VSK Sodba in sklep I Cp 550/2022

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožnici 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju tudi sodišče) je z izpodbijano sodbo¹ odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da je pogodba o najemu vozila št. 113/2016 z dne 11. 9. 2017 (v nadaljevanju tudi najemna pogodba) neobstoječa; da se zavrže tožba v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je bila najemna pogodba molče obnovljena; da se zavrne prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da je najemna pogodba nična in da se zavrne drugi podrejeni tožbeni zahtevek, da se najemna pogodba razveljavi. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je najemna pogodba z dne 10. 10. 2017, katere obstoj zatrjuje tožena stranka v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Novi Gorici, neobstoječa. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo, da je toženi stranki (v nadaljevanju toženka) dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.325,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Zoper sodbo in sklep (zavrnilni del) se pritožuje tožnica. Navaja, da je v postopku trdila, da je bila najemna pogodba med tožnico in toženko sklenjena fiktivno, da je šlo za navidezno pogodbo na podlagi 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in, da je dejansko do sklenitve najemne pogodbe prišlo med toženko in A. A. kot dejanskim najemnikom. Sama je pogodbo podpisala kot fiktivna najemnica zaradi strahu pred A. A. in ker A. A. ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Toženka je bila s tem seznanjena in je pogodbo dejansko želela skleniti z A. A. Sodišče tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi ni presojalo, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti, ker o odločilnih dejstvih nima razlogov. Dalje sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je na več mestih zapisalo, da je tožnica avto prevzela, kar naj bi izhajalo iz ugovora in kar ne drži. Gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi listinami. Tožnica je v dokaz, da je bila najema pogodba v resnici sklenjena med A. A. in toženka predložila številne dokaze, ki jih sodišče ni upoštevalo. Pritožba sodišču očita, da ni ocenilo vseh listinskih dokazov, v kolikor je štelo, da niso pomembni, pa bi moralo to pojasniti. Sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo zakaj sta dokaza z zaslišanjem priče B. B. in s pridobitvijo računa od FURS nerelevantna. Obrazložitev sodišča v zvezi s tem je pavšalna. S takim ravnanjem je bila tožnici kršena pravica do izjave v postopku. Poleg tega sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb tožnice in zakonitega zastopnika toženke. Ni mogoče razbrati na podlagi katerih dokazov je sodišče sprejelo odločitev. Pritožba izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica kot dokaz že v tožbi predložila lastnoročno izjave priče A. A., da tožnica z najemom vozila ni imela nič skupnega. Sodišče se do navedb in dokazov, ki so bili bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, kdo je bil dejanski najemnik in ali je bila toženka s tem seznanjena, ni niti z besedico opredelilo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., ker je bila prisilna privedba neuspešna, tožnica pa do roka ni zagotovila njegove prisotnosti na obravnavi. Opustitev izvedbe dokaza s sklicevanjem na 219. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je nedopustna, ker bi moralo sodišče pred tem uporabiti tudi ukrep denarnega kaznovanja priče. Tožnica je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ki ga je pisala sama) navedla, da se A. A. boji in da je bil to razlog za podpis pogodbe, zaradi česar ni pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni uspela izkazati zatrjevanega nasilja.

3Zoper III. in VI. točko izreka se pritožuje toženka. Glede VI. točke navaja, da je tožnica uveljavljala glavnega in še dva podrejena zahtevka, kar pomeni, da je treba odvetniško nagrado odmeriti od vrednosti 10.800,00 EUR in ne zgolj od 3.600,00 EUR. Navaja, da je bila z dejstvom, da je tožnica vozilo prepustila A. A. seznanjena šele novembra 2017. Tožnica se ni nikoli prepričala kje se nahaja vozilo, kar kaže na to, da je očitno pristajala na možnost, da se najemno razmerje podaljša, dokler ga A. A. ne vrne. Tožnica je od 10. 10. 2017 dalje še vedno koristila vozilo, saj je omogočila njegovo uporabo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v okviru v pritožbah uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo s pritožbama grajanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev.

O pritožbi tožnice

6Pritožba sodišču očita, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da sodišče zahtevka ni presojalo na podlagi 50. člena OZ, ki ureja navidezno pogodbo.

7Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz (na primer pisni zapis) sta ustvarili velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Pravni zaključek o navideznosti pogodbe bi moral temeljiti na tožbenih trditvah o dogovoru pravdnih strank o prikrivanju dejanskih strank najemne pogodbe. Navidezna pogodba namreč temelji na sporazumu pogodbenikov, da skupno prikažeta določeno pravno razmerje, ki je le navidezno oziroma prikriva drugo pogodbeno razmerje. Da sodišče lahko ugotovi, da je bil med pogodbenima strankama sklenjen dogovor o simulaciji oziroma o načrtnem razhajanju med dejansko in navidezno voljo in namenom pogodbenikov, da ustvarita navidezno stanje, pa mora tožeča stranka v svojih trditvah razkriti razhajanje med dejansko in navidezno voljo obeh pogodbenikov. Takšnih trditev pa tožnica ni podala². Glede na navedeno je pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo neutemeljen. Prav tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni dolžno uporabiti pravne podlage (se opredeliti) za katero tožnica ni podala ustreznih navedb.

8Tožnica graja tudi kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kot tudi dokazno oceno sodišča. Sodišču očita, da ni ocenilo vseh dokazov in da je dokaze ocenjevalo selektivno. Graji nista utemeljeni. Sodišče v razlogih ni dolžno izrecno obravnavati konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo brez dokazne vrednosti, odločbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja³. Ne drži, da je sodišče nekritično sledilo dokazom toženke, do bistvenih argumentov tožnice pa se ni opredelilo. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Da je tožnica avto prevzela skupaj z A. A. izhaja tako iz ugovora tožnice, kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke (16. in 17. točka obrazložitve odločbe). Da ji ključi niso bili predani in da ni prevzela avtomobila je tožnica pričela zatrjevati šele kasneje. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v pogodbo o najemu vozila št. 111/2016 (priloga A3) in zaslišanjem priče Đ., ker je ocenilo, da za konkretni postopek nista relevantna, saj je zakoniti zastopnik toženke pojasnil, da so se pogodbe pripravile vnaprej in mestoma ni prišlo do sklenitve, kar tudi po razumevanju pritožbenega sodišča ni neobičajno. Sodišče se je do postopka, ki teče pred Okrajnim sodišče v Novi Gorici opredelilo v točki 20., in sicer v okviru zahtevka, da se ugotovi, da je najemna pogodba od 10. 10. 2017 dalje neobstoječa. Za presojo utemeljenosti preostalih zahtevkov pa ta podatek ni relevanten. Enako velja za SMS sporočilo zakonitega zastopnika toženke (A 22) iz katerega izhaja zgolj to, da je A. A. avto odtujil po izteku najemne pogodbe (kar izhaja tudi iz ugovora tožnice). Glede na navedeno je dokazna ocena sodišča pravilna, sistematična, analitično – sintetična in notranje skladna, skratka ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da četudi je sodišče zavezano k racionalni argumentaciji, pomeni dokazna ocena vedno do neke mere notranje, intimno prepričanje sodnika. Kljub temu pa je odločitev zmožna preizkusa, razlogi so jasni in razumljivi.

9Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bila tožnici kršena pravica do izjave, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A.⁴. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da sodišče po določbi 241. člena ZPP ni dolžno uporabiti obeh predvidenih ukrepov (prisilne privedbe in denarne kazni). Sodišče je pričo A. A. prvič vabilo na narok dne 11. 10. 2021. Vabilo je bilo priči vročano s fikcijo vročitve, priča pa se na vabilo ni odzvala, niti opravičila (listovna št. 37). Sodišče je pričo ponovno vabilo na narok 15. 11. 2021 (listovna št. 41), vabilo je bilo vročeno s fikcijo. Dne 12. 11. 2021 je priča sodišče obvestila, da se naroka zaradi službenih obveznosti ne more udeležiti. Dokazila o upravičeni zadržanosti ni predložil (listovna št. 48). Sodišče je nato pričo pozvalo, da sama predlaga datum (listovna št. 49). Obvestilo o preklicu naroka je bilo vročeno materi na naslovu, kjer je bila priča predhodno vabljena [...] (listovna 0št. 50). Na istem naslovu je bilo priči (osebno) vročeno vabilo za narok dne 21. 2. 2022 (listovna št. 58). Sodišče je pričo kontaktiralo tudi po elektronski pošti. Priča na narok ponovno ni pristopila. Dne 22. 3. 2022 je sodišče odredilo prisilno privedbo priče (listovna št. 77). Odredba je bila neuspešna, ker priče na naslovu stalnega prebivališča ni bilo (listovna št. 79). Sodišče je na naroku dne 4. 4. 2022 sprejelo sklep, da se bo dokaz z zaslišanjem priče A. A. izvedel najkasneje do 3. 5. 2022, istega dne je sodišče ponovno odredilo prisilno privedbo in sicer na naslovu domnevne zaposlitve (listovna št. 82). Dne 3. 5. 2022 je sodišče prejelo obvestilo, da delodajalec ne obstaja, zaradi česar je bila prisilna privedba neuspešna. Istega dne je sodišče prejelo elektronsko pošto od priče B., da se naroka ne more udeležiti (listovna št. 86). Sodišče je torej pričo B. večkrat vabilo na obravnavo in se pri tem dvakrat poslužilo ukrepa prisilne privedbe, obakrat neuspešno. Glede na navedeno je v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka, opustitev izvedbe tega dokaza pravilna in zakonita in ne pomeni kršitve tožničine pravice od izjave v postopku. Sodna praksa na katero se v pritožbi sklicuje tožnica se nanaša na enkratni izostanek priče, brez uporabe prisilnih ukrepov, zaradi česar ni primerljiva s konkretno zadevo.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi imela pogodba nedopustno podlago. Sodišče je utemeljeno večjo dokazno težo pripisalo ugovoru, ki ga je napisala dolžnica brez pooblaščenca in preden je začela navedbe spreminjati. Nenavadno je, da bi se tožnica šele pozneje spomnila na tako pomembno dejstvo, da je bil A. A. do nje nasilen. Enako je pravilen zaključek sodišča, da vsebina pogodbe ne nasprotuje ustavi, prislinim predpisom in moralnim načelom⁵.

