274. člen ZIZ

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Preoblikovanje toženčevega premoženja v likvidnejšo obliko v povezavi z njegovim slabšim dohodkovnim stanjem verjetno izkazuje nevarnost precej otežene uveljavitve tožnikove terjatve. Nenazadnje je imel pritožnik možnost ponuditi drugačen način zavarovanja terjatve (drugi odstavek 274. člena ZIZ), a tega doslej ni storil.

Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da ni verjetno izkazana nedopustnost podlage pogodb, na podlagi katerih je tožnica vstopila v položaj upnic iz krovne pogodbe. Sledeč razlogom izpodbijanega sklepa ob prenosu terjatev upnica ni bila povezana z družbo X-A. d. o. o., poleg tega pa gre za samostojne pravne subjekte. Pritožbeno sodišče se strinja, da morebitna (pričakovana) personalna povezanost ne zadostuje za verjetno izkazanost nemoralnosti in posledično neveljavnosti pogodbe.

V sodni praksi še ni razrešeno vprašanje, ali ničnostna sankcija za pravne posle iz tretjega odstavka 93. člena GZ velja za vse nedovoljene gradnje ali le za tiste, glede katerih je izrečen inšpekcijski ukrep. Za presojo verjetne izkazanosti terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe se o tej dilemi ni treba izreči. Zadostuje namreč, da je verjetno izkazana terjatev iz podredno postavljenega zahtevka. Nevarnost lahko izkazuje vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Po tem stališču ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje dolžnikovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obsežno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je toženkin sin, ob sklepanju izvensodne poravnave z izročitvijo zneska 15.000 EUR v odvetniški pisarni odvetnika C. C. poplačal materin dolg po pravnomočni sodbi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka iz naslova pokojnine v višini 900 EUR mesečno, ki je dodatno obremenjena s kreditnimi obveznostmi, terjatve tožnika ne bo mogla poplačati. Drugega večjega premoženja nima, razen solastniškega deleža na nepremičnini, ki pa ga želi prodati. Izkazana je torej njena volja, da odsvoji edino obstoječe premoženje večje vrednosti, kar z verjetnostjo potrjuje zatrjevano nevarnost otežene izpolnitve tožnikove terjatve. Prav tako je izkazano konkretno ravnanje toženke v smeri odsvojitve, saj je v spis vložila pogodbo o posredovanju pri nakupu in prodaji, sklenjeno z nepremičninsko agencijo, katere predmet je prav trženje omenjene nepremičnine. Drži sicer, da je v pogodbi dogovorjen vezan pravni posel prodaje in nakupa, vendar pa je toženka po svojem pooblaščencu tožniku in hčerki kot predkupnima upravičencema poslala dopis, v katerem ju obvešča, da bo v primeru, da kupca n

V ugovoru zoper začasno odredbo, katerega sestavni del je tudi predlog za določitev varščine, je toženka navedla več relevantnih dejstev, ki terjajo vsebinski odgovor nanje, vendar se sodišče prve stopnje do njih doslej ni obrazloženo opredelilo.

Zakon ne predpisuje, kako visoka mora biti varščina. Biti mora takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve. Tako kot mora biti začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi, mora biti varščina ekvivalent izdani začasni odredbi, ki jo nadomešča, vendar to ne pomeni, da mora biti nadomestek celotne vrednosti z začasno odredbo 'zaseženih' stvari (v danem primeru nepremičnin, katerih odtujitev in obremenitev je bila z izdano začasno odredbo prepovedana). Iz obstoječe sodne praske izhaja enotno stališče, da ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Varščina tako ne rabi v vsakem primeru doseči višine celotne terjatve; zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da na tožnikov predlog odgovori še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikov predlog ji je bil sicer vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar brez določitve roka za odgovor. Stranka ne more uresničiti pravice do izjave, če ne ve, do kdaj lahko odgovori na predlog nasprotne stranke oziroma ne ve, koliko časa ima za pripravo svojih stališč in morebitno zbiranje dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, zoper katero je tožena stranka vložila ugovor. Hkrati z vložitvijo ugovora je predlagala tudi nadomestitev izdane začasne odredbe z varščino. V predlogu je izrecno navedla, da kljub temu, da bi sodišče predlogu za nadomestitev z varščino ugodilo, še vedno vztraja pri svojem ugovoru, saj po njenem mnenju niso podani pogoji za zavarovanje po določbah ZIZ (in s tem tudi ne za varščino). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje predlogu za nadomestitev začasne odredbe z varščino ugodilo in posledično razveljavilo opravljena dejanja in postopek zavarovanja z začasno odredbo po plačilu varščine ustavilo (tretji odstavek 274. člena ZIZ). Sklep je res že pravnomočen, vendar z njim ni bilo odločeno tudi o ugovoru zoper utemeljenost predloga za zavarovanje. Varščina namesto začasne odredbe je namreč dopustna le v primeru, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo. Z obema sklepoma je sodišče prve stopnje zato le nadomestilo začasno odredbo z varščino. Tožena stranka ugovora, v katerem je trdila, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje, nikoli ni umaknila. Sodišče prve stopnje zato po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo postopka, ko je odlo

