VSL Sklep I Cpg 558/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Predmet pritožbenega preizkusa je odločba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je razsodilo, da mora toženka tožnici vrniti njen pakirni stroj in ji plačati 1506,33 EUR odškodnine z obrestmi. Pravdni stranki naj bi bili 1. 9. 2016 ustno sklenili shranjevalno pogodbo za neodplačno hrambo tožničinega stroja za nedoločen čas. Pogodba naj bi bila nato po toženkini odpovedi prenehala veljati 19. 2. 2020. Ker naj bi bil stroj v toženkini posesti zaradi hrambe, je sodišče zavrnilo njeno sklicevanje na pridržno pravico (imela naj bi jo zaradi terjatve, katere plačilo od tožnice iztožuje z nasprotno tožbo, pri čemer postopka po tožbi in nasprotni tožbi nista bila združena). Toženkino pravilno stališče, da je njena vrnitvena obveznost iskovina (da mora torej tožnica stroj priti iskat k njej), naj ne bi vplivalo na utemeljenost tožbenega zahtevka, v katerem kraj vrnitve stroja ni omenjen, pač pa je bila toženka preprosto (brez posebnih modalitet glede kraja izročitve) tožena in obsojena na izročitev stroja. Sodišče je tožnici prisodilo tudi denarno odškodnino za plačilo družbi, ki jo je bila zaman angažirala za pomoč pri razstavljanju in odvozu stroja, in potnih stroškov stečajne upraviteljice na kraj prevzema. Ugotovilo je namreč, da sta se bili pravdni stranki dogovorili za prevzem stroja pri toženki 22. 4. 2021, vendar pa ob tožničinem prihodu na njen poslovni naslov toženka stroja ni želela izročiti.

2Toženka se zoper pravkar povzeto sodbo pritožuje, tožnica pa na pritožbo odgovarja, da ni utemeljena in naj se zavrne.

3Pritožba je utemeljena.

4Kljub takšni odločitvi o pritožbi je primerno že takoj zavrniti stališče, da ker je bila pritožnica obsojena na izročitev stroja, bi tožnica v izvršbi lahko dosegla, da bo morala pritožnica stroj pripeljati k njej, v nasprotju s tem, da je obveznost vrnitve stroja iskovina. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 214. členu – ki spada v 15. poglavje zakona – ureja izvršbo za izročitev premičnine, ki je pri dolžniku, tako, da mu jo izvršitelj pride vzet ter jo odnese (odpelje) in izroči upniku. Če pa iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost, in sicer za „obveznost kaj storiti“, ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Ker gre pri pravkar omenjenih tipično za nadomestna dejanja, ki jih v smislu 225. člena ZIZ lahko „opravi tudi kdo drug“ kot sam dolžnik, se ta izvršba opravi tako, kot določa prvi odstavek tega člena: „Sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam.“ Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo.¹ S tem torej, da pritožnico izpodbijana sodba zavezuje (samo) k izročitvi, v nasprotju z njenim stališčem ne implicira njene zaveze niti ne omogoča tožnici takšne izvršbe, da bi morala pritožnica stroj tudi prepeljati k tožnici. Če bi bila tožnica poleg zahtevka za izročitev stroja postavila še tožbeni zahtevek, da pritožnica stroj odpelje k njej, bi bil ta po vsej verjetnosti zavrnjen (ker gre po vsem sodeč nesporno za iskovino), tako pa ker je postavila le prvega od teh zahtevkov, niti s tožbo niti s sodbo ni nič – ne procesno- ne materialnopravno – narobe niti ta sodba ne bi bila iz tega razloga neizvršljiva.

5Vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje za nesporno imelo dejstvo, ki ni bilo takšno. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Prvostopenjsko sodišče je razložilo, da je „dejstvo, da sta se stečajna upraviteljica in toženkin direktor dne 1. 9. 2016 ustno dogovorila, da lahko tožničin stroj ostane pri toženki v hrambi, dokler ga stečajna upraviteljica ne proda, štelo za priznano,“ ker je toženka „izrecno poudarila, da sta se stranki ustno dogovorili, da bo stečajna upraviteljica, če stroja ne bo prodala v roku 3 mesecev, po poteku tega roka toženki za hrambo plačala tržno najemnino prostora, v katerem stroj stoji (primerjaj strani 2, 3 in 5 odgovora na tožbo ter 3 toženkine pripravljalne vloge z dne 4. 11. 2021), to pa izključuje tako neobstoj kakršnegakoli dogovora o hrambi, kakor tudi obstoj dogovora o hrambi za določen čas treh mesecev“ (iz 13. točke obrazložitve). Iz tako vzpostavljene dejanske podlage je (v 14. točki obrazložitve) izpeljalo pravni zaključek, da se dogovor, da lahko stroj ostane pri toženki, dokler ga stečajna upraviteljica ne proda, prilega shranjevalni pogodbi v smislu XV. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ).

