VSL Sklep I Cpg 83/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor tožene stranke z dne 7. 1. 2022 zavrne in se sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 2006/2021 z dne 27. 12. 2021 ohrani v veljavi.

II. Odločitev o stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovoru toženih strank z dne 7. 1. 2022 ugodi in se sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 2006/2021 z dne 27. 12. 2021 razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2021 pa se zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženim strankam povrniti 4.094,86 EUR stroškov postopka zavarovanja v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila.

2Zoper izpodbijani sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in (i) izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke z dne 7. 1. 2022 zavrne, sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 2006/2021 z dne 27. 12. 2021 obdrži v veljavi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila; oziroma podredno (ii) izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrže oziroma podredno zavrne, pritožniku pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke dne 27. 12. 2021 izdalo sklep o zavarovanju z regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, s katerim je družbi A., d. o. o. odredilo prepoved razpolaganja s poslovnim deležem pod zap. št. 287450 v družbi B., d. o. o., in družbi C., d. o. o., odredilo prepoved razpolaganja s poslovnim deležem pod zap. št. 253424 v družbi B., d. o. o. Hkrati je sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani odredilo, da se pri zgoraj navedenih poslovnih deležih v družbi B., d. o. o., vpiše prepoved razpolaganja. Tožena stranka je dne 7. 1. 2022 vložila ugovor zoper navedeni sklep o zavarovanju, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom o ugovoru z dne 4. 4. 2022 zavrnilo. Tožena stranka je zoper sklep o ugovoru vložila pritožbo, kateri je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 362/2022 z dne 21. 7. 2022 ugodilo ter izpodbijani sklep z dne 4. 4. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se v nadaljevanju opredeli do vseh pravno relevantnih ugovornih navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovoru toženih strank z dne 7. 1. 2022 ugodilo, sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 2006/2021 z dne 27. 12. 2021 razveljavilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2021 zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati, da obstoji zatrjevana nedenarna terjatev zoper toženo stranko, ker ni z verjetnostjo izkazana povezanost toženk po 57. členu Zakona o medijih (ZMed).

6Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je s tem, ko je dokazni predlog s predloženo Odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 000-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 (v nadaljevanju Odločba AVK) zavrnilo kot prepozen, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je Odločbo AVK predložila z vlogo z dne 29. 8. 2022, to je po tem, ko je pritožbeno sodišče prvič odločalo v zadevi in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dopustnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovljenem postopku ureja drugi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo.¹ Določa, da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ob predložitvi Odločbe AVK ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih te odločbe sodišču ni predložila že tekom prvotnega odločanja v postopku zavarovanja. Tožeča stranka je namreč ob predložitvi Odločbe AVK pojasnila, da jo je z Odločbo AVK poslovodstvo prve toženke kot družbenika seznanilo z vabilom na skupščino z dne 29. 7. 2022. Vlogi je poleg Odločbe AVK predložila tudi vabilo na zasedanje skupščine družbe D., d. o. o., dne 29. 7. 2022 ob 12. uri z dne 15. 7. 2022 (priloga A38), iz katerega je razvidno, da se v gradivu k predlaganemu dnevnemu redu skupščine družbenika seznanja z Odločbo AVK, ki je bila vabilu tudi priložena. Navedbo tožeče stranke, da je bila z Odločbo AVK seznanjena z vabilom na skupščino z dne 29. 7. 2022, je treba razumeti, da pred tem z Odločbo AVK ni bila seznanjena, kar predstavlja pojasnilo tožeče stranke o odsotnosti njene krivde za zamudo s predložitvijo navedene odločbe.

7Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je z navedbo, da je bila z Odločbo AVK seznanjena z vabilom na skupščino z dne 29. 7. 2022, in predložitvijo tega vabila, iz katerega izhaja, da sta bila z njim družbenika prve toženke seznanjena z Odločbo AVK, izkazala, da Odločbe AVK brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla predložiti. Nekrivda je namreč podana tudi, če je določen dokaz že obstajal v času prvotnega odločanja sodišča prve stopnje, vendar stranka zanj v tem času še ni vedela. Tožena stranka sicer v odgovoru na pritožbo navaja, da je bila tožeča stranka z Odločbo AVK seznanjena že takoj po njeni izdaji, najkasneje od začetka leta 2020, in da se je o predmetni odločbi celo razpravljalo na skupščini družbe D., d. o. o., vendar je to prvič trdila šele v pritožbenem postopku, čeprav se je imela že med postopkom pred sodiščem prve stopnje možnost izjaviti o predložitvi Odločbe AVK s strani tožeče stranke in njenimi navedbami v zvezi s tem. Drugopis vloge tožeče stranke z dne 29. 8. 2022 s prilogami je bil namreč pooblaščencu tožene stranke vročen 1. 9. 2022 (vročilnica pripeta k list. št. 138 spisa), tožena stranka pa je po tem predložila še vlogo z dne 25. 11. 2022, vendar v njej ni podala navedb glede Odločbe AVK. Tožena stranka za svojo trditev, da je bila tožeča stranka z Odločbo AVK seznanjena že najkasneje od začetka leta 2020, tudi ni predlagala nobenega dokaza. Zato je treba šteti, da drži navedba tožeče stranke, da je bila z Odločbo AVK seznanjena z vabilom na skupščino dne 29. 7. 2022, to pa predstavlja opravičljiv razlog, da Odločbe AVK pred tem ni mogla predložiti, zato bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo upoštevati. Nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 362. člena ZPP je tudi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka je namreč s predložitvijo Odločbe AVK dokazovala povezanost toženk, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni upoštevalo in je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe utemeljilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo izkazati povezanosti toženk, zaradi česar ni z verjetnostjo izkazan obstoj terjatve. Zaradi navednega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar tožeča stranka tudi uveljavlja s pritožbo.

8V postopku zavarovanja mora sodišče postopati hitro (prvi odstavek 11. člena ZIZ). V predmetni zadevi je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen dne 4. 12. 2021, sklep v postopku zavarovanja je bil izdan dne 27. 12. 2021, o ugovoru zoper izdani sklep, ki je bil vložen dne 11. 1. 2022, pa še ni pravnomočno odločeno. Pravica do pritožbe se danes pojmuje kot pravica, da se o konkretnem pravovarstvenem zahtevku (ki ima tudi svoje zrcalno nasprotje v zahtevku toženca, da se zahtevek zavrne) odloča na dveh stopnjah.² Atomistično pojmovanje pravice do pritožbe, po katerem je treba zagotoviti pritožbeno kontrolo stališča sodišča o dokazanosti slehernega elementa konkretnega dejanskega stanja in slehernega dokaznega sredstva, ki je bilo uporabljeno za zaključek o njegovi dokazanosti, je v zakonodaji in sodni praksi že preseženo. Dvostopenjsko odločanje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in o ugovoru tožene stranke, da naj se predlog tožeče stranke zavrne, pa je bilo v konkretnem primeru zagotovljeno. Zoper izdan sklep o zavarovanju z začasno odredbo je tožena stranka že vložila ugovor, o utemeljenosti katerega je najprej odločilo sodišče prve stopnje, sedaj pa bo o tem odločalo še pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je presodilo, da lahko storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi samo, tako da pri presoji izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe kot dokaz upošteva tudi predloženo Odločbo AVK. Zaradi zagotovitve sodnega varstva v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) je pritožbeno sodišče sklenilo, da bo samo odločilo o utemeljenosti ugovora tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 27. 12. 2021.

