UPRS Sodba in sklep II U 1/2023-8

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Maribor, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor, št. 2253-154/2022/3 (3F651-03) z dne 30. 12. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

1Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor (v nadaljevanju PPIU Maribor), odločila, da se tožniku, državljanu Rusije, brez dokumentov, odreja od dne 30. 12. 2022 od 14.15 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce ..., ker obstaja nevarnost pobega in ga ni možno takoj odstraniti iz Republike Slovenije, po izdani odločbi o vrnitvi v skladu z določili 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi nezakonitega prebivanja in odstranitve iz Republike Slovenije, območja držav članih Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki jo je izdala PPIU Maribor, št. 11527621 z dne 9. 12. 2022. Tožba ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik dne 8. 12. 2022 ob 19.28 uri prijavil kot gost v Hotelu A., pri čemer je uporabil ponarejen dokument, in sicer osebno izkaznico Bolgarije št. ... na ime B. B. Z nadaljnjim zbiranjem obvestil in vpogledom v operativne evidence policije je bilo ugotovljeno, da je s strani Interpola Rusija za navedenega tujca B. B. razpisan ukrep prijetja s privedbo z dne 23. 3. 2022. V razgovoru z avstrijskimi varnostnimi organi je bilo ugotovljeno, da je B. B. bil s strani avstrijskih varnostnih organov zaradi postopka odstranitve po izrečeni prepovedi vstopa s strani Nemčije nastanjen v Avstriji od koder pa je avstrijskim varnostnim organom pred odstranitvijo pobegnil.

3Iz vseh zbranih obvestil in vpogleda v evidence policije je bilo ugotovljeno, da je tujec povratnik kaznivih ravnanj na območju več držav, kakor tudi na območju Republike Slovenije, ki se ni pripravljen podrejati zakonitim postopkom varnostnih organov, zato njegovo bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red in mir ter javno varnost. Tujec B. B. je nedovoljeno prebival v Republiki Sloveniji, saj je vstopil v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa v schengensko območje, izrečene s strani Nemčije. Vsa ta dejstva potrjujejo obstoj nevarnosti pobega. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tujcu ni bil izrečen milejši ukrep skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZTuj-2, saj ni mogoče zagotoviti namena iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker tujec ne poseduje listine oziroma dokumentov, s katerimi bi se lahko sam odstranil iz Republike Slovenije, prav tako pa nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (nima svojcev, niti zadostnih sredstev za preživljanje). Prav tako so podane tudi druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca po 2. in 3. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

4Tožnik je po pooblaščencu vložil tožbo v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe. V tožbi navaja, da so se s prijatelji, ki so mu omogočili prevoz (tranzit preko Slovenije) ustavili v Hotelu A., kjer so po prenočitvi nameravali pot nadaljevati proti Franciji, vendar je tožnika policija dne 9. 12. 2022 prijela. V tem konkretnem primeru se je tožnik prvič srečal s policijo in pravosodjem v Republiki Sloveniji. Zoper njega v Republiki Sloveniji ne teče noben kazenski postopek, tudi ni bil predhodno kaznovan in ni v kazenski evidenci RS, za Republiko Slovenijo in EU ne predstavlja varnostnega tveganja. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kpd 80050/2022 z dne 10. 12. 2022 je bil tožniku odrejen pripor od 10. 12. 2022 od 11.05 ure dalje, iz razloga begosumnosti, po 1. točki člena 201/1 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor mu je bil odrejen na podlagi mednarodne tiralice Generalnega sekretariata Interpola v imenu NCM Moskva, Rusija, z dne 23. 3. 2022. Rusija v zakonitem roku ni zahtevala izročitve tožnika, kar izhaja iz maila Ministrstva za pravosodje z dne 30. 12. 2022, prav tako ni izročila in posredovala dokumentacije vezane na domnevno kazensko obsodbo Rusiji. Tožnik je bil tako izpuščen na prostost, kot izhaja iz priloženega zapisnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 30. 12. 2022. Po eni uri uživanja prostosti je tožnika policija prijela in mu kasneje izdala izpodbijano odločbo ter ga namestila v Centru za tujce ...

