VSL Sodba I Cpg 116/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.023,89 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 84.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 do plačila, zavrne (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje) in da stroške postopka nosi tožnica (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je "vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)" in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške pritožbe je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži stroške pritožbenega postopka tožene stranke po specificiranem stroškovniku, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo 84.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila. Pri tem navaja, da ima sicer pravico zahtevati vračilo parcel, pri katerih je Republika Slovenija (tj. tožena stranka) pridobila lastninsko pravico na podlagi razveljavljene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1359/2008 z dne 5. 12. 2011, med drugim tudi solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, da pa ji je iz razloga, ker vračilo solastnega deleža ni več mogoče, saj ga je tožena stranka odtujila, slednja dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi. Kot pravno podlago svojega zahtevka tožeča stranka tako ponuja 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),¹ katerega pa je po njenem mnenju potrebno tolmačiti ob upoštevanju določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o varstvu lastninske pravice in položaju nedobrovernega posestnika v zvezi s škodo (saj ji tožeča stranka ne more vrniti predhodno omenjenega solastniškega deleža).² Hkrati tožeča stranka trdi, da je njen zahtevek utemeljen tudi v skladu s pravili o odškodninski odgovornosti, da so izpolnjene vse predpostavke zanjo in da je tožena stranka z odtujitvijo solastnega deleža do ½ pri parceli 000/1, k. o. X, ravnala protipravno, ker se je zavedala, da je podlaga, na kateri je pridobila delež, odpadla in da ga bo morala vrniti tožeči stranki.

6Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo in obrazložilo, da ga pravila o neupravičeni pridobitvi ne utemeljujejo (ker tožena stranka ne s pridobitvijo sporne nepremičnine³ ne z njenim prenosom na občino ni bila obogatena oziroma ni dosegla nobene koristi, je tožeči stranki tudi ni dolžna povrniti) ter da tožena stranka zahtevanega zneska ni dolžna plačati niti na odškodninski ali kakšni drugi pravni podlagi. Zapisalo pa je tudi, da se tožeča stranka „ob navedenih razlogih zaman sklicuje na določbe SPZ o pravnem položaju nedobrovernega posestnika za primere poslabšanja ali uničenja stvari in da navedene določbe (osmi odstavek 95. člena SPZ in tretji odstavek 96. člena SPZ) urejajo stvarnopravne reparacije in se nanašajo na (vindikacijski) položaj lastninske tožbe, ki je tožeča stranka ni vložila (ne vrnitvene ne izbrisne).“

7Okoliščine in dogodki, ki orišejo dejansko stanje zadeve in med strankama delno niso sporni, delno pa jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, kronološko potekajo sledeče:

- nepremičnina s parc. št. 000/1, k. o. X, je bila prej družbena lastnina, na kateri je imela tožeča stranka pravico uporabe;

- ista nepremičnina je bila ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993) opredeljena kot kmetijsko zemljišče, na dan 20. 7. 2004 pa se je nahajala v območju stavbnih zemljišč in je bila namenjena graditvi objektov;

- tožeča stranka Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ni pravočasno (leta 1993) predložila dokazil o odplačni pridobitvi spornega zemljišča oziroma popolne dokumentacije za odplačno in neodplačno pridobljene nepremičnine, temveč se je več let izogibala ureditvi lastninskih razmerij iz naslova lastninjenja kmetijskih zemljišč;

- tožena stranka je leta 2008 zoper tožečo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala (tudi) ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine s parc. št. 000, do 1/2;

- tožena stranka je z njo pravnomočno uspela (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1359/2008 z dne 5. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1260/2012 z dne 7. 11. 2012);

- na podlagi pravnomočne sodbe je tožena stranka v zemljiško knjigo vknjižila svojo lastninsko pravico z začetkom učinkovanja vpisa od 3. 6. 2008 dalje (A 10);

- zemljiškoknjižni predlog je bil podan 20. 12. 2012, vpis pa dovoljen 4. 1. 2013;

- revizija tožeče stranke je bila pri sodišču prve stopnje vložena 19. 12. 2012, toženka pa jo je prejela 18. 1. 2013, ko je bila njena lastninska pravica že vknjižena;

- sodbi sodišča prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) s sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (sklep II Ips 112/2013 z dne 15. 10. 2015) – sodba, s katero je bil nato zahtevek tožene stranke na ugotovitev njene lastninske pravice zavrnjen, je postala pravnomočna dne 20. 12. 2017 (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2482/2015 z dne 22. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1638/2017 z dne 20. 12. 2017);

- tožeča stranka revizije ni zaznamovala v zemljiški knjigi;

- tožena stranka oziroma zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je sporni solastninski delež na nepremičnini s parc. št. 000/1, k. o. X, dne 28. 11. 2016 neodplačno prenesel na Občino A., ta pa ga je nadalje odsvojila družbi B., d. o. o.

