VSM Sodba I Cp 954/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik)¹ plača 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje, do plačila (točka I izreka), v presežku, in sicer za 44.996,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 1. 6. 2017 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2Zoper zavrnilni del citirane sodbe (točka II izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, da trditev tožnika ni presojalo objektivno in v povezavi z drugimi dokazi, ki jih je tožnik predlagal oziroma vložil v spis, kar je imelo za posledico absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je bilo posledično tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Napačen je zaključek sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi neupravičene pridobitve. Pravdni stranki nista bili nikoli v pogodbenem razmerju glede izvajanja del na objektu X, saj je pogodbeno razmerje obstajalo le med družbo A. d.o.o. in naročnikom B. B., družba A. d.o.o. pa je toženca angažirala kot podizvajalca. Tožbeni zahtevek ne more temeljiti na določbah o stvarnih napakah, saj toženca k odpravi napak ni pozvala družba A. d.o.o. in jih tudi sama ni odpravljala. Tožnik nadalje ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so vsi zahtevki v zvezi z odpravo napak pred datumom 22. 9. 2013 zastarali. Nesporno je, da je bila vzrok za škodo nepravilna izvedba drenaže oziroma neizvedena vertikalna hidroizolacija v garaži, kar izhaja iz sfere toženca. Vzrok za vlago na objektu so odkrivali več let, napake pa vplivajo na solidnost gradnje. Če ima objekt napako, ki izpolnjuje pogoje za napako po pravilih o solidnosti gradbe, mora naročnik obvestiti izvajalca v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, najpozneje pa v desetih letih od izročitve in prevzema del, pri tem pa mora s tožbo uveljavljati svoje zahteve v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil izvajalca. Ti roki so prekluzivni roki, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor strank. Ker toženec takšnega ugovora ni podal, bi moralo sodišče zahtevku iz tožbe, ki je bila vložena znotraj desetletnega roka iz 662. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v celoti ugoditi. V konkretnem primeru gre za t.i. kontinuirano škodo, ki je nastajala več let. Po ponavljajočih se škodnih dejanjih začne zastaralni rok teči od nastanka zadnjih škodljivih posledic naprej. Obseg škode je bil znan šele v letu 2016, ko je bila znana tudi dokončna višina škode in s tem višina terjatve, kar pomeni da tožbeni zahtevek ni zastaral in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

3Toženec odgovora na pritožbo ni vložil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter nato sicer v določenem delu zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost končne odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov v pritožbi citirane 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, upoštevaje, da tožnik izrecnih pritožbenih navedb, ki bi se nanašale na protispisnost, to je napak v prepisu listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, niti ni podal.

7Sodišče prve stopnje je podalo razloge o odločilnih dejstvih in se opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev. Pri tem pa se sodišču ni treba opredeliti do vseh dejstev in vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni oziroma bistveni za odločitev. Posledično tudi ni nujno, da sodišče izvede vse predlagane dokaze. Ker je sprejelo odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, ampak da gre za regresni zahtevek izvajalca do svojega podizvajalca, zahtevek za povrnitev stroškov za dela, ki so bila izvedena v letu 2013 in prej, pa je zastaral, sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov v smeri neupravičene pridobitve in ni podrobneje razjasnjevalo višine stroškov v letu 2013 ali prej izvedenih del.

8Najprej se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, je pri neupravičeni pridobitvi ključno, da brez pravnega temelja na eni strani pride do prikrajšanja, na drugi strani pa do obogatitve (kot izhaja iz 190. člena OZ).

