dne 30. 7. 2020 z aktom prvostopnega organa zavrnjena dne 3. 8. 2020, pritožničina vloga iz avgusta 2020 pa zavržena dne 24. 8. 2020. Pritožbeni organ kršitev davčnega postopka ne ugotavlja, prav tako pa tudi ne očitanih pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2, Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je kot samostojna podjetnica zastopala glasbenike in glasbene skupine, s čimer se je preživljala od 15. 3. 2017 in z organiziranjem nastopov in zastopanjem preživljala družino in redno plačevala vse svoje obveznosti iz naslova samostojne podjetnice. Od 7. 3. 2020 je bilo prepovedano nastopanje in omejeno zbiranje večjega števila ljudi zaradi epidemije. Za polovico meseca marca, april in maj je dobila nadomestilo, nato pa več ne, čeprav svojega dela zaradi prepovedi zbiranja večjega števila ljudi še vedno ni mogla opravljati. Potem od države ni prejela več nobene pomoči, kljub temu pa bi morala prispevke plačati, čeprav ni imela nobenih prihodkov. Vloga za odpis oziroma obročno plačilo je bila zavrnjena. Zaradi vsega navedenega se je znašla v brezizhodni situaciji in je z 11. 9. 2020 zaprla svoj s.p. Glede na to, da je ves čas, ko je lahko normalno poslovala, plačevala vse prispevke in akontacijo dohodnine, meni, da bi bilo pravilno, da se ji predmetni prispevki, ki jih ni mogla plačati iz zgoraj opisanih razlogov, odpišejo. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba je neutemeljena.

8Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila zoper tožnico zaradi izterjave dolgovanih zneskov iz naslova prispevkov za zasebnike za obdobje 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020 dovoljena davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima pri A., d. d.

9Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

10Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnica svojih obveznosti, o katerih je bilo odločeno z izvršljivimi izvršilnimi naslovi, navedenimi v izpodbijanem sklepu, ni poravnala, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

11Kot je tožnici pravilno pojasnil že drugostopni organ, s pritožbo zoper sklep o izvršbi po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in zato tovrstnih ugovorov tudi v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa o izvršbi, ni mogoče uveljavljati. Tožeča stranka v tožbi izpodbijanemu sklepu nasprotuje z ugovori, v katerih pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih izterjevanega zneska ne more plačati. Ne glede na to, da je mogoče tožničine razloge po dejanski plati razumeti, v izvršilnem postopku ni mogoče mimo jasne in izrecne določbe ZDavP-2, da v tem postopku presoja izvršilnega naslova in s tem dejanske in pravne podlaga, na kateri je ta izdan, ni mogoča.

12Ker predmet odločanja v tej zadevi ni, ali so podani pogoji za odpust oziroma za obročno plačilo obveznosti, se sodišče tudi do tega ne more opredeljevati. Ob tem je dodati, kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, da se davčna izvršba izvršuje po določbah ZDavP-2 upoštevajoč izvzetja in omejitve predmetov davčne izvršbe, kot jih opredeljujejo določbe 159. in 160. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje tudi izpodbijani sklep o izvršbi.

13Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez obravnave, saj za odločitev relevantno dejansko stanje (okoliščina, da so bili zoper tožnico izdani v izpodbijanem aktu navedeni izvršilni naslovi, in da tožnica obveznosti po teh naslovih ni plačala¹) med strankama ni bilo sporno. Sodišče je zato presojalo, ali je bilo pravo pravilno uporabljeno, in je o zadevi odločilo izven naroka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1²).

¹ Tudi dejanske okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, to je obstoj epidemije in omejitve poslovanja, sicer med strankama niso sporne, vendar po zgoraj obrazloženem ne vplivajo na pravilnost odločitve.
² Ta določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.