101. člen ZDavP-2

Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1. .

Obrazložitev odločbe o zavrnitvi tožničine vloge za odpis ali delni odpis davčnega dolga, kot sta jo podala prvo- in drugostopenjski organ, ne daje ustrezne podlage za to, da bi sodišče lahko preverilo in potrdilo, da je bil prosti preudarek pri upravnem odločanju uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, in da meje prostega preudarka niso bile prekoračene.

Tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe, ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.

Če je organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi mora organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa mora tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.

Ugotavljanje dejanskega stanja je podvrženo načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, kar pomeni, da je tudi na strani davčnega organa, da si aktivno prizadeva za njegovo popolno in pravilno ugotovitev.

Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen.

Davčni organ odpiše ali delno odpiše davčni dolg tistim osebam, katerih preživljanje bi bilo ogroženo, če bi tako obveznost poravnale. Pri odločanju po prostem preudarku mora pristojni upravni organ odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Tako odločanje ne pomeni samovolje, saj mora organ pri iskanju rešitve upoštevati javni interes, pri odločanju pa mora ostati v mejah zakona. Iz ustavnosodne prakse pa izhaja, da ni nujno, da bi zakon namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku določil neposredno, pač pa zadošča, da sta iz zakona namen in obseg jasno razvidna in ugotovljiva. Sodišče meni, da je tako pooblastilo za odločanje po prostem preudarku zakonodajalec toženi stranki dal, saj mora davčni organ ob odločanju o odpisu ali delnem odpisu davčnega dolga presojati, ali bi bilo z njegovim plačilom ogroženo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri tem pa se mora opreti na podrobnejše kriterije, ki jih določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčne obveznosti, saj razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega se lahko davčna obveznost poplača.

Plačilo davkov je splošna obveznost vseh davčnih zavezancev. Odpis, delni odpis in odlog plačila davka pa je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Namen te določbe je zaščita davčnih zavezancev, ki ne razpolagajo s sredstvi in bi lahko bilo zaradi plačila davčnega dolga ogroženo njihovo preživetje. Glede na vir tožnikovega dolga (dohodnina od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin) in glede na višino kupnine za predmetni nepremičnini, s katero je tožnik razpolagal po izvedeni prodaji predmetnih nepremičnin in iz katere bi moral poplačati predmetni davčni dolg, ne gre za osebo, katere preživljanje bi lahko bilo ogroženo.

Ker premoženje sodi v stečajno maso, ga tožnik ne more uporabljati in z njim razpolagati, prav tako ga ne sme in ne more unovčiti, da bi lahko iz kupnine poravnal davčno obveznost. Zato ga pri odločanju o vlogi za odpis davčnih obveznosti in pri ugotavljanju tožnikovega premoženjskega stanja ni mogoče upoštevati.

Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.

V nobeni od davčnih odločb ni presojeno sklicevanje tožnice na invalidnost in s tem na zdravstveno stanje ter na socialne razmere, kar vse je uveljavljala že v svoji vlogi in nato v pritožbi, tozadevni ugovor pa vsebuje tudi tožba. Po drugem odstavku 29. člena Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 je namreč davčni organ pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 dolžan na zahtevo davčnega zavezanca pri odločanju upoštevati tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določbe o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače.

Sodišče še pripominja, da tožena stranka tudi pri drugih dohodkih ni navedla v kakšnem znesku so bili pridobljeni in kdaj saj je navedeno zgolj skupno obdobje in skupni znesek pridobitve dohodkov, zaradi česar se tožeča stranka tudi do teh dohodkov ni mogla opredeliti ali njihova višina drži ali ne.

Kot ugotavlja sodišče je bila pri tožniku s strani ZPIZ Slovenije še pred pričetkom prejemanja denarne socialne pomoči na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2011 ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Torej je zdravstveno stanje v smislu nezmožnosti za pridobitno delo bilo pri tožniku ugotovljeno že leta 2011, to je že pred zapadlostjo v plačilo spornega dolga, zaradi česar zahtevani pogoji iz naslova nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

Pravilna je odločitev toženke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je predlagal odpis glob iz naslova prekrškov ter dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi tožniku že določno pojasnilo, da z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov. ZZVZZ glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjavo, vračilo preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja odkazuje na smiselno uporabo posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov (58. člen). Vendar toženi zavod več nima pooblastila za določitev meril in pogojev, pod katerimi se zavezancem prispevek lahko zmanjša ali odpiše, saj je bil z ZUJF-om, ki velja od 31. 5. 2012 dalje odpravljen prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Ker gre za obveznost plačila prispevkov za mesec september, oktober in november 2017, je protispisno pritožbeno zatrjevanje o nastanku obveznosti pred uveljavitvijo ZUJF-a. Gre za obveznosti iz obdobja, ko več ni zakonske podlage po kateri bi nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko odločal o odlogu, obročnem plačilu ali odpisu neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.