6Prvostopenjsko sodišče je torej toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

7Zlasti pri sklenitvi shranjevalne pogodbe shranjevalec prevzema določene obveznosti, da pa bi jih bila toženka prevzela, iz njenega, na samo dopustitev uporabe njenih prostorov omejenega priznanja ne izhaja. Ključno razlikovanje se da ponazoriti z določbo Občnega državljanskega zakonika iz poglavja o posodbeni pogodbi: če nista dogovorjena trajanje in namen rabe, „ne nastane nobena pogodba, marveč neobvezna posodba do preklica (prekarij)“ (paragraf 974). Resnično bo tudi meja med prekarijem in pogodbo praktično pogosto zabrisana² (kot je bila zabrisana tudi v zadevnem primeru). In vendar velja, da je pogodba sklenjena, (šele) ko se pogodbeni stranki sporazumeta o vseh njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).³ Bistvena sestavina shranjevalne pogodbe je zaveza stranke, ki bo postala shranjevalka, da „sprejme stvar od položnika, da jo hrani“ (prvi odstavek 729. člena OZ), in to z ustrezno stopnjo skrbnosti (prvi odstavek 731. člena OZ), ničesar takšnega pa po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče vpisati v pritožničine navedbe iz njenih vlog, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje (v zgornjem citatu; na ista mesta opozarja tudi pritožba).

8Od tega soglasja je v tej zadevi dosti odvisno: če ga ni bilo, bi morda vendarle lahko obstajala pritožničina pridržna pravica (če pakirni stroj ni bil že od prej – preden se je stečajna upraviteljica dogovarjala z njenim direktorjem – pri njej na podlagi shranjevalne ali posodbene, ne pa na primer najemne pogodbe, ki ne izključuje retencije, prim. 262. člen OZ). In če je ugovor pridržne pravice utemeljen, toženka morda ni neutemeljeno (niti protipravno tistega 22. 4. 2021, ko je tožničina stečajna upraviteljica stroj zaman prišla iskat k njej) pogojevala vrnitve stroja s plačilom svoje morebitne terjatve (in še naprej: toženkina nasprotna tožba sicer ni prejudicialna glede temelja tožbe – saj gre pri obeh za dajatveni tožbi –, vendar utegneta imeti obe skupno predhodno vprašanje ugotovitve (ne)obstoja toženkine terjatve).

9Zaradi napačne uporabe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki bi bila lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča podana bistvena postopkovna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker bo treba v nadaljnjem sojenju bodisi šele izvesti še neizvedene dokaze bodisi zgolj samo oceniti že izvedena zaslišanja in druge dokaze (v slednjem primeru nova glavna obravnava sploh ne bo potrebna, samo nova sodba z ustrezno obrazložitvijo) o sklenitvi in vsebini pogodbe, za katero je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je bila nesporno sklenjena; in ker bo ta dokazni postopek (ali zgolj ovrednotenje že izvedenih dokazov) morda vrgel novo luč na dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje že izvedlo in tudi že skrbno ocenilo (v 16.–19. točki obrazložitve), pritožbeno sodišče ni samo odpravljalo posledic ugotovljene kršitve (saj bi to terjalo ponovno izvedbo vseh dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje večidel, morda pa že prav vse neposredno izvedlo in jih v tem primeru zgolj še ocenilo ni), temveč je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in ocene, da to ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, izpodbijano sodbo razveljavilo⁴ in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Enako B. Starović: Komentar Zakona o izvršnom postupku, Intermex, Beograd 2007, str. 616, in M. Dika: Građansko ovršno pravo, 1. knjiga: Opće građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb 2007, str. 681, brez reprodukcije opombe s sklicevanjem na vir.
² Gl. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 70/2015 z dne 22. 9. 2016, 28. točka obrazložitve.
³ Kadar pa sta prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe (ali da sta zares sploh sklenili pogodbo), pogodba ni sklenjena (prim. 16. člen OZ).
⁴ Primerno je še dodatno pojasniti, da je bilo sodbo treba razveljaviti v celoti, saj je sodišče prve stopnje na koncu povzetka toženkinih trditev v 3. točki obrazložitve zapisalo, da je toženka trdila, da je 22. 4. 2021 upravičeno odklonila vrnitev stroja stečajni upraviteljici na podlagi svoje pridržne pravice, v 34. točki obrazložitve – v delu, v katerem je obravnavalo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izjalovljenega prevzema stroja – pa je ponovilo svoje stališče, da se toženka ni utemeljeno sklicevala na pridržno pravico. Iz tega dela obrazložitve zato ni povsem jasno, ali je denarno odškodnino prisodilo zgolj na podlagi dogovora pravdnih strank o (brezpogojnem) prevzemu stroja 22. 4. 2021 (ta odločitev bi bila lahko pravilna, če bi se bila toženka šele naknadno, nepričakovano in v nasprotju z dogovorom – šele ko je k njej prišla iskat stroj tožničina stečajna upraviteljica z najetimi sodelavci –, jela sklicevati na pridržno pravico) ali pa je bil navedeni dogovor s toženkine strani že od začetka pogojen s pridržkom, glede katerega je bil zaključek sodišča, da ga toženka nima, še prenagel („preuranjen“), kot je bilo razloženo v glavnem besedilu.