665. člen OZ

Toženka se je začela dogovarjati s tožnico o načinu odprave napak. S tem je izkazala svojo pripravljenost, da bo napake prostovoljno odpravila. Tožnica je utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno. Zato se toženka ne more več sklicevati na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri ugovoru zastaranja je treba uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi ugotovilo, ali je obveznost iz temeljenega posla prekršena ali ne. V primeru spora o tem, ali je zavarovana obveznost prekršena, ne gre za zlorabo bančne garancije. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o zlorabi bančne garancije, leži na strani naročnika bančne garancije.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ.

Po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožene stranke ustreza jamčevalnemu zahtevku odprave napak na stroške podjemnika. Ta jamčevalni zahtevek obsega naročnikovo upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Bistvo ugovornih navedb tožene stranke je bilo v tem, da ima zgrajeni objekt napake, ki jih je treba odpraviti, kar je oziroma še bo povzročilo določene stroške. Takšen ugovor po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka znižanja plačila, pač pa ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka odprave napak na podjemnikove stroške. Ugovor tožene stranke tudi ne ustreza uveljavljanju pravice do povračila škode v smislu drugega odstavka 635. člena OZ. Škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake, namreč ni mogoče uveljavljati z odškodninskim zahtevkom, ampak samo z jamčevalnim zahtevkom. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku, ker ji ni bila dana možnost udeležbe na vseh ogledih, na podlagi katerih je bilo izdelano izvedensko mnenje. V obravnavanem primeru je imelo izvedensko mnenje odloč

Odgovornost nadzornika pri izvedbi gradbenega nadzora nima narave odgovornosti za stvarne napake. V dejanskih okoliščinah te zadeve, ko je bila med strankami sklenjena mandatna pogodba, ni materialnopravnega razloga za vnašanje dodatnih (posebnih) predpostavk odgovornosti za stvarne napake, ki so zakonsko določene za izvajalčevo odgovornost za napake pri podjemni oziroma gradbeni pogodbi. Izvajalčeve napake gradnje, do katerih naj bi po trditvah tožeče stranke prišlo zaradi opustitve strokovnega nadzora toženih strank, vedno pomenijo škodo za naročnika. Gre za isto škodo, brez te, se pravi brez napak gradnje ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti nadzornega inženirja. Ne pomeni pa to, da mora naročnik za odškodninsko obveznost nadzornega inženirja vložiti tožbo zoper slednjega v prekluzivnem roku iz 635. člena OZ, saj je ne vlaga zoper izvajalca.

Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne sten

Pri odgovornosti projektanta v razmerju do izvajalca ni pomembno, ali sta projektant in izvajalec v pogodbenem razmerju.

Izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven pravdnega postopka, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim je tožeča stranka v postopku zastopala svojo dejansko tezo, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni bila potrjena. Tožeča stranka je pomanjkljivosti pri izvedbi del priznala, ni pa podala konkretiziranih trditev o tem, katera dela (in v kakšni količini), ki jih je izvedla, ne sodijo med pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) ali sanacijska dela, temveč gre za nova, dodatna dela. Brez konkretnih trditev o tem, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi predstavljala dodatna dela, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo ne more biti uspešna. Zgolj s predložitvijo svojega obračuna del (iz katerega tudi sicer ni mogoče razbrati, katera dela naj bi bila dodatna dela), tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Iz istega razloga tudi vpogled v količine izvedenih del v gradbenem dnevniku ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Glede na to, da je tožeča stranka priznala nekval

Če izvajalec zgradi objekt na podlagi pomanjkljive projektne dokumentacije, je končna posledica tega, da ima zgrajeni objekt napake. Odgovornosti za stvarne napake pa se izvajalec razbremeni samo, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere in da tega vzroka ni mogel obvladati. Projektno dokumentacijo mora zagotoviti naročnik, zato imajo pomanjkljivosti projektne dokumentacije značilnost vzroka, ki izvira iz naročnikove sfere. Če sta v razmerju do naročnika za napako odgovorna izvajalec in projektant, je njuna odgovornost solidarna (1. odstavek 665. člena OZ). Zavarovanju terjatve ni namenjen sodni depozit, ampak so ji namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.

Prvo tožena stranka se želi svoje odgovornosti za napake razbremeniti s sklicevanjem na odgovornost drugo tožene stranke, ki je na terasi polagala le zaključno oblogo. Odločilnega pravnega dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da hidroizolacija na terasi ne zagotavlja vododržnosti do spodnjih prostorov, pa pritožnik sploh ne izpodbija. Kršitev 253. člena ZPP ni podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal pisno mnenje, če stranka ni podala takih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati.