UPRS Sodba I U 1556/2021-

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ odpravil odločbo prvostopenjskega organa, št. 35105-0437/2019/3 z dne 12. 11. 2019 (1. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnika za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za ureditev sadovnjaka, ki zajema izravnavo zemljišča, strojni izkop lukenj za sadno drevje in deponiranje odvečne zemljine, na parc. št. 1230, k.o. ..., po priloženi vlogi z dne 23. 10. 2019, ki predstavlja poseg v spomenik lokalnega pomena A. (2. točka izreka) in še odločil, da stroške pritožbenega postopka trpi stranka sama (3. točka izreka).

2V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ s svojo odločbo zavrnil zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev tožnika. Pri svoji odločitvi je izhajal iz varstvenega režima, določenega v 4. členu Odloka o razglasitvi nepremičnin kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Šmarješke Toplice (Odlok o razglasitvi) in njegovega 5. člena. Zoper odločitev je vložil pritožbo tožnik, ki je predlagal ugoditev pritožbi in odpravo izpodbijane odločbe. Drugostopenjski organ je preizkusil odločitev prvostopenjskega organa na podlagi 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugotovil je, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navedel, da je odločbo izdal na podlagi enajstega odstavka 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), vendar pa je v nasprotju s to določbo zavrnil zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, namesto zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Takšna odločitev nima zakonske podlage, zato jo je treba odpraviti. Gre tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Po pregledu dokumentacije je drugostopenjski organ ugotovil, da iz vloge jasno izhaja, kakšen poseg tožnik želi opraviti in na kateri lokaciji. Varstveni režim za obravnavani kulturni spomenik je tudi jasno določen v Odloku o razglasitvi. Iz 4. člena Odloka o razglasitvi jasno izhaja, da je prepovedano predvsem odkopavati in zasipavati teren, globoko orati, rigolati, meliorirati kmetijska zemljišča, itd. Predlagani poseg nedvomno vključuje odkopavanje (izravnava terena in izkop jarkov za sadna drevesa) in zasipavanje (deponiranje odvečne zemljine), torej ravnanji, ki sta prepovedani. Drži, da v zemljiški knjigi ni vpisana zaznamba nepremičnega spomenika ali spomeniškega območja, vendar to ne spremeni dejstva, da je bilo to arheološko najdišče razglašeno za kulturni spomenik z Odlokom o razglasitvi in je treba za poseg pridobiti kulturnovarstveno soglasje po 28. členu ZVKD-1. Zaznamba vpisa je vpis, katerega predmet je pravno dejstvo (Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1)). Samo pravno dejstvo pridobitve statusa kulturnega spomenika pa ni odvisno od vpisa v zemljiško knjigo. Pridobitev statusa kulturnega spomenika je določen v 13. členu ZVKD-1. Pri sprejemanju Odloka o razglasitvi so bili lastniki nepremičnin, med njimi tožnik, s tem tudi seznanjeni, opravljena je bila javna obravnava. Organ je zato, upoštevajoč 252. člen ZUP, odločil kot zgoraj.

3Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da toženka ne bi smela odpraviti odločbe in sama odločiti o stvari, saj ji tega 252. člen ZUP ne dopušča. Takšno odločitev dopušča le v primeru zmotne presoje dokazov, napačnega sklepa o dejanskem stanje ali napačne uporabe materialnega predpisa. Če je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, organ druge stopnje dopolni postopek in odpravi sam ugotovljene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje pa po zaprošenem organu (prvi odstavek 251. člena ZUP). Tudi drugostopenjski organ ni utemeljil zavrnitve zahteve, ni navedel, zakaj poseg ni dopusten in kateri poseg. Povzeta je zgolj vsebina 4. člena Odloka o razglasitvi, torej, kaj je prepovedano in ne, katerega izmed posegov je izvedel tožnik. S tem je prišlo do kršitve 214. člena ZUP. Razen navedb določb predpisov odločba ne vsebuje nobenih drugih sestavin obrazložitve iz 214. člena ZUP. Sicer pa 4. člen Odloka o razglasitvi varuje pred posegi, ki bi lahko poškodovali arheološke ostaline ali spremenili njihov vsebinski ali prostorski kontekst, pri čemer primeroma našteva določene posege. Iz obrazložitve odločb pa ne izhaja, ali bi poseg tožnika poškodoval arheološke ostaline ali spremenil njihov vsebinski ali prostorski kontekst. Tožnik je prepričan, da do slednjega ne bi prišlo pri njegovem posegu. Odkopavanje in zasipavanje terena spada med gradbena dela, ki se pri ureditvi sadovnjaka nikoli ne izvajajo. Pri ureditvi sadovnjaka gre le za poseg na določenih delih terena, vendar se ne odkoplje in ne zasipa celotnega terena, zato je odločba tudi iz tega razloga nezakonita. Tudi presoje, ali bi bilo mogoče poseg izjemoma dovoliti, organ ni opravil. V zadevi je bistveno le, da so bili posegi izvedeni pred 15. 6. 2016, ko je stopil v veljavo Odlok o razglasitvi. Večino posegov je tožnik izvedel 2015 in spomladi 2016. Vlogo je tožnik vložil le zato, ker mu je to z odločbo naložila inšpektorica Inšpektorata RS za kulturo in medije pri toženki, ki ni upoštevala tožnikovih trditev, da so bili posegi izvedeni prej. Organ bi zato moral preveriti, kdaj se je poseg izvedel. Odločitev torej ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstvo je, da tožnik do začetka inšpekcijskega postopka ni mogel vedeti, da ima njegova nepremičnina status kulturnega spomenika, ker ta status ni bil zaznamovan v zemljiški knjigi. Občina Šmarješke Toplice še do danes tega vpisa ni uredila. Glede na navedeno je tožnik predlagal, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odločbo opravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi in se sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je toženka ugotovila, da je prvostopenjski organ uporabil napačni pravni predpis, zato je toženka imela podlago, da sama odloči o stvari. Glede navedbe o neobrazloženosti odločbe in ne-vpisanega zaznambe v zemljiško knjigo se toženka sklicuje na svoje razloge v obrazložitvi. V zvezi z navedbami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, vključno z navedbami, kdaj je bil poseg izveden, toženka opozarja, da gre za tožbene novote v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj tega tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal. V pritožbi z dne 29. 11. 2019 je tožnik izrecno navajal, da je materialnopravna podlaga, ki jo je uporabil prvostopenjski organ, tj. Odlok o razglasitvi, pravilna. Tožnik tudi ni navedel opravičljivega razloga, zakaj teh dejstev ni navedel že v upravnem postopku. Iz previdnosti toženka prilaga tudi fotografije lokacije posega, datirane marec 2017, junij 2017 in januar 2018, iz katerih je razvidno, da poseg tožnika ni bil dokončan pred začetkom veljavnosti Odloka o razglasitvi. Iz priloženega izpiska iz zemljiške knjige tudi izhaja, da je tožnik postal lastnik nepremičnine šele 30. 9. 2016, Odlok o razglasitvi pa je pričel veljati 15. 6. 2016. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne ter odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

5Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1556/2021 z dne 14. 3. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, utemeljene na podlagi ZVKD-1, v tožbi pa tožnik uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na vprašanje uporabe 252. in 251. člena ZUP, nezadostne obrazložitve odločbe ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (v tem delu toženka uveljavlja med drugim, da gre za uveljavljanje prepovedanih tožbenih novot), pri čemer o tem obstaja že sodna praksa, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani. Stranki ne po izdaji sklepa, kot tudi na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo, sestavi sodišča nista ugovarjali.

6Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka sta se udeležili obe stranki po pooblaščencih. Na naroku sta stranki vztrajali pri povedanem. Tožnik je poudaril, da obravnavano zemljišče uživa že 30 let, da je z deli nedvomno pričel pred uveljavitvijo Odloka, kot tudi, da je pri upravni enoti opravil poizvedbe, ali potrebuje kakšno dovoljenje za tovrstne posege, in prejel negativen odgovor. Za izdajo kulturnovarstvenih pogojev je zaprosil le zaradi inšpekcijske odločbe, pri čemer je že med inšpekcijskim postopkom podal navedbe, da je posege opravil pred veljavnostjo Odloka, in kar je navedel tudi v pritožbi. Izpostavil je, da Inšpektorat RS za kulturo in medije deluje v okviru istega ministrstva, torej toženke, zato ne pridejo v poštev določbe o prekluziji. Vztrajal je pri ostalih navedbah. Toženka je prerekala navedbe tožnika, opozorila, da je bilo arheološko najdišče vpisano v register kulturne dediščine že 3. 2. 2012 in ima od tega dne status registriranega arheološkega najdišča. Obveznost pridobivanja kulturnovarstvenih pogojev pa je pričela veljati z uveljavitvijo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice od 19. 12. 2012. Vztrajala je pri ostalih navedbah. Tožnik je še opozoril, da se pri delih, ki so bila izvedena, nikoli ne izvaja del, ki bi zahtevala odkopavanja terena, globoko oranje, rigolanje, itd., prav tako ni uvajal novih poljedelskih kultur, ki bi zahtevale globlji izkop. Toženka je tudi štela, da je tožnik trajno odstranil ali poškodoval arheološke ostaline, kar ni izkazano, ni se upoštevalo, da je šlo pri sadovnjaku za dela le na določenih delih zemljišča, toženka pa tudi ni izvedla presoje, pod katerimi pogoji bi bilo mogoče poseg dovoliti. Toženka je tudi te navedbe prerekala, sklicujoč se na vlogo tožnika za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ter določbe Odloka. Tožnik je še povedal, da je vlogo le delno izpolnil sam, v delu, kjer je bilo treba izpolniti vrsto posega in zemljišče, kjer se bodo posegi izvajali, je vlogo izpolnila B. B. Če bi vedel, da mora za posege pridobiti pogoje, kot jih je za gradnjo objektov, bi to storil. Tožniku ni jasno, kakšne posege sploh sme opraviti.

7Sodišče je na naroku sprejelo dokazni sklep. Vpogledalo je v odločbo Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto, št. 35105-0437/2019/3 z dne 12. 11. 2019, odločbo Ministrstva za kulturo, št. 3510-12/2020/2 z dne 6. 9. 2021, odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0611-8/2017/8 z dne 17. 10. 2019, ter vse ostale listine v upravnem spisu.

8Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in vpogled v pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije.

9Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je zavrnilo, ker je ocenilo, da gre v zadevi za razrešitev pravnih vprašanj (neobrazloženost odločbe, napačna uporaba 252. člena ZUP, uporaba 4. člena Odloka, itd.), zato zaslišanje tožnika ni primeren dokaz v teh ozirih. Ali je bil tožnik seznanjen s statusom kulturnega spomenika na svoji nepremičnini preko zaznambe v zemljiški knjigi, po presoji sodišča ni pravno relevantno dejstvo v tem primeru.

10Dokazni predlog za vpogled v pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije je sodišče zavrnilo, ker gre za prepozno predložen dokaz. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi ni upravičil, zakaj te listine ni predložil že v obravnavanem upravnem postopku, na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo pa je pojasnil, da je ni predložil zato, ker so dejstva, ki jih želi izkazati s pritožbo, bila navedena v postopku pred inšpekcijskim organom, ki je tudi organ toženke. To pa po presoji sodišča ni razlog, ki bi upravičil obravnavo tega dokaznega predloga.

11Tožnik je zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0611-8/2017/8 z dne 17. 10. 2019, ker gre za pritožbo, vloženo v inšpekcijskem postopku, ki je organ toženke, in še zlasti, ker je sodišče vpogledalo v inšpekcijsko odločbo, št. 0611-8/2017/8 z dne 17. 10. 2019.

