UPRS Sodba I U 510/2020-58

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-2/2020/5 z dne 9. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbam Republike Slovenije, Slovenskega državnega holdinga d. d. in A., d. d. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) in odpravilo delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-229/1995/1404 z dne 14. 10. 2019 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek članov Meščanske korporacije B. (v nadaljevanju tožnica ali B.) za vrnitev nepremičnine parc. št. 873/135 k.o. ... (2. točka izreka). Ugotovilo je še, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bilo z odločbo prvostopenjskega organa med drugim odločeno, da se nepremičnina parc. št. 873/135 k.o. ..., na kateri stoji nestanovanjska stavba ..., vrne v skupno last in posest upravičenim članom B., naštetim v 1. točki izreka odločbe, za premoženjske pravice, za katere zahteve članov B. niso bile vložene, pa je bilo v 2. točki izreka odločeno, da postanejo last Občine Kamnik.

3Toženka je presodila, da je prvostopenjska odločba nezakonita, ker za vrnitev nepremičnine v naravi obstajajo ovire iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku št. 82/46 namreč ni razvidno, da bi bil poleg zemljišča podržavljen tudi objekt, stoječ na zemljišču parc. št. 873/135 k.o. ... Ker ni bil vpisan v zemljiško knjigo in vrisan v kataster, ga tudi ni bilo mogoče podržaviti tožnici oziroma njenim članom. Objekt, tj. lovski dvorec s pripadajočim inventarjem, ni bil nikoli prenesen v last B., ampak je bil ob podržavljenju dejanska last kralja C. C. in njegove žene D. D., ki sta ga na podlagi dogovora z dne 1. 8. 1933 zgradila na svoje stroške oziroma pravnih naslednikov ... 1934 umrlega kralja C. C. Z odločbo Okrajnega sodišča v Kamniku št. 559/47 z dne 15. 10. 1947 oziroma Ukazom Predsedstva prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 je bil zaplenjen članom rodbine E. V tej odločbi je pojasnjeno, da gre za objekt v lasti kralja in torej o tem v času podržavljenja ni bilo dvoma. Navaja še, da se določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ne uporabljajo, ker je bil dogovor z dne 1. 8. 1933 nezakonit.

4Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je bil ob podržavljenju na zemljišču zgrajen trajni objekt, ki je bil že tedaj v lasti upravičencev. Zmotno je stališče, da se 32. člen ZDen tolmači skladno z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZLTR), saj ta v času nacionalizacije še ni veljal, ampak se je v celotnem relevantnem obdobju uporabljal ODZ. ODZ je v § 297 določal načelo „superficies solo cedit“, po katerem spadajo k nepremičnim stvarem tiste, ki se zgradijo na zemljišču z namenom, da na njem vedno ostanejo. Izjemo od tega pravila so poleg stavbne pravice predstavljali le še objekti v smislu § 435 ODZ, tj. če so bile zgradbe na tujem svetu zgrajene z namenom, da ne ostanejo vedno na njem. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 359/2012 pojasnilo, da gre za določbo prisilne narave in pogodbeni odstop od tega načela ni mogoč. Tudi pravila o gradnji na tujem svetu se ne morejo uporabiti, ker je graditelj vedel, da gradi na tujem svetu in zato ni mogel biti dobroveren. Iz dogovora jasno izhaja, da je bila sklenjena zakupna pogodba, po kateri se stvar izroča v rabo, po njenem izteku pa je logično sklepanje, da bi objekt prešel v posest lastniku zemljišča.

5Trdijo, da to, ali je bil objekt vrisan v kataster ali ne, ni pomembno. Zmotno naj bi bilo tudi stališče toženke, da objekt ni bil nikoli prenesen v last B., saj je bil na podlagi ODZ last njenih članov. To potrjuje tudi Odredba Vlade FLRJ o izvedbi konfiskacije premoženja članom družine E., ki določa, da mora Okrajno sodišče v Kamniku izvesti konfiskacijo zakupa, ustanovljenega za 30 let v korist C. C. Odvzeta jim je bila torej obligacijska pravica do uporabe nepremičnine. Obligacijske pravice ne morejo biti predmet tega postopka, vključno s plačilom vrednosti, saj ne pripadajo zavezancu za vračilo.