Glede pravnega interesa

9Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveno tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka pravni interes utemeljuje s trditvijo, da ima upoštevajoč zakonito stanje v družbi D., d. o. o., večinski poslovni delež (kar uveljavlja v postopku V Pg 1419/2021 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) oziroma bo v primeru uspeha s tožbo za izključitev družbenika E., d. o. o. (postopek I Pg 91/2021 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu) postala edina družbenica družbe D., d. o. o., ter da bo v primeru uspeha s tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti pogodb, s katerima je prva toženka odsvojila deleža v družbi B., d. o. o., drugi in tretji toženki, preko obvladujočega vpliva na družbo D., d. o. o., znova pridobila obvladujoč vpliv na družbo B., d. o. o.

10Na ugovorno navedbo, da tožeča stranka ni družbenik prve toženke, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 4. 4. 2022. Pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 4. 9. 2018 ni nična. V pogodbi je bil zapisan zakonsko določen pogoj iz prvega odstavka 58. člena ZMed. Tožeča stranka je dne 20. 9. 2018 z dopolnitvijo dne 28. 9. 2018 podala vlogo za izdajo soglasja. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju MK) pa je to vlogo zavrglo, ker je menilo, da predhodno soglasje MK ni potrebno. S tem je tožeča stranka izpolnila zakonsko obveznost iz 58. člena ZMed. Ker je MK menilo, da predhodno soglasje MK ni potrebno, se je zapis zakonsko določenega odložnega pogoja v pogodbi izkazal za odvečen. Dejstvo, da sta stranki pogodbe menili, da je predhodno soglasje potrebno in sta pridobitev soglasja v pogodbi navedli kot zakonsko določen odložni pogoj, ne povzroči ničnosti pogodbe v primeru, da MK soglasja ne poda, ker meni, da predhodno soglasje ni potrebno.

11Tožeča stranka je z verjetnostjo izkazala, da bo postala edina ali pa vsaj večinska družbenica družbe D., d. o. o. Predložila je še ne pravnomočno zamudno sodbo I Pg 12/2022 z dne 1. 6. 2022, s katero je bil E., d. o. o., kot družbenik izključen iz družbe D., d. o. o. Če bo odločitev o izključitvi družbenika E., d. o. o., iz družbe D., d. o. o., postala pravnomočna, bo tožeča stranka postala edina družbenica družbe D., d. o. o. Z verjetnostjo je izkazala tudi, da bo uspela v postopku V Pg 1419/2021 in s tem postala večinska družbenica družbe D., d. o. o. V postopku V Pg 1419/2021 tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti pravnih poslov in sklepov skupščine, na podlagi katerih je E., d. o. o., dosegel, da je vpisan v sodni register kot imetnik deležev, ki predstavljajo 54,6115 % delež v kapitalu družbe D., d. o. o. Pritožbeno sodišče sledi trditvam tožeče stranke, da bi morala družba E., d. o. o., za veljavno sklenitev pogodbe o nakupu 33,33 % poslovnega deleža v družbi D., d. o. o., in za veljavno sprejetje sklepov skupščine o povečanju osnovnega kapitala, zaradi katerih se je njen delež v družbi D., d. o. o., povečal na 54,6115 %, pridobiti predhodno soglasje MK. Obveznost pridobitve soglasja MK (prvi odstavek 58. člena ZMed) ne obstaja zgolj v primeru, ko družba sama neposredno pridobi več kot 20 % delež v izdajatelju radijskega programa, ampak tudi v primeru, ko delež pridobi po povezanih osebah v smislu 57. člena ZMed (tretja alineja četrtega odstavka 58. člena ZMed). Med povezane osebe se po četrti alineji drugega odstavka 57. člena ZMed štejejo tudi osebe, ki so med seboj povezane tako, da je ena oseba oziroma osebe, ki štejejo za povezane po drugih točkah tega člena, skupaj, imetnik poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju druge osebe z najmanj dvajset (20) odstotki glasovalnih pravic. Istega dne (5. 3. 2012), kot je družba E., d. o. o., pridobila 33,33 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., je družba D., d. o. o., pridobila 100 % poslovni delež v družbi B., d. o. o., ki je izdajateljica radijskih programov. E., d. o. o., je torej po povezani osebi D., d. o. o., pridobil več kot 20 % delež v izdajatelju radijskega programa družbi B., d. o. o. Dejstvo, da sta bila oba pravna posla sklenjena na isti dan, kaže, da gre za povezana posla, zato vrstni red njune sklenitve ni bistvenega pomena. E., d. o. o., bi zato za pridobitev več kot 20 % deleža v družbi D., d. o. o., moral pridobiti predhodno soglasje MK. E., d. o. o., za soglasje MK ni zaprosil. Pravni posel (in tudi sledeča sklepa skupščine družbe D., d. o. o.), na podlagi katerega je E., d. o. o., pridobil več kot 20 % delež v družbi D., d. o. o., je zato ničen (drugi odstavek 58. člena ZMed), kot izhaja tudi iz pojasnila Inšpektorata RS za kulturo in medije številka 000-236/2021/4 z dne 24. 8. 2021 (priloga A25).

12Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta tako tožeča stranka kot E., d. o. o., s pridobitvijo več kot 20 % deleža v družbi D., d. o. o., posredno (preko povezane osebe D., d. o. o.) pridobila tudi več kot 20 % delež v izdajatelju radijskih programov B., d. o. o. Kljub temu je pridobitev s strani tožeče stranke veljavna, pridobitev s strani družbe E., d. o. o., pa ni veljavna. Tožeča stranka je namreč zaprosila za soglasje MK, ki je njeno vlogo zavrglo z obrazložitvijo, da soglasje MK ni potrebno, medtem ko družba E., d. o. o., za soglasje sploh ni zaprosila.

13Iz navedenega izhaja, da bi tožeča stranka v primeru uspeha z v tem postopku uveljavljano tožbo dosegla, da bi lahko preko hčerinske družbe D., d. o. o., izvajala prevladujoč vpliv na družbo B., d. o. o. Zato je podan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Podan je tudi njen pravni interes za začasno odredbo, katere namen je preprečiti, da bi druga in tretja toženka z odsvojitvijo poslovnih deležev v družbi B., d. o. o., dobroverni tretji osebi tožeči stranki onemogočili preko hčerinske družbe D., d. o. o., izvajati prevladujoč vpliv na družbo B., d. o. o.

14V zvezi z navedbo v odgovoru na pritožbo, da se je v vmesnem času (od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pa do tega pritožbenega postopka) lastništvo družbe D., d. o. o., spremenilo tako, da E., d. o. o., ni več družbenik družbe D., d. o. o., tožeča stranka pa ima 30,589 % poslovni delež, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je E., d. o. o., v vmesnem času poslovne deleže, za katere tožeča stranka trdi, da jih je pridobil z ničnimi pravnimi posli in sklepi skupščine družbe D., d. o. o., odsvojil tretjim osebam, ne more povzročiti izgube pravnega interesa tožeče stranke za vložitev predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

15Pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predstavlja 272. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); za verjetno mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. V obravnavani zadevi gre za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazati tudi enega izmed naslednjih pogojev: bodisi da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), bodisi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Predlagana začasna odredba mora izpolnjevati tudi pogoj reverzibilnosti, tj. da bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Obstoj vseh pogojev za izdajo začasne odredbe mora biti izkazan s stopnjo verjetnosti.

Glede verjetnosti obstoja terjatve

16Tožeča stranka ničnost pogodb o prodaji poslovnega deleža v družbi B., d. o. o., drugi in tretji toženki utemeljuje z dvema razlogoma za ničnost. Prvi razlog je kršitev 58. člena ZMed, drugi razlog pa je namen oškodovanja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da sta pogodbi nični iz obeh razlogov.