ZIZ ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.

Zakon ne predpisuje kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve

Zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina. Izhajati je potrebno iz stališča, da mora biti tudi začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. Tako višine varščine ni mogoče določati glede na vrednost nepremičnine, katere odtujitev in obremenitev je dolžniku prepovedana z začasno odredbo, ampak glede na višino zavarovane terjatve, pri čemer to ne pomeni, da mora varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški. Ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.

Ker se pravni položaj predlagateljice s predlaganima začasnima odredbama ne bi mogel (začasno) izboljšati, ni podana pravna korist predlagateljice za vložitev navedenih predlogov za izdajo začasnih odredb.

Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ni bila potrebna, ker je pritožnik imel možnost, da poda substancirane navedbe o obstoju dolga, pa tega – kljub temu, da je tožnica opozorila na neprepričljivost njegovih trditev – ni storil. Ob ugotovitvi, da je nepremičnina že obremenjena s pogodbeno prepovedjo odtujitve in obremenitve, ni verjetno, da bi drugotožencu z izdajo začasne odredbe nastala več kot neznatna škoda.

Odlašanje z odločitvijo o predlagani začasni odredbi v položaju, ko sta tožeči stranki verjetnost svoje pravice izkazali z ugotovitveno odločbo URSIL, ki temelji tudi na polnem preizkusu patenta (tudi s strani strokovnjakov farmacevtske stroke), do pridobitve novega izvedenskega mnenja, bi pomenilo, da bi sodišče glede obstoja pravice terjalo višjo stopnjo skladnosti svoje predstave od predpisane stopnje verjetnosti. Ugotavljanje pogoja za izdajo začasne odredbe po točki c) 2. odst. 123. člena ZIL-1 terja primerjanje neugodnih posledic na strani obeh pravdnih strank, to je tožeče stranke ob neizdaji začasne odredbe v primerjavi s posledicami na strani tožene stranke ob izdaji začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno. Posledice, ki jih je potrebno primerjati, se ne kažejo nujno zgolj v grozeči materialni škodi, ki bi jo morale stranke na konkretizirani ravni izkazati. Zakon uporablja pojem „neugodne posledice“ in ne zgolj škode. Potrebno je zato tehtati tudi morebitne druge posledice glede na podano trditveno podlago obeh pravdnih strank. 1. odst. 275. člena ZIZ, ni mogoče uporabiti kot podlago za izdajo regulacijskih začasnih odredb iz 123. člena Z

Odplačno odtujevanje (predhodno zgrajenih objektov oz. etažnih delov objekta) je namreč del dejavnosti tožene stranke, zato njeno oglaševanje nepremičnin z namenom prodaje objektivno pomeni le, da gre za spreminjanje oblike premoženja. Zaradi tega takšna odtujitev premoženja, pri kateri tudi ni razloga za dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta, ne opravičuje izdaje predlagane začasne odredbe.

Položitev varščine prihaja v poštev le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, v obravnavanem primeru pa to niso.

Po presoji drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odst. 274. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri lahko dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika. V takem primeru je res potrebno presoditi, ali je višina predlagane varščine primerna, saj mora biti ekvivalent začasni odredbi, ki se z varščino nadomesti. Vendar pa to pa še ne pomeni, da mora v vsakem primeru varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški.

Namen začasne odredbe je zavarovanje bodoče izvršbe, zato je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ne služi realizaciji upnikove terjatve, neutemeljen.