6Opozarjajo še, da organa v postopku nista ugotavljala nezakonitosti dogovora. Do izdaje izpodbijane odločbe v veljavnost dogovora ni nihče dvomil, zato je odločba za tožnike presenečenje, kar ustavno ni dopustno. Toženka o tem ne bi smela odločati brez izvedbe ugotovitvenega postopka, strankam pa bi morala biti omogočena pravica do izjave. Poleg tega ni res, da naj bi bil dogovor nezakonit, saj je bil časovno omejen ravno zato, da bi bil zakonit. Ugovarja tudi ugotovitvi toženke, da naj bi bili člani B. z vračilom neopravičeno obogateni. Ob tem, da nepremičnina ostaja v lasti zavezanca, ki zanjo ni plačal ničesar in je tudi ni zakonito pridobil, je taka ugotovitev cinična. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se nepremičnina parc. št. 873/135 k.o. ... vrne v last in podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

7Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8Stranka z interesom Republika Slovenija v odgovoru na tožbo navaja, da toženka s tem, ko je ugotovila nezakonitost dogovora, ni ugotavljala novih dejstev, o katerih se tožniki ne bi mogli izjasniti, saj so to, da statutarno zahtevane večine za trajno obremenitev oziroma odtujitev zemljišča ni bilo mogoče doseči, navedli sami. Toženka je le presodila dokaz glede podpisnikov dogovora. Zaradi neupoštevanja zahtev v zvezi s kvorumom pa B. ni bila zmožna izvesti stvarnopravno vzdržnega dogovora niti objekta ni prevzela, zaradi česar obstaja ovira za vračilo po drugem odstavku 32. člena ZDen. Poleg tega meni, da tožniki po 1. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) ne morejo biti deležni več pravic, kot so jim bile odvzete. To, da je bil objekt v lasti dvora, kažejo v dogovoru in drugih dokumentih uporabljeni termini, iz katerih izhaja, da je bil objekt last kraljevega dvora. Z doslednim spoštovanjem načela superficies solo cedit, bi bila volja strank izničena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

10Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2020 navajajo, da tudi če bi bil dogovor ničen, bi morala vsaka stranka drugi vrniti, kar je na njegovi podlagi pridobila, kar pa velja zgolj med pogodbenima strankama. Poudarja, da bi bila ravno, če bi izpodbijana odločba obveljala, toženka deležna več pravic, saj do nezakonite razlastitve ni bila niti lastnica zemljišča niti zgradbe.

11V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu.

12Tožba je utemeljena.

13B. po ZPVAS nima lastnosti pravne osebe, ampak gre za združenje, tj. skupnost fizičnih in pravnih oseb (članov) na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZAPVS). Po prvem odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pa je lahko pravdna stranka le vsaka fizična in pravna oseba. Sodišče sme izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo (tretji odstavek 76. člena ZPP). Opora pri odločanju, ali naj sodišče obliki združevanja podeli sposobnost biti stranka, so predvsem obstoj premoženja, na katerega je mogoče seči z izvršbo, jasna ločenost subjektivitete združevanja, njena relativna trajnost, uveljavljena pravila o zastopanju in podobno.¹

14V zvezi s temi okoliščinami sodišče ugotavlja, da agrarne skupnosti po ZPVAS sicer niso lastniki premoženja, ki je predmet vračanja, na to, da ima B. ločeno premoženje, pa kaže dejstvo, da ima poslovni račun in da statut predvideva pridobivanje (61. člen) in razporejanje finančnih sredstev (35., 63. do 69. člen). Pri tem je obstoj premoženja pomemben predvsem zaradi možnosti izvršbe za stroške postopka.² V upravnem sporu je možnost izvršbe za stroške majhna, saj sodišče, če tožbo zavrne, glede stroškov v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Strankam z interesom pa se v skladu s 155. členom ZPP priznajo le potrebni stroški. Druge obveznosti pa za B. v tem postopku ne morejo nastati. Iz ZPVAS in statuta tudi izhaja, da je B. predvidena kot trajna združba njenih članov, ki deluje po vnaprej sprejetih pravilih, ki ima svojega zastopnika in druge organe, kar hkrati izkazuje ločenost subjekta združevanja od njegovih članov. Ker po 11. členu ZAPVAS in statutu za upravljanje skupne lastnine članov ZPVAS veljajo posebna pravila, pa je uveljavljanje pridobitve skupnega premoženja za svoje člane način upravljanja oziroma zadeva, ki je za člane skupnega pomena. Na to okoliščino se je oprlo tudi Vrhovno sodišče, ko je v zadevi II Ips 73/2014 zavzelo stališče, da lahko agrarna skupnost v postopkih po 10. členu ZPVAS kot pravdna stranka uveljavlja to terjatev v svojem imenu in na račun svojih članov, ki tako pripada njenim članom, vsakemu v ustreznem deležu.³

15Ker B. glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, ji je sodišče s sklepom, ki ga je sprejelo na glavni obravnavi, priznalo sposobnost biti stranka v tem upravnem sporu.

