VSL Sodba VII Kp 31661/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II. in III. izreka spremeni tako, da se

obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem postopku, s tem da je

dne 29. 5. 2013 pri pooblaščenem podjetju za registracijo vozil B. d. o. o. v C. podal vlogo za registracijo vozila znamke in tip BMW 530D s št. šasije 001, na katerem šasiji je bil vtisnjen podatek s to številko šasije, čeprav je šlo za vozilo BMW 530D s št. šasije 002, ter je s tem pristojni organ spravil v zmoto, da je navedeno vozilo registriral s spremenjeno številko šasije, zanj izdal prometno dovoljenje in vozilo vnesel v evidenco registriranih vozil, navedena evidenca pa je javna listina v evidenci registriranih vozil po 62. členu Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), in je navedena listina pomembna za pravni promet,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Grosupljem v I. točki izreka zoper obdolženca po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena ZKP. V II. točki izreka je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. V III. točki izreka je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2Zoper obsodilni del sodbe (točki II in III izreka) se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki II izreka spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ter posledično v točki III izreka tako, da izreče, da stroški postopka bremenijo proračun, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Okrožna državna tožilka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ocenjuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene, zato predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem, ko je samo spremenilo opis kaznivega dejanja v škodo obdolženca. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je sprva tožilstvo v obtožbi (list. št. 114-115) obdolžencu pod točko 1 očitalo kaznivo dejanje ponarejanja listin, pod točko 2 pa kaznivo dejanje overitve lažne vsebine. Prvotni opis kaznivega dejanja pod točko 2 je obdolžencu v abstraktnem delu opisa očital, da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem postopku, v konkretnem delu opisa pa mu je očital, da je dne 29. 5. 2013 pri pooblaščenem podjetju za registracijo vozil B. d. o. o. v C. podal vlogo za registracijo znamke in tip BMW 530 D s št. šasije 001, na čigar šasiji je bil vtisnjen podatek o številki šasije, kot to izhaja iz točke 1 ter s tem organ spravil v zmoto, da je le ta vozilo registriral in v evidenci registriranih vozil zavedel vozilo z navedeno številko šasije, kar pa je javna listina v evidenci registriranih vozil po 62. členu Zakona o motornih vozilih (ZMV-1, Ur. list RS št. 106/10, št. 23/15 in št. 68/16), navedbe v registru pa so pomembne za pravni promet. Na glavni obravnavi dne 12. 1. 2023 (list. št. 325) je okrožna državna tožilka umaknila 1. točko obtožnega predloga, 2. točko obtožnega predloga pa je spremenila v konkretnem delu opisa tako, da obtožba obdolžencu očita, da je dne 29. 5. 2013 pri pooblaščenem podjetju za registracijo vozil B. d.o.o. v C. podal vlogo za registracijo znamke in tip BMW 530 D s št. šasije 001, na katerem šasiji je bil vtisnjen podatek s to številko šasije, čeprav je šlo za vozilo BMW 530 D s št. šasije 002, ter je s tem pristojni organ spravil v zmoto, da je navedeno vozilo registriral s spremenjeno številko šasije, zanj izdal prometno dovoljenje in vozilo vnesel v evidenco registriranih vozil, navedena evidenca pa je javna listina v evidenci registriranih vozil po 62. členu Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), in je navedena listina pomembna za pravni promet. Sodišče je v izpodbijani sodbi samo spremenilo opis kaznivega dejanja tako, da je besedno zvezo „navedena evidenca“ nadomestilo z besedo „navedeno“. Iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče to storilo zaradi jasnega izreka, saj se je očitek jasno nanašal na predhodni tekst konkretnega dejanskega stanu, t.j. na izdano prometno dovoljenje, ki je srednjega spola, zato je sodišče uporabilo besedo „navedeno“, ne da bi pri tem samo vsebinsko spremenilo konkretni opis obdolženemu očitanega kaznivega dejanja.