5Tožnik z vloženo tožbo zahteva odpravo vseh odločb v celoti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je bistveno za konkretni postopek obstoj veljavne vize Republike Francije z dne 24. 10. 2019, ki je bila izdana v Moskvi in velja za čas od 9. 11. 2019 do 8. 11. 2023, in sicer za območje celotnega schengena, torej tudi na območju Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi ukrep Nemčije „zavrnitev vstopa na schengensko območje“ do 27. 10. 2022, pri čemer odločba ne pojasni ali je že ta rok potekel ali je bil podaljšan. Tožnik se vseskozi od avgusta 2022 dalje, ko je prispel v Nizozemsko in zaprosil za azil, nahaja na območju schengena in ni šlo za izstop in ponovni vstop v območje schengena. Tožnik je kot dokaz resničnosti svoje izpovedbe v spis vložil potrdilo Kraljevine Nizozemske z dne 8. 8. 2022, ki ga je pridobil, ko je z letalom iz Južne Amerike priletel v Evropo in ko je zaprosil za mednarodno zatočišče in azil in po katerem se mora prosilec za azil prijaviti v Franciji do 3. 2. 2023. Predložil je tudi potrdilo o začasnem prebivališču v Ukrajini z veljavnostjo do 5. 2. 2024, iz katerega izhaja, da je imel tožnik urejen status. Prošnjo za azil je tožnik podal že na Nizozemskem pred uvedbo konkretnega postopka. Policija je v konkretnem postopku in ob prijetju tožnika ni upoštevala, čeprav je tujec to izpostavil. Upravni organ bi moral poiskati materialno resnico v zvezi s prošnjo za azil na Nizozemskem, saj tako ugotovljena dejstva vplivajo na zakonitost in pravilnost upravne odločbe, prav tako bi moral varovati tudi korist in jezik stranke v postopku. Napadena odločba tudi ni v ruskem jeziku, ki ga tožnik razume, vsebina odločbe se po tožniku osebno ne more preizkusiti, zato je podana kršitev po členu 237/2 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 41/2c Listine EU o temeljnih pravicah. Za tožnika ne obstaja nobena obligacija in zapovedano ravnanje, ki bi ga moral upoštevati pri izbiri poti do Francije, izbira poti znotraj schengena je v prosti presoji tožnika, kolikor gre za potovanja in tranzit do dneva izdaje vize, to je do 3. 2. 2023. Tožnik tudi ni imel možnosti v EU uveljavljati učinkovito pravno sredstvo, kršen je bil člen 1. Protokola št. 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Strasbourg, 22. 11. 1984, ki tujcem zagotavlja procesna jamstva, saj ni imel možnosti, da bi organi, ki so odločali o izgonu vsebinsko obravnavali razloge proti izgonu, in ponovno preučili zadevo. Noben upravni organ se tako ni opredeljeval do potrdila Kraljevine Nizozemske z dne 8. 8. 2022, ko je tožnik zaprosil za mednarodno zatočišče in azil in po katerem se mora prosilec za azil prijaviti v Franciji do 3. 2. 2023.

6Predlaga, da sodišče sprejme ponujene dokaze in izpodbijano odločbo v celoti odpravi in se tožniku dovoli tranzit skozi Slovenijo do Republike Francije v zvezi z vizo št. 528148251, ki je bila izdana dne 24. 10. 2019 v Moskvi in velja za čas od 9. 11. 2019 do 8. 11. 2023. Priglaša tudi stroške postopka.

7Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe do pravnomočno končanega upravnega spora, in sicer tako, da se odstranitev tujca B. B. iz RS zadrži in odloži do pravnomočne odločitve v konkretnem sporu in da se lahko tujec do pravnomočne odločitve zadržuje na območju RS. Navaja, da predlaga izdajo začasne odredbe in začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in grozečo resno nevarnost, ki grozi tožniku z odstranitvijo iz območja schengen v vojno območje, kar je v konkretnem primeru nujno potrebno. Tožnik je upravičen do varstva po členu 19 Listine EU o temeljnih pravicah z dne 30. 3. 2010. Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma po 1. členu Protokola št. 7 Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) ter člen 3. EKČP. Tožniku ob vrnitvi v Rusijo grozi prisilna mobilizacija zaradi vojne v Ukrajini in kazenski postopek zaradi dezerterstva ter zaporna kazen 10 let.

8Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo navedla kot v izpodbijani odločbi.