16Iz izpodbijane odločbe izhaja, kar med strankami v tem postopku tudi ni sporno, da je bilo zemljišče parc. št. 873/135 k.o. ... v času sklenitve zakupne pogodbe in dogovora med B. in upravo Dvora njegovega veličanstva kralja C. C. in kraljice D. D. z dne 1. 8. 1933 ter v času njegovega izvrševanja v lasti članov B. Prav tako ni sporno, da sta kralj C. C. in kraljica D. D. pred podržavljenjem na njem z lastnimi sredstvi zgradila objekt, ki sta tudi uporabljala. Sporno je, ali je bil na nepremičnini parc. št. 873/135 k.o. ... stoječi objekt podržavljen članom B.

17Toženka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da se za presojo, kdo je bil lastnik objekta, ne more uporabiti ODZ, ker je bil dogovor nezakonit, saj odločitev za njegovo sklenitev ni bila sprejeta na občnem zboru B. in dogovora ni podpisal njen zakoniti zastopnik. Na njem je bil le žig agrarne skupnosti. Posledično ni mogel biti vpisan v zemljiški knjigi, ODZ pa naj bi določal le posledice zakonito sklenjenih dogovorov. Po toženkini presoji bi B. zato lahko izkazala lastninsko pravico na objektu le na podlagi veljavno sklenjene pogodbe ali z ustrezno odločbo o pridobitvi lastninske pravice tedanjega upravnega organa ali sodišča. Tožniki ugovarjajo, da je v tem delu odločba zanje presenečenje.

18Prvi odstavek 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁴ (v nadaljevanju ZUP/86) določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar.

19Komentatorji Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s primerljivo določbo 252. člena ZUP poudarjajo, da organ v primeru, ko spremeni odločitev prvostopenjskega organa, ne izvaja drugih dokazov razen listin, ki so že med dokumenti upravne zadeve. Zato tudi ni treba stranke ponovno pozivati, da se o navedenih dokazih izjavi, če je imela pravico do izjave že v postopku na prvi stopnji. Vendar pa je treba tudi pri tem upoštevati strankino pravico do izjave, ki je v poštenem upravnem postopku varovana v okviru 22. člena Ustave in ji na njeno zahtevo omogočiti, da se seznani s pravnim stališčem organa druge stopnje. V primeru drugačne materialnopravne presoje je treba upoštevati dejstvo, da vsaka bistvena sprememba pravne podlage za odločitev, na katero se nobena stranka v postopku ni sklicevala in nanjo ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, pomeni ustavno nedopustno presenečenje za stranko, ki ima pravico ostati subjekt upravnega postopka. Če upravni organ druge stopnje ugotovi, da je treba v zadevi odločiti na popolnoma drugačni pravni podlagi in s tem tudi ob drugačni ugotovitvi dejstev, mora zadevo tudi zaradi zagotovitve pravice do dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku praviloma vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek.⁵

20Sodišče se strinja s tožniki, da je toženka s tem, ko je odločitev utemeljila (tudi) na stališču, da se ODZ ni uporabljal, če pogodba ni bila veljavno sklenjena, uporabila drugo materialnopravno podlago kot prvostopenjski organ ter posledično ugotavljala nova dejstva, tj., ali je bil dogovor veljaven. Iz dopisa št. 490-2/2020/2 z dne 10. 2. 2020, ki ga je poslala strankam postopka pred izdajo odločbe, pa ne izhaja, da bi jih s svojimi ugotovitvami v zvezi z veljavnostjo dogovora in stališčem, zakaj ODZ ni mogoče uporabiti, seznanila. Ker jih ni, odločbe pa ni odpravila, jim ni omogočila izjave o dejstvih, ki jih je štela za pravno relevantna. Vendar v obravnavani zadevi po presoji sodišča tožnikom kljub temu pravica do izjave ni bila kršena, saj to, ali je bil dogovor zakonit ali nezakonit, za uporabo ODZ ni pravno relevantno.⁶ ODZ je namreč kot temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu določal okoliščino, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Tako zakonit kot nezakonit dogovor o gradnji na tujem svetu pa dobro vero graditelja izključujeta. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.⁷

