VSM Sklep II Ip 309/2023

Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in petega odstavka 62. člena ZIZ.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 3. 2023 pod točko 1 izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sklep o izvršbi VL 7742/2023 z dne 13. 2. 2023 delno ustavilo za dne 10. 2. 2023 plačanih 5.000,00 EUR na račun terjatve pod zap. št. 2 in z oznako FAKTURA 189-2022 z dne 5. 12. 2022. Pod točko 2 izreka je v preostalem delu ugovor zavrnilo. V zvezi s tem je pojasnilo, da upnik računa 22-240 v predlogu za izvršbo ni niti navedel. Glede ostalih ugovornih navajanj (tj. navedb, s katerimi je dolžnik v ugovoru nasprotoval plačilu in izterjavi terjatve v znesku 33.224,18 EUR) pa je navedlo, da je dolžnik sicer zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljani terjatvi, vendar za zatrjevana dejstva ni niti predložil niti predlagal nobenih dokazov.

2Zoper zavrnilni del sklepa je pravočasno pritožbo vložil dolžnik. Kot zmotno je označil ugotovitev sodišča prve stopnje, da je račun 22-240 izdal upnik, saj ga je izdal dolžnik, upnik pa je račun neutemeljeno zavrnil, zaradi česar dolžnik vztraja pri plačilu računa in iz tega razloga zadržuje plačilo upniku. V zvezi z ugotovitvami sodišča, da ni predložil dokazov, je navedel, da dokaze prilaga sedaj k pritožbi in priložil zapisnik o kvalitetnem pregledu objekta in elektronsko pošto župana Občine A. glede zamakanja.

3V zvezi s presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora v delu, v katerem je dolžnik sklepu o izvršbi glede plačila in izterjave terjatve v višini 33.224,18 EUR nasprotoval s sklicevanjem na napake upnikove izpolnitve, za svoje navedbe pa (kar pritožbeno ni sporno) ni predlagal nobenih dokazov, je treba uporabiti določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ in določbo petega odstavka 62. člena ZIZ. Navedeni določbi pa sta po mnenju višjega sodišča v delu, v katerem dolžniku nalagata, da za svoje navedbe v ugovoru predlaga tudi dokaze, in kot posledico za nespoštovanje te zahteve določata, da se takšen ugovor ne šteje kot obrazložen in se zato zavrne, v neskladju z Ustavo RS (v nadaljevanju: Ustava).

4Na podlagi 23. člena ZIZ se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve. Kljub (zavajajočemu) poimenovanju, ki ga v zvezi s tem uporablja ZIZ, ki govori o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine, ima postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine dvojno naravo, in sicer v prvi fazi, pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, pravno naravo pravdnega postopka (postopka za izdajo plačilnega naloga), kateremu pa je (dejansko pogojno, za primer, da bo sklep o izvršbi postal pravnomočen) priključena tudi hkratna dovolitev izvršbe, ki se bo opravila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.¹ Upnik, ki vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi lahko bil podlaga za izvršbo (17. člen ZIZ) in s katerim bi bila njegova terjatev do dolžnika nedvoumno ugotovljena, ampak mora v postopku izvršilni naslov šele pridobiti. Izvršilni naslov v takšnem primeru predstavlja kondemnatorni (naložitveni) del (pravnomočnega in izvršljivega) sklepa o izvršbi, tj. del, v katerem je dolžniku naloženo plačilo upnikove terjatve. V tem delu pa ima sklep o izvršbi enako moč in učinek kot sodba, izdana v rednem pravdnem postopku. Postopek v fazo izvršilnega postopka preide šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izvršba pa se, glede na zgoraj navedeno, tudi v tem primeru dejansko opravlja na podlagi izvršilnega naslova, ki ga upnik pridobi v predhodnem postopku dovolitve "izvršbe" na podlagi verodostojne listine. Če postopek izvršbe ni uspešen, lahko po njegovem zaključku upnik na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilnega naslova znova predlaga izvršbo.