17Prvi odstavek 58. člena ZMed določa, da mora vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega oziroma televizijskega programa ali izdajatelja splošnoinformativnega tiskanega dnevnika, za veljavno sklenitev pravnega posla ali veljavno sprejetje sklepa skupščine ali drugega pristojnega organa družbe dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. Vsi pravni posli ali sklepi skupščine ali drugega pristojnega organa družbe, ki se sklenejo v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični (drugi odstavek 58. člena ZMed). Skladno s tretjo alinejo četrtega odstavka 58. člena ZMed se v delež iz prvega odstavka tega člena vštevajo deleži oziroma delnice z glasovalno pravico, ki jih je pridobila oseba iz prvega odstavka tega člena po povezanih osebah iz 57. člena ZMed. Prvi odstavek 57. člena ZMed določa, da so povezane osebe tiste osebe, ki so med seboj upravljalsko, kapitalsko ali drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko oziroma poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju oziroma odločanju o programski zasnovi medija.

18Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je z verjetnostjo izkazala povezanost toženk v smislu 57. člena ZMed. Ugovorne navedbe, da druga in tretja toženka nista kapitalsko povezani in nista koncern, niti ne obstoji kapitalska ali personalna povezava med toženkami, niso bistvene za odločitev. Glede na zgoraj citirano definicijo povezanih oseb iz prvega odstavka 57. člena ZMed za ugotovitev povezanosti oseb ni potrebno, da so osebe kapitalsko ali personalno povezane, niti da tvorijo koncern v smislu Zakona o gospodarskih družbah, ampak zadošča, da so kakor koli drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, kot je podano v obravnavani zadevi.

19Tožeča stranka je trditev, da so družbe D., d. o. o., A., d. o. o., in C., d. o. o., povezane osebe v smislu 57. člena ZMed, utemeljevala posredno, in sicer z navedbami o usklajenem pridobivanju poslovnih deležev v istih izdajateljih medijev, iz česar po njenem mnenju izhaja, da imajo toženke skupno poslovno politiko oziroma delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev (pridobivanja naložb v istih izdajateljih medijev) po navodilih oziroma za račun E., d. o. o. Tožena stranka dejstev, s katerimi je tožeča stranka posredno izkazovala obstoj povezanosti toženk, ni obrazloženo zanikala (in se posledično skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana), ampak je zgolj zanikala, da iz teh dejstev izhaja povezanost toženk. Pritožbeno sodišče meni, da posredne okoliščine, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, zadoščajo za verjetno izkazan obstoj povezanosti toženk. Po presoji pritožbenega sodišča verjetnost, da so vse tri toženke povezane osebe v smislu 57. člena ZMed, izhaja iz naslednjih okoliščin. Vse tri toženke imajo poslovne deleže v družbi F., d. o. o., pri čemer sta druga in tretja toženka pridobili poslovni delež na isti dan. Tudi v tem postopku izpodbijani pogodbi o prodaji poslovnih deležev v družbi B., d. o. o., prve toženke kot prodajalca drugi in tretji toženki kot kupcema sta bili sklenjeni na isti dan. Prva in tretja toženka imata poslovni delež tudi v družbah G., d. o. o., H., d. o. o., in J., d. o. o., pri čemer sta poslovni delež v navedenih družbah pridobili na isti dan. Poleg teh dejstev je pri presoji obstoja povezanosti treba upoštevati tudi dejstvo, ki izhaja iz Odločbe AVK, za katero je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da jo je tožeča stranka brez svoje krivde predložila šele v ponovljenem postopku, to je, da je AVK ugotovila, da K. K., ki je direktor in edini družbenik družbe C., d. o. o., uporablja elektronski naslov z domeno ..., ki jo sicer uporablja družba D., d. o. o. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih dejstev s stopnjo verjetnosti izhaja, da so vse tri toženke povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko oziroma poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, tj. pridobivanja poslovnih deležev v istih izdajateljih medijev.

