60. člen OZ

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Skrajšani firmi dveh pravnih oseb, ki sta obe imeli sedež na istem naslovu (Ulica 7, L.), sta bili zelo podobni. Pri izredni podobnosti obeh skrajšanih firm je lahko skrbna tožena stranka vnaprej računala z nevarnostjo napake, ki bi nastala zaradi zamenjave obeh firm pri sortiranju pošte. Te nevarnosti se je tožena stranka po lastnih trditvah celo zavedala. V členu 1.6 predpogodbe je bilo določeno, da je predpogodba razdrta brez obveznosti prodajalca do kupca, če kupec v 6 mesecih od podpisa predpogodbe ne sklene predpogodb za v členu 1.5 navedena zemljišča. V členu 1.6 določeni razvezni pogodbeni pogoj je bil nemogoč, ker ga je bilo iz pravnih razlogov nemogoče uresničiti. Kot takšen se je štel za neobstoječega (drugi odstavek 60. člena OZ). Za primer odstopa tožene stranke od predpogodbe sta stranki sami določili pravno posledico v členu 5.4 predpogodbe. Ta je bila zgolj v povrnitvi stroškov tožeče stranke, kar ustreza povrnitvi negativnega pogodbenega interesa. S predpogodbo je tožeča stranka pristala na takšno pravno posledico, in ji kaj drugega ne gre. Tožeča stranka že zato ni mogla zahtevati povrnitve obogatitve na temelju prvega in tretjega odstavka 190. člen

Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.

Sklicevanje tožene stranke na ničnost konkurenčne klavzule, ki jo je sama vnesla v pogodbo o zaposlitvi tožnika, vedoč, da je v nasprotju s prisilnimi predpisi, bi pomenila ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Glede na to, da je tožena stranka sestavila konkurenčno klavzulo in pogodbo o zaposlitvi za tožnika, bi bilo v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, če bi se ona sama lahko sklicevala na ničnost pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli. Ni nepomembno, da je v času njene veljavnosti tožnik izpolnjeval obveznost iz konkurenčne klavzule in se vzdržal konkurenčnih ravnanj, tožena stranka pa se na ničnost sklicuje retroaktivno v povezavi z njeno obveznostjo plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, torej bi s tem oškodovala pogodbi zvesto nasprotno stranko. Pravilno je stališče, da je v konkretni situaciji tožnik svoje obveznosti izpolnil že s tem, da v času veljavnosti konkurenčne klavzule ni opravljal toženi stranki konkurenčnega ravnanja, pri tem pa mu ni treba dokazovati, da je dejansko imel možnost konkuriranja toženi stranki. Skladno z uveljavljeno sodno prakso je enostranski odstop od konkurenčne klavzule mog

Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev.

Oblikovalno upravičenje do odstopa od pogodbe pogodbena stranka res uresniči že z izjavo volje, vendar mora biti ta izjava (ki je lahko z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem) nedvoumna, iz nje je mogoče zanesljivo sklepati, da izjavljena volja obstoji. Iz ravnanja tožeče stranke na obstoj volje odstopiti od pogodbe ni bilo mogoče zanesljivo sklepati (pisna izjava je nasprotovala dejanskemu nadaljnjemu izvrševanju pogodb).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je odpoved podala zato, ker se je v oktobru 2015 na podlagi poslovnih izidov v 2015 odločila racionalizirati stroške poslovanja in je sprejela odločitev o ukinitvi nepotrebnih delovnih mest. Nato je tudi formalno ukinila delovno mesto vodja logistike. Kljub prenehanju delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se tožnik zavzema za pravice po pogodbi o zaposlitvi, ki pa niso vezane na takšno prenehanje delovnega razmerja, ampak na odpoklic, do katerega pa ni prišlo.

Tožnik že 1. 2. 2016 ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za opravljanje dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tega pogoja pa ni izpolnil niti do izteka roka, kot se je zavezal z aneksom z dne 1. 2. 2016. Zato mu je toženka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Glede zatrjevane služnosti (neprave stvarne služnosti v javno korist) je potrebno upoštevati, da gre pri tožencu (oziroma njegovem pravnem predniku) za oblastni, javnopravni subjekt in posledično nemožnost nedobrovernega priposestvovanja (po drugem odstavku 217. člena SPZ, prim. sodbo VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015). Zato pa je dobroverno priposestvovanje neprave stvarne služnosti v javno korist mogoče le izjemoma (upoštevaje, da gre za razlaščujoč poseg), in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel.

Pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost Dodatka št. 2 k Pogodbi, hkrati pa tudi ničnost same Pogodbe, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri presoji dogovora o spreminjanju pogojev plačila kupnine, ki so določeni v javnem razpisu, nujno moralo primerjati vsebino objavljenih pogojev s pogoji plačila kupnine iz Pogodbe, nato pa te s pogoji iz Dodatka št. 2. Pri tem ni moglo spregledati, da tudi določba v Pogodbi, ki se nanaša na plačilo kupnine, ni v skladu z objavljenimi pogoji plačila kupnine. Vsi dokazi skupaj so sodišče privedli do prepričanja, da je v konkretnem primeru tožena stranka pri prodaji svojega premoženja ravnala v nasprotju s 6. in 7. členom ZSPDPO, zaradi česar ji je odreklo sodno varstvo za zahtevek na izpolnitev Pogodbe. Pritožbene trditve v smeri, da je s tem sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank, glede na navedeno niso utemeljene. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodba nezakonita, ker izrek sodbe ne vsebuje ugotovitve ničnosti. V obravnavanem primeru je denarni zahtevek na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena OZ že zapadel, zato ugotovitvena tožba ni potrebna.

Pri obravnavani bančni garanciji gre za brezpogojno garancijo, kar jasno izhaja iz njenega tretjega odstavka. Če bi morala tožeča stranka zahtevi za unovčenje garancije predložiti originalno pismo kot naročnika garancije, bi ta lahko predložitev pisma pogojevala z ugovori iz temeljnega pravnega posla (pogodbe, sklenjene med njo in pravno prednico tožeče stranke). Zahtevek za unovčenje bančne garancije se tako ne bi razlikoval od zahtevka, ki ga ima tožeča stranka iz temeljnega pravnega posla. To pa ni namen brezpogojne bančne garancije.

Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.

Sistem sankcij po 104. in naslednjih členih OZ pride v poštev zgolj subsidiarno.

Gradbeno dovoljenje, katerega sestavni del je tudi projekt, šele daje pravni temelj za (zakonito) gradnjo. Če obstaja med strankama spor glede vsebine dogovora, gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Razlaga pogodbe pa je značilen primer uporabe materialnega prava. Stranki sta v Pogodbi določili pogoj za ustanovitev služnostne pravice, ki je odvisen od volje tožene stranke, in sicer volje graditi na parc. št. 798/24. Takšen pogoj se imenuje hotni (potestativni). Takšen pogoj je izrazito neugoden za sopogodbenika, ki ne odloča o nastopu pogoja. Odvisen je namreč od volje tistega sopogodbenika, ki odloča o nastopu pogoja. Nedopusten pa zaradi tega hotni pogoj ni. Dopustna sta tako hotni kot kazualni pogoj. Ni razloga, ki bi govoril proti dopustnosti hotnega pogoja pri ustanovitvi stvarne služnosti.

Dogovorjeni odložni pogoj za plačilo del po aneksu šele po pridobitvi denarne subvencije od Eko sklada, je bil v nasprotju s prisilnimi predpisi.