225. člen ZIZ

Upnik s sprejemom izpolnitve ni dolžan premagovati velikih ovir in nositi visokih stroškov. Nepomembno je, če upnik nima prijavljenega drugega stalnega prebivališča, za učinkovito izpolnitev je namreč bistveno, kje upnik dejansko živi. Da je dolžnica izročila pravi ključ, ta ne more dokazovati s fotografijami ključa.

Izrek denarne kazni je za primer neizpolnitve dolžnikove obveznosti določen le za primer, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne more namesto njega storiti nihče drug (226. člen ZIZ). Odstranitev vozila, ki je parkirano pred vhodom v sporni prostor, pa ni dejanje, ki ga ne bi mogel opraviti kdo drug. Vozilo, tudi če je zaklenjeno, je tako mogoče odstraniti z uporabo drugega ustreznega vozila, pri sami odstranitvi pa tudi ne gre za opravilo, ki bi bilo tako tesno vezano na tožene stranke, da za tožnico kot upnico njegova oprava s strani druge osebe ne bi imela pomena. Sredstev izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve upnik ne more poljubno izbirati. Če upnik predlaga izvršilno sredstvo oziroma sredstvo zavarovanja, ki z zakonom ni predvideno (ali če ni povezave med sredstvom in začasno odredbo), sodišče predlog za začasno odredbo zavrne.

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Iz obrazložitve ni razvidno, zakaj predujem znaša določeni znesek. Odločitve ni mogoče preizkusiti. Predujem se založi na račun sodišča.

Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.

Sodno varstvo v tem postopku je zagotovljeno pred motenjem oziroma odvzemom posesti. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je kot motilno ravnanje zatrjeval le pretrganje cevi za vodo, ne pa tudi, da je toženec motil njegovo posest golobnjaka s spodkopavanjem terena pod oziroma ob njem. Ni zatrjeval, da toženčevo spodkopavanje terena ovira dosedanji način izvrševanja posesti golobnjakov ali ga morda celo preprečuje. Pritožnik je sicer podal še navedbe o toženčevih grožnjah o porušenju golobnjakov, a te lahko predstavljajo motenje posesti le, če povzročijo prenehanje njenega izvrševanja, tega pa tožnik ni trdil. V delu, v katerem se nanaša na opustitev poseganj v golobnjake ter opremo in spodkopavanje terena, torej zahtevek nima opore v navedbah. Ker morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah zahtevka, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagano zavarovanje, ki presega to, kar bi tožniku dala končna odločba, ni utemeljeno.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.

Če motenje posesti temelji na zakonu, posestnik nima posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo vsebino prvega odstavka 26. člena ZG, bistveno pri tem je, da mora lastnik zemljišča dovoliti začasen prevoz lesnih asortimentov v nerastni dobi. Da bi torej lahko rekli, da motenje v obravnavanem primeru temelji na zakonu (na določbi prvega odstavka 26. člena ZG) bi morala toženca les iz gozda peljati (in ne vleči - citirano besedilo namreč ne govori o vleki, ampak prevozu!), poleg tega pa bi se prevoz moral opraviti v nerastni dobi. Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki je postavljen v nasprotju z določbo 34. člena SPZ, ki govori o obsegu sodnega varstva. Sklep v delu, ko dovoli da vzpostavitev prvotnega stanja opravi na stroške tožencev tožnik, presega dejanja, ki jih lahko sodišče odredi po navedeni določbi, ampak gre že za ravnanje, ki je del izvršilnega sredstva za dosego nadomestnega ravnanja (prvi odstavek 225. člena ZIZ). Da bo tožnik prišel do takšnega pooblastila, bo moral (če dolžnika sama ne bosta ravnala

Če pritožnik s svojim nestrinjanjem z zaključkom sodišča o izključeni protipravnosti zatrjevano motilnega dejanja toženca meri na zmotno uporabo materialnega prava, takšne navedbe zahtevajo opravo preizkusa pravilne uporabe člena 33/3 SPZ, ki izključuje protipravnost motilnega dejanja, ko določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče obravnavano ravnanje pravilno opredelilo kot ravnanje, za katerega je toženec imel pooblastilo. Takšno pooblastilo mu je podelil pravnomočni in izvršljiv sklep o izdani začasni odredbi P 36/2021 z dne 19. 5. 2021, izdan na podlagi določil ZIZ.

Izvršilni naslov mora biti primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Za izvršitev sodne odločbe pa ni bistven zgolj in samo njen izrek oziroma njegov jezikovni pomen, odločilno je, da v izreku vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz pravice do sodnega varstva namreč izhaja tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Če dolžnik sam te obveznosti ne izpolni, je za njeno prisilno izvršitev pristojno sodišče v izvršilnem postopku. Za namen takšne izvršitve pa se v praksi razlagi izrekov sodb ni mogoče izogniti.

Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom iz postopka v zvezi z motenjem posesti, prvotno motenje je bilo odpravljeno, nato pa je prišlo do ponovnega motenja, ki se v bistvenem ne razlikuje od prvotnega, saj dolžnik izrecno priznava, da je na istem mestu ponovno zgradil podporni zid. Navedbe dolžnika, da je imel pravico postaviti sporni podporni zid, ker je upnikova služnost zaradi neizvrševanja prenehala, so nerelevantne, saj je odločanje v sporih zaradi motenja posesti v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja, medtem ko je ugotavljanje pravice do posesti v takem sporu izrecno izključeno. Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Posest je bila v predmetni zadevi (ponovno) motena z zazidavo obstoječe klančine in postavitvijo podpornega zidu, odstranitev slednjega in ponovna vzpostavitev klančine pa predstavljata nadomestno dejanje, torej dejanje, ki ga poleg dolžnika lahko odpravi tudi kdo drug. V takem primeru se izvršba opravi po 229. členu v zvezi z 225. členom ZIZ, torej tako, da se najprej dol

Metodološko napačen je tudi pristop sodišča prve stopnje, ki je želelo lastno razlago podkrepiti s sklicevanjem na razlago sodne prakse in sicer zato, ker bi moralo najprej preveriti najnovejše razlage, torej tiste, ki so časovno najbližje času odločanja sodišča prve stopnje. Tako kot mora zakonodajalec upoštevati ustavno načelo prilagajanja zakonodaje družbenim razmeram, morajo tudi sodišča upoštevati, da se spreminja razlaga v sodni praksi, zato je potrebno utemeljevati razlago z najnovejšimi stališči. Zapisano velja tudi za stališča, ki se ponujajo v strokovni literaturi. Prav za področje UZO je najnovejša literatura ponudila nova izhodišča razlage. Ker glede poznavanja materialnega prava velja načelo, da ga morajo sodišča poznati po uradni dolžnosti, se od njih utemeljeno pričakuje, da te razvojne usmeritve spremljajo in poznajo in, če se z njimi ne strinjamo, da navedejo razloge. To pa so tudi zahteve, ki jih na sodišča naslavlja ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, predvsem pa prepoved sodniške samovolje. Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno p

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

Napačno je razlogovanje dolžnika o kršitvi načela formalne legalitete s tem, ko je sodišče sledilo predlagani višini stroškov iz predračuna in posledično vsebini opravil iz predračuna. S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo točno tako kot glasi izvršilni naslov in skladno z izvršilnim predlogom, medtem ko založitev predujma na podlagi predračuna predstavlja le zagotovitev sredstev, ki bodo omogočala upniku na dolžnikove stroške izvršitev tistega, kar od dolžnika zahteva izvršilni naslov. V predračunu je izvajalec gradbenih storitev zgolj kot strokovnjak iz tega področja navedel materiale in storitve, na podlagi katerih bodo izvedena v izvršilnem naslovu dolžniku naložena dejanja, torej sam način realizacije za dosego namena, kot je določen v izvršilnem naslovu. O dokončni višini stroškov pa bo sodišče odločalo šele po izvedbi del, ko bo tudi presojalo, ali so bili ti za opravo dejanj iz izvršilnega naslova potrebni.

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon. Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati

Tudi nova tekoča pravda, ki jo zatrjuje dolžnik, nima učinka preprečitve izvršbe, ampak je lahko ob izpolnjevanju zakonskih pogojev le razlog za morebitni odlog izvršbe. Enako velja za trditve glede nastanka škode v posledici oprave neposrednih izvršilnih dejanj. Upničina pravica do izvršbe v okviru pravice do sodnega varstva utemeljuje poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero, četudi pri tem pride do določene škode.

Izvršba je bila predlagana le zaradi odstranitve ograje (in ne tudi korit ali podobnih predmetov) in le glede tega je bila izvršba tudi dovoljena. Upnik je glede na izvršilni naslov imel možnost predlagati izrek denarne kazni tudi glede obveznosti, da dolžnik opušča tudi druga motilna dejanja, vendar tega ni storil (navedeno ima možnost storiti v novem predlogu za izvršbo), posledično pa izvršba glede bodočih motilnih dejanj ni bila dovoljena. Zaradi izterjave obveznosti, ki predstavlja nadomestno dejanje, izrekanje in izterjava denarnih kazni kot izvršilno sredstvo materialnopravno ne pride v poštev. Sodišče izreče denarno kazen upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Navedeno ne omogoča kaznovanja upnika že zgolj iz razloga, če se nazadnje morda izkaže, da je predlog za izvršbo vložil neutemeljeno.

Upnik je pridobil izvršilni naslov in je sodišče na njegovi podlagi dovolilo izvršbo za dosego nadomestnega dejanja, založen pa je bil tudi predujem v skladu z drugim odstavkom 225. člena ZIZ. Sedaj je nadaljevanje postopka stvar upnika, ki ga je sodišče pooblastilo, da na dolžnikove stroške izvedbo del zaupa nekomu drugemu. To, da navedena določba govori o dolžnikovih stroških, seveda še ne pomeni, da bi upnik izvedbo potrebnih del vnaprej plačeval iz založenega predujma, običajno je namreč, da v sodnih postopkih vnaprej stroške plača sama stranka (tako npr. prvi odstavek 38. člena ZIZ in 152. člen ZPP). Besedna zveza »na dolžnikove stroške« pomeni, da bo stroške teh del, ko se bo napravil končni obračun in ko bo sodišče preverilo upravičenost stroškov, ki (in ko) jih bo priglasil upnik, kril dolžnik. Namen predujma je zgolj ta, da si upnik s tem zagotovi, da bo stroške opravljenih del res pokril dolžnik in da mu ne bo treba na koncu še predlagati izvršbo za izterjavo tako nastalih stroškov. Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca. Bistveno