261. člen OZ

Dokazna presoja, da sta toženca na tožnika prenesla lastninsko pravico na mavčnem odlitku kipca „ TXXC “, temelji na tožnikovi izpovedi in izpovedi dveh (njegovih) prič. Pomanjkljivost takšne dokazne presoje se izkazuje v dejstvu, da je sodišče prve stopnje verodostojnost in prepričljivost izpovedbi obeh prič ocenjevalo le v povezavi s tožnikovo izpovedjo, ne pa tudi v povezavi z dokazi, ki sta jih ponudila toženca. Te je brez ustrezne obrazložitve popolnoma izključilo iz dokazne presoje. Izostalo je že temeljno pojasnilo, zakaj je tožnikova izpoved prepričljivejša/verodostojnejša od izpovedi tožencev.

Za nedobrovernost posesti se ne zahteva, da bi stranka posest pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, ampak je nedobroverni posestnik že tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen imeti stvari v posesti. Toženka je opravila storitev vleke tovornega vozila na avtocesti na podlagi določb 5. in 5.a člena ZCes-1. Če vozila ni odpeljala na kraj, ki ga je določila tožnica, ampak ga je proti njeni volji odpeljala na svoje parkirišče, ni upravičena do povračila stroškov hrambe in nima retencijske pravice po drugem odstavku 262. člena OZ.

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženk

Vrednost unovčene mase je mogoče doseči na različne načine, kar je povezano s stroški v zvezi z unovčenjem. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da upravitelj opreme, ki je bila skladiščena na treh različnih mestih ni mogel prodati, ne da bi jo prevzel. Skladiščnik pa je upravičen do plačila za hrambo in ima pridržno pravico na premoženju, ki ga hrani, dokler ne prejme plačila. Unovčena stečajna masa predstavlja razliko med kupnino, doseženo s prodajo opreme in stroški skladiščenja. Upraviteljevo nadomestilo za opravljanje nadzora nad dolžnikom v postopku odpusta obveznosti v minimalnem znesku bi moralo biti upoštevano v smislu osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, kot znesek skupaj z zneskom za najnižje nadomestilo upravitelja in stroškov po sedmem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Le, če bi vrednost unovčene stečajne mase v postopku osebnega stečaja presegala vsoto obeh minimalnih nadomestil, bi nastala pravna podlaga za vrnitev presežka sredstev unovčene stečajne mase v proračun. Gre namreč za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo določbe osmega odstavka 233. člena zakona, upoštevajoč posebnosti postopka osebnega stečaja, predvsem stroškov nastalih

Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da je izbris iz zemljiške knjige konstitutiven, zato stavbne pravice z ID znaki 000, 111 in 222 v nasprotju z mnenjem pritožnice niso prenehale že na podlagi samega dejstva, da je potekel rok, do katerega so bile ustanovljene, temveč bi morale biti iz zemljiške knjige tudi izbrisane. Neutemeljeno je sklicevanje dolžnice na pridržno pravico iz 261. člena OZ. Dolžnica bi morala takšen ugovor uveljavljati že tekom pravde pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v kateri je upnica kot tožnica po nasprotni tožbi od dolžnice kot toženke zahtevala izročitev nepremičnin, ki sta predmet te izvršbe, v posest in opustitev poseganja v nepremičnini ter dosegla izdajo izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Če namreč stranka terja vračilo pridržane stvari iz naslova lastninske pravice z vindikacijsko tožbo, kot je bilo v obravnavanem primeru pri nasprotni tožbi upnice, obstoj pridržne pravice vzpostavlja samostojen ugovor (protipravico), ki odlaga utemeljenost tožbenega zahtevka.

Retinent ima kot dobroveren nelastniški posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal.

Ob ugotovitvi, da je tožničina terjatev delno utemeljena, bi prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi, ali je v pobot uveljavljana toženčeva terjatev utemeljena ali ne. V takšnih primerih mora biti izrek sodbe tričlenski.

