13. člen ZVKD-1

Zaznamba statusa kulturnega spomenika državnega pomena na lastninskopravni položaj predlagateljice ne vpliva in ne predstavlja ovire pri odločanju o obsegu pripadajočega zemljišča.

Spomenik državnega pomena (nepremičninski spomenik) razglasi z odlokom vlade, na podlagi tega akta pa se to dejstvo zaznamuje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v opisu zaznambe opredeljeno, da "spada pod zaščito" le del parcel. Podrobna opredelitev prostorskih meja tega spomenika je navedena v 3. členu Odloka (sklicevanje na digitalni katastrski načrt in vris na temeljnem topografskem načrtu). Ta Odlok je v dodatnem opisu zaznambe izrecno naveden.

Tožnik kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma in s tem za kulturni spomenik državnega pomena, ni bil pritegnjen v razglasitveni postopek in mu torej ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje. Dejstvo je, da njegovi nepremičnini s prejšnjim Odlokom (iz leta 1999) nista bili razglašeni za del Arboretuma, saj v njem nista navedeni in torej tožnik ni mogel vedeti, da naj bi bili že tedaj zajeti v območje spomenika. Z Odlokom je bilo poseženo tudi v tožnikovo lastninsko pravico, saj s svojima nepremičninama ne more več prosto razpolagati, ker zanju velja poseben pravni režim. Zato bi bil moral biti tožnik predhodno seznanjen z namero, da njegovi nepremičnini postaneta del Arboretuma oziroma območje kulturnega spomenika, kar pa tožnik ni bil.

Izpodbijani odlok ni bil sprejet brez dejanske in pravne podlage. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil postopek za sprejem odloka izpeljan v skladu z 12. in 13. členom ZVKD-1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil strokovne podlage za razglasitev spomenika lokalnega pomena, spomenik pa je bil razglašen z odlokom občinskega sveta. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijani odlok pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in da je bil sprejet v nasprotju s 5. členom ZVKD-1. ZVKD-1 v svojem 5. členu določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva in da morajo država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Tega, da odlok najmanjšega možnega obsega, potrebnega pri posegu v lastninsko pravico ne bi upošteval, namreč tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.

Odločba župana občine, s katero ta na podlagi Odloka (kot akta o razglasitvi na podlagi ZVKD-1) opredeljuje nepremičnino kot spomenik lokalnega pomena zaradi zaznambe v zemljiški knjigi, ni upravni akt, saj ni izdan v upravnem postopku niti se z njim ne odloča o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi strank niti se z njo ne posega v to, kar je bilo že razglašeno z Odlokom.

Pogoj za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu je kršitev subjektivnih pravic posameznika ali pravnih oseb z upravnim aktom. Zakon izrecno določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Gre za sodni nadzor izvrševanja upravne funkcije in s tem za varstvo pravnega položaja posameznika. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Podan mora biti tako kriterij posamičnega akta in poseganje v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij. V danem primeru pa tožnik izpodbija akt organa lokalne skupnosti izvedbene narave, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi.