VSL Sklep I Cp 985/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi naložilo toženi stranki, da najkasneje naslednji delovni dan po prejemu sklepa vzpostavi pogoje, da bo njen poslovni prostor z ID znakom del stavbe 000-693-6 in splošni skupni del stavbe z ID znakom 000-693-17, ki v naravi predstavlja stopnišče in dostop tožeče stranke ter tovorno dvigalo v njeni solasti in soposesti, priklopljen ne električno omrežje tako, da omenjene nepremičnine priklopi na električno omrežje in na transformatorsko postajo, kot so bile priklopljene že pred toženkinim motilnim dejanjem. Hkrati je toženki naložilo, da se je dolžna vzdržati kakršnegakoli motilnega dejanja, ki ima za posledico odklop omenjenih nepremičnin iz električnega omrežja, in da je dolžna nemoteno dobavljati električno energijo omenjenim prostorom, sicer se ji bo v primeru kršitve omenjene obveznosti oziroma prepovedi izrekla denarna kazen v višini 5.000,00 EUR. Odločilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka zaradi motenja posesti.

2Toženka je zoper začasno odredbo vložila pravočasen ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3Zoper takšno odločitev je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 1. odstavka¹ 339. člena Zakona o pravdnem potoku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita kršitev ustavnega načela zakonitega sodnika, ker je o začasni odredbi odločala sodnica, ki ji zadeva ni bila dodeljena, o ugovoru pa sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena v reševanje. Pravno nesprejemljiva je razlaga v izpodbijanem sklepu, da se sodnici v času odsotnosti nadomeščata. Dvomi v nepristranskost sodnic. Ker sta sprejeli vsebinsko identične odločitve, sklepa, da jih je dejansko sprejela ena sodnica. Meni, da ni bilo razloga, da se zadeva dodeli odsotni sodnici, namesto nje pa odloča druga sodnica. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-502/14, iz katere izhaja pomen izbire sodnika za uveljavitev zahteve zakonitega sodnika, ki mora biti izbran po pravilih vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o nepristranskosti, saj je sodišče zavrnilo njene dokazne predloge kot nekonkretizirane, navkljub dejstvu da jih navedla in ustrezno obrazložila.

Meni tudi, da v obravnavani zadevi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe niso podani. Smotrno bi bilo opraviti narok in na njem izvesti predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o ugovoru, glede na to, da je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke v njenem predlogu za izdajo začasne regulacijske odredbe, toliko bolj stremeti k temu, da zagotovi kontradiktornost postopka ter da na osnovi izvedbe vseh predlaganih dokazov celovito odloči o ugovoru. V ugovoru je navedla številne okoliščine glede posledic, ki jih lahko trpi, pa tudi glede domnevne škode, ki bi jo utrpela tožnica, o katerih bi lahko izpovedale zakonita zastopnica in priča A. A. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča ima stranka postopka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, zato mora to prepričljivo odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je ravnanje tožene stranke protipravno opira zgolj na izrek odločbe inšpekcijskega organa, prezre pa obveznost, ki izhaja iz samega zakona. Ugotovitev sodišča, da ga veže zgolj izrek upravne odločbe, zato ni relevantna. Agencija za energijo je v sklepu pravilno pojasnila, da je tožena stranka, kot lastnik infrastrukture (predmetne transformatorske postaje, v nadaljevanju: TP), tista, ki bo izbrala, kateri ukrep za dosego zakonitosti bo izvedla. Izpostavlja, da niti sodišča niti Agencija za energijo nista pristojna toženi stranki nalagati, da mora z določenim subjektom (SODO) skleniti najemno pogodbo, če tega kot lastnik TP B. ne želi storiti. To bi ji lahko naložil le zakon, sicer gre za kršitev ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeči stranki nastala nenadomestljiva škoda, ker bi ji bila preprečena možnost opravljanja dejavnosti iz razloga, ker nima možnosti priklopa na drugo električno omrežje. Alternativno možnost priklopa na TP, ki je v upravljanju Elektra Ljubljana, tožeča stranka ima, vendar se ne želi priklopiti, njen namen pa je izključno nagajanje in povzročanje škode toženi stranki. Tožena stranka je tudi izkazala nastanek škode, ki jih grozi s strani regulatorja (Agencija za energijo), ker ravna v nasprotju z zahtevami energetske zakonodaje. Posledica nespoštovanja določb Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE) ni zgolj prekrškovni postopek in izrek globe, temveč v skrajni posledici razlastitev tožene stranke. S takšnim ravnanjem bi zanjo lahko nastale ireverzibilne posledice. Sodišče pa se v svoji odločitvi o ugovoru tudi ni opredelilo do njenega ugovora, da je posest tožeče stranke viciozna.

4Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je bilo v postopku odločanja o zavarovanju terjatve tožeče stranke z začasno odredbo kršeno pravilo zakonitega sodnika. Po določilu prvega odstavka 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, po določbi drugega odstavka pa, da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom (zakoniti sodnik).² Že iz strukture navedene ustavne določbe izhaja, da je ustavno jamstvo zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave RS v funkciji pravice do nepristranskega sodnika, nepristranskost pa pomeni, da tisti, ki odloča ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank. To pomeni, da četudi je pri dodeljevanju zadev sodnikom morebiti prišlo do kršitve pravil o dodeljevanju zadev, to nujno še ne utemeljuje sklepa o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika. Kršitev te človekove pravice bi bila podana le, če bi bila posamezna zadeva sodniku dodeljena arbitrarno oziroma na način, ki bi lahko pri razumnem človeku vzbudil objektivno upravičen dvom o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča.³ Pravila dodeljevanja zadev morajo zato biti znana vnaprej in morajo dodelitev zadeve vezati na naključne lastnosti zadeve, da se s tem prepreči diskrecija kateregakoli organa pri izbiri sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru.

7Iz pritožbenih navedb toženke izhaja, da je bilo zoper njo vloženih več vsebinsko identičnih tožb s predlogi za izdajo začasnih odredb. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa so bile zadeve dodeljene dvema sodnicama, ki po letnem razporedu sodnikov Okrajnega sodišča v Domžalah za leto 2023 rešujeta pravdne zadeve, v skladu z določilom drugega odstavka 156. člena Sodnega reda oziroma v razmerju 1 : 1. V omenjenem letnem razporedu je še splošna določba, da se sodnici medsebojno nadomeščata. Glede na določbe Sodnega reda vsebinsko to lahko pomeni le nadomeščanje pri opravi procesnih dejanj v odsotnosti ene od njiju v nujnih zadevah (prim. 165. člena Sodnega reda). V obravnavani zadevi je bila zadeva dodeljena sodnici, ki pa je bila v času dodelitve zadeve odsotna (od 5. 1. 2023 do 23. 1. 2023). Ker je bila hkrati z vloženo tožbo zaradi motenja posesti predlagana tudi izdaja začasne odredbe, ki predstavlja nujno zadevo (5. točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih, ZS), s poudarjenim načelom hitrosti pri odločanju o njej (tožeča stranka je predlagala, naj jo toženka takoj priklopi na električno omrežje) je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločila prisotna sodnica. Da je odločitev (zgolj) o izdaji začasne odredbe prevzela prisotna sodnica je pogojeno z objektivnimi, naključnimi in vnaprej predvidljivimi okoliščinami. Prevzem odločanja o predlogu tako ni bil arbitraren in ne vzbuja dvoma o nepristranskosti sodnice, ki je odločila o predlogu. Pri dodelitvi zadeve bi lahko bilo uporabljeno tudi kakšno drugo določilo Sodnega reda (npr. 162. člen - dodeljevanje množičnih sporov), tudi če ni bilo, pa to iz navedenih razlogov ne utemeljuje sklepa o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave. Tudi okoliščine, ki jo izpostavlja pritožba, da je sodišče nepravilno zavrnilo vse njene dokaze (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve gre za neutemeljen pritožbeni očitek), ni mogoče povezati s kršitvijo pravice do nepristranskega sodnika.