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno graja takšno postopanje prvostopenjskega sodišča, ker v obtožbi v konkretnem delu opisa dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in sicer zakonski znak javne listine, sodišče pa je s spremembo manjkajoči zakonski znak konkretiziralo in je tako prekoračilo obtožbo, saj ni dvoma, da je takšna sprememba v škodo obdolženca. Predmet napada kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je lahko javna listina, zapisnik, knjiga ali poslovna listina. Pri opredelitvi javne listine je potrebno upoštevati 169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je javna listina tista listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti in ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Glede na takšno definicijo ter določbi 32. in 33. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV), ki določata pogoje in postopek izdaje prometnega dovoljenja, ni dvoma, da je prometno dovoljenje javna listina, o čemer se je že tudi izrekla sodna praksa¹. Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je bil obtožbeni očitek glede javne listine naslovljen na evidenco registriranih vozil in ne na prometno dovoljenje. Obtožbeni očitek, ki v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja obdolžencu očita, da je pristojni organ spravil v zmoto, da je navedeno vozilo registriral s spremenjeno številko šasije, zanj izdal prometno dovoljenje in vozilo vnesel v evidenco registriranih vozil, navedena evidenca pa je javna listina v evidenci registriranih vozil po 62. členu Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), in je navedena listina pomembna za pravni promet, je jasen in ne pušča nobenega dvoma v to, da se tožilski očitek javne listine nanaša na evidenco registriranih vozil. Navsezadnje je že prvotni opis kaznivega dejanja očitek javne listine naslavljal na evidenco registriranih vozil. Da sta tako prvotna obtožba kot tudi spremenjena obtožba za javno listino štela evidenco registriranih vozil, pa izhaja tudi iz dejstva, da se obe sklicujeta na 62. člen Zakona o motornih vozilih, ki v prvem odstavku določa, da ministrstvo, pristojno za promet, vodi zbirki podatkov: 1. evidenco registriranih vozil in 2. evidenco izvajanja cestnega nadzora nad tehnično brezhibnostjo vozil, s katerimi se opravljajo prevozi. V tretjem odstavku 63. člena Zakona o motornih vozilih je še natančneje določeno kaj vse vsebuje evidenca registriranih vozil, v 64. členu pa je določeno kdo vse ima pravico do dostopa do podatkov iz evidenc iz 63. člena. Vsi trije členi (62., 63. in 64.) pa spadajo v VI. poglavje zakona, ki ureja Zbirke podatkov. Glede na navedeno tako ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene², kar je določeno v 63. členu Zakona o motornih vozilih. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da se obtožbeni očitek ne sklicuje le na napačen člen v zvezi z javno listino (62. člen ZMV-1, ki ureja evidenco registriranih vozil), temveč tudi na napačno pravno podlago, saj je v času očitane storitve kaznivega dejanja (29. 5. 2013) veljal Zakon o motornih vozilih (ZMV, Uradni list RS št. 106/10, s kasnejšimi spremembami objavljenimi v Uradnem listu RS št. 23/15, 68/16, 75/17). V prvotni obtožbi je bila sicer navedena pravilna pravna podlaga in sicer Zakon o motornih vozilih (Ur. list RS št. 106/10, št. 23/15 in št. 68/16), vendar napačna kratica zakona (ZMV-1), v spremenjeni obtožbi pa je kot pravna podlaga naveden zgolj Zakon o motornih vozilih (ZMV-1), ki pa je pričel veljati in se uporabljati šele z dnem 6.1.2018 (Uradni list RS št. 75/17).

7Pritožbeno sodišče se glede na vse navedeno strinja s pritožnikom, da dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine. Posledično pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja, ki je zakonski znak javne listine vezalo na prometno dovoljenje, tudi vsebinsko spremenilo konkretni očitek kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

8Prekoračitev obtožbe po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma narekuje razveljavitev sodbe, vendar pa je v prvem odstavku 394. člena ZKP določeno, da sodišče druge stopnje glede na stanje stvari s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tudi v primeru kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta zakonska določba torej iz povsem pragmatičnih razlogov omogoča, da pritožbeno sodišče procesno kršitev samo odpravi s spremembo sodbe tedaj, kadar oceni, da bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, saj bi pripeljala do enakega končnega rezultata³. Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

9Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo ter izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, za kar se je utemeljeno zavzemal tudi pritožnik.

10Glede na takšno odločitev pa se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb.

¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1388/2000 z dne 20.9.2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1747/2014 z dne 3.9.2014.
² J. Stajnko v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, str. 1211.
³ mag. Š. Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, str. 853, tč. 6.