629. člen OZ

Odločitev izvedenca, da bo ogled nepremičnine, na podlagi katerega je kasneje izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedel brez vabljenja pravdnih strank, še nikakor ne kaže na pristranskost izvedenca. ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. Informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka, saj dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele izdelava pisnega mnenja, dopolnitve in nato še ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi. Drži, da gre pri napakah, ki so posledica zamakanj, za skrite napake, saj se praviloma pokažejo šele čez nekaj časa, ali ko se pojavijo določeni vremenski pojavi (nevihte, daljša deževja, prisotnost vlage), vendar mora podjemnik kot strokovnjak obstoj takih napak v prihodnosti predvideti in temu primerno ustrezno ukrepati. V sodni praksi res velja stališče, da podpis osebe na dokumentu pomeni, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta in z njo soglaša, vendar pa odsotnost podpisa osebe na listini hkrati ne pomeni, da z vsebino listine oseba ni seznanjena. Tisti, ki zatrjuje,

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ.

Sodna praksa priznava dokončnemu računu naravo izvensodne poravnave ravno zato, ker pri njegovi sestavi sodelujeta obe stranki in tako ugotovita katera opravljena dela so nesporna. Dokončni obračun ni enostranski pravni akt, pač pa predstavlja dogovor med strankama. Zato v primeru, ko dokončni obračun izda enostransko ena stranka zaradi pasivnosti druge stranke, končni obračun nima narave izvensodne poravnave. Takrat, kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, se ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Določilo 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu. Izjeme pa je treba obravnavati utesnjujoče. Te izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca imel do glavnega izvajalca neposreden zahtevek po 631. členu OZ.

Res je sicer, da sta pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo v konkretnem primeru pomeni, da bi bil toženec kar dvakrat upravičen do plačila stroškov zdravljenja v tujini. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev plačal Rdeči križ, drugič pa s tem, da je od tožeče stranke prejela znesek, katerega vrnitev tožeča stranka zahteva v tem sporu. Takšna razlaga določbe 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki prav gotovo ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki kot splošno pravno načelo ne velja le v obligacijskih razmerjih, temveč tudi pri izvrševanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Glede na to, da je bila tožena stranka s tem, da je sodišče prve stopnje ne bo zaslišalo, če ne bo prišla na narok, na katerega je bila vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, seznanjena že v samem vabilu na zaslišanje, najkasneje pa ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 30. 8. 2019, ko se je dokazovanje zaključilo in je postalo jasno, da tožene stranke sodišče ne bo zaslišalo, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča najkasneje na tem naroku. Dokaz z izvedencem je namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, zato mora stranka, ki želi še kakšna dodatna pojasnila ali meni, da vsebuje izdelano izvedensko mnenje kakšne pomanjkljivosti ali nejasnosti, le-te pravočasno (v roku, ki mu ga v ta namen dodeli sodišče) izpostaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj jih lahko kasneje uveljavlja tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku samo pod pogoji, ki sicer veljajo tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v skladu z 286. členom oziroma 337. členom ZPP.

V tej zadevi je bila družba D. d.o.o. iz sodnega registra na Hrvaškem izbrisana že 11. 12. 2015 (objava sklepa 12. 12. 2015), to pomeni, da je bilo že uvodno ravnanje (podaja ponudbe oziroma predračuna za izvedena dela) izvedena s strani neobstoječe družbe, kar pomeni, da v njenem imenu D. S. kot (bivši) zakoniti zastopnik ni mogel izraziti volje družbe za prevzem spornega posla pri toženi stranki in terjatev niti ni mogla nastati že neobstoječi družbi D. d.o.o. V takem primeru nadalje ni moglo priti do nikakršnega prenosa premoženja družbe (ker to ni obstajalo) na družbenika D. S. in nadalje na tožečo stranko kot kasneje ustanovljeno pravno osebo.

Ker zatrjevana obljuba kompenzacije iz listinske dokumentacije ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena, zato je zmotno tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok.

Izvedenec bi moral podati obrazložen odgovor tudi iz vidika (ne)potrebnosti oziroma (ne)utemeljenosti posameznih postavk, ki jih je tožnica opredelila v tretji pripravljalni vlogi v zvezi z računom (postavkami) izvajalca O. d.o.o. Ker tega ni storil, se njegovih ugotovitev ni dalo preveriti, s tem pa tudi ni mogoče preizkusiti tega dela izpodbijane sodbe.

V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev. Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma njenim nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik. Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Denarna kazen je dopustna le, če drug način izt

V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen. 631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.