Ugovor retencijske pravice, podan v postopku po prvotni tožbi, ustvarja zadostno medsebojno zvezo nasprotne tožbe s tožbo (oziroma med obema postopkoma, katerih predmet sta ti dve tožbi), ki utemeljuje uporabo 3. točke 8. člena Uredbe 1215/2012. V nasprotnem primeru (če bi bilo ugodeno toženčevemu ugovoru mednarodne pristojnosti in bi bila nasprotna tožba zavržena), bi slovensko sodišče obravnavalo tožbo, hrvaško sodišče pa (nasprotno) tožbo pod pogojem, da bi jo tožnika vložila. V tem primeru bi prišlo do podvojene in lahko celo različne presoje dejstev glede obstoja terjatve tožnikov, kar pa je v opreki z namenom navedene določbe, ki je v tem, da da se prepreči odvečne postopke in sprejetje medsebojno protislovnih sodnih odločb v različnih postopkih, s čimer se zasleduje interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine, - kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren, - ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice.

Izrecnega zakonskega pravila, ki bi tek zastaranja terjatve za plačilo kupnine pretrgal ali celo zadržal, dokler ni izpolnjena tudi nasprotna dajatev (izročitev predmeta prodaje), ni. Vendar je pri tej normativni okoliščini razlagalno treba upoštevati dvoje. Prvič, zastaranje (in ne šele pretrganje ali zadržanje zastaranja) je institut, ki predstavlja izjemo od osnovnega pravila in načela (dolžnost izpolnitve obveznosti). Drugič, z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva. V naravo pravila o sočasni izpolnitvi (ter iz njega izhajajočega ugovora) je vtkano, da dokler si vzajemni nasprotni terjatvi, ki ju ustvarja in povezuje ista pogodbena kavza, stojita neizpolnjeni nasproti, ne more teči zastaranje terjatve zgolj na eni strani. Iz tega sledi, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da predmet prodaje izroči v posest kupcu, ni moglo zastarati njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje, da uveljavlja pogodbeno protivrednost predmeta prodaje, dogovorjeno v višini pogodbene kupnine.

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.

Po angleškem pravu ima prevoznik posebno zastavno pravico na blagu, ki mu omogoča, da zadrži blago, a le tisto, ki se nanaša na znesek neplačanega dolga iz prevoza, katerega predmet je to blago, ne pa tudi za druge dolgove (torej iz drugih prevoznih pogodb), ki so morda zapadli, pri čemer nima pravice do prodaje zadržanega blaga.

Ker premoženjskopravni odnosi pravdnih strank glede spornega stanovanja v času, ko je tožnica vložila tožbo zaradi skladiščenja toženčevih stvari v njenem stanovanju, še niso bili razčiščeni, skladiščenje ni bilo protipravno. Skladiščenje stvari je postalo protipravno, ker se toženca tožnikovi lastninski oblastni pravici nista uklonila po tem, ko je bil njun vložek v stanovanje opredeljen kot obligacijska terjatev. Pridržna pravica, na katero se toženca sklicujeta, ni stvarna pravica, res pa je, da kot sredstvo za zavarovanje zapadlih terjatev opravičuje upnikovo oblast nad stvarjo. Vendar toženca te oblasti nimata, saj je nesporno, da ključa stanovanja nimata.

Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti. Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti.

Čeprav si je tožeča stranka (po njenih navedbah v mesecu septembru 2010) v skladu z določbo prvega odstavka 261. člena OZ pridržala sporne opaže, ki jih je dotlej imela v posesti in najemu (najemodajalec je bila tožena stranka), pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi tega tedaj najemno razmerje med pravdnima strankama (in s tem dolžnost plačila najemnine za najete opaže v obdobju od junija 2010 do junija 2011) prenehalo veljati. Pravica do pridržanja premičnih stvari je namreč le sredstvo zavarovanja, ki ga enostransko uveljavlja upnik zapadle terjatve.

ZDR nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo). Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi ni bistveno, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec poslovodja tožnice ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti. Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena OZ, ne pa med prime

V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev. Glede na trditve toženca, da ima pravico zadržati stanovanje, ki je predmet vrnitvenega zahtevka, na podlagi pridržne pravice (kar predstavlja ugovor nasprotne pravice), ob zanikanju tožnice, da sploh obstoji denarna terjatev toženca, bi bila (med drugim) za obravnavo toženčevega ugovora, bistvena rešitev dejanskega vprašanja o obstoju ali neobstoju (zapadle) denarne terjatve.