O uporabi določb SPZ

8Tožeča stranka pritožbeno vztraja pri uporabi določb SPZ. V ta namen navaja, da v kolikor bi se lahko štelo, da je tožena stranka postala dobroverna lastniška posestnica na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1359/2008 z dne 5. 12. 2011 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1260/2012 z dne 7. 11. 2012, je ob smiselnem upoštevanju osmega odstavka 95. člena SPZ postala nedobroverna posestnica z vročitvijo revizije tožeče stranke dne 18. 1. 2013 ter da že sam spor o lastništvu parcele v skladu s teorijo in sodno prakso izključuje dobro vero tožene stranke. Glede na takšno pojmovanje pa tožeča stranka v nadaljevanju ponavlja navedbe iz tožbe, da je bila tožena stranka v času sklepanja Pogodbe z dne 28. 11. 2016⁴ nedvomno nedobroverna posestnica. Pravni naslov, na podlagi katerega je pridobila lastninsko pravico, je bil namreč s sklepom VS RS II Ips 112/2013 z dne 15. 10. 2015 razveljavljen in ni več obstajal, med strankama pa je tekel spor o lastništvu na parceli⁵ – tožena stranka se je tako v času sklepanja navedene pogodbe morala in mogla zavedati, da vpis njene lastninske pravice temelji na razveljavljenih sodnih odločbah.

9O stvarnopravnih reparacijah, ki so urejene v predhodno omenjenih členih SPZ, dr. Renato Vrenčur v svojem članku z naslovom Stvarnopravne reparacije in posebna pridržna pravica⁶ pojasnjuje, da nastanejo zaradi (kogentnih) pravnih učinkov stvarnega prava in da predstavljajo posebno (specialno) ureditev obogatitvenih obveznosti. Ta posebna pravila vsebuje SPZ (zlasti v 48., 95. in 96. členu SPZ ter tudi v nekaterih drugih določilih SPZ). Splošna pravila o obogatitvenih obveznostih pa so urejena v OZ (190. do 198. člen OZ). OZ za vse vrste obogatitvenih obveznosti uporablja izraz »neupravičena pridobitev«. Ta se opredeljuje kot neposlovno obligacijsko razmerje, pri katerem je udeleženec tega razmerja (neupravičeno obogateni, pridobitelj, okoriščeni) prejel (dosegel) neko korist (bil obogaten) na škodo (v breme) drugega udeleženca tega razmerja (neupravičeno prikrajšani), ne da bi za to obstajal pravni temelj ali pa je pravni temelj kasneje prenehal in taka pridobitev ne izvira iz poslovodstva brez naročila. Ratio pravil o neupravičeni pridobitvi je, da se na premoženjskopravnem področju odpravijo pravni učinki neupravičenega »prehoda« oziroma pridobitve premoženja v korist neupravičeno obogatene stranke in v breme prikrajšane stranke.

10Ko navedeni avtor primerja splošna in posebna pravila OZ ter pravila SPZ o neupravičeni pridobitvi pa ponudi naslednje sklepe. i) Pravila, določena v 95. in 96. členu SPZ, se uporabljajo pri vseh položajih neupravičene pridobitve, ki jih ureja OZ, za povračilne (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo koristi za uporabo (tuje) stvari, vrnitev plodov ali povračilo stroškov. Kot kasnejši in posebni predpis izključuje (molče derogirajo) po vsebini drugačna pravila: - o povrniti koristi za uporabo, določena v 198. členu in četrtem odstavku 111. člena OZ, če ima pridobitelj položaj poštenega pridobitelja (dobrovernega lastniškega posestnika), in - o povrnitvi stroškov, določena v 194. členu OZ. ii) Ker v 96. členu SPZ ni določeno posebno pravilo o nadomestilu za uporabo, če ima pridobitelj položaj nepoštenega pridobitelja (nedobrovernega posestnika), se za ta položaj uporablja 198. člen oziroma (po vsebini enak) četrti odstavek 111. člena OZ. iii) Ker pravila SPZ ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče, se za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ. iv) Ker je treba položaje enakih značilnosti obravnavati enako, je treba tudi pri obveznosti plačati obresti (civilne plodove), podobno kot pri obveznosti vrniti naravne plodove, razlikovati med poštenim in nepoštenim pridobiteljem (primerjaj prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 96. člena SPZ).