9Iz navedb, ki jih je tekom postopka podal tožnik, izhaja, da zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imel z odpravo napake, ki jo je povzročil toženec kot podizvajalec družbe A. d.o.o. - v stečaju pri gradnji, ko je tožnik napako saniral sam na lastne stroške, saj je družba A. d.o.o. - v stečaju nanj prenesla to obvezo oziroma terjatev, ki se nanaša na odpravo napake. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da iz takšnega dejanskega stanja izhaja, da je do prikrajšanja prišlo brez pravnega temelja. Pritrditi je sicer pritožbi, da pravdni stranki nista bili nikoli v pogodbenem razmerju, vendar iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik namesto toženca izvedel delo zaradi sanacije napak pri gradnji, ki je temeljila na pogodbenem razmerju med družbo A. d.o.o. - v stečaju in tožencem, nato pa je družba A. d.o.o. - v stečaju na tožnika prenesla terjatev, ki jo ima zoper toženca, kar pomeni, da vsa ravnanja izhajajo iz določenega pravnega temelja in je posledično izključena uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10Kot je razvidno iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da je v konkretnem primeru škodo zaradi izvedbe dela z napako odpravil tožnik v imenu glavnega izvajalca namesto toženca kot podizvajalca. Pritožbeno ni sporno, da gre v konkretnem primeru za skrito stvarno napako, ki vpliva na solidnost gradnje, da je drenažo, ki je bila vzrok zamakanja, izvedel (oziroma je ni izvedel pravilno) toženec, da je tožnik o napakah obvestil toženca, ki se na poziv ni odzval, zaradi česar je tožnik po naročilu družbe A. d.o.o. - v stečaju z namenom sanacije objekta oziroma odprave napake opravil gradbena dela in da lahko tožnik od toženca na podlagi določbe 164. člena OZ zahteva le tisti znesek, ki ga je sam plačal za odpravo škode.

11Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ. V skladu z določbo 239. člena OZ je podjemnik dolžan podizvajalcu, kot svojemu pogodbenemu partnerju, omogočiti, da odpravi napako, če pa slednji tega ne stori, pa jo je dolžan opraviti podjemnik oziroma glavni izvajalec sam zaradi svojega zunanjega razmerja do naročnika. Prisotni sta torej dve razmerji, (zunanje) razmerje med naročnikom in podjemnikom ter (notranje) razmerje med podjemnikom kot glavnim izvajalcem in podizvajalcem. Zahtevek, ki ga ima naročnik do podjemnika v primeru skrite stvarne napake, je jamčevalni zahtevek. V konkretnem primeru pa ne gre za jamčevalni zahtevek, kot je v nadaljevanju obrazložitve zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ampak gre za regresni zahtevek podjemnika do svojega podizvajalca, ker je namesto njega na svoje stroške odpravil napako, ki izhaja iz sfere podizvajalca.

12Tožnik kot podjemnik naročniku odgovarja za pravilno izpolnitev obveznosti tako, kot bi jo sam opravil, tudi če po njegovem naročilu delo opravi njegov sodelavec oziroma podizvajalec (tako drugi odstavek 629. in 630. člen OZ). Zahtevki, katerih vzrok je kršitev podizvajalčeve obveznosti, imajo v razmerju med podjemnikom in izvajalcem značilnost oziroma pravno naravo navadne škode. Z njenim plačilom se namreč zmanjša podjemnikovo premoženje zaradi podizvajalčeve kršitve (medsebojne) pogodbe. Gre za negativno posledico, ki je ob sklenitvi podjemne pogodbe med podjetnikom in njegovim sodelavcem – podizvajalcem – predvidljiva (prvi odstavek 243. člena OZ), zato ima podjemnik od podizvajalca pravico zahtevati, da mu plačani znesek povrne kot odškodnino oziroma ima pravico zahtevati povračilo navadne škode.

13Zaradi tega v konkretnem primeru ne veljajo roki, ki so določeni prvem odstavku 635. člena OZ, na katere se je v posledici zmotnega materialnopravnega stališča sklicevalo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se posledično ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na upoštevanje prekluzivnih rokov le na ugovor stranke in vložitev tožbe znotraj desetletnega roka iz 662. člena OZ. Tožnik ima namreč skladno z 243. členom OZ pravico od toženca zahtevati povračilo navadne škode v višini stroška odprave napake, pri čemer se za povračilo navadne škode upošteva splošni tri letni subjektivni oziroma pet letni objektivni zastaralni rok, ki se uporablja za odškodninske terjatve in ga je v nadaljevanju pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz točke 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugovorom zastaranja.