21Toženka je ugotovitev o lastništvu objekta utemeljila tudi s tem, da objekt ni bil podržavljen B. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku z dne 5. 11. 1946, saj iz nje ni razvidno, da podržavlja tudi objekt na tedanji parc. št. 871/1 k.o. ... in da ga z navedeno odločbo tudi ni bilo mogoče podržaviti B. oziroma njenim članom, ker njegov obstoj ni bil zaznamovan v zemljiški knjigi in ker ni bil vrisan v kataster. Sodišče se strinja s tožniki, da to v času nacionalizacije in niti v času vračanja ni pravno relevantno dejstvo, sicer pa toženka niti ne pojasni, kateri predpis naj bi določal, da so te okoliščine bistvene za ugotovitev, da je bil objekt podržavljen drugi osebi kot zemljišče, na katerem je stal. Sodišče takega predpisa ni našlo. Zato je toženka s tem, ko je svojo ugotovitev o lastništvu objekta oprla tudi na ta dejstva, ni pa upoštevala določb ODZ, zmotno uporabila predpis.

22Iz razlogov izpodbijane odločbe smiselno izhaja še ugotovitev toženke, da je bilo ob podržavljenju zemljišče, na katerem je objekt stal in zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo, v lasti B. Toženka je presodila, da je treba zato uporabiti ZTLR. Trdi, da je bilo v njem uveljavljeno načelo, da sta objekt in zemljišče, na katerem stoji in zemljišče namenjeno za njegovo redno rabo, pravna celota, pri čemer zemljišče deli usodo objekta. Uporabo tega predpisa utemeljuje s tem, da je veljal leta 1991, ko je stopil v veljavo ZDen in s tem, da zakonodajalec pri sprejemanju ZDen za primere objektov, ki so jih zgradile tretje osebe na zemljišču nekdanjih lastnikov podržavljenih zemljišč, ni določal, da se upoštevajo načela ODZ. Ker tega ni določil, meni, da se morajo pri ugotavljanju lastništva objekta glede na drugi odstavek 32. člena ZDen uporabljati določbe ZTLR, in sicer lastnik objekta postane tudi lastnik zemljišča, na katerem je bil objekt zgrajen.

23ZTLR je veljal od 1.9.1980 do 31.12.2002,⁸ ko nobeno, za odločitev o tem, komu je bil objekt podržavljen, pravno relevantno dejstvo ni nastalo ali prenehalo. Zato stališče, da je v obravnavani zadevi zemljišče tisto, ki deli usodo objekta, temelji na zmotni uporabi predpisa. Pri tem ZTLR takega načela ni uzakonjal, ampak je za primere, ko je bila stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, določal, da ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja (prvi odstavek). Pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena je mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi (drugi odstavek). Enako je določal tudi 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, ki je veljal do 25. 7. 1997.⁹ V obravnavani zadevi zemljišče v času gradnje ni bilo družbena lastnina ampak zasebno zemljišče. Po podržavljenju sta bila zemljišče in na njem stoječ objekt državna oziroma kasneje družbena lastnina. Glede na navedeno uporaba ZTLR prav tako pomeni zmotno uporabo predpisa.

24Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba torej upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS.

25Po 8. členu ZPVAS se članom agrarnih skupnosti, organiziranim po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona (prvi odstavek). Član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (drugi odstavek).

26Po ZPVAS se torej članom agrarne skupnosti, enako kot po 2. členu ZDen, vrača premoženje v obsegu, kot jim je bilo podržavljeno. Denacionalizacija kot vrnitev premoženja v naravi se nanaša samo na vrnitev stvari oziroma drugega premoženja v naravi, ne pa tudi na vzpostavitev stanja, kakršno je bilo oziroma bi bilo, če premoženje ne bi bilo podržavljeno. Pač pa zakon načeloma vzpostavlja prejšnje stanje glede na višino vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno oziroma se vrača.¹⁰ Da je vrednost pri vračanju pomembna, izhaja tudi iz 25. in 26. člena ZDen, ki določata poračunavanje v vrednosti nepremičnine, če se je ta po podržavljenju povečala ali zmanjšala za 30 % oziroma 25. člen ZDen določa posebna pravila vrnitve v primeru, ko je prišlo do bistveno povečane vrednosti nepremičnine.

