UPRS Sodba I U 1300/2021-31

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je v izpodbijanem delu odločbe zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja, podržavljenega A. A., roj. ... 2019 (3. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni oziroma da trpi vsaka stranka svoje stroške (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo premoženja vložila B. B., ki je sestra razlaščenca C. C., roj. ... 1911. Ker C. C. in njegovi ženi A. A. državljanstvo ni bilo priznano, je upravičenec po svojih starših njun sin D. D., roj. ... 1937, kateremu je bilo državljanstvo FLRJ in LR Slovenije priznano. Po presoji organa je predmet vračila premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovemu očetu C. C., druga polovica, podržavljena njegovi ženi A. A., pa ni predmet vračanja, ker je zahtevo vložila B. B., ki je sestra C. C., ki zato ne more izkazati pravnega nasledstva po A. A. Glede na to je zahtevo za vračilo denacionaliziranega premoženja v tem delu zavrnil. V zvezi s stroški postopka navaja, da jih ni oziroma da na podlagi 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je obrazložitev organa prve stopnje, da je treba zahtevo zavrniti, ker vlagateljica B. B. ni izkazala sorodstvenega razmerja do razlaščenke A. A., napačna. Zahtevo je treba zavrniti, ker sploh ni bila vložena v zakonskem roku. Zato pritožbene navedbe glede sorodstvenih razmerij med B. B. in A. A. zavrača kot pravno nepomembne. Glede drugega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pa pojasnjuje, da imajo pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo zgolj pravni nasledniki upravičenca, torej njegovi dediči, ki so praviloma njegovi sorodniki. Glede stroškov ugotavlja, da jih pooblaščeni odvetnik v nobeni vlogi ni priglasil. Poleg tega je postopek denacionalizacije postopek, ki se začne na zahtevo stranke. V skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP pa vsaka stranka praviloma trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka. ZDen ne vsebuje določb, ki bi vprašanje stroškov uredil drugače.

4Tožnika se z izpodbijano odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je stališče, da zahteva za denacionalizacijo premoženja podržavljenega A. A. ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Iz zahteve in njej priložene dokumentacije izhaja, da je bila vložena za vse nepremičnine, vpisane pri zemljiškoknjižnih vložkih 000 in 111 k.o. Koprivnik, katerih solastnika sta bila v času podržavljenja vsak do ½ C. C. in A. A., poročena C. Po 62. členu ZDen ni treba, da zahteva za denacionalizacijo vsebuje podatke o domnevnih razlaščencih, pač pa le podatke o premoženju, ki je nacionalizirano. Kdo se šteje za upravičenca, ugotavlja šele pristojni organ. Iz 60. in drugega odstavka 64. člena ZDen pa izhaja, da zadostuje, da je pravno nasledstvo vlagatelja verjetno izkazano ter da pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev varuje rok za uveljavljanje pravic morebitnim drugim upravičencem.

5Navaja, da sta oba organa ugotovila, da sta imela zakonca C. C. in A. A. sina D. D., kateremu je bilo državljanstvo FLRJ in LR Slovenije priznano, s čimer je upravičenec do denacionalizacije tako po materi kot po očetu in ne samo po enem od njiju. Zato ni razloga, da se mu podržavljeno premoženje ne bi vrnilo v celoti. O tem, da je bila podana ustrezna popolna zahteva za denacionalizacijo za celotno premoženje, tudi noben organ od leta 1993 ni izrazil nobenega dvoma. Opozarjata na spoštovanje enakosti pred zakonom in prakso iz identičnega primera št. 330-39/2005, v katerem je bilo vrnjeno celotno premoženje, čeprav je bila vlagateljica domnevna nečakinja razlaščenke in njenega soproga. Predlagata, naj sodišče izpodbijani akt spremeni tako, da odloči, da se upravičencu vrne tudi druga ½ nepremičnin in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi plačilo stroškov postopka.

6Tožba ni utemeljena.

7Po 61. členu ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek). Pravico do vložitve zahteve imata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek).

8Denacionalizacija je torej predlagalni postopek, saj se skladno z navedeno določbo lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo, ki jo ima pravico vložiti upravičenec oziroma (če upravičenec ni več živ) njegov pravni naslednik. Povedano drugače: če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika), ni postopka. To izhaja tudi iz 126. člena ZUP/86, po katerem sme v stvareh, v katerih je po zakonu (v tem primeru 61. člena ZDen) za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Z zahtevo v smislu tega člena je mišljena tako formalna zahteva, to je vloga, s katero stranka zahteva začetek oziroma vodenje nekega postopka, kakor tudi zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek o tem, kako naj organ odloči o upravni zadevi. Za presojo, ali je bila v smislu prvega odstavka 64. člena ZDen vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo, je zato bistveno, da je v navedenem roku podana zahteva upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja.¹

