VSL Sklep I Cp 932/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo toženčev ugovor zoper začasno odredbo, s katero se tožencu prepoveduje (a) odsvojitev ali obremenitev 100 % poslovnega deleža v družbi A., ..., Srbija,¹ in (b) osebno ali po tretji osebi podati predlog za odsvojitev ali obremenitev navedenega poslovnega deleža pri Agenciji za privredne registre v Republiki Srbiji, ter se za kršitev prepovedi določi denarna kazen v višini 10.000 EUR (I. točka izreka) in (2) zavrnilo toženčev podredni predlog za položitev varščine v višini 22.444,84 EUR (II. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker sodišče pred izdajo začasne odredbe ni upoštevalo njegovih navedb, podanih v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe, niti ni izvedlo naroka, mu je bila kršena pravica do izjave. S stališčem, da je imel toženec možnost v ugovoru odgovoriti na tožničine navedbe, je sodišče ravnalo nedopustno. Sklicevanje na načelo hitrosti odločanja je absurdno.

Zgolj izostanek izrecnega sklicevanja na 122. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne pomeni, da pogodbi z banko B. d. d. in banko C. d. d. nista identični. Sodišče je spregledalo, da terjatev do toženca po tretji alineji točke 3.2.a) Krovne pogodbe ni bila predmet prenosa. V obeh pogodbah so namreč izrecno specificirane vse zastavne pravice in druga zavarovanja, ki so predmet prenosa. Toženec je bila stranka Krovne pogodbe in je bilo zato za veljaven prenos pogodbe potrebno njegovo soglasje.

Ker stališče, da toženec ni stranka pogodbe, ni z ničimer utemeljeno, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče je materialnopravno zmotno in v nasprotju z listinami. Odločilno je vprašanje, ali bi pogodbeno razmerje v delu, na katerem tožnica temelji zahtevek, lahko nastalo brez toženčevega sodelovanja. Da je imel toženec položaj stranke Krovne pogodbe, izhaja iz uvodne določbe notarskega zapisa SV 9/17 in njegovega podpisa med strankami. Ker se s prenosom pogodbe prenašajo tudi obveznosti porokov in zastaviteljev, je zmotno stališče, da se prvi odstavek 122. člena OZ nanaša le na upnike in dolžnike. Presoja posameznika, ali bo pristopila kot porok ali zastavitelj, je odvisna tudi od tega, kdo sta upnik in dolžnik. Odločitev o pristopu je odvisna le od poroka in zastavitelja.

Zmotno je stališče, da je potencialno zavarovanje toženca le stranska pravica v zvezi s pogodbo. Ne gre za obstoječe zavarovanje, ampak za novo vzpostavljeno zavarovanje, ki je bilo predmet urejanja zgolj med upnikoma in tožencem. Ob smiselni uporabi 430. člena OZ (na podlagi četrtega odstavka 122. člena OZ) je bilo zato za prenos nujno potrebno toženčevo soglasje.

Vnaprejšnje soglasje ne učinkuje, ker toženec ni bil obveščen o prenosu pogodbe (tretji odstavek 122. člena OZ), poleg tega pa tudi iz razloga, ker sta soglasje podali le stranki pogodbe, ki po definiciji pogodbe vključujeta le upnike in dolžnike, ne pa tudi toženec kot lastnik (v smislu pogodbe). Ugotovitev o obstoju vnaprejšnjega soglasja je zato v nasprotju z listino v spisu, kar utemeljuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker ni bilo podano toženčevo soglasje in ker je šlo za prenos pogodbe, ni bil veljavno opravljen niti prenos terjatev banke C. d. d.

Presoje nepoštenosti ni sprejemljivo omejiti na trenutek sklenitve pogodbe. Ker sta banki vedeli, da zahtevek za sklenitev zastavne pogodbe ne obstaja, ga do prenosa pogodbe nista podali. Tožnica ravna drugače z očitnim namenom, da bi prišla do poplačila terjatve, ki jo ima do povezane družbe. Tako ravnanje je nemoralno. Stališče sodišča je preozko in strogo formalno ter neživljenjsko in v nasprotju s temeljnimi načeli (obligacijskega) prava.