12Sodišče se v zvezi z ugovorom sklicuje na zgoraj podane razloge, pri tem pa še dodaja, da je vpogledalo v inšpekcijsko odločbo, saj je bila priložena k tožnikovi vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev in je del tega upravnega spisa, pri čemer se tožnik na vloženo pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo v tem (tj. obravnavanem) upravnem postopku ni niti skliceval, niti je ni predložil, zato je z dokaznim predlogom za vpogled v pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo (kljub temu, da je ta odločba del tega upravnega spisa) prekludiran po zgoraj citiranem 52. členu ZUS-1.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet spora je zakonitost odločitve o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, sprejeto v pritožbenem postopku. Drugostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi enajstega odstavka 29. člena ZVKD-1 in Odloka o razglasitvi.

15V 29. členu ZVKD-1 je predpisan postopek pridobitve kulturnovarstvenih pogojev. Te je treba pridobiti pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja (prvi odstavek), določijo se pa za (med drugim) poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora v skladu z določbami občinskega prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine (četrti odstavek). Če zavod že na podlagi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, se vloga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja; Zavod na podlagi te ugotovitve zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja (enajsti odstavek).

16Po podatkih upravnih spisov je tožnik vložil vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. In po ugotovitvi (ki bo v nadaljevanju še predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu), da nameravani poseg ni dopusten, je organ, sledeč izrecni zakonski določbi, pravilno štel vlogo tožnika za izdajo kulturnovarstvenega soglasja (in ne za izdajo kulturnovarstvenih pogojev) in o njej tudi odločil. Tako ne vzdrži ugovor, da bi moral organ odločiti o tožnikovi vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, saj je to nedvomno storil na način, kot ga v takih primerih, ko organ ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, določa zakon, tj. citirani enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1.

17Nadalje sodišče tudi sodi, da drugostopenjski organ ni napačno uporabil 252. člena ZUP s tem, ko je o zadevi sam odločil.

18Po 252. členu ZUP organ druge stopnje, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno v zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo.

19V drugem odstavku na 3. strani izpodbijane odločbe je drugostopenjski organ navedel, da je ugotovil, da odločitev prvostopenjskega organa, ki se je skliceval na enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1 in zavrnil zahtevo tožnika za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, ''nima zakonske podlage in je zato nezakonita ter jo je potrebno odpraviti''. V nadaljevanju pa je še dodal, da ''navedeno kaže tudi na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP)''.

20Iz povzetega v prejšnji točki prvega stavka tako nedvoumno izhaja, da je drugostopenjski organ presodil, da je bil v zadevi napačno uporabljen pravni predpis in je imel zato tudi zakonsko podlago (252. člen ZUP), da o stvari sam odloči.

21Sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru o neobrazloženosti odločbe.

22Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek).

23Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je drugostopenjski organ povzel vsebino vloge tožnika za izdajo kulturnovarstvenih pogojev in sicer, da želi ''pritožnik pridobiti kulturnovarstvene pogoje za poseg ureditve sadovnjaka, ki zajema izravnavo zemljišča, strojni izkop lukenj za sadno drevje na površini cca. 2000 m2 in deponiranje zemljine na južni strani parcele površine cca. 800 m2'', kar je dobeseden prepis iz vloge tožnika v rubriki Osnovni podatki o predvidenem posegu v prostor. Pri tem ne more biti pravno relevantno, da tožnik vloge v tem delu, tj. delu nameravanega posega in obsega zemljišča, na katerem naj bi se poseg opravil, ni sam izpolnil, kot je navajal na naroku za glavno obravnavo. Drugostopenjski organ je namreč lahko vlogo obravnaval zgolj glede na vsebino, kot je iz vloge izhajala. Drugostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil (in tega tožnik ne prereka), da zemljišče s parc. št. 1230, k.o. ..., ki je predmet posega, leži v območju spomenika lokalnega pomena A., razglašenega z Odlokom o razglasitvi ter v nadaljevanju povzel materialnopravne določbe, ki jih je uporabil v primeru, tj. 4. in 5. člen Odloka o razglasitvi. In po tem povzetku je, upoštevajoč vsebino tožnikove vloge, ugotovil, da predlagani poseg tožnika nedvomno vključuje odkopavanje (izravnava terena in izkop jarkov za sadna drevesa) in zasipavanje (deponiranje odvečnega materiala).