9V predmetni zadevi je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi sprejete odločitve Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru s sklepom, opr. št. II U 1/2023 z dne 5. 1. 2023.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe št. 2253-154/2022/3 (3F651-03) z dne 30. 12. 2022, s katero je bila tožniku odrejena od dne 30. 12. 2022 od 14.15 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce ..., ker obstaja nevarnost pobega in ga ni možno takoj odstraniti iz Republike Slovenije.

12Izpodbijana odločba z dne 30. 12. 2022, katere zakonitost sodišče obravnava, temelji na določilih prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Slednji določa, da za tujca pri katerem obstaja nevarnost pobega in ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra, največ za šest mesecev. Po določbi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v centru ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče RS v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožba v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZTuj-2 ne zadrži izvršitve odločbe, sodišče pa mora o njej odločiti v šestih dneh (tretji odstavek 78. člena ZTuj-2).

13V obravnavanem primeru je PPIU Maribor z izpodbijano odločbo tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce, ker obstaja nevarnost pobega in ga ni mogoče takoj odstraniti iz RS, po izdani Odločbi o vrnitvi z dne 9. 12. 2022. Slednja je bila tožniku izdana s strani PPIU Maribor, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZTuj-2, zaradi nezakonitega prebivanja in odstranitve iz Republike Slovenije, območja držav članih Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Z Odločbo o vrnitvi se določita rok za prostovoljni odhod in ukrep odstranitve tujca v skladu z 69. členom ZTuj-2 (tretji odstavek 64. člena ZTuj-2) in je bila tožniku izrečena prepoved vstopa za obdobje petih let (67. členZTuj-2), vendar brez določenega roka za prostovoljni odhod.

14Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno tudi iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravni red Evropske unije, med drugim Direktivo Sveta 2008/115/ES z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Ta Direktiva v uvodnih določbah pod točko 16 določa: "Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna." V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je, med drugim, predpisano: "Odločba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.“ in tudi: "Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti."

15Navedena določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. Iz določil izhaja, da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija glede na vse okoliščine konkretnega primera vedno oceniti sorazmernost izrečenega ukrepa. Slednje mora biti obrazloženo že v odločbi o pridržanju¹ tudi brez posebne prošnje tujca, kar izhaja iz določil Direktive o vročanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2.

16Pri sami uporabi določila 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 pred odločitvijo o ukrepu pridržanja mora pristojni organ najprej preizkusiti, ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom, kot je pridržanje v centru za tujce, to pa je z "nastanitvijo izven centra" brez omejitve gibanja in šele če ta milejši ukrep ne bi mogel zadovoljiti legitimnega cilja, lahko organ uporabi ukrep "omejitve gibanja in nastanitev v centru", vendar pod nadaljnjim omenjenim specialnim pogojem, da bodisi "obstaja nevarnost pobega", ali pa da tujec "ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti", vendar bi morale te okoliščine imeti značilnosti izogibanja ali oviranja priprave vrnitve ali postopka odstranitve, da bi bila razlaga zakona v skladu s pravom EU.²

17Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sorazmernost izrečenega ukrepa nastanitve v centru za tujce, tožena stranka ni ugotavljala. Pavšalno brez obrazložitve je zapisala, da tožniku ni bil izrečen milejši ukrep skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZTuj-2, saj ni mogoče zagotoviti namena iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker tujec ne poseduje listine oziroma dokumentov, s katerimi bi se lahko sam odstranil iz Republike Slovenije, prav tako pa nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (nima svojcev, niti zadostnih sredstev za preživljanje). Slednjega tožena stranka ne obrazloži in ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom.

18Tožena stranka se nadalje v izpodbijani odločbi sklicuje na podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca po 2. in 3. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tožnika. Slednje mora namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, v izpodbijani odločbi pa gre za popolno odsotnost konkretnih dejstev.

19Pojem ''nevarnost pobega'' je opredeljen v 68. členu ZTuj-2, ki v prvem odstavku določa okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, pravnomočna obsodba tujca za kazniva dejanja, posedovanja tuje ponarejene ali drugače spremenjene potne listine ali druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa so navedene milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, to pa so zlasti: nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot trideset dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave.

20V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.³ Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Sploh v enostopenjskih postopkih, kot je obravnavani, mora obrazložitev organa izpodbijane odločbe zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP.⁴

21Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev, čeprav bi bilo to za presojo njene zakonitosti, nujno ter gre za bistveno pomanjkljivost odločbe.