11Pravilen je tudi zaključek, da je pogodba veljavna in, da tožnica ni uspela dokazati zatrjevanega fizičnega in psihičnega nasilja, oziroma, da je šlo za nasilje, ki pomeni resno nevarnost življenju ali drugi pomembni dobrini (drugi odstavek 45. člena OZ). Četudi je šlo za prigovarjanje A. A. na eni strani in uslugo tožnice na drugi, tega ni mogoče razumeti kot nasilje. Pri tem ne gre zanemariti, da je tožnica vozilo uporabljala. Tožnica je zaslišana tudi potrdila, da je pogodbo podpisala in četudi je to storila kot uslugo, je svobodna volja za sklenitev obstajala, kakšni pa so bili nagibi za to, ni bistveno (prvi odstavek 40. člena OZ).

O pritožbi toženke

12Določba 41. člena ZPP na katerega se v pritožbi sklicuje toženka se ne uporablja za odmero nagrade odvetniku, ampak za določitev pristojnosti sodišča, odvetniška tarifa pa ne predvideva povišanja nagrade iz razloga zastopanja po primarnem in podrejenem zahtevku. Glede na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da posojanje avtomobila ni ovira za transformacijo najemnega razmerja iz določenega v neodločen čas. Kot je pravilno ugotovilo sodišče v obravnavani zadevi ni šlo za to, da je tožnica po 9. 10. 2017 A . A. vozilo posodila ampak za to, da ji je bilo vozilo s strani A. A. odtujeno, česar ni mogoče interpretirati kot, da je tožnica vozilo še vedno koristila. Tožnica v zvezi s tem pravilno opozarja, da je uporaba instituta molče obnovljenega zakupa (najema) utemeljena na situaciji, ko je želja po nadaljevanju najemnega razmerja, ki je s potekom pogodbe za določen čas ugasnilo, obojestranska. Tožnica je v zvezi tem izpovedala, da je verjela A. A., da bo po poteku pogodbe zadeve sam uredil s toženko, kar potrjuje, da volje za podaljšanje pogodbe na strani tožnice ni bilo. V zvezi tem je sodišče pravilno ugotovilo, da take želje ni bilo. Ker tožnica z zakupnim razmerjem evidentno ni prostovoljno nadaljevala, zadeva ni primerljiva z zadevo o kateri je odločalo Višje sodišče v Mariboru I Cpg 469/2014.

14Pritožbi sta glede na povedano neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da niso podane niti uradoma upoštevne kršitve, zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške. Tožnici pa je toženka dolžna povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 373,32 EUR⁶.

¹ Dejansko je šlo za odločanje s sodbo in sklepom – v delu v katerem je sodišče tožbo zavrglo.
² Tožnica ni trdila, da je med njo in toženko obstajal dogovor o simulaciji ampak, da je tak dogovor kvečjemu obstajal med toženko in A. A.. V obravnavani zadevi bi kvečjemu lahko šlo za t.i. pogodbo, ki jo sklene "slamnati mož". Ta sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. Taka pogodba je praviloma veljavna (tako Dolenc, 2003, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 361).
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004.
⁴ Tožnica je pri tem trdila, da bi moralo sodišče prej uporabiti vse ukrepe za zagotovitev navzočnosti priče na obravnavi.
⁵ Kot pravilno izpostavlja toženka, za ugotovitev, da je pogodba nična, mora biti vsebina pogodbe v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.
⁶ Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22 (v nadaljevanju OT, prva točka tarifne št. 22 oziroma 300,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 6,00 EUR in pripadajoči DDV (67,32 EUR).