5Upnik izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne glede na višino denarne terjatve, ki jo uveljavlja, doseže, ne da bi mu bilo v predlogu za izvršbo podati kakršne koli navedbe o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati oziroma predložiti kakršne koli dokaze, s katerimi bi dokazoval ta dejstva, ampak mora (poleg podatkov o strankah) v okviru obveznih podatkov, ki se nanašajo na terjatev, le označiti verodostojno listino, ki je podlaga za vloženi predlog (pri čemer listine predlogu ne rabi in, glede na tehnične značilnosti avtomatiziranega sistema za elektronsko vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, niti ne more priložiti), na kratko opredeliti temelj zahtevka (tudi če tega ne stori, sodišče – tako kot je bilo to v obravnavanem primeru – predlogu ugodi) in opredeliti dolžnikovo obveznost, katere izpolnitev zahteva (tj. navesti podatke o znesku in zapadlosti terjatve). Upniku je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine torej naloženo minimalno procesno breme, bistveno manjše, kot to velja v rednem pravdnem postopku, ko mora v tožbi določno navesti dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda zgolj na podlagi takšnega predloga upnika, ne da bi preverilo resničnost podatkov, ki jih je navedel upnik, ne da bi presojalo sklepčnost upnikovega zahtevka (za to v navedbah, ki jih upnik (lahko) navede v predlogu, niti nima podlage) in ne da bi mu bila sploh predložena verodostojna listina, na katero se upnik sklicuje. Zgolj na tej podlagi torej sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve, ki jo upnik zahteva. Dolžnik lahko presojo utemeljenosti upnikovega zahtevka v kontradiktornem postopku doseže šele naknadno, z vložitvijo pravočasnega obrazloženega ugovora, kateremu sledi razveljavitev sklepa o izvršbi in odločanje o upnikovem predlogu kot o tožbi v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ), pri čemer mora upnik, ker predlog za izvršbo nima vseh sestavin, ki jih mora vsebovati tožba (prvi odstavek 180. člena ZPP), da bi dosegel vsebinsko presojo utemeljenosti svojega zahtevka, po pozivu sodišča tožbo najprej ustrezno dopolniti tako, da bo ta sploh sposobna za obravnavo (108. člen ZPP).

6Na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 61. člena ZIZ se ugovor, s katerim dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v delu, s katerim mu je naloženo, da poravna terjatev, v tem delu šteje za obrazložen, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Če ugovor ni obrazložen, ga sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljenega zavrne. Pri odločanju o utemeljenosti ugovora je tako ključnega pomena presoja njegove obrazloženosti.

7Višje sodišče meni, da je dolžnik s tem, ko mu je v postopku pridobitve izvršilnega naslova, izdanega v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v zvezi z obrazloženostjo ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi v drugem odstavku 61. člena ZIZ naloženo bistveno težje procesno breme kot upniku v zvezi z obrazloženostjo predloga za izvršbo, brez stvarno utemeljenega razloga postavljen v bistveno slabši procesni položaj kot ga ima v postopku upnik. S tem pa mu je kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravica do enakega varstva pravic, v okvir katere spada tudi pravica do enakosti strank v postopku (22. člen Ustave).