11Upoštevaje predstavljeno analizo pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno, da za obravnavani primer pravila SPZ, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne pridejo v poštev. Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi (tj. sporna nepremičnina, tj. solastni delež do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X) naj ne bi bilo več mogoče, ker ga je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča – 90 EUR/m² x površina parcele v velikosti 1.881 m² oziroma 84.645,00 EUR), za kar pa omenjeni avtor izrecno pojasni, da se pravila SPZ ne upoštevajo (da ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in da se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).⁷ S stališča zadevne pravde torej tudi trditve, ki jih od 3. do vključno 5. točke svoje pritožbe ponuja tožeča stranka, za pritožbeno sodišče niso upoštevne. Tožeča stranka v tem postopku ne zahteva povračila za uporabo, vrnitve plodov ali pa povračila stroškov. Prav tako ne gre za zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 96. člena SPZ, po katerem je nedobroverni posestnik dolžan povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri lastniku. Četudi bi namreč prišli do sklepa o toženkini nedobrovernosti, v našem primeru ne gre niti za poslabšanje niti za uničenje stvari. Tožeča stranka tega niti ne zatrjuje, temveč zatrjuje, da nepremičnine ne more več zahtevati nazaj, ker je bila le-ta odsvojena najprej Občini A. (po Pogodbi z dne 28. 11. 2016) nato pa s strani te občine še družbi B., d. o. o.

O odškodninski odgovornosti

12Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno presojalo (še) z vidika določb o odškodninski odgovornosti, v zvezi s katero je najprej poudarilo, da je načeloma odvisna od presoje, ali je tožena stranka, tj. Republika Slovenija, ravnala kot pravnoposlovni subjekt (ex iure gestionis) ali kot organ oblasti (ex iure imperii), saj jo v prvem primeru utemeljujejo splošna pravila, v drugem pa tudi merila, ki izhajajo iz 26. člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), nato pa pojasnilo, da ta delitev v konkretnem primeru ni odločilna, saj odškodninska odgovornost tožene stranke v nobenem primeru ni podana. Ugotovilo je namreč, da v obravnavani zadevi (celo) več samostojnih razlogov utemeljuje sklepanje, da njeno ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Stališče tožeče stranke o nedopustnosti ravnanja tožene stranke (ki ga vidi v tem, da je bila pogodba, s katero je tožena stranka prenesla solastni delež do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A., sklenjena skoraj eno leto po tem, ko je VS RS razveljavilo sodbo, na podlagi katere je tožena stranka ta delež pridobila) pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da izhaja iz njenega zmotnega razumevanja učinkov pravde, ki je tekla glede omenjene nepremičnine, in v tej pravdi izdanih odločb – da zgolj razveljavitvena odločba VS RS, ki je terjala ponovitev sojenja zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, še ni ustvarila vrnitvenega oziroma izbrisnega zahtevka,⁸ saj tedaj še ni bila znana končna usoda opravljene vknjižbe in da zato tožena stranka še ni imela dolžnosti, da vrne sporno nepremičnino⁹ (izid ponovljenega postopka je bil odprt, odvisen od dopolnitve dejanskih ugotovitev, ki so terjale ponovno izvedbo dokazovanja z izvedencem). Ker se opisani položaj ni spremenil do prenosa nepremičnine na občino – v času prenosa tožeča stranka namreč še ni dokazala odplačnosti pridobitve nepremičnine, temveč jo je izvedenec ugotovil šele kasneje – in ker tudi sicer obstoj pravde o določeni stvari pravdni stranki ne preprečuje, da tako stvar med pravdo veljavno odsvoji, po presoji prvostopenjskega sodišča toženi stranki v zvezi s slednjim torej ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (ali slabe vere).

13Materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z učinki razveljavitvene odločbe VS RS II Ips 112/2013 z dne 15. 10. 2015 (tj. sklepom, s katerim je VS RS razveljavilo ugotovitev iz pravnomočne sodbe, da je tožena stranka lastnica določenih nepremičnin, med drugi tudi sporne) tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija. Ne nasprotuje niti ugotovitvam, da tožeča stranka v času prenosa, tj. 28. 11. 2016, še ni dokazala odplačnosti pridobitve nepremičnine (ki bi vodila v sklepanje, da lastninska pravica na nepremičnini pripada njej), zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženki v zvezi s prenosom ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Tožeča stranka v pritožbi zgolj vztraja, da odtujitev nepremičnine v tem času (po izdaji razveljavitvenega sklepa), ko je tožena stranka vedela, da obstaja možnost, da jo bo morala vrniti tožeči stranki, predstavlja njeno nedopustno ravnanje ter da na drugi strani prenos lastninske pravice na občino tudi ni bil nujen; tj. da ni bilo nujno potrebno, da ga tožena stranka nemudoma izvede.

14S tem tožeča stranka oporeka presoji iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A.¹⁰ nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva¹¹ razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja (2. točka prvega odstavka 106. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1).

15Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke. V pritožbi navedena dejstva, da se je vsled seznanjenosti z vsemi odločbami sodišč v postopku, ki je tekel pred tem postopkom med istima pravdnima strankama v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine, tožena stranka zavedala, da je njen pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (v trenutku prenosa na občino) razveljavljen, da je bilo izključno od tožene stranke odvisno, ali bo sklenila pogodbo in prenesla lastninsko pravico na občino ipd., glede na okoliščine konkretnega primera vrednostno ne pretehtajo tožničine opustitve vpisa zaznambe izrednega pravnega sredstva v zemljiško knjigo. Sklicevanje tožene stranke na navedeno opustitev pa tudi ne pomeni, da se slednja izmika odgovornosti, temveč je po eni strani posledica splošno uveljavljenega načela, da je kot svoboden in zato tudi do sebe odgovoren posameznik vsakdo dolžan najprej sam poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov, sicer naj škodljive posledice pripiše sebi, po drugi strani pa tudi pravila iz 8. člena ZZK-1, ki ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, in sicer da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

16V konkretnem primeru pa tudi ni nepomembno, da tožena stranka dne 28. 11. 2016¹² Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa (ki bi slednji omogočal pridobitev lastninskih upravičenj na temelju zaupanja v zemljiško knjigo), temveč je občini izdala listino¹³ za vknjižbo lastninske pravice, ki naj bi občini nastala na podlagi 16.a člena ZSKZ, torej izvirno. S tem se namreč nakazuje, da ni ravnala kot pravnoposlovni subjekt in da je zato v tej zadevi potrebno upoštevati značilnost odškodninske odgovornosti, ki velja za oblastno protipravnost, in sicer subsidiarnost tega varstva. Gre za skrajno sredstvo, ultimum remedium. Kot je navedlo Ustavno sodišče v zadevi Poropat, kadar vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino. Iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje oblastnega organa. Odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost je torej odvisna tudi od razpoložljivih pravnih sredstev, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu to omogoča, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila (seveda, ob nadaljnjem pogoju, da nezakonitost dosega odškodninskopravni standard protipravnosti).¹⁴ Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, za obravnavani spor glede na vse do sedaj obrazloženo ni uporabljiva. Ker je tožeča stranka imela na voljo pravno sredstvo, s katerim bi dosegla odstranitev z njene strani zatrjevanega protipravnega ravnanja in njegovih posledic, pa se ga ni poslužila, v tem postopku na temelju odškodninske odgovornosti torej ne more biti uspešna.