Ne drži, da se je toženec kot fizična oseba ob sklenitvi Krovne pogodbe zavezal ustanoviti dodatno zavarovanje kot fizična oseba za zavarovanje tujega dolga. Vse družbe, ki so podpisale pogodbe kot dolžnice, so bile tedaj povezane družbe z istima dejanskima in pravnima lastnikoma, tj. tožencem in njegovo sestro D. D. Dodatno vzpostavljena zavarovanja so bila tako dogovorjena za zavarovanje dolgov lastnih družb in ne za zavarovanje toženčevih osebnih dolgov. Z vstopom novega upnika se je položaj bistveno spremenil. Toženec ni več ne dejansko ne pravno povezan s tožnikom ali X-A. d. o. o.

Iz stališč strank in sodišča očitno izhaja, da je tretja alineja člena 3.2.a) Krovne pogodbe nejasna. Vsaj za potrebe odločanja o začasni odredbi je treba zato ravnati skladno s 83. členom OZ. Če bi bil namen sporne pogodbe določbe tak, kot zatrjuje tožnica, bi upniki zavarovanje vzpostavili že zdavnaj. Pri razlagi bi moralo sodišče poleg uvodnega določila upoštevati tudi dejstvo, da sta zavarovanji v prvih dveh alinejah določeni nepogojno, v tretji alineji pa je za vzpostavitev (obeh) zavarovanj jezikovno jasno in nesporno določen pogoj. Če se šteje, da je pogoj iz tretje alineje točke 3.2.a) nemogoč, ima to za posledico njegovo ničnost (drugi odstavek 60. člena OZ). Povsem jasno je zapisano, da se pogoj nanaša na obe alternativno določeni obveznosti. Razlog za dogovor o zavarovanju iz tretje alineje se je nanašal na primer, da bi prišlo do konverzije terjatev družbe A. do družbe X-A., s čimer bi iz naslova vprašljivo poplačljivih terjatev prišla do poslovnega deleža. Z realizacijo dogovorjenega zavarovanja bi preprečili razvrednotenje deležev toženca in D. D. v X-A., ker bi toženec prek konverzije terjatev srbske družbe pridobil nov poslovni delež v X-A. S tem bi bila ohranjena enaka stopnja zavarovanja kot so bila dana ob sklenitvi Krovne pogodbe. Nobenega smisla nima stališče tožnice in sodišča. Ni namreč jasno, zakaj bi bila na pogoj konverzije terjatev vezana le zastava deleža srbske družbe v X-A. Enak učinek, ki ga zatrjuje tožnica, bi dosegli z nepogojno zastavo toženčevega deleža v srbski družbi, kot je bilo to urejeno za ostale deleže v drugi alineji istega člena Krovne pogodbe. Stališče sodišča ne odgovori na vprašanje, zakaj bi bili sploh določeni dve alternativi, če je bilo enakovrstno zavarovanje mogoče doseči že z zastavo toženčevega deleža v A. Zmotno je stališče, da zavarovanji iz druge in iz tretje alineje nista povezani. Treba je upoštevati smiselnost ureditve in namen pogodbenih strank. Zmotna je tudi argumentacija v 49. točki obrazložitve. Iz tretje alineje spornega člena jasno izhaja, da se tudi dogovor o določitvi deležev med upniki nanaša na obe opciji. Ker ni prišlo do konverzije terjatev in posledično do realnega zmanjšanja vrednosti dotedanjih zavarovanj na lastniških deležih v X-A., ni bilo razloga za realizacijo takega zavarovanja.

Zmotno je stališče, da sporno zavarovanje predstavlja stransko terjatev. Gre za samostojno terjatev zoper toženca. Ob predpostavki, da je šlo za nepogojno zavarovanje, so upniki imeli možnost terjati izpolnitev obveznosti kadarkoli od 19. 11. 2017 oziroma že od podpisa pogodbe 21. 12. 2016. Ker gre za gospodarsko pogodbo, velja triletni zastaralni rok. Iz 344. člena OZ ne izhaja, da stranske terjatve ne morejo zastarati, dokler ne zastara glavna terjatev. Če bi se sodišče postavilo na stališče, da zastaranje še ni pričelo teči, bi priznalo, da je pravilno stališče toženca o neizpolnjenosti pogoja in da terjatev še ni nastala.

