262. člen OZ

Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti razlog za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba nesporno ni bila razveljavljena ali razvezana (in je ves čas zavezovala obe stranki k izpolnjevanju). Če bi preživljanec resnično želel pogodbo razvezati, to prej kaže na to, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe v tem, da si zagotovi skrb, preživljanje in pomoč na kmetiji.

Za nedobrovernost posesti se ne zahteva, da bi stranka posest pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, ampak je nedobroverni posestnik že tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen imeti stvari v posesti. Toženka je opravila storitev vleke tovornega vozila na avtocesti na podlagi določb 5. in 5.a člena ZCes-1. Če vozila ni odpeljala na kraj, ki ga je določila tožnica, ampak ga je proti njeni volji odpeljala na svoje parkirišče, ni upravičena do povračila stroškov hrambe in nima retencijske pravice po drugem odstavku 262. člena OZ.

Ker prvi odstavek 262. člena OZ določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, pridržna (retencijska) pravica toženke v obravnavanem primeru že iz tega razloga ni mogla nastati. Glede na to, da toženka pridržne pravice na spornem tovornem vozilu ni imela, se pritožbeno sodišče ni moralo še posebej ukvarjati s tem, kako bi ta okoliščina vplivala na vprašanje povoda za tožbo v smislu 157. člena ZPP oziroma na naravo izpolnitve tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

Peti odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to določbo treba uporabiti tudi v primeru, ko odvoz ovire, to je poškodovanega ali pokvarjenega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg in se nahaja na avtocesti ali hitri cesti, izvede pogodbeni izvajalec odvoza vozil. Tovorno vozilo je bilo takoj po nesreči prepeljano k tožeči stranki po nalogu policije in brez soglasja tožene stranke, predstavnik tožene stranke pa je že dan ali dva po prometni nesreči in še večkrat v nadaljevanju zahteval vrnitev tovornega vozila. Tožena stranka je torej zahtevala vrnitev stvari, ki proti njeni volji ni bila več v njeni posesti, zato pridržna pravica skladno s prvim odstavkom 262. člena OZ ni mogla nastati.

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

Retinent ima kot dobroveren nelastniški posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal.

Iz ugotovljenih napak pri izvedbi hidroizolacije, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dvoma, da je šlo za očitne napake. Kakšne so bile posledice napak, za konkretni primer ni bilo bistveno, saj tožeča stranka v obravnavanem sporu ni zahtevala povračila škode, pač pa je njen zahtevek jamčevalni. Ob presoji, da sta za vdor vode odgovorni obe pravdni stranki, da pa je izvajala dela, pri katerih je prišlo do napak, tožeča stranka časovno za toženo, o njenih očitnih napakah pa je ni nemudoma obvestila, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Do povrnitve stroškov drugega izvajalca bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi imela pravico zahtevati odpravo napak. Te pa ni imela, ker o očitnih napakah tožeča stranka tožene stranke (glede na neizpodbito dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) po oceni pritožbenega sodišča ni obvestila nemudoma, ko je ugotovila očitne napake pri polaganju hidroizolacije. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo.

Razveza pogodbe je skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Predpostavka zahtevka za spremembo ali razvezo pravnega razmerja med strankama zaradi spremenjenih razmer je, da se po sklenitvi pogodbe razmere spremenijo tako, da postane izpolnitev znatno otežkočena.

Tretji odstavek 168. člena OZ določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V sodni praksi je že razčiščeno, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Tožničina trditvena podlaga tako očitno ni zadostna, saj ni navedla ničesar o tem, kolikšen prihodek in dobiček je ustvarila v preteklosti. Tega ni storila niti po pozivu sodišča prve stopnje, naj predloži poslovne knjige. Trditveno (in dokazno) breme je v vsakem konkretnem primeru odvisno tudi od trditev (in dokaznih predlogov) nasprotne stranke. Tožeča stranka je trdila, da izgubljeni dobiček predstavlja višina najemnin za plovilo v spornem obdobju; tožena stranka pa je ugovarjala, da bi imela tožeča stranka s tem v zvezi tudi stroške, kar bi zmanjševalo njen prihodek. Takšni utemeljeni ugovori zahtevajo dopolnitev trditvene podlage (in dokaznih predlogov), česar pa tožeča stranka ni storila;

ZDR nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo). Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi ni bistveno, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec poslovodja tožnice ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti. Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena OZ, ne pa med prime

Tožena stranka brez pravne podlage zadržuje sporno vozilo. Tožena stranka zaradi tega ne more z ugovorom sočasne izpolnitve pogojevati izročitev spornega vozila temveč bi morala to zahtevati z ustreznim zahtevkom.

Pri presoji protipravnosti ravnanja članov vodenja in nadzora je ključnega pomena vprašanje razmejitve med napačno odločitvijo in kršitvijo dolžne skrbnosti. Vsaka napačna (in četudi škodljiva) odločitev še ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost, saj je članom vodenja in nadzora vselej potrebno pustiti določeno polje proste (lastne) presoje (t.i. privilegij poslovne presoje), sicer slednji ne bi bili več pripravljeni sprejemati tveganih poslovnih odločitev. Protipravnost ravnanja bo torej podana šele tedaj, kadar so bila pri sprejemanju poslovne odločitve kršena pravila poslovno finančne oziroma poslovodne stroke, na pa kadar se kot napačna izkaže vsebina poslovne odločitve.

Stališče, da določba prvega odstavka 262. člena OZ izključuje pridržno pravico v primeru shranjevalne pogodbo, je zmotno. Določba govori o stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo in ne o shranjevalni pogodbi. Razlika je bistvena. Če je bila upniku stvar izročena v hrambo, nima pridržne pravice. Na podlagi kakšne pogodbe, če sploh, mu je bila stvar izročena, je drugotnega pomena.

Zmotni so zaključki izpodbijane sodbe glede nedobrovernosti tožene stranke. V 262. členu OZ so določene izjeme, ko upnik nima pridržne pravice, taka situacija nastopi v primeru, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Namen te določbe je, da prepreči samovoljo upnika, bistvo je torej v tem, da si stvari ni protipravno prilastil, in tak primer je v tej zadevi podan, na dan prenehanja pogodbe, v trenutku, ko na podlagi pogodbe naslova za oblast nad stvarjo tožena stranka več ni imela, je imela že zapadlo terjatev za plačilo investicij, gre za pogodbeno zavezo tožnika.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka nezakonito uveljavljala pridržno pravico, ker ni podana koneksnost. Po našem pravu namreč ni potrebno, da obstaja povezava med zavarovano terjatvijo in pravnim poslom, na podlagi katerega ima remitent zadržano stvar v svojih rokah. OZ takšnega pogoja ne predvideva.