2058. člen ZMed določa, da mora vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega programa, za veljavno sklenitev pravnega posla dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. Če predhodnega soglasja MK ni, je pravni posel ničen. Obveznost pridobitve soglasja MK ne obstaja zgolj v primeru, ko ena družba sama pridobi več kot 20 % delež v izdajatelju radijskega programa, temveč tudi v primeru, ko več oseb, ki so povezane osebe v smislu 57. člena ZMed, skupaj pridobi več kot 20 % delež v izdajatelju radijskega programa. Ker sta druga in tretja toženka povezani osebi, pogodbi o prodaji poslovnih deležev v družbi B., d. o. o., drugi in tretji toženki pa sta bili sklenjeni na isti dan, je po presoji pritožbenega sodišča obe pogodbi treba šteti za povezana posla. Posledično ju je z vidika obveznosti pridobitve predhodnega soglasja MK treba obravnavati kot enoten posel, in ne ločeno, za kar se je zavzemala tožena stranka. Druga in tretja toženka, ki sta skupaj pridobili več kot 20 % delež v izdajatelju radijskega programa, bi torej morali pridobiti predhodno soglasje MK za veljavno sklenitev obeh izpodbijanih pogodb. Poleg tega je treba upoštevati, da sta druga in tretja toženka povezani osebi tudi s prvo toženko, ki je po prodaji poslovnih deležev drugi in tretji toženki obdržala 19 % poslovni delež v družbi B., d. o. o., in je že iz tega razloga obstajala obveznost pridobitve predhodnega soglasja MK za veljavno sklenitev obeh izpodbijanih pogodb. Ker za sklenitev izpodbijanih pogodb ni bilo pridobljeno predhodno soglasje MK, je z verjetnostjo izkazano, da sta pogodbi skladno z določbo drugega odstavka 58. člena ZMed nični, zato je verjetno izkazano, da terjatev tožeče stranke za ugotovitev ničnosti izpodbijanih pogodb obstoji.

21Z verjetnostjo je izkazano tudi, da sta izpodbijani pogodbi nični iz razloga, ker sta bili sklenjeni z namenom oškodovati tožečo stranko na način, da se ji onemogoči možnost izvrševanja odločujočega vpliva na družbo B., d. o. o. Po določbi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna pa je podlaga takrat, ko je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Podlaga je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe oziroma ustanovitve obligacijskopravnega razmerja. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da bo postala edina ali vsaj večinska družbenica v družbi D., d. o. o. Družba D., d. o. o., je le približno mesec in pol po tem, ko je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti pravnih poslov in sklepov skupščine, na podlagi katerih je E., d. o. o., dosegel, da je vpisan v sodni register kot imetnik 54,6115 % deleža v družbi D., d. o. o. (postopek V Pg 1419/2021), odsvojila poslovna deleža (14 % in 19 %) v družbi B., d. o. o., povezanima osebama A., d. o. o., in C., d. o. o., ter s tem zmanjšala svoj poslovni delež v družbi B., d. o. o., z dotedanjih 52 % na 19 %. Tožeča stranka bi v primeru uspeha v postopku V Pg 1419/2021 dosegla, da bi preko obvladujočega vpliva na družbo D., d. o. o., pridobila obvladujoč vpliv na družbo B., d. o. o., v kateri je imela družba D., d. o. o., pred sklenitvijo izpodbijanih pogodb večinski poslovni delež. Pritožbeno sodišče sledi tožeči stranki, da je mogoče z verjetnostjo sklepati, da je bila odsvojitev poslovnih deležev v družbi B., d. o. o., povezanima osebama A., d. o. o., in C., d. o. o., orekstrirana po navodilih družbe E., d. o. o. (ki je bila takrat večinska družbenica družbe D., d. o. o.) z namenom, da bi bilo tožeči stranki onemogočeno izvrševanje obvladujočega vpliva na družbo B., d. o. o., v primeru, če bi uspela v postopku V Pg 1419/2021 in s tem dosegla, da je vpisana kot imetnik večinskega poslovnega deleža v družbi D., d. o. o. Takšna podlaga pogodbe pa je v nasprotju z moralnimi načeli in je zato nedopustna, zato je z verjetnostjo izkazano, da sta izpodbijani pogodbi skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ nični. Tudi iz tega razloga je verjetno izkazano, da terjatev tožeče stranke za ugotovitev ničnosti izpodbijanih pogodb obstoji.

