VSC Sklep PRp 73/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju PR 219/2023 z dne 9. 3. 2023 (I. točka izreka) ter sklenilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb ZP-1, oziroma zakona, ki določa prekršek po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi ter odpravo izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da preizkuša pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje glede na okoliščine, ki so obstajale ob njegovi izdaji dne 12. 4. 2023 ter okoliščine, zatrjevane v ugovoru storilca z dne 16. 3. 2023.

5V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po sedmem odstavku 38. člena ZPrCP, četrtem odstavku 42. člena ZPrCP in 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, s katerim obdolžencu očita, da je dne 3. 3. 2023 ob 18.26 uri v cestnem prometu vozil osebni avtomobil s tem da na smernem vozišču z dvema ali več označenimi pasovi ni vozil po sredini prometnega pasu, pri spremembi smeri vožnje svoje namere ni nakazal z utripalkami, osebni avtomobil pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Predlagatelj je hkrati z obdolžilnim predlog vložil tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, čemur je prvo sodišče sledilo s sklepom z dne 9. 3. 2023. Zoper navedeni sklep je obdolženec vložil ugovor, katerega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom argumentirano zavrnilo.

6Obdolženec v pritožbenih navedbah ponavlja ugovorne trditve in svoje nestrinjanje z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, vendar iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožbenega sodišča ne prepriča v nezakonitost oziroma nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

7Kot je obdolžencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz določbe prvega odstavka člena 113.a ZP-1 izhaja, da mora prekrškovni organ v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca, predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Pri tem se skladno s prvim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil. V ugovornem postopku pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo:

- da obdolžilni predlog ne potrebuje navedbe razlogov, zakaj je potrebno obdolžencu izreči stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu. Pritožba neutemeljeno očita napačnost takih razlogov s sklicevanjem na četrti odstavek 105. člena ZP-1, iz katerega izhaja, da mora iz prve alineje drugega odstavka 52. člena tega zakona prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije. Tako pravna teorija kot ustaljena sodna praksa sta namreč zavzela stališče, da se navedena zahteva nanaša le na primere, ko materialni predpis (t.j. tisti, ki določa prekršek) stransko sankcijo določa fakultativno oziroma se predlaga izrek stranske sankcije, ki je predpisana le v ZP-1. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, kot je obdolžencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, obrazložena ocena ni potrebna, saj je oceno nevarnosti kršitve, s tem ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil zakonodajalec sam¹. Pritožba napačno meni, da je zaslišanje obdolženca v tem postopku namenjeno ugotavljanju ogrožanja drugih oziroma pravno zavarovane dobrine. Kot je obdolžencu pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je zaslišanje obdolženca pred sprejemom odločitve o ugovoru namenjeno temu, da se sodišče prepriča o verodostojnosti trditev obdolženca ali razčisti nejasnosti v ugovornih navedbah v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma in ne zato, da bi se prepričalo o tem, ali je obdolženec z vožnjo pod vplivom alkohola huje ogrožal varnost cestnega prometa. Vsled temu so neutemeljeni pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sklep ne vsebuje razlogov o hujšem ogrožanju drugega oziroma o poškodovanju tuje dobrine, prav tako pa so neutemeljena pritožbena zavzemanja, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z oceno narave kršitve (ogrožanjem drugih oziroma pravno zavarovanih dobrin) moralo izvajati dokaze;

- da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti glede na ugovorne navedbe ni očitno nezakonit dokaz. Pri tem je obdolžencu povsem pravilno obrazložilo, da uporabo elektronskega indikatorja alkohola, ki ni merilno sredstvo, izrecno omogoča 107. člena ZPrCP ter da zato ker indikator ni merilno sredstvo, zanj ne veljajo določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike alkohola oziroma etilometre in so zato obdolženčeva pričakovanja, da bi uporabljeni alkotest moral imeti uradne oznake Urada Republike Slovenije za meroslovje, neutemeljena. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno vztraja na svojem laičnem stališču, da ni dokazov o alkoholiziranosti storilca, ker uporabljeni indikator ni merilno sredstvo. Ker je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč poseben upravni postopek po 107. členu ZPrCP ter se šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti vzpostavi utemeljen sum vožnje pod vplivom alkohola in se šele s tem začne postopek o prekršku, se tudi pritožbene trditve, da je zapisnik očitno nezakonit dokaz zato, ker ne vsebuje pouka o pravicah in podane izjave kršitelja, izkažejo za neutemeljene. Kot je obdolžencu pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa bo podrobnejša analiza zakonitosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti predmet presoje v okviru odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek po izvedenem dokaznem postopku.

Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje napačnost zaključka sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (v predmetni zadevi je to prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP) z ugovorom ni bil omajan.

8Ker je začasni odvzem vozniškega dovoljenja le ukrep začasne narave in ne predstavlja izvrševanja sankcije zoper obdolženca, kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, je vztrajanje pritožbe, da je izrečeni ukrep v nasprotju z domnevo nedolžnosti, neutemeljeno. Neutemeljeno pa pritožba vztraja tudi pri očitku, da bi sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja moral obsegati kratek opis dejanja oziroma konkretizacijo prekrška, saj tak sklep ni odločba o prekršku, s katero bi bilo odločeno o odgovornosti za prekršek, temveč sklep o izreku ukrepa začasne narave, zato konkretizacije prekrška v izreku ne potrebuje, historičen dogodek pa je jasno opredeljen v 4. točki obrazložitve sklepa z dne 9. 3. 2023.

9Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), izpodbijani sklep potrditi.

10Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

¹ Glej: Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, P. Čas, N. Orel, stran 644.