24Iz obrazložitve odločbe tako izhaja, da je organ obrazložil zahtevek tožnika z navedbami o dejstvih, ki izhajajo iz tožnikove vloge, ugotovil dejansko stanje na tej podlagi (z dokazi, na katere je to podprto, tj. vlogo s prilogami), navedel določbe predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnika. S tem je pa nedvomno zadostil standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP. Sodišče tako ne sprejema tožbenih ugovorov, da obrazložitev ne vsebuje obveznih sestavin po citirani določbi ZUP. Drži, da je drugostopenjski organ po ugotovitvi dejstev, da gre za posege, ki so prepovedani po 4. členu Odloka, še dodal, da je do enake odločitve prišel tudi prvostopenjski organ, vendar to ne predstavlja kršitve pravil postopka v tem oziru, saj je - kot že povedano - drugostopenjski organ sam navedel svoje razloge za odločitev in se ni zgolj skliceval na odločitev prvostopenjskega organa.

254. člen Odloka o razglasitvi pod točko 1 določa, da se arheološka najdišča varujejo pred posegi ali uporabo, ki bi lahko poškodovali arheološke ostaline ali spremenili njihov vsebinski in prostorski kontekst. Prepovedano je predvsem: - odkopavati in zasipavati teren, globoko orati, rigolati, meliorirati kmetijska zemljišča, graditi gozdne vlake (prva alineja). Ker je drugostopenjski organ ugotovil, za kakšne posege je tožnik zaprosil za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, je mogel, upoštevajoč 4. člen Odloka o razglasitvi, že na tej podlagi zaključiti, da gre za prepovedani ravnanji. Ob tem (glede na zgoraj citirano določbo) ni treba ugotavljati, ali bi nameravani poseg poškodoval arheološke ostaline ali spremenil njihov vsebinski in prostorski kontekst. Kot pa že tudi pojasnjeno, organ se je pri tem oprl na podatke iz tožnikove vloge, zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu zatrjevanju, da gre pri ureditvi sadovnjaka za poseg le na določenih delih terena in ne na celotni površini, kot to izhaja iz tožnikove vloge. Ker pa so navedenih posegi prepovedani že po samem Odloku o razglasitvi, za odločitev tudi ni pomembna ugotovitev, ali je tožnik s posegi sploh začel oziroma katere posege je morebiti že opravil. Ponovno sodišče še dodaja, da ne more biti pri tem pravno relevantno, kdo je vlogo izpolnil v tem delu, saj je vlogo vložil tožnik in kot tako jo je organ mogel oziroma bil dolžan obravnavati.

26Tožnik še očita, da ni bilo preverjeno, ali je poseg mogoče izjemoma dovoliti.

27Te izjeme so določene v točki 1 4. člena Odloka o razglasitvi, po kateri so posegi v arheološka najdišča izjemoma dovoljeni: - na stavbnih zemljiščih znotraj naselij in v robnih delih najdišč, če ni mogoče najti drugih rešitev in če se na podlagi rezultatov predhodnih arheoloških raziskav izkaže, da je zemljišče mogoče sprostiti za gradnjo, in - v procesu znanstvenega preučevanja ali v primeru druge javne koristi, če so izčrpane vse druge prostorske možnosti umestitve objektov javnega interesa; v takšnem primeru je treba zagotoviti predhodne arheološke raziskave, katerega sestavni del mora biti arhiv arheološkega najdišča, v primeru odkritja kvalitetno ohranjenih in za širši prostor kulturno izpovednih ostalih, je le-te potrebno prezentirati na kraju samem (in situ) in jih primerno vključiti v okolje ter turistično promocijo kraja.