17V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Škoda naj bi oziroma bi lahko tožeči stranki nastala z izgubo njene lastninske pravice, ta pa v konkretnem primeru ni pravno relevantna posledica ravnanja tožene stranke, ki se je po zatrjevanju tožeče stranke izrazilo v domnevno nedovoljenem prenosu sporne nepremičnine dne 28. 11. 2016. Tožena stranka je namreč občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.¹⁵ Pogodbeni stranki sta v pogodbi tudi izrecno ugotovili to pravno posledico in okoliščine, ki jo utemeljujejo. Zatrjevana izguba lastninske pravice v tem primeru torej ni posledica ravnanja tožene stranke, temveč dejstva, da je nepremičnina postala last občine ex lege. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati, da je imela glede na vsebino in pomen omenjene pogodbe od nje koristi le občina in ne tožena stranka – prav občina je za namen prenosa nepremičnine izdala potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je utemeljevalo uporabo 16.a člena ZZK-1. Kot pravilno pojasni prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, datum izdaje tega potrdila (21. 10. 2016) tudi razumno pojasni časovni vidik obravnavanega prenosa dne 28. 11. 2016, ki ga tudi zato ni mogoče utemeljeno povezovati s ponovljenim sojenjem pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I P 2482/2015 ali pa ravnanju tožene stranke pripisovati slabe vere oziroma ji očitati, da je sporno nepremičnino tožeči stranki odvzela na nedovoljen način. Tožena stranka upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera v tistem času ni imela utemeljenega razloga, da ne bi upoštevala 16.a člena ZSKZ in občini ne bi dovolila vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini. Z vidika tožene stranke ta prenos morebiti – kot navaja tožeča stranka v pritožbi – ni bil neizogiben oziroma ni bilo nujno, da se opravi nemudoma, nič pa ji tega tudi ni preprečevalo, poleg tega pa tožena stranka tudi ni imela nobene dolžnosti skrbeti za interese tožeče stranke, ki bi jih mogla in morala v celoti in učinkovito zavarovati sama.

18Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prim. prvi odstavek 165. člena ZPP).

20V pritožbenem postopku velja načelo uspeha, tožeča stranka pa je v končni posledici s pritožbo propadla. Pritožbene stroške mora zato nositi sama (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa je potrebno priznati toženi stranki, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na specificiran stroškovnik na sami vlogi. Tožeči stranki je priznalo naslednje potrebne stroške: 1.375,00 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22, 23,75 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (OT) ter 22 % DDV na odvetniške stroške. Njeni pritožbeni stroški tako skupaj znašajo 1.023,89 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.023,89 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
² Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri lastniku.
³ Pridobitev sporne nepremičnine oziroma vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke zanjo ni mogla imeti takšnega pomena, saj je že tedaj veljal 16.a člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZSKZ), na podlagi katerega so se takšne nepremičnine ex lege prenesle na občino, tožena stranka pa je nato tej zakonski zahtevi tudi sledila.
⁴ Gre za Pogodbo o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 28. 11. 2016 med Republiko Slovenijo in Občino A.
⁵ Sodbi sodišč prve in druge stopnje je VS RS po reviziji v tem postopku tožeče stranke razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, po katerem je bil zahtevek Republike Slovenije za ugotovitev lastninske pravice pravnomočno zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2482/2015 z dne 22. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1638/2017 z dne 20. 12. 2017).
⁶ Članek je dostopen na portalu Tax-fin-lex.
⁷ Po katerem pa je – kot že obrazloženo – sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁸ Kar je tožeča stranka očitala toženi stranki, tj. da bi že na podlagi sklepa VS RS morala vrniti nepremičnino tožeči stranki, kar pa ni res.
⁹ To se v takšnih primerih zgodi še(le), če (in ko) je v ponovljenem sojenju izdana pravnomočna odločba z vsebino, ki nasprotuje dovoljenosti vknjižbe.
¹⁰ Prim. Pogodbo z dne 28. 11. 2016, A 8.
¹¹ Tj. revizije, ki jo tožeča stranka pri sodišču prve stopnje vložila 19. 12. 2012, tožena stranka pa jo je prejela 18. 1. 2013.
¹² Ko je bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, kar pritožbeno niti ni sporno. Predlog za vknjižbo lastninske pravice je tožena stranka podala že dne 20. 12. 2012.
¹³ Pri čemer ima pritožbeno sodišče v mislih Pogodbo z dne 28. 11. 2016.
¹⁴ VSRS Sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019.
¹⁵ Za zemljiškoknjižno dovolilo iz 1. točke prvega odstavka tega člena se šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) (prim. tretji odstavek 40. člena ZZK-1).