9Po 15. členu ZDen so za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi ali razglašeni za mrtve, upravičeni njihovi pravni nasledniki (prvi odstavek). Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno (drugi odstavek). Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve.² Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu. Ob upoštevanju prvega odstavka 78. člena ZDen je trenutek, po katerem se to presoja, dan pravnomočnosti odločbe o dedovanju.³

10Iz upravnega spisa izhaja, da je B. B. dne 20. 5. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin k.o. Koprivnik, navedenih v točki 7. obrazca zahteve za denacionalizacijo. V rubriko pod točko 3 z naslovom „podatki o upravičencu“ je zapisala: „ C. C., roj. ... 1911, Koprivnik“, v rubriko pravno razmerje vlagatelja do upravičenca pa „sestra“. Glede na navedeno je toženka pravilno štela, da zahteva za denacionalizacijo A. A. podržavljenega premoženja ni bila vložena. Četudi bi bilo mogoče šteti, da jo je B. B. vložila s tem, ko je zahtevala vračilo nepremičnin v celoti in ne zgolj do 1/2, pa je ne bi vložila upravičena oziroma aktivno legitimirana oseba. Med strankami ni sporno, da je B. B. sestra C. C. To hkrati pomeni, da je svakinja njegove žene A. A., poročene C., roj. ... 2019 in zato ne sodi v krog njenih zakonitih dedičev. Četudi bi torej z zahtevo uveljavljala vračilo solastnega deleža ½ nepremičnin, podržavljenih A. A., bi bila taka zahteva zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljena, na kar je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ.

11Upravni organ je ugotovil, da pokojni C. C. (enako velja tudi za pokojno A. A.) v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, ni bil jugoslovanski državljan. Je bilo pa to državljanstvo priznano njegovemu sinu D. D., roj. ... 1937. Ker 12. člen ZDen določa, da če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona, je kot upravičenca štel njega. Četudi se kot upravičenca ne obravnavata bivša solastnika podržavljenega premoženja ampak na podlagi 12. člena ZDen njun sin D. D., pa to na pravilno odločitev v tej zadevi ne vpliva.

12D. D. je namreč živ, a v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen (štiriindvajset mesecev po uveljavitvi tega zakona) ni vložil zahteve zahteve za denacionalizacijo niti je v tem roku ni vložil kdo, ki bi bil njegov pravni naslednik ali pravni naslednik A. A. Pri tem sodišče pripominja, da kot pravočasne zahteve za denacionalizacijo ni mogoče obravnavati pooblastila D. D. z dne 26. 7. 2016, s katerim pooblašča sina B. B. E. E., da v njegovem imenu opravi poizvedbe, ali je kot dedič po pokojnem očetu C. C., roj. ... 1911 upravičen do nacionaliziranega premoženja. V spisu pa ni nobene druge vloge D. D., iz katere bi izhajalo, da je v zakonitem roku uveljavljal vračilo premoženja, podržavljenega njegovi mami. Kot je sodišče že pojasnilo, pa B. B. ni pravna naslednica A. A. zato tega ni mogla storiti.

13Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na drugi odstavek 64. člena ZDen, po katerem je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša.

14Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen po ustaljeni sodni praksi zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec (prejšnji lastnik kot oseba iz 3. in 13. člena ZDen) in njegovi pravni nasledniki. Ni pa na podlagi drugega odstavka 64. člena ZDen mogoče šteti, da bi se zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno enemu upravičencu, raztezala na drugega upravičenca. V obravnavanem primeru torej ni mogoče šteti, da se zahteva za denacionalizacijo C. C. podržavljenega premoženja razteza v korist deleža A. A. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen bi bila v njihovo korist le v obsegu C. C. podržavljenega premoženja (deleža), seveda pod pogojem, da bi jo za C. C. vložil njegov pravni naslednik.⁴

15Tožnik v uvodu svoje tožbe navaja, da izpodbija tudi odločitev o stroških postopka (5. točka izreka izpodbijanega akta), vendar v tožbi ni navedel, iz katerih razlogov. Po presoji sodišča pa je toženka 114. člen ZUP pravilno uporabila. Če je v postopku udeleženih več strank z naprotnimi interesi, se stroški delijo po načelu uspeha. Stroški bremenijo stranko, v katere breme se je postopek končal. Po nasprotnem razlogovanju velja, da krije stroške stranka, ki v postopku ni uspela, kadar nastanka stroškov ni mogoče pripisati krivdi ali nagajivosti.⁵ Upoštevaje načelo uspeha, je tožnik v postopku uspel zgolj deloma (50 %), v ostalem delu (50%) pa je bil njegov zahtevek zavrnjen.

16Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so se ji stranke pisno odpovedale.

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glej I U 902/2016, tč. 26, I U 1352/2018, tč. 11 in 12.
² I Up 243/2000, I Up 1016/2005, I Up 250/2006, I Up 1352/2006, I Up 1378/2006, X Ips 233/2015.
³ Glej I Up 250/2016.
⁴ Glej I Up 739/2005, I Up 1639/2006, I Up 40/2007, I U 902/2016.
⁵ Glej M. Remic v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 705.