22Ker se zaradi opisanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče samo ni moglo odločiti o stvari in tudi ni razpisalo glavne obravnave (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1), saj za odločitev, ki je tožniku v prid, zaslišanje ni bilo potrebno (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

23Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo le-ta moral ob upoštevanju obrazložitve te sodbe odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost v zvezi z zahtevo po obrazloženosti odločbe.

24Sodišče je odločitev o tožbi sprejelo že zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka, vsebinska presoja ostalih navedb strank za odločitev v tem upravnem sporu ni bila potrebna. Ne glede na to pa sodišče v tej zvezi zaradi ponovnega postopka ponovno poudarja, da mora biti že v odločbi, s katero se tujcu omeji gibanje, jasno obrazložena dejanska in pravna podlaga za odreditev takšnega ukrepa, skladno z določbami ZTuj-2 in Direktive o vračanju. Katere okoliščine so pri tem relevantne, je odvisno (tudi) od zakonskega razloga, na podlagi katerega se gibanje tujcu omejuje. Že iz obrazložitve odločbe mora biti tudi jasno razvidno, da je policija opravila tudi presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa in katere okoliščine je pri tej presoji upoštevala.

25Nadalje sodišče opozarja, da se bo tožena stranka v ponovnem postopku morala opredeliti glede zatrjevanega obstoja veljavne vize Republike Francije z dne 24. 10. 2019, ki je bila po navedbah tožnika izdana v Moskvi in velja za čas od 9. 11. 2019 do 8. 11. 2023,, in sicer za območje celotnega schengena. Prav tako glede zatrjevanega potrdila Kraljevine Nizozemske z dne 8. 8. 2022 in potrdila o začasnem prebivališču v Ukrajini z veljavnostjo do 5. 2. 2014, kar vse uveljavlja tožnik v tožbi. Prav tako tožena stranka v zvezi z navedbo v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je tožnik vstopil v RS in nezakonito bival v RS v času veljavnosti vstopa na schengensko območje, ne pojasni ali je potekel rok ukrepa Nemčije „zavrnitev vstopa na schengensko območje“ do 27. 10. 2022, ali je bil podaljšan, na kar tožnik v tožbi opozarja.

26Prav tako bo tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku morala dati možnost, da se izjavi o listinah, na katere bo tožena stranka oprla svojo odločitev in preveriti dejstva in dokaze z zaslišanjem tožnika. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. Deveti člen ZUP jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.⁵

27Sodišče nadalje pojasni, glede navedb tožnika, da izpodbijana odločba ni bila prevedena v ruski jezik in je zato osebno ne more preizkusiti, kar naj bi predstavljalo absolutno kršitev pravil postopka. V prvem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da upravni organ postopek vodi v slovenskem jeziku. V sedmem odstavku tega člena pa je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. To določilo pa ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik.

K točki II. izreka:

28Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, in sicer tako da se odstranitev tujca B. B. iz RS zadrži in odloži do pravnomočne odločitve v konkretnem sporu in da se lahko tujec do pravnomočne odločitve zadržuje na območju RS.

29V upravnem sporu se o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloča po 32. členu ZUS-1. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (32. Člen ZUS-1 v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).⁶

30V 32. členu ZUS-1 je določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom istega člena pa sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda oziroma izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V četrtem odstavku 32. člena ZUS-1 je še določeno, da je za izdajo začasne odredbe pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi.

31Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da je vložena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče pa na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe. Ker je sodišče v točki I izreka te sodbe tožbi zoper izpodbijano odločbo ugodilo je slednja postala pravnomočna z dnem izdaje, 9. 1. 2023 zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo. Procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe namreč niso izpolnjene, saj je o tožnikovi tožbi že pravnomočno odločeno in tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

K točki III. izreka:

32Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijan akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

33Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude. Tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

¹ Sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. III 242/2012 z dne 27. 12. 2021, II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 7. 11. 2017.
² Sodbe Upravnega sodišča RS, opr. I U 459/2018 z dne 7. 3. 2018, III 242/2012 z dne 27. 12. 2021, ipd.
³ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004.
⁴ Slednji določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
⁵ Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.
⁶ Upravno sodišče RS I U 127272011 z dne 13. 10. 2011, III U 194/2015 z dne 29. 7. 2015.