28Sodišče sodi, da drugostopenjski organ, opirajoč se na podatke, ki izhajajo iz vloge, niti ni imel podlage, da bi presojal dopustnost izjem po Odloku o razglasitvi. Kot povzeto, so te izjeme dopustne pri stavbnih zemljiščih znotraj naseljih in v robnih delih najdišč oziroma v procesu znanstvenega preučevanja ali v primeru druge javne koristi. Tožbeni očitek, da je odločba v tem delu pomanjkljiva, zato ni utemeljen.

29Kot bistveno pa tožnik ugovarja, da so bili posegi izvedeni pred 15. 6. 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka o razglasitvi.

30Ni sporno, da teh navedb tožnik ni uveljavljal v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Že zato jih, ker je z njimi prekludiran po 52. členu ZUS-1, ni mogoče upoštevati oziroma vsebinsko obravnavati. Tožnik se sicer pri tem sklicuje na odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0611-8/2017/8 z dne 17. 10. 2019, iz katere naj bi bilo razvidno, da je že v inšpekcijskem postopku (in nato v pritožbi zoper to odločbo, ki jo je predložil šele k tožbi) uveljavljal ta ugovor, vendar se na navedbe, podane v drugem postopku, pri čemer se nanje ni niti skliceval v tem upravnem postopku, tožnik ne more sklicevati. To, da je Inšpektorat RS za kulturo in medije organ pri toženki, tega zaključka ne spremeni. Gre za dva samostojna upravna postopka: inšpekcijski postopek in postopek za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, vodena na različni pravni podlagi (115. člen ZVKD-1 - inšpekcijski postopek in 28. člen in nadaljnji ZVKD-1 - postopek za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev), tožnik pa mora v vsakem od teh postopkov dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek 140. člena ZUP). Povedano drugače: v vsakem postopku mora stranka navesti vsa dejstva in okoliščine, za katere meni, da so relevantne za obravnavo njene zahteve, za to, da jih organ lahko sploh obravnava. To, da je tožnik vložil vlogo, ker mu je bilo tako naloženo z inšpekcijsko odločbo z dne 17. 10. 2019, tudi ne spremeni teh zaključkov. Vložitev vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev tožniku namreč nalaga sam zakon (28. člen in nadaljnji ZVKD-1).

31V zvezi z ugovorom, da tožnik do začetka inšpekcijskega postopka ni mogel vedeti, da ima njegova nepremičnina status kulturnega spomenika (arheološkega najdišča), ker v zemljiški knjigi zaznamba tega statusa ni vpisana, kar je obvezno po 16. členu Odloka, sodišče odgovarja z naslednjim:

16člen Odloka res predpisuje, da pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parcelah, navedenih od 5. do vključno 8. člena tega Odloka pri posameznem kulturnem spomeniku. Nesporno tudi je, da ta zaznamba pri tožnikovem zemljišču (še) ni vpisana. Navedeno pa statusa obravnavanega zemljišča kot kulturnega spomenika ne spremeni, niti tožnika ne odvezuje obveznosti pridobitve kulturnovarstvenih pogojev ali kulturnovarstvenega soglasja za vse posege v to zemljišče, kar mu nalaga (kot že povedano) ZVKD-1 (28. člen in nadaljnji), kot tudi 14. člen Odloka o razglasitvi. Status kulturnega spomenika pa pridobi nepremičnina z aktom o razglasitvi (prvi odstavek 13. člena ZVKD-1), v primeru lokalnega spomenika, za kar gre v tem primeru, z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine in torej ne šele z zaznambo tega statusa v zemljiški knjigi. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, je zaznamba v zemljiški knjigi vpis, katerega predmet je pravno dejstvo (10. točka 22. člena ZZK-1), ki v tem primeru nastane z aktom o razglasitvi.

32Ker je sodišče presodilo, da je bila odločitev sprejeta v pravilnem postopku, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

33Sodišče se je z razlogi te sodbe opredelilo izrecno ali posredno do vseh tožbenih ugovorov in navedb, podanih v tem upravnem sporu.

34Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

35Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.