14V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zastaranje in z vprašanjem kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče škode. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ne gre za kontinuirano škodo. Za takšno škodo bi šlo, če bi škoda nastajala iz istega razloga, zaporedno, postopno s potekom časa. V konkretnem primeru je odkrivanje napake sicer res trajalo več let, vendar ne zaradi narave škode, ki bi nastajala postopoma, ampak zato, ker tožnik ni našel pravega vzroka napake in je ugotavljal, kaj bi lahko bil vzrok za vlago v nepremičnini. Posledično ni pritrditi pritožbenim navedbam, da gre za kontinuirano škodo, ki je nastajala več let, zastaranje tudi ni začelo teči šele leta 2016, kot zmotno meni pritožba.

15Po tem, ko je ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za navadno in ne kontinuirano škodo, je sodišče prve stopnje odločalo o podanem ugovoru zastaranja. V zvezi s tem je upoštevalo, da četudi se je škoda začela pojavljati že leta 2008, je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da se je šele v letu 2013 ugotovil vzrok napake, obseg škode ter je bil znan njen povzročitelj, kar pomeni, da je bil tožnik od tedaj dalje upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala z odpravo napake namesto toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je takrat, upoštevaje določbo 165. člena OZ, odškodninska obveznost zapadla v plačilo.

16Upoštevaje določbo prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi rok iz četrtega odstavka 665. člena OZ, ki govori o tem, da mora izvajalec podizvajalca, če namerava zahtevati od njega povračilo škode, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega. Kot že pojasnjeno, se je zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo tudi z enoletnim prekluzivnim rokom za vložitev tožbe na osnovi določb jamčevalnih zahtevkov, ki pa v konkretnem primeru za odločitev ni pomemben.

17Iz točke 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožnik izvedel za škodo, vzrok za škodo in povzročitelja v mesecu septembru 2013 ter je takrat škodo tudi odpravil, kot izhaja iz obračuna sanacijskih del z dne 22. 9. 2013. Tožnik je toženca obvestil o napaki in ga pozval, da jo odpravi dne 26. 9. 2012 in 16. 4. 2013, kar pritožbeno ni sporno in pomeni, da ga je o napaki obvestil pravočasno, upoštevaje določbo četrtega odstavka 665. člena OZ.

18Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da zahtevki v zvezi z odpravo napak pred datumom 22. 9. 2013 niso zastarali. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da bi moral tožnik regresni zahtevek do toženca postaviti v roku treh let od 22. 9. 2013 in da so vsi stroški, ki jih je imel več kot tri leta pred datumom vložitve tožbe (1. 6. 2017) ter jih uveljavlja kot škodo, zastarani.

19Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov za slikopleskarska dela in popravila na stenah, ki jih je opravljal v letih od 2014 do 2016, in sicer v višini 1.200,00 EUR, kakor izhaja iz točke 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta znesek (vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti) pritožbeno ni sporen in ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi s strani tožnika priglašenih stroškov ter ocene vrednosti stroškov za odpravo napake, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke.

20Po obrazloženem je zaključiti, da je kljub delno zmotnem materialnopravnem stališču odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točki II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Sodišče druge stopnje je pri obravnavi pritožbe ugotovilo, da je bil tožnik C. C. s.p. po izdaji sodbe na prvi stopnji dne 31. 3. 2023 izbrisan iz sodnega registra. Po določbi šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Pravnoorganizacijska oblika podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato prenehanje dejavnosti podjetnika ne pomeni tudi prenehanja pravne osebe. Postopka, ki se je začel zoper podjetnika, zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti slednjega ni treba prekiniti, saj je stranka od vsega začetka le fizična oseba. Zaradi prenehanja dejavnosti tožnika kot samostojnega podjetnika je sodišče druge stopnje tožnika obravnavalo le kot fizično osebo. Prenehanje stranke kot samostojnega podjetnika samo po sebi še ne pomeni tudi prenehanja pravdne stranke ali spremembe njene identitete. Tožeča stranka je bil vselej C. C. kot fizična oseba, saj podjetje, v okviru katerega fizična oseba kot s.p. opravlja svojo dejavnost, ni pravna oseba in zato v konkretnem primeru z izbrisom s.p. ni prišlo do spremembe stranke, ampak se fizično osebo le navede brez dodatka "s.p.".