8Toženka s pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče opraviti narok in izvesti predlagane dokaze in zagotoviti večjo kontradiktornost postopka, uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar neutemeljeno. Začasna odredba je eno od sredstev zavarovanja, ki izhaja iz spoznanja, da od trenutka, ko stranka pri sodišču vloži pravovarstveni zahtevek pa do trenutka, ko sodišče o njem odloči, odločitev pa postane pravnomočna in izvršljiva, poteče določen čas, v tem času pa lahko nastopijo okoliščine, zaradi katerih bi sodno varstvo tega zahtevka ostalo brez pomena. Predstavlja procesni instrument s ciljem, da s hitro in začasno oziroma provizorno zaščito omogoči, da bo sodno varstvo doseglo svoj namen. Ker je bistvo začasnega zavarovanja hitra odločitev o predlogu, lahko sodišče sklep o začasni odredbi izda brez poprejšnje vzpostavitve kontradiktornosti. V tem primeru mu je možnost izjave zagotovljena z vložitvijo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, o katerem odloča sodišče, ki je tak sklep izdalo. To velja tudi v primeru, ko se izdaja regulacijska začasna odredba, čeprav je njena vsebina predčasna vzpostavitev stanja, ki ga tožeča stranka sicer zahteva s tožbenim zahtevkom.⁴ Navedeni cilj v postopku za izdajo začasne odredbe pogojuje znižanje dokaznega standarda, ki izhaja iz zakonskih določb o verjetno izkazanih pogojih za njeno izdajo (270. in 272. člena Zakona o izvršilnem postopku, ZIZ). Znižani dokazni standard verjetnosti se navezuje na sumarnost postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁵ ne velja v polnem obsegu.⁶ To pomeni, da sodišče odločitev sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti.⁷ Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih torej dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic. Glede na navedeno je neutemeljeno pričakovanje toženke, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in se (z gotovostjo) prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.⁸

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka, češ da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženkinega očitka, da je posest tožeče stranke viciozna.⁹ Iz toženkinih navedb ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bila posest tožeče stranke na nepremičninah, ki jih ima tudi v lasti oziroma solasti, viciozna.

10Tožeča stranka v tem postopku zahteva pravno varstvo zaradi zatrjevanega motenja posesti njenih poslovnih prostorov in pripadajočih skupnih prostorov, ki ga je izvršila toženka z odklopom elektrike. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, da se ji prepreči težko nadomestljiva škoda, ki ji nastaja zaradi toženkinega motilnega dejanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ za izdajo ureditvene začasne odredbe. Tožeča stranka je izkazala verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost svoje pravovarstvene zahteve, da je toženka dolžna prenehati z motenjem njene posesti (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ima tožeča stranka kot lastnica poslovnega prostora in solastnica skupnih prostorov, ki so predmet tega postopka, nad njimi posest in da je toženka z odklopom elektrike bistveno vplivala na dotedanji način uporabe navedenih prostorov oziroma je posegla v dejanskost njihove dotedanje uporabe. Tožeča stranka je izkazala tudi verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Brez elektrike ne more opravljati svoje dejavnosti izdelave zaščitnih sredstev za usnje in tekstil na strojih, ki za delovanje potrebujejo elektriko, grozi ji odpoved naročil in izguba naročnikov, posledično možnost zagotavljanja dela zaposlenim, kar nedvomno predstavlja okoliščine, ki napolnjujejo pravni standard težko nadomestljive škode. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje 272. člena ZIZ, izpolnjen pa je tudi pogoj reverzibilnosti oziroma, da bo mogoče kljub izdani začasni odredbi, njeni izvršitvi ter morebitni kasnejši odločitvi, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer, kot navaja prvostopenjsko sodišče, s ponovnim odklopom elektrike.

11Toženka v pritožbi nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča o verjetno izkazanem pravovarstvenem zahtevku tožeče stranke oziroma da je motila njeno posest. Vztraja na stališču, da njen poseg ni bil samovoljen in protipraven. Takšen je, če tisti, ki je opravil dejanje motenja, za to nima pooblastila (dovoljenja) posestnika oziroma nima pooblastila, ki bi temeljilo neposredno na zakonu ali pa na odločbi, ki jo je sprejelo sodišče oziroma drug organ oblasti na podlagi zakona, ki dopušča poseg v tujo posest (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo z dne 13. 1. 2022, niti neposredno na energetski zakonodaji, kot toženka zatrjuje v pritožbi. Takšen zaključek je pravilen.