27Pri ugotavljanju obsega premoženjskih pravic, ki se vračajo oziroma vrednosti premoženja, ki naj se vrne, zato ni nepomembno, ali so ob podržavljenju lastniki nepremičnine imeli pravico njene rabe, uživanja in razpolaganja ali pa je bila pridobitev teh upravičenj pogojena s predhodno izpolnitvijo določenih obveznosti. Vsebina lastninske pravice je namreč ravno v tem, da njen imetnik lahko izvršuje navedena upravičenja. Če jih pridobi šele pod pogojem, da prej izpolni določeno obveznost, ki pri tem tudi ni bagatelna, ta obveznost ne more biti pravno neupoštevna. Sodišče se tako ne strinja s tožniki, da obveznosti v zvezi z nepremičnino niso pomembne, z izjemo tistih obveznosti, za katere to izrecno določa 33. člen ZDen. Sodi, da mora zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju.

28Zato tedaj, kadar je bila pravica imeti stvar v posesti, jo uživati in z njo razpolagati pogojena z izpolnitvijo določene obveznosti, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da se vrne premoženje, ne da bila upoštevana izpolnitev pogojev za pridobitev teh upravičenj.

29Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To odločitev je utemeljilo s tem, da je osnovni namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, pri čemer je v postopkih denacionalizacije upoštevati temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.¹¹

30Morebitna neopravičena obogatitev upravičencev, tj. vračilo premoženja z večjim obsegom pravic, kot so jih imeli ob njegovem podržavljenju oziroma v bistveno višji vrednosti, je torej tako po predpisu kot po sodni praksi relevantna. Ni pa po predpisih relevantno, ali je zavezanec nepremičnino pridobil odplačno ali neodplačno niti ni predmet presoje krivičnost predpisov o podržavljenju. Dejstvo je, da ZDen predpisov in odločb, ki so bili podlaga za podržavljenje, ne razveljavlja. Zato tisti, ki je pridobil podržavljeno premoženje skladno z njimi, ne more biti obogaten brez pravne podlage, torej neupravičeno.

31Kakšno je bilo razmerje med vrednostjo zemljišča in objekta oziroma ali je zaradi vlaganj kraljeve družine prišlo do pomembnega povečanja vrednosti nepremičnine, ni bilo ugotovljeno, prav tako tudi ne, ali je bil pogoj za prevzem nepremičnine v posest in rabo ta, da člani B. to vrednost povrnejo. V zvezi s tem sodišče še opozarja, da četudi dogovor, po katerem bi morali člani B. ob prenehanju pogodbe izplačati vrednost objekta, ne bi bil veljaven, relevantnost tujih vlaganj izhaja tudi iz ODZ. Po § 1097 ODZ se je namreč štel rabokupec za poslovodjo brez naloga ako je napravil za rabokupno stvar potroške, za katere je obvezan raboprodavac (§ 1036) ali koristne potroške (§ 1037). Glede poslovodstva brez naloga pa je § 1037 določal, da kdor hoče prevzeti tuje posle samo, da podpira korist drugega, naj prosi za njegovo privoljenje. Ako je poslovodja opustil ta predpis, pa izvršil posel ob svojih stroških v jasno pretežno korist drugega, mu mora ta povrniti stroške, ki jih je radi tega imel.

32Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča iz te sodbe.

33Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ A. Galič v L. Ude, A. Galič (ur.) Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, stran 320.
² Ibidem, stran 319 in 320.
³ V zadevi II Ips 180/2013 pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da so materialnopravni upravičenci do vrnitve člani agrarne skupnosti, ne ovira podelitve sposobnosti biti stranka agrarni skupnosti, saj to osmišlja za institut, ki je namenjen premostitvi siceršnjega neobstoja pravne sposobnosti določene oblike združevanja v konkretni pravdi.
⁴ Ur.l. SRS št. 47/86, 83/89.
⁵ Glej E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 612-613.
⁶ Sodišče v zvezi z ugotovitvijo toženke, da dogovor ni podpisan, opozarja, da iz kopije dogovora, ki je v spisu, izhaja, da ne gre za izvod dogovora, ampak za njegov prepis.
⁷ Glej II Ips 216/2005, II Ips 379/2005, II Ips 301/2009 in druge.
⁸ Ur.l. SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90.
⁹ Ur.l. SRS, št. 19/76, 42/86.
¹⁰ J. Breznik, M. Prijatelj, J. Sedonja, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1992, stran 13-14.
¹¹ Glej I Up 373/2004 in I Up 585/2004 in Up 21/06, iz katere izhaja, da Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.