8Dolžnik, ki se (po volji upnika) znajde v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, je zgolj zato, ker upnik za uveljavitev svoje (domnevne) terjatve in pridobitev izvršilnega naslova ni izbral poti pravdnega postopka, ampak (enostavnejšo in hitrejšo) pot vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, postavljen tudi v slabši položaj kot bi ga imel, če bi upnik svojo terjatev uveljavljal s tožbo. S tem pa je v slabšem položaju v primerjavi s toženci v pravdnem postopku. Toženec v pravdnem postopku namreč svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku izrazi z vložitvijo odgovora na tožbo. Ta pa se kot ustrezno obrazložen (kljub temu da se toženec z vročitvijo tožbe, drugače kot to velja za dolžnika v zvezi z vročitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, lahko seznani z dejstvi, na katera tožnik opira svoj zahtevek, in z dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje) šteje že, če toženec tožbenemu zahtevku obrazloženo nasprotuje (prvi odstavek 278. člena ZPP), ne da bi mu bilo, da bi se izognil izdaji zamudne sodbe, za podane navedbe treba predlagati tudi dokaze.² Tudi če glede dejstev, ki jih zatrjuje v odgovoru na tožbo, trditveno in dokazno breme nosi toženec, lahko dokaze zanje, če se ta dejstva izkažejo kot sporna,³ predlaga še v nadaljnjem postopku, v skladu z določbami 286. in 286.a člena ZPP. V nadaljnjem postopku je upravičen tudi še dopolniti svoje navedbe, če bi se te izkazale kot pomanjkljive. Šele opustitev (pravočasnega) predlaganja dokazov in dopolnitve navedb v nadaljnjem postopku lahko ima za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku. Tudi za takšno razlikovanje položaja dolžnika v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in toženca v pravdnem postopku po mnenju višjega sodišča ni stvarno utemeljenega razloga. Z zahtevo, da mora dolžnik, da bi se njegov ugovor štel kot obrazložen in s tem kot utemeljen, za svoje ugovorne navedbe (kljub temu da je upnikov predlog za izvršbo povsem neobrazložen) predlagati dokaze, s čimer mu je naloženo težje breme kot tožencu v pravdnem postopku, pa je po mnenju višjega sodišča prav tako nedopustno poseženo v dolžnikove pravice iz drugega odstavka 14. člena in iz 22. člena Ustave.

9Na neravnovesje položajev upnika in dolžnika v postopku dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine in na neenakost pravnih položajev dolžnika v postopku dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine in toženca v pravdnem postopku opozarja tudi teorija,⁴ ki v zvezi s tem izpostavlja tudi pomisleke o ustavni skladnosti zahteve po obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 61. člena ZIZ.⁵ Kljub temu zakonodajalec k ustrezni spremembi ureditve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojno listine doslej ni pristopil.

10V praksi ustavnega in vrhovnega sodišča so sicer že bila sprejeta stališča, da je v nekaterih primerih dolžnikov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi treba šteti za obrazložen tudi, če dolžnik v njem ne predlaga dokazov. Ustavno sodišče je v odločbah Up-854/05 z dne 7. 2. 2007, in Up-1264/2010 z dne 17. 5. 2012 zavzelo stališče, da dolžniku ni treba predlagati dokazov, če zanika obstoj temelja za nastanek terjatve. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 sprejelo stališče, da dolžniku, ki zatrjuje negativno dejstvo (v konkretni tam obravnavani zadevi - da pogodbe, navedene v računu, ni sklenil in da storitev ni bila opravljena), ni treba predložiti dokazov zanj niti predlagati sodišču, naj upnika pozove k predložitvi ustreznih listin, saj je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in (razen izjemoma) ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. V sklepu II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014 pa je vrhovno sodišče odločilo, da se kot obrazložen ugovor šteje tudi ugovor, v katerem dolžnik uveljavlja "ugovor nevednosti", ko torej dolžnik niti ne prizna niti ne zanika obstoja temelja za nastanek terjatve, ampak trdi, da iz njegovih poslovnih listin ni razviden ne znesek, ki ga predlaga upnik, niti zadeva, na podlagi katere je upnik vložil predlog za dovolitev izvršbe, in predlaga, naj upnik predloži listine, iz katerih bodo razvidne terjatve in obresti. V istem sklepu je vrhovno sodišče tudi izpostavilo, da je treba pri pravilni presoji obrazloženosti ugovora upoštevati tudi temeljna spoznanja o trditvenem in dokaznem bremenu, pri čemer načeloma velja splošno sprejeta presumpcija, da nihče ni nikomur nič dolžan, dokler se ne izkaže nasprotno. Na tožniku je tako dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na tožencu pa trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore ali ugovore prenehanja obveznosti.