Iz zahtevka ne izhaja, da zahteva sklenitev pogodbe v skladu s srbsko zakonodajo. Sodba bo izvršena s pravnomočnostjo.

Če drži, da je vrednost poslovnega deleža višja, bi moralo sodišče najprej pozvati tožnico k pravilni opredelitvi spora in k doplačilu sodne takse. Če pa vrednost spora ustreza vrednosti tožničinega interesa, pa je ponujeno zavarovanje ustrezno.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica s tožbo zahteva sklenitev pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice na poslovnem deležu družbe s sedežem v Republiki Srbiji. Za zavarovanje te terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencu prepovesta razpolaganje s tem poslovnim deležem in vložitev predloga za obremenitev ali odsvojitev tega poslovnega deleža pri pristojnem organu v Republiki Srbiji. Odločitev v izpodbijanem sklepu temelji na zaključkih, (1) da je tožničina terjatev verjetno izkazana, (2) da je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in (3) da ponujena varščina ne predstavlja ustreznega zavarovanja tožničine terjatve.

6Neutemeljen je očitek kršitve pravice do izjave. Ker je postopek do izdaje začasne odredbe (praviloma) enostranski, zakon določa ugovor kot nedevolutivno pravno sredstvo dolžnika. S tem je dolžniku zagotovljena pravica do izjave. Ker se je sodišče o toženčevih navedbah, s katerimi je nasprotoval predlagani začasni odredbi, izreklo v izpodbijanem sklepu, očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bila med tožnico in banko B. d. d. sklenjena pogodba o prenosu pogodbe, med tožnico in banko C. d. d. pa pogodba o odstopu terjatve. Sodišče prve stopnje se je glede verjetne izkazanosti tega dejstva utemeljeno oprlo na besedilo pogodbe, ki v prvem primeru govori o prenosu pogodbe v smislu 122. člena OZ, v drugem primeru pa o odstopu terjatev do dolžnikov.

8Ker za prenos terjatve dolžnikova privolitev ni potrebna (prvi odstavek 419. člena OZ), odsotnost te privolitve ne vpliva na učinkovitost prenosa terjatev banke C. d. d. na tožnico.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni verjetno izkazan veljaven prenos pogodbe, ker toženec ni podal soglasja (prvi odstavek 122. člena OZ) oziroma ker ni bil obveščen o prenosu (drugi odstavek 122. člena OZ).² Prepričljivo je stališče v izpodbijanem sklepu, da se soglasje in obvestilo o prenosu nanašata na dolžnika v pogodbenem razmerju, ne pa na toženca kot lastnika in zastavitelja. Argument v prid stališču, da gre za stransko pravico, sta tudi 418. člen in drugi odstavek 270. člena OZ, po katerih je zastavna pravica našteta med stranskimi pravicami, ki skupaj s terjatvijo preidejo na prevzemnika terjatve, oziroma s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo.

10Po četrtem odstavku 122. člena OZ se določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga smiselno uporabljajo tudi za prenos pogodbe. Prvi odstavek 430. člena OZ (iz poglavja o prevzemu dolga) določa, da stranske pravice, ki so dotlej obstajale poleg terjatve, ostanejo še naprej, poroštva in zastave, ki so jih dale tretje osebe, pa prenehajo, če poroki in zastavitelji ne privolijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolžnika. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je v obravnavani zadevi prišlo do spremembe na upniški strani in ne na dolžniški in zato pravilo iz navedene določbe OZ ni uporabljivo.

11Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da ni verjetno izkazana nedopustnost podlage pogodb, na podlagi katerih je tožnica vstopila v položaj upnic iz krovne pogodbe. Sledeč razlogom izpodbijanega sklepa ob prenosu terjatev upnica ni bila povezana z družbo X-A. d. o. o., poleg tega pa gre za samostojne pravne subjekte. Pritožbeno sodišče se strinja, da morebitna (pričakovana) personalna povezanost ne zadostuje za verjetno izkazanost nemoralnosti in posledično neveljavnosti pogodbe.

12Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je verjetno izkazano, da je bila ustanovitev zavarovanja z zastavo poslovnega deleža toženca v družbi A. d. o. o. v Krovni pogodbi dogovorjena nepogojno. Določba se glasi: "Ustanovijo se naslednja dodatna nova zavarovanja v zavarovanje vseh Vključenih Finančnih Terjatev … kot sledi: …. - zastava poslovnega deleža E. E. v družbi A. d. o. o. ..., Srbija ali zastava poslovnega deleža družbe A. d. o. o. ..., Srbija v družbi X-A., v kolikor bo omenjena družba konvertirala svoje terjatve do družbe X-A. v osnovni kapital, pri čemer se Upniki sporazumejo o deležu poslovnega deleža, ki bo zastavljena v zavarovanje njihovih terjatev, vendar ne pred 19. 11. 2017 ..." (tretja alineja točka 3.2.a) Krovne pogodbe). Zaključek v izpodbijanem sklepu temelji na ugotovitvah, - da uvodno besedilo nedvomno ovrže toženčevo tezo, da zastava deleža v X-A. d. o. o. ni bila dogovorjena kot obvezna in nepogojna, - da ima tožničino stališče več opore v jezikovnem pomenu besedila, - da je bil ob sklenitvi Krovne pogodbe edini družbenik X-A. d. o. o. družba A. Group d.o.o. in zato zastava deleža A. brez konverzije njenih terjatev v poslovni delež v X-A. ne bi bila mogoča, v A. d. o. o. pa je toženec imel poslovni delež že ob sklenitvi Krovne pogodbe, - da besedilo pogodbe ne nudi opore za sklepanje, da je zavarovanje iz tretje alineje na kakršenkoli način povezano z zavarovanjem iz druge alineje (v naslovu je namreč navedeno, da gre za dodatna zavarovanja, po toženčevi verziji pa bi zavarovanje iz tretje alineje dobilo lastnost instrumenta za ohranitev zavarovanj iz druge alineje in ne bi šlo za samostojno dodatno zavarovanje; ne drži, da bi konverzija terjatev vplivala na vrednost zavarovanja).

13Navedba, da obravnavana terjatev ni izrecno navedena med zastavnimi pravicami in drugimi zavarovanji, ki so predmet prenosa, je nova in zato v pritožbenem postopku neupoštevna.

14Besedilo tretje alineje in njena umestitev v določbo o ustanovitvi dodatnih zavarovanj dajeta dovolj opore za verjetno izkazanost tožničine terjatve. Presoja, ali je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, bo opravljena v postopku odločanja o zahtevku. Glede na verjetno izkazano jasnost besedila ni indicirana niti uporaba razlagalnega pravila iz 83. člena OZ.

15Neutemeljen je toženčev očitek o zmotnosti stališča glede ugovora zastaranja. V sklepu je zavzeto stališče, da je bilo ustanovitev zastave mogoče zahtevati kadarkoli med 20. 11. 2017 in poplačilom terjatve (v Krovni pogodbi je bil določen rok 31. 12. 2022). Pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za samostojnost dogovora o ustanovitvi zastave, ne ovrednotijo bistvenega dejstva, da je bila zastava dogovorjena v zavarovanje dolga po Krovni pogodbi. Zato ni verjetno, da bi zastaranje te pravice pričelo teči pred pričetkom zastaranja navedenega dolga.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotnosti stališča, da ponujena varščina upniku ne nudi ustreznega zavarovanja. Po prvem odstavku 274. člena ZIZ lahko upnik v predlogu za začasno odredbo ali pozneje izjavi, da se je namesto z začasno odredbo pripravljen zadovoljiti s tem, da dolžnik položi določen znesek kot varščino, po drugem odstavku istega člena pa lahko sodišče dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo vrednosti spora kot ekvivalenta zavarovanju, ki bi ga tožnica dosegla s predlagano začasno odredbo. Ob izostanku navedb o vrednosti poslovnega deleža se je sodišče utemeljeno oprlo na višino terjatve (ki je znašala nekaj več kot 10. mio EUR), za katere zavarovanje je bila dogovorjena uveljavljena zastava poslovnega deleža.

17Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ V nadaljevanju A., d. o. o.
² Določbi se glasita: (1) Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. (2) S prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem in drugo stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v prenos; če je dala svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu obveščena.