Glede potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode

22Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v sklepih z dne 27. 12. 2021 in 4. 4. 2022, da je in zakaj je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, možnost izgube vpliva v določeni družbi predstavlja težko nadomestljivo škodo v smislu določbe 272. člena ZIZ. Takšno škodo je težko denarno ovrednotiti (in posledično težko nadomestiti), saj ne gre zgolj za vprašanje izgube premoženjskopravnih korporacijskih upravičenj tožeče stranke, ampak pomeni tudi izgubo odločujočega vpliva. Ta škoda bi tožeči stranki nastala, če bi druga in tretja toženka odsvojili oziroma obremenili poslovni delež v družbi B., d. o. o., v korist tretjih oseb, ker bi se tretje osebe lahko sklicevale na dobrovernost in bi zaradi načela zaupanja v sodni register iz tretjega odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru lahko veljavno pridobile poslovni delež v družbi B., d. o. o. S tem bi bilo tožeči stranki onemogočeno, da bi prek odvisne družbe D., d. o. o., vzpostavila kontrolo nad družbo B., d. o. o., in izvrševala nanjo odločujoč vpliv.

23Ugovorna navedba, da nevarnost težko nadomestljive škode ni podana, ker v zadevi niso podane okoliščine, ki bi kazale, da bi druga in tretja toženka svoja poslovna deleža v družbi B., d. o. o., želeli odsvojiti, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sledi tožeči stranki, da zaradi verjetno izkazanega dejstva, da izpodbijani pogodbi o prodaji poslovnih deležev v družbi B., d. o. o., zasledujeta cilj preprečiti tožeči stranki, da bi lahko izvrševala obvladujoč vpliv nad družbo B., d. o. o., obstaja verjetno izkazana nevarnost, da bi druga in tretja toženka pred pravnomočno odločitvijo o tožbi v obravnavani zadevi odsvojili naprej poslovni delež v B., d. o. o., tretjim (navidez nepovezanim osebam) in s tem zopet izigrali tožečo stranko.

Glede reverzibilnosti učinkov začasne odredbe

24Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so učinki izdane začasne odredbe reverzibilni. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v sklepu o zavarovanju z začasno odredbo z dne 27. 12. 2021, začasna odredba, s katero se drugi in tretji toženki prepoveduje razpolaganje s poslovnima deležema v družbi B., d. o. o., toženkama ne nalaga opustitve nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) ne bi bilo več mogoče storiti. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka bi bilo mogoče za toženki vzpostaviti prejšnje stanje tako, da se odpravi prepoved razpolaganja s poslovnima deležema in v sodnem registru izbriše prepoved razpolaganja ter po potrebi dodatno še z denarno kompenzacijo (odškodninski zahtevek zoper tožečo stranko na podlagi 279. člena ZIZ).

Sklepno

25Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, ugovorne navedbe pa so neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da se ugovor tožene stranke z dne 7. 1. 2022 zavrne in se sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 2006/2021 z dne 27. 12. 2021 ohrani v veljavi.

26Ker je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zoper izdani sklep o zavarovanju napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka zavarovanja.

27Stroški postopka zavarovanja z začasno odredbo so del (nadaljnjih) pravdnih stroškov, o katerih mora biti odločeno glede na končni uspeh v pravdi.³ Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških postopka zavarovanja (kar vključuje tako stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kot stroške pritožbenega postopka) pridrži za končno odločbo.

¹ 15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. 366. člen ZPP določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo.
² J. Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 448-450.
³ Glej npr. sklep VSL II Cp 394/2021 z dne 25. 3. 2021 in sklep VSK I Cp 70/2022 z dne 16. 2. 2022.