Sodišče prve stopnje je presojalo njene trditve, da ima pravico do obračuna pogodbene kazni po določilu 7. člena Pogodbe, vendar je ugotovilo, da v Zapisniku o končnem obračunu in prevzemu del tožena stranka pogodbene kazni še ni obračunala, kar pomeni, da takrat terjatev tožeče stranke za plačilo opravljenih del ni prenehala (s pobotom terjatve tožene stranke za plačilo pogodbene kazni). Če terjatvi nista bili pobotani, ugovor ugasle terjatve torej ni utemeljen. V kolikor pa bi tožena stranka pogodbeno kazen želela uveljaviti v pravdi, bi morala uveljavljati v pravdi procesni pobotni ugovor (z zahtevo, da se ugotovi njena nasprotna terjatev). Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da tožena stranka v primeru, če dela ne bi bila izvedena, del ne bi mogla predati glavnemu investitorju in jih tudi ne bi potrdila tožeči stranki v obračunu.

Organizator nevarne dejavnosti v konkurenci s tistim, ki se ukvarja s tako dejavnostjo, odgovarja lahko le krivdno. Do nezgode je prišlo po izključni krivdi tožnika, ki brez utemeljenega vzroka ni vozil po trasi kolesarske proge.

Tožena stranka je namreč z omenjenim dopisom z dne 30.11.2007 pri tožniku ustvarila vtis, da bo v relevantnem delu napako prostovoljno odpravila, oz. da bo v določenem delu (v vrednosti 7.100,00 EUR) krila stroške za popravilo plošč. Zaradi tega se po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ ne more sklicevati.

Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.

Zahtevki, ki jih uveljavlja naročnik v razmerju do podjemnika zaradi kršitve njegove obveznosti, katere vzrok je kršitev podizvajalčeve obveznosti (zamuda pri neizpolnitvi, neizpolnitev ali izpolnitev z napakami), imajo v razmerju med podjemnikom in izvajalcem značilnost oziroma pravno naravo navadne škode. Z njenim plačilom se zmanjša podjemnikovo premoženje zaradi podizvajalčeve kršitve (medsebojne) pogodbe. Gre za negativno posledico, ki je ob sklenitvi podjemne pogodbe med podjetnikom in njegovim sodelavcem – podizvajalcem – predvidljiva (1. odstavek 243. člena OZ). Zato ima podjemnik od njega na podlagi tega pravnega določila pravico zahtevati, da mu plačani znesek povrne kot odškodnino oziroma povračilo svoje navadne škode.

Podizvajalec, ki ga Obligacijski zakonik imenuje sodelavec, je le tista oseba, ki z izvajalcem sklene pogodbo, katere predmet je posel ali del posla, ki se ga je izvajalec zavezal opraviti v razmerju do naročnika. Podelitev statusa podizvajalca glavnega izvajalca je tako treba razlagati v okviru pravne narave konkretnega pogodbenega razmerja med podjemnikom (glavnim izvajalcem) in naročnikom ter razmerja med glavnim izvajalcem in tožnikoma. Neposredna obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca ima namreč podlago v njegovi obveznosti do podjemnika, zato naročnik s plačilom podizvajalcu neposredno izpolni svojo obveznost do izvajalca (in hkrati izvajalčevo obveznost do podizvajalca). V zagotavljanju nastanitve delavcem glavnega izvajalca ni potrebne koneksnosti v razmerju do naročnika in glavnega izvajalca, med katerimi je bila sklenjena gradbena pogodba. Podizvajalec po Zakonu o javnem naročanju je vsaka oseba, ki za ponudnika, s katerim je naročnik sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. Podizvajalci so torej v luči tega zakona le tisti sodelavci, ki izvajajo

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba. Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Upravičenje podizvajalca do vložitve neposrednega zahtevka proti naročniku po določilu 631. člena OZ (actio directa) je treba razložiti v okviru konkretnega pogodbenega razmerja med izvajalcem (podjemnikom) in naročnikom. Podana mora biti torej tako koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in glavnim izvajalcem in naročnikom.

Sprejem asignacije je enostranski pravni posel, kar velja tudi v primeru pogojnega sprejema, zato za veljaven sprejem pod pogojem soglasje drugih udeležencev asignacije ni potrebno. Sam obstoj napak še ne zadostuje za utemeljenost jamčevalnega zahtevka na odpravo napak. Zapis pogoja na asignacijski pogodbi A5 „plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti“ ne razbremeni tožene stranke dolžnosti, da postavi trditve in predlaga dokaze, da je napake pravočasno in pravilno grajala; da je torej postavila zahtevek za odpravo napak v dodatnem primernem roku. Za odločitev v pravdi ni pomembno, ali asignacijska pogodba predstavlja verodostojno listino ali ne.