11Vendar pa se dolžnik glede na vsebino določbe drugega odstavka 61. člena ZIZ obveznosti, da za svoje navedbe predlaga dokaze, ne more razbremeniti v primerih, ko je iz njegovih ugovornih navedb mogoče razbrati, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom in obstoj temelja za nastanek terjatve, prav tako pa tudi, da so mu znane verodostojne listine, na podlagi katerih upnik uveljavlja svojo terjatev, uveljavlja pa druge razloge, zaradi katerih nasprotuje terjatvi, v zvezi s katerimi sam nosi trditveno in dokazno breme.⁶ V teh primerih ne gre za položaje, ki jih obravnavajo zgoraj citirane odločbe ustavnega in vrhovnega sodišča, ko bi bilo dolžniku že po naravi stvari oziroma upoštevaje splošna pravila o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena neprimerno naložiti obveznost predlaganja dokazov. V takih primerih načeloma ni ovire, da dolžnik že v ugovoru ne bi mogel podati trditev, s katerimi bi lahko utemeljil svoje nasprotovanje upnikovemu zahtevku, in predlagati dokazov zanje. Tako tudi ne gre za položaj, v zvezi s katerim se je ustavno sodišče o možnostih ustavnoskladne razlage drugega odstavka 61. člena ZIZ izreklo v sklepu U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016 (točka 10 obrazložitve), tj. položaj, v katerem bi zahteva za predlaganje dokazov za dolžnika predstavljala očitno pretežko in nevzdržno breme.

12Takšen primer je podan tudi v obravnavani zadevi, v kateri je iz dolžnikovega ugovora mogoče razbrati, da priznava poslovni odnos z upnikom, da ne nasprotuje obstoju pravnega temelja terjatve (podjemna pogodba, na podlagi katere je upnik izvedel določena dela na objektu), da so mu znane verodostojne listine, ki so bile podlaga upnikovega predloga, in njihova vsebina, da tudi ne zatrjuje negativnih dejstev, za dokazovanje katerih ne bi mogel predlagati dokazov⁷, pravici upnika, zahtevati plačilo zneska 33.224,18 EUR, pa nasprotuje z uveljavljanjem samostojnih ugovorov, tj. napak upnikove izpolnitve, za katere sam nosi trditveno in dokazno breme. Iz takega izhodišča je pri svoji odločitvi izhajalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v zvezi z dolžnikovim ugovorom v delu, v katerem je zoper upnikov zahtevek za plačilo zneska 33.224,18 EUR ugovarjal s sklicevanjem na pomanjkljivosti upnikove izpolnitve, ocenilo, da je dolžnik sicer podal ustrezne navedbe, vendar pa zanje ni predložil niti predlagal nobenih dokazov, zaradi česar v skladu z določbami ZIZ njegovega ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.

13Glede na pravilno (in pritožbeno nesporno) ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik za svoje navedbe ni predlagal nobenih dokazov in s tem torej ni izpolnil zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ (sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sicer napačno sklicevalo na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ), bi moralo višje sodišče ob odločanju o pritožbi na podlagi določbe petega odstavka 62. člena ZIZ sprejeti enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in izpodbijani sklep glede zavrnitve ugovora v zvezi s plačilom (in izterjavo) zneska 33.224,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi potrditi. Vendar pa so po mnenju višjega sodišča citirane določbe v delu, v katerem določajo, da mora dolžnik, da bi bil njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen (in posledično tudi utemeljen) za svoje ugovorne navedbe v ugovoru predlagati tudi dokaze, in da mora sodišče ugovor, ki ne izpolnjuje takšnega standarda obrazloženosti, zavrniti, v nasprotju z Ustavo, saj so zaradi bistvene neenakosti položajev upnika in dolžnika kot strank istega izvršilnega postopka in neenakosti dolžnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine v primerjavi s položajem toženca v pravdnem postopku z njimi dolžniku kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave in 22. člena Ustave.

