VSL Sodba in sklep I Cp 627/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica uveljavlja zahtevek, da sta prodajna pogodba in pogodba o služnosti s 7. 2. 2019, ki sta jo sklenila A. A. kot prodajalec in toženka kot kupovalka, brez pravnega učinka proti tožnici do višine njene terjatve 81.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2019 ter da je toženka dolžna dopustiti prodajo nepremičnin, ki so bile predmet zgoraj citirane pogodbe, zato da bo tožnica lahko poplačala svojo terjatev.

O pritožbi zoper sklep

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo intervencijo prodajalca (tožničinega dolžnika).

3Zoper tak sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje predlagatelj intervencije in predlaga spremembo sklepa. Očita kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, njegovi razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Četudi je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa očitno pomotoma zapisalo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, je iz preostanka obrazložitve, kot tudi iz izreka sklepa, povsem jasno, da je imelo v mislih prijavitelja intervencije, ne tožnice ali toženke. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi tega ni podana.

7V skladu s 1. odstavkom 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Pravni interes je podan tedaj, kadar je intervenient s stranko v materialnopravnem razmerju, tako da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Sklepanje, da je pravni interes podan že zato, ker je predlagatelj intervencije s toženko v materialnopravnem razmerju, saj sta pogodbenika, je zmotno. Za pravni interes ne zadostuje zgolj materialnopravno razmerje, temveč mora sodba, ki bi bila izdana v konkretni zadevi, vplivati tudi na pravni položaj intervenienta.

8Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnjuje, da bi izpodbijano pravno dejanje v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku izgubilo učinek le proti tožnici in le toliko, kolikor je potrebno za poplačilo njene terjatve. Tudi zaključka, da odločitev o tožbenem zahtevku ne bo imela vpliva na prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah s pritožnika na toženko in na osebno služnost, ki je vpisana v zemljiški knjigi, sta pravilna (227. do 248. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Osebna služnost, vpisana v zemljiško knjigo, tudi ne bi prenehala s prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku (2. odstavek 174. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ).

9Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.

10. O pritožbi zoper sodbo

11Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo, da mora tožnici plačati 6.705,39 EUR pravdnih stroškov.

12Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Očita, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, zlasti 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, in nepopolno ter zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je ugotovilo, da so bili podani objektivni pogoji po 255. členu OZ in subjektivni pogoji po 256. členu Obligacijskega zakonika (OZ) za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

13Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

14Pritožba ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno začrtalo materialno pravo, določbe 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa je tudi pravilno uporabilo. V skladu z 255. členom OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

16Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in popolni. Ker pritožba vsebuje ponavljanje navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, so odgovori na vse pritožbene navedbe že v izpodbijani sodbi. Višje sodišče tako zgolj kratko odgovarja na pravno pomembne pritožbene očitke.

17Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je terjatev tožnice zapadla, da je bil dolžnik neplačevit, in da je ravnal v škodo tožnice. Ugotovitvam o zapadlosti judikatne terjatve in dolžnikovi neplačevitosti pritožnica ne nasprotuje. Ob tem, ko terjatev tožnice temelji na pravnomočni sodbi, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, niso pravno odločilne.

18Iz zgoraj povzete določbe 1. odstavka 255. člena OZ jasno izhaja, da ni odločilno, ali je bilo izpodbijano pravno dejanje dolžnika storjeno pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Pritožbene trditve o trenutku vložitve tožbe v zadevi P 15/2019-II torej niso pravno relevantne.