12Iz omenjene odločbe Agencije za energijo (v nadaljevanju Agencija) izhaja, da je v nadzornem postopku ugotovila, da toženka na območju poslovnega kompleksa B. izvaja distribucijo električne energije preko omrežja, ki ima javni značaj, saj gre za napajanje več pravnih oseb, mdr. tudi tožeče stranke. To pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Pritrditi je sicer treba toženki, da gre za protipravno stanje, vendar pa njegova rešitev ni v odklopu elektrike vsem uporabnikom, ki se napajajo preko njene infrastrukture. Tega toženki sklep Agencije tudi ne nalaga.¹⁰ To bi bilo v nasprotju z energetsko zakonodajo, katere namen in cilj je uporabnikom zagotoviti zanesljivo in dostopno oskrbo z električno energijo¹¹. Očitno je obravnavani primer enak tistim, ki so opisani v Predlogu EZ-1¹², ki je kot rešitev uvedel oddajo takšnega dela omrežja v najem distribucijskemu operaterju (tretji odstavek 82. člena EZ-1)¹³. V primerih javnega značaja dela omrežja takšna najemna pogodba ni zgolj možnost, ampak tudi obveza¹⁴, tako za lastnika tega dela omrežja kot tudi za operaterja.

13Toženka v pritožbi navaja, da sodišče nima pristojnosti, da ji nalaga sklenitev najemne pogodbe s SODO in da bi ji to lahko naložil le zakon. Tak očitek, naslovljen na prvostopenjsko sodišče, ni utemeljen, saj ji takšne obveznosti ni naložilo, ampak je s sklicevanjem na predpise navedene v prejšnjem odstavku zgolj obrazložilo, zakaj toženkino motilno dejanje nima temelja v zakonu (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ) in kakšna je zakonsko predvidena rešitev položaja, v katerem so udeleženci razmerja, kot je obravnavano v tej pravdi.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepotrebnosti izdaje začasne odredbe, ker naj bi imela tožeča stranka možnost priklopa na drugo električno omrežje, ki je v upravljanju Elektra Ljubljana. Gre za povsem pavšalno zanikanje zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem trenutku nima možnosti priklopa na drugo električno omrežje oziroma si zagotoviti samostojnega odjemnega mesta, ki bi ji omogočilo dobavo električne energije na kakršenkoli drug način in s tem nemoteno obratovanje, da pa si tožeča stranka v nepravdnem postopku N 1/2020, ki se vodi pred istim prvostopenjskim sodiščem, prizadeva pridobiti samostojno odjemno mesto ter tako postati neodvisna od dobave električne energije tožene stranke.

15Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

¹ Glede na razloge pritožbene graje očitno meri na bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka.
² Sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, mora biti tudi izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način (Odločba Ustavnega sodišča RS UP-502/14, tč. 16).
³ Sklep Ustavnega sodišča RS Up- 335/21 in U-I-112/21, tč 15.
⁴ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti, Pravnik, št. 5-6/2016, str. 320-321.
⁵ 8. člen ZPP: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
⁶ T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo 6-7/2012, str. 1412.
⁷ N. Pogorelčnik Vogrinc v Komentar Družinskega zakonika, str. 517.
⁸ Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-498/08.
⁹ Viciozna je posest pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja.
¹⁰ Agencija je nadzorni postopek ustavila, ker ni bil dosežen dogovor s toženko in navedla, da so vse aktivnosti, ki so predvidene za ureditev zatečenega stanja na strani sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO), pri tem pa se je sklicevala na določbo Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE, Uradni list RS, št. 172/21), ki predvideva obveznost sklenitve najemne pogodbe (več v nadaljevanju te obrazložitve).
¹¹ 3. in 5. člen Energetskega zakona (EZ-1-UPB2), Uradni list RS, št. 60/2019 in 3. člen Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE), Uradni list št. 172/21.
¹² V Predlogu Energetskega zakona (EZ-1), EVA št. dok 2013-2430/0074, je na str. 359 zapisano, „da v Sloveniji dejansko obstaja nekaj območij, kjer obstaja omrežje z javnim značajem, ki napaja več različnih pravnih oseb, pa distribucijski operater s temi omrežji ne upravlja. Večinoma gre za področja nekoč enotnih družb, ki so razpadle v skupke manjših družb (železarne, Ruše, Talum, TAM, Nafta Lendava, …) ali pa področja kot sta BTC ali Luka Koper. V vseh teh primerih je nekoč enotno področje z internim omrežjem, ki ni imelo javnega značaja, postalo omrežje, ki napaja več ločenih pravnih oseb in je s tem dobilo značaj javnega, nekoč interna omrežja so prišla v last ene od družb iz takega področja.“
¹³ Enako tudi 73. člen ZOEE.
¹⁴ V omenjenem Predlogu EZ-1 je navedeno, da gre v teh primerih za ukrep prisilitve.