14Po mnenju višjega sodišča določb drugega odstavka 61. člena ZIZ in petega odstavka 62. člena ZIZ z uveljavljenimi in dopustnimi metodami razlage ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče zavarovati dolžnikove človekove pravice iz drugega odstavka 14. člena in iz 22. člena Ustave. Ob sprejetju stališča, ki ga po prepričanju višjega sodišča terja zagotovitev spoštovanja pravic, ki jih dolžniku zagotavlja Ustava, tj. da je tudi v primerih, ko dolžnik za svoje ugovorne navedbe sam nosi trditveno in dokazno breme in zahteva po predlaganju dokazov zanj ne predstavlja nesorazmernega bremena, treba ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi kot obrazložen (in s tem kot utemeljen) šteti tudi, če dolžnik za svoje ugovorne navedbe ne predlaga dokazov, si ni mogoče zamisliti primera, ko bi zakonska zahteva po predlaganju dokazov sploh še prišla v poštev. Da bi bilo mogoče doseči z Ustavo skladno stanje, bi bilo torej treba uporabo citiranih določb v tem delu (v vseh primerih) povsem izključiti. Če bi sodišče v obravnavani zadevi samo sprejelo razlago, da jasne zakonske določbe "in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru" zaradi zagotavljanja varstva dolžnikovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave ni mogoče uporabiti tako kot se glasi, ampak jo je treba razlagati tako, da dolžniku dokazov v ugovoru ni treba predlagati, bi s tem prestopilo rob dopustnega razlagalnega prostora. Takšna razlaga bi predstavljala razlago contra legem, sodišče pa bi se z njo postavilo v vlogo ustavnega sodišča pa tudi v vlogo zakonodajalca, saj bi na novo oblikovalo vsebino zakona. Drugače, kot je ustavno sodišče to ugotovilo v sklepu U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016, s katerim je že odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena ZIZ (in jo zavrglo), po prepričanju višjega sodišča v obravnavani zadevi rednemu sodišču niso na razpolago dopustne možnosti ustavnoskladne razlage izpodbijanih določb, ki bi omogočale zavarovanje dolžnikovih človekovih pravic. Za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v obravnavanem postopku je tako potrebna intervencija ustavnega sodišča.

15Po obrazloženem je višje sodišče na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti pritožbeni postopek prekinilo. Postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.

¹ Prim. Janč Ljubimski, Varstvo človekovega dostojanstva v civilnem izvršilnem postopku z ozirom na ustavno načelo socialne države, , str. 165-166.
² Prim. VSRS sodba II Ips 682/2008, 8. 10. 2009; VSL Sklep II Cp 85/2022, 9. 2. 2022; VDSS Sklep Pdp 102/2020, 12. 3. 2020.
³ Če tožnik v odgovoru na tožbo zatrjevanih dejstev ne bi obrazloženo zanikal oziroma trdil, da mu niso znana, bi se ta štela za priznana in tožencu dokazov zanje v nadaljnjem pravdnem postopku niti ne bi bilo treba predlagati (drugi odstavek 214. člena ZPP).
⁴ Aleš Galič v Aleš Galič, Nina Betetto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 124 – 130; Andrej Ekart v Andrej Ekart, Vesna Rijavec, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z novelo ZIZ-L, Razširjena uvodna pojasnila s podrobnim prikazom evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 116 – 126; Janč Ljubimski, nav. delo, str. 164 - 173; Kristina Lipovec, Ustavna procesna jamstva v civilnem izvršilnem postopku, , str. 155 - 162.
⁵ Andrej Ekart, nav. delo, str. 120 in nasl.; Janč Ljubimski, nav. delo, str. 167-171.
⁶ Prim. sklep VSRS II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014, zadnji stavek točke 10 obrazložitve.
⁷ Dokaze za svoje ugovorne navedbe je nenazadnje predlagal v pritožbi in jih tudi priložil.