19Pritožnica meni, da do prikrajšanja tožnice s sporno pogodbo ni prišlo, saj je bil dolžnik že ves čas od sklenitve sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, sklenjenega med dolžnikom in tožnico, brez denarja; na nepremičninah, ki so bile predmet sporne pogodbe, pa so vknjižene hipoteke z boljšim vrstnim redom, zaradi česar se tožnica ne bi mogla nikoli poplačati. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo, da je bil dolžnik lastnik nepremičnin, ki jih je kupil za 390.000 EUR. Premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo tožničine terjatve, je torej imel, zato izpostavljanje tega, da je bil “brez denarja“, ni odločilno. Nepremičnine je prodal toženki za 150.000 EUR, kar je pod nakupno vrednostjo. Iz prejete kupnine ni poplačal tožnice. Sodišče prve stopnje pa prepričljivo dokazno zaključi, da tudi nikdar ni razpolagal s 150.000 EUR kupnine, ampak mu je toženka dvakrat nakazala istih 75.000 EUR (13. 6. 2019 in 8. 7. 2019), ki jih je dolžnik vsakokrat dan po prejemu v pretežnem delu dvignil z bančnega računa. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno tudi, da nima drugega premoženja. Prodaja za 390.000 EUR kupljenega nepremičnega premoženja za 75.000 EUR je bila torej nedvomno v škodo tožnice kot upnice.

20Okoliščina, da so na nepremičninah vpisane hipoteke v skupnem seštevku 770.000 EUR, posebej ob odsotnosti konkretiziranih trditev o dinamiki plačevanja s hipotekama zavarovanih terjatev, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati, kar je pravilno in ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje.¹ Tožnici ni treba dokazovati, da se bo v postopku izvršbe uspela poplačati; kakšen bo uspeh izvršbe, ni odločilno.² Poplačilo v izvršbi je bodoče, negotovo dejstvo in v sferi tveganja tožnice, ob odločanju sodišča prve stopnje pa ni mogoče vedeti, ali bo do poplačila v izvršbi prišlo. Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino premoženje odtujil dolžnik, in prejeto kupnino zanjo, kar je tožnici preprečilo možnost poplačila ali vsaj delnega poplačila terjatve.

21Kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica vidi v oceni sodišča prve stopnje, da je med prikrajšanjem tožnice in dejanjem dolžnika podana vzročna zveza. Izpostavlja, da naj bi dolžnik nepremičnine prodal toženki za 150.000 EUR, torej je prišlo le do preoblikovanja ene oblike premoženja v drugo in ne do zmanjšanja. Dodaja, da je bila med obveznostmi dolžnika in toženke podana ekvivalentnost, zaradi česar do zmanjšanja dolžnikovega premoženja ni prišlo. Ocena sodišča prve stopnje, da ni prišlo le do preoblikovanja dolžnikovega premoženja in da med obveznostmi dolžnika in toženke ni ekvivalentnosti, je pravilna. Iz bančnih izpisov je sodišče prve stopnje, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ugotovilo, da je toženka dolžniku nakazala dvakrat 75.000 EUR, a je dolžnik dan po prejetem nakazilu skoraj celotni znesek dvignil. Dokazne ocene sodišča, da je bil obakrat nakazan isti denar oziroma, da je bil vdrugo nakazan denar, ki ga je toženka pred tem prejela od dolžnika, pritožnica ne izpodbija. Govora o tem, da je šlo le za konverzijo v drugo obliko premoženja, posebej ob tem, ko dolžnik že drugi dan po nakazilu ni razpolagal s pretežnim delom kupnine, ne more biti.

22Pritožnica kršitev določb pravdnega postopka najde še v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tržne vrednosti “prodanih“ nepremičnin, temveč naj bi le sledilo navedbam tožnice, ki bi za podkrepitev svojih trditev morala predlagati izvedenca. Tožnica je izkazala, da so bile prodane nepremičnine v letu 2011 vredne 390.000 EUR; cena nepremičnin pa je, kot je to tudi splošno znano, v zadnjih letih naraščala. Trditveno in dokazno breme, da nepremičnine niso bile prodane pod tržno vrednostjo, je bilo zato prevaljeno na toženko. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o tržni vrednosti ni podala; v pritožbi pa ne pojasni, zakaj tega ne bi mogla narediti. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer pa trditve o tržni vrednosti niso konkretizirane.

23Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila po prepričanju pritožnice storjena ob zaključku sodišča prve stopnje, da sta tako dolžnik kot toženka vedela za obstoj dolga, oziroma, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. Pritožnica ne nasprotuje uporabi domneve iz 256. člena OZ, a izpostavlja, da je ta izpodbojna. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila ob sklenitvi sporne pogodbe v zunajzakonski skupnosti z dolžnikom, ne nasprotuje.

24V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da z dolžnikom povezane osebe, glede katerih velja domneva, OZ določa taksativno. Te so dolžnikov zakonec, krvni sorodniki v ravni vrsti (vsi predniki in vsi potomci), ne glede na oddaljenost in ne da bi se pripadniki posameznih vrst med seboj izključevali, krvni sorodniki v stranski vrsti do vključno četrtega kolena in sorodniki po svaštvu v ravni vrsti ter v stranski vrsti do drugega kolena. Dolžnikovega zunajzakonskega partnerja zakon v krog bližnjih povezanih oseb ni zajel. Določbe, ki bi pravne posledice zunajzakonske skupnosti izenačevala s pravnimi posledicami sklenitve zakonske zveze na vseh pravnih področjih, tudi ni v kakšnem drugem zakonu. Družinski zakonik (DZ) v 4. členu sicer izenačuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze, a ne nasploh, ampak le glede razmerij, ki jih ureja sam. Določitev predpostavk za veljavnost in pravne posledice zunajzakonske skupnosti na drugih pravnih področjih je prepuščena drugim, področnim zakonom. Pritožbeno sodišče kljub temu nima pomisleka v uporabo določbe 2. odstavka 256. člena OZ. OZ na primer v 4. odstavku 180. člena določa, da ima v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti neposrednega oškodovanca pravico do odškodnine za duševne bolečine kot posredni oškodovanec tudi njegov zunajzakonski partner. V nekaterih primerih pa krog upravičencev širi sodna praksa brez izrecne zakonske podlage. Navedbo upravičencev včasih razlaga kot pojasnjevalno in ne kot zaprto. Tak pristop je po prepričanju višjega sodišča pravilen tudi v primeru izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, izvedenih v korist dolžnikovega zunajzakonskega partnerja. Skladen je z namenom paulijanske tožbe in ustrezno varuje položaj upnika, ki je tako razbremenjen sicer zahtevnega bremena dokaza, da je dolžnikov zunajzakonski partner vedel ali bi moral vedeti za možnost njegovega oškodovanja.

25Dokazno breme, da za obstoj dolga ni vedela, je (bilo) torej na toženki. Sodišče prve stopnje pa je tehtno in pravilno ocenilo, da ga ni zmogla in da sta tako dolžnik kot toženka za obstoj dolga vedela; toženka je vedela, da je bil dolžnik dolžan več ljudem. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da je tožnica pred vložitvijo tožbe večkrat pozivala dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Izpovedi dolžnika in toženke, da je bila sklenitev sporne pogodbe najboljša možnost, da ohranita stanovanje in da toženka pomaga dolžniku ter reši njega in sebe, ter izpoved dolžnika, da je bila prodaja toženki edina možnost, saj bi jim drugače vse vzeli, pa, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, ne potrjuje le, da je toženka vedela, da dolžnik s sklenitvijo škoduje upnikom, ampak, da je bil namen sklenitve pogodbe izigrati upnike, torej tudi tožnico.

26Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Višje sodišče je odločilo, da udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka in stranski intervenient s pritožbama zoper sodbo in sklep nista uspela; stroški tožničinih odgovorov na pritožbi pa glede na vsebino sodbe in sklepa, pritožb in samega odgovora ne predstavljajo potrebnih stroškov.

¹ Razlogi v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Prim. sodba in